Zakaj Janša ne prizna Trumpovega poraza

Ko so za novega ameriškega predsednika razglasili Joeja Bidna, so ameriške ulice in trge sunkovito preplavile evforične, poskočne, razposajene, ekstatične množice – ljudje so kar skakali in blazneli, se veselili in smejali, plesali in peli. Kot da bi osvojili Super Bowl. Ali pa kot da bi ponovno likvidirali Osamo bin Ladna. To je bilo vsesplošno praznovanje, pravo rajanje. Na ulice in trge so se zgrnili vsi, ki jih je Trump demoniziral – od muslimank do transspolnih oseb, od Mehičanov do feministk. Pred davnimi leti bi temu rekli: rajanje okrog drevesa svobode. In natanko tako se je zdelo: kot da vse tiste množice slavijo prihod svobode. Kot da je padel Berlinski zid. Kot da je prišel VE Day – dan, ko je brezpogojno kapitulirala nacistična Nemčija.

Takšnega veselja po ameriških volitvah še nismo videli. Tudi tega še nismo videli, da bi si Američani tako evforično oddahnili. Trumpa, rojenega zmagovalca (»Zmagujem, zmagujem, vedno zmagujem, na koncu vedno zmagam«), je ob pogledu na vse to katarzično rajanje, veseljačenje in praznovanje verjetno spreletaval srh, toda v resnici je bilo še huje: ob vsem tem se je počutil kot luzer. Jim Carrey je v komičnem šovu Saturday Night Live igral Joeja Bidna, ki dahne: »V življenju žal nastopijo situacije, v katerih mora biti nekdo zmagovalec in nekdo luzer.« In izraz »lu-u-zer« je spačil in zategnil tako, kot da bi skušal zanazajsko legitimirati slovito revijo New York, ki je leta 2016 na dan predsedniških volitev izšla z naslovnico, na kateri je groteskno črno-belo fotografijo krasil napis LOSER. Mislili so, da bo Trump izgubil volitve. Bili so štiri leta prezgodnji.

Trump, ki so mu merilci javnega mnenja pred volitvami svetovali, naj svoje volivce pozove, da volijo po pošti, in naj se najprej posveti koronavirusu, izda izvršno povelje o obveznem nošenju maske ter šele potem odpre ekonomijo, se je tu in tam oglasil, a zvenel potolčeno, pobito in izgubljeno, brez iskre in energije – kot kandidat, ki pade v resničnostni šov Vajenec, v katerem mu voditelj sikne: »Odpuščen si!« Še huje, videti je bil kot Hitler v onem berlinskem bunkerju. Njegov mandat je itak trajal štiri »težka« leta – kot II. svetovna vojna.

Takšnega veselja po ameriških volitvah še nismo videli. Tudi tega še nismo videli, da bi si Američani tako evforično oddahnili.

Kdo Joeju Bidnu ni čestital za izvolitev, vemo – avtokrati. Ši Džinping, Vladimir Putin, Rodrigo Duterte, Recep Tayyip Erdogan, Andrés Manuel López Obrador in Jair Bolsonaro. In Janez Janša.

Deprogramiranje

Gotovo ste slišali za denacifikacijo, ki so jo po izgubljeni vojni predpisali Nemcem – predvsem kakopak tistim, ki jih je zasvojil Hitler. Gotovo ste tudi slišali za posebne terapije, s katerimi deprogramirajo člane sekt ali terorističnih skupin. Zdaj pa pomislite na Trumpove fene – na tiste, ki so goltali njegove laži, dezinformacije in teorije zarote, na tiste, ki so požirali njegove tvite, na tiste, ki so jih oblikovala njegova alternativna dejstva, na tiste, ki jih je Trumpova retorika radikalizirala, na tiste, ki bi zanj terorizirali in umrli (volilna okrožja, ki jih je covid-19 najbolj udaril, so volila Trumpa!), na tiste, ki so izgledali kot člani sekte.

Kaj bodo z njimi? Jih bodo deprogramirali? Deradikalizirali? Denacificirali? Kako? Kako bodo člane Trumpove etnonacionalistične sekte vrnili v realnost? Kako jim bodo omogočili varen pristanek – no, mehak sestop z oblasti? Nekateri republikanci že pravijo, da bi bilo treba zagotoviti ravnotežje oblasti – da bi moral torej senat na vsak način ostati v republikanskih rokah. Le takšna »delitev« oblasti – vi imejte Belo hišo, mi pa bomo imeli senat! – bi lahko zagotovila miren prenos oblasti in mirno vrnitev realnosti. Demokrati so v senatu pridobili en sedež, tako da je trenutno razmerje 52:48, toda obe senatni bitki v Georgii terjata podaljšek, dodatne volitve, ki se bodo odvrtele 5. januarja – če demokrati dobijo oba sedeža, bo razmerje 50:50, a potem vsakič, ko je glasovanje 50:50, odloča glas ameriškega podpredsednika, v tem primeru demokratske podpredsednice Kamale Harris, kar seveda pomeni, da bi demokrati z izenačenjem senatnih sedežev dejansko dobili večino in popolno oblast. Republikanci kakopak pričakujejo, da bodo demokrati v Georgii, republikanski trdnjavi, ki jo je osvojil Biden, vsaj en senatni sedež prepustili njim. Tako rekoč brez boja – v imenu ravnotežja oblasti.

Ob tem se lahko spomnimo, kako so demokrati leta 2000 pustili, da je vrhovno sodišče ustavilo štetje glasov, in kako so oblast – po osmih letih – prepustili republikancem. Logika je bila preprosta: volilni izid je tesen, kaos je vse hujši, čaka nas ulično nasilje, morda celo nova državljanska vojna – demokrati, oblast ste imeli osem let, zato jo v imenu ravnotežja prepustite nam! Naši volivci si jo zdaj – po osmih letih – želijo precej bolj kot vaši! Kaj hočete – ravnotežje ali vojno? Demokrati so izbrali ravnotežje. Vojno so odpovedali, toda ne za dolgo – potrebovali so vojno nekje na tujem, v Afganistanu in Iraku, daleč stran, tam, kjer se lahko zares izživijo in kjer lahko sprostijo in izženejo vse svoje napetosti, tesnobe, frustracije in nestrpnosti. Zakaj bi se pobijali med sabo, če pa lahko pobijajo druge? Nekje so morali afirmirati ameriško izjemnost in vero v Ameriko. In tja, v Irak, jih je odpeljala prav ena izmed najpogubonosnejših teorij zarote v zgodovini – da ima Irak orožje za množično uničevanje, s katerim bo zdaj zdaj udaril Ameriko.

A ironično: George W. Bush je le izkoristil 11. september – in dobil še drugi mandat. Trump pa se je delal, da 11. september – pandemija (darilo, avtomatik za ponovno izvolitev!) – ne obstaja. Raje si je izmišljal teorije zarote. A po drugi strani – svojo volilno bazo je s teorijami zarote že tako zasvojil, da jim novega odmerka droge preprosto ni mogel odreči.

Drugi stabilizator – celitelj, združitelj ipd. – naj bi bil kar sam Joe Biden. Trumpovi predvolilni oglasi – recimo tisti na Floridi – so sicer Bidna prikazovali kot castrovsko-chavističnega socialista, ki kleči pred zastavo, na kateri vihra Chejev portret, in ki bo uvedel diktaturo (vodili jo bodo Judje in črnci), toda vsi nekako računajo, da je Biden za Trumpovo volilno bazo sprejemljivejši od Hillary Clinton. In tudi od Baracka Obame. Češ: Biden je v kongresu že vse življenje, skoraj 50 let, vedno deluje razumno, vse pozna, vsi ga poznajo, prijatelje ima tudi na republikanski strani, verjame javnemu mnenju, kompromisu zlepa ne reče ne, zlahka se bo zmenil. Če se je znal zmeniti z Jamesom Eastlandom, rasističnim senatorjem iz Mississippija, se bo zmenil tudi s Trumpovimi rasisti. Mar ni govoril na pogrebu Stroma Thurmonda, rasističnega senatorja iz Južne Karoline? Mar se ni Mitch McConnell, republikanski vodja senata, raje pogajal z Bidnom kot pa z Obamo? In mar ni Biden tudi sicer tako sredinski, da se članom Trumpove sekte verjetno zdi, kot da je po malem tudi njihov? Mar ga nimajo celo za »skrivnega konservativca«, četudi ga zdaj, ko je njegov program intoniralo tudi levo krilo demokratske stranke (Bernie Sanders, Jennifer Warren, Alexandria Ocasio-Cortez), razglašajo za socialista?

Vse, kar se začne v Ameriki, slej ko prej pride tudi k nam. Neoliberalizem, prepoved kajenja, noč čarovnic – padec populizma.

Vsi tudi poudarjajo, da je za Bidna volilo več kot 75 milijonov Američanov in da je to absolutni rekord, da ni torej še noben ameriški predsednik zbral toliko glasov, kar naj bi mu dajalo visoko stopnjo legitimnosti, toda pri tem ne kaže spregledati, da je Trumpa volilo 71 milijonov Američanov – osem milijonov več kot pred štirimi leti! Trump, ki je delal vse, da bi bil čim bolj resničnosten in da bi bil stalno na TV, a ki v anketah ni imel nikoli več kot 50-odstotne javne podpore in ki je za sabo pustil 240.000 mrtvih (pandemija je vzela več ameriških življenj kot I. svetovna vojna, korejska vojna in vietnamska vojna skupaj), bo ostal gibanje: prvič, okolje, ki ga je omogočilo, se je očitno še utrdilo, in drugič, povpraševanje po avtoritarnosti, rasizmu in fašizmu se je povečalo. Njegov poraz navdaja z nelagodjem. Trump ni le »eksces«.

Avtokracija v izgnanstvu

Kaj pa vsi ti njegovi feni, ki se zdaj agonično zbirajo, mahajo z zastavami, pozirajo s puškami, jočejo in ponavljajo: Trump je zmagal! Zmago mu hočejo ukrasti! Ustavite krajo! Po malem so videti kot japonski vojaki, ki so se po koncu II. svetovne vojne še vedno skrivali v džungli, misleč, da vojna še vedno traja, po malem pa kot ona vzhodnonemška mama, fanatična komunistka, ki se v filmu Zbogom, Lenin iz kome prebudi v kapitalizmu, misleč, da komunizem še vedno obstaja.

Jih bodo deprogramirali ali pa jih bodo preprosto pustili v alternativni realnosti, v »drugi republiki«, v kateri je zmagal Trump, v kateri pandemski covid-19 ne obstaja, v kateri zaradi njega ni umrlo 240.000 Američanov, v kateri spet obstaja rasni in spolni red, v kateri je Amerika spet velika in v kateri Trump – antipolitik, nov obraz, outsider, »ljudski človek«, ki z bejzbolsko palico razbija politike in elite, »globoko državo« in »močvirje«, liberalce in priseljence – ostaja ameriški predsednik? Trump nima nič proti tej fikciji. S fikcijami – in z igranjem svoje fiktivne verzije, pravi njegov biograf Michael D’Antonio – je preprosto preveč zaslužil.

Ne, Trump, ki vsak svoj polom vedno razglasi za zmago, se predsedništvu ne bo odpovedal. In četudi ga bodo izselili, bo še vedno obdržal oblast nad svojo bazo in republikansko stranko ter oblikoval, kot pravi Ezra Klein (Vox), »neke vrste avtokracijo v izgnanstvu, alternativno Ameriko, katere zakoniti voditelj je on«. Vse to, kar se je zadnja štiri leta dogajalo v Ameriki, kaže, »da se v Ameriki morebitnemu avtokratu ponuja pot do oblasti, in če gre po tej poti dovolj daleč, mu bo sledila in ga ščitila celotna politična stranka«.

Trump, antiromaneskni lik, ki ga nič ne spremeni (in ki vsak dan nekaj požge in nekoga užali), je sicer dobro razklal Ameriko in legitimiral avtokratske momente, a mu je na koncu vendarle spodletelo – ni bil dovolj spreten, strateški in sposoben. Toda: »Kaj se bo zgodilo, ko bo to poskušal nekdo drug – in kaj če bo spretnejši, bolj strateški in sposobnejši od Trumpa?« In predvsem: ki ne bo tako len kot Trump. Ki se bo avtokraciji posvetil z vsemi močmi. Ki bo strašne obljube izpolnil. Ki bo reči izpeljal do strahovitega konca. Ki ne bo le tvital, igral golfa in gledal televizije.

Če naj parafraziram Olivio Nuzzi (New York Magazine): Američane je pred najhujšim rešilo to, da je Trump velika lenoba.

Mož, ki hoče biti Trump

Vsi so javkali, da Trump noče priznati volilnega poraza – joj, kaj če ga sploh ne bo priznal? Pa kaj?! Nikjer ne piše, da ga mora. Če poraza ne prizna, še ne pomeni, da ni zmagal Biden. Razlog več, da so evropski in svetovni voditelji Bidnu in Kamali Harris takoj, neutegoma in ex abrupto čestitali za izvolitev – nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron, španski premier Pedro Sánchez, avstrijski kancler Sebastian Kurz, grški premier Kiriakos Micotakis, hrvaški premier Andrej Plenković, kanadski premier Justin Trudeau, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik Evropskega sveta Charles Michel, generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, indijski premier Narendra Modi, izraelski premier Benjamin Netanjahu, palestinski predsednik Mahmud Abas, japonski premier Jošihide Suga, iraški predsednik Barham Saleh, avstralski premier Scott Morrison, novozelandska premierka Jacinda Ardern. Tudi britanski premier Boris Johnson, ki ga je sam Trump nekoč označil za »britanskega Trumpa«. In tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki ga je skušal Trump podkupiti, da bi sprožil preiskavo proti Bidnovemu sinu Hunterju. Celo Viktor Orbán. In Vučić.

Janez Janša, kombinacija japonskega vojaka in vzhodnonemške mame, Bidnu ni čestital za izvolitev, je pa za novega ameriškega predsednika razglasil Trumpa. »Precej jasno je, da so Američani izvolili Donalda Trumpa in Mika Pencea še za štiri leta. Več ko bo zavlačevanja in zanikanja dejstev v osrednjih medijih, večje bo zmagoslavje sedanjega predsednika.« Trump je ponavljal, da je zmagal, da mu skušajo zmago ukrasti in da gre za volilno goljufijo, Janša pa je njegove laži in teorije zarote mirno legitimiral: s prstom je kazal na »zavlačevanja in zanikanja dejstev«, v nekem drugem tvitu pa je trdil, da Bidnove glasove štejejo tako, kot so nekoč – leta 2000 – šteli Miloševićeve glasove. Spet v tretjem tvitu se je čudil, da so ameriški »osrednji mediji« kar razglasili zmagovalca in da zdaj prihajajo »čestitke z vseh strani«. Tu kakopak začutite predvsem strah, da bi zmagovalca volitev tudi v Sloveniji razglasili osrednji mediji. Po tem lahko sodimo, da je Janša vesel, da ne živi v Ameriki.

A tako je to v Ameriki – ko osrednji mediji razglasijo zmagovalca predsedniških volitev, začnejo prihajati čestitke z vseh strani. Vedno je tako. Že leta, desetletja, stoletja. Le Janša, ki se ima za večno žrtev volilnih goljufij, to prvič sliši (Trump tudi, če smo že ravno pri tem). Zato tudi Trumpovega volilnega poraza ne prizna. Ostalih evropskih in svetovnih voditeljev to, da Trump ni priznal poraza, ni ustavilo. Kaj misli in kaj počne Trump, jih ne zanima več. Obrnili so se stran.

A natanko to se bo zdaj zgodilo Trumpu – vsi se bodo obrnili stran. Nihče ne bo hotel več imeti ničesar z njim. In če malce bolje pomislite, so se tako prejšnji četrtek, 5. novembra, dva dni po volitvah, stran obrnili ameriški osrednji mediji, televizijske mreže ABC, NBC, CBS in MSNBC, ko je začel Trump na tiskovni konferenci lagati, da je dobil volitve, da mu hočejo zmago ukrasti, da pri štetju volilnih glasov goljufajo in da imajo »veliko dokazov« – neposredni prenos tiskovne konference so preprosto prekinili. Izklopili so se in se raje vklopili drugam. In Trumpa ni bilo več. Izginil je. Sprhnel. Odrezali so ga. Vreden ni bil več niti papirja, na katerem je bilo napisano njegovo ime.

Janši je Trumpova retorika gotovo blizu – spomnite se le, kako je »Tomaž Majer« leta 2011 na spletni strani SDS trdil, da so Zorana Jankovića na parlamentarnih volitvah izvolili »novi državljani«, »volivci s tujim naglasom«.

Vprašanje je le, kaj bi se zgodilo s Trumpom, če bi se televizijske mreže ABC, NBC, CBS in MSNBC obrnile stran leta 2015, ko je Mehičane razglasil za kriminalce, posiljevalce in dilerje. Če bi se torej tedaj izklopile – in če se v njegovo predvolilno kampanjo sploh ne bi več vklopile. Če ga ne bi več hotele poznati – in če ne bi hotele imeti več ničesar z njim. Ko je Janša gledal, kako so se mediji obrnili stran, ga je verjetno spreletaval srh, še bolj pa ga je srh spreletaval že ob samem dejstvu, da je Trump izgubil – to je zanj brezmejna katastrofa. Če je že Trump tako odletel, kaj potem čaka šele njegove imitatorje?

Hecno je, kako je Janša ameriškim »osrednjim medijem« očital »zanikanje dejstev«, obenem pa razglašal in slavil zmago človeka, ki slovi prav po vztrajnem zanikovanju dejstev – in po ustvarjanju alternativnih dejstev, vzporednih svetov. Še bolj hecno je, kako se je zgražal nad tem, da so Američani razglasili zmagovalca, četudi še niso prešteli vseh glasov, in obenem za zmagovalca razglašal človeka, ki je že nekaj ur po koncu volitev terjal, da štetje volilnih glasov prekinejo.

Nič, Janša dela vse, da bi na mednarodnem trgu ustvaril vtis, da je ta, ki bi lahko nadomeščal Trumpa.

Ustavite krajo!

Toda štetja ni moglo nič ustaviti – ne Trump, ki je trdil, da je štetje glasov goljufanje, ne trumpovske skupine »Ustavite volilno krajo« (Stop the Steal), ki so na YouTubu in Facebooku objavljale »dokaze« o volilnih goljufijah in pozivale k oboroženi vstaji, ne voditelji TV-kanala Fox News, ki so pozivali k »boju za Trumpa«, ne skrajno desničarski TV-kanal One America News, ki je zagotavljal, da je Trump čisto zares že zmagal in da skušajo demokrati ukrasti volitve, ne ultradesničarji, ki so pozivali k napadu na centre, v katerih so šteli glasove, ne paravojaški jurišniki, ki so pripravljali napade na te centre, ne podžiganje Trumpovih volivcev (»Ustavite prevaro«, »Rešite volitve«, »Levica spodkopava volitve«, »Ustavite to norost«, »Predsednik Trump računa na vas«, »Vrnite udarec«, »Ubranite volilni izid« ipd.), ne Trumpov nekdanji strateg Steve Bannon, ki je rjovel, da je treba Anthonyja Faucija, direktorja Nacionalnega inštituta za zdravje, obglaviti (njegovo glavo bi potem nataknil na kopje kot svarilo »drugim zveznim birokratom«), ne lunatični konspirolog Alex Jones, ki je pozival k obračunu z »umazanimi nacističnimi prasci« in »marionetami kitajske Komunistične partije« (Joe Biden, Bill Gates, Anthony Fauci), ne alabamski policaj, ki je rekel, da je treba vse Bidnove volivce postreliti (»strel v lobanjo«), ne Trumpov sin Don, ki je pozival k »totalni vojni za te volitve«.

Janša je očitno nasedel Trumpovi zgodbi o »ukradenih volitvah«, a se ob tem ni vprašal: hej, če so demokrati ukradli predsedniške volitve, zakaj potem niso ukradli še kongresnih in guvernerskih volitev, ki so potekale sočasno? Če lahko ukradejo predsedniške volitve, zakaj ne bi potem ukradli še kongresnih in guvernerskih volitev? A kot vemo, so demokrati izgubili nekaj sedežev v predstavniškem domu in nekaj guvernerjev, niso pa osvojili senata, kot so napovedovali. Si mislite: ukradli so predsedniške volitve, a pozabili ukrasti kongresne volitve! Nelogično? Totalno.

Zakaj republikanci prikimavajo Trumpu, njegovemu zanikanju dejstev, njegovi trditvi, da so bile volitve ukradene, ni nobena skrivnost. Ne, ne prikimavajo mu zato, ker bi mislili, da so bile volitve res ukradene. Niti ne zato, ker bi mislili, da je res prišlo do kakšne volilne goljufije. In ne zato, ker bi mislili, da je res dobil volitve. Prekleto dobro vedo, da so volitve izgubljene. Prikimavajo mu le zato, ker ga nočejo razjeziti – ker se bojijo, da jim ne bo pomagal v Georgii, če ga bodo zdaj zapustili in priznali njegov poraz. Če hočejo, da jim pomaga v predvolilni bitki za tista usodna senatna sedeža v Georgii, morajo ponavljati, da je zmagal in da mu hočejo demokrati zmago ukrasti. Republikanci potrebujejo njegov brend – hej, dobil je 71 milijonov glasov. To je vse.

Trumpa nato nenadoma ni bilo več. Izginil je. Sprhnel. Odrezali so ga. Vreden ni bil več niti papirja, na katerem je bilo napisano njegovo ime.

Ne, to v resnici ni vse. Ker smo že ravno pri »volilni prevari«, o kateri govori Trump: kaj sploh ta izraz pomeni? Kakšen je v resnici podton izraza »volilna prevara«? Kot vemo, Trump pri komuniciranju s svojo volilno bazo zelo rad uporablja rasistično, etnonacionalistično, nativistično kodirane izraze. Ko reče, »Naredimo Ameriko spet veliko«, hoče reči – naredimo Ameriko spet belsko! Naredimo Ameriko spet takšno, kot je bila nekoč, ko so bile povsem jasne in razločne rasne hierarhije! Naredimo Ameriko spet takšno, kot je bila tedaj, ko so vladali belci! S tem implicitnim rasizmom je mobiliziral svojo volilno bazo. In to se je dogajalo tudi takoj po volitvah, ko so začeli preštevati glasove. Trump je svaril: glejte, kaj se dogaja v Filadelfiji! Glejte, kaj se dogaja v Detroitu! Filadelfija je največje mesto v Pensilvaniji, Detroit pa največje mesto v Michiganu – in Trump je Pensilvanijo in Michigan, ključni državi, izgubljal. Toda v Filadelfiji in Detroitu živi veliko črncev, zato je povsem jasno, kaj je hotel reči: belci, pozor, črnci bodo ukradli volitve! Zato so Trumpovi surogati govorili o »filadelfijskem stroju« in »detroitskem stroju« – hoteli so mobilizirati belski resentiment. In zato so, ko je začel Trump izgubljati južnjaško Georgio, dodali še »atlantski stroj« – tudi v Atlanti, največjem mestu v Georgii, živi ogromno črncev. Ukradli vam bodo zmago! Ukradli vam bodo privilegije! Ukradli vam bodo prevlado! Spremenili vas bodo v manjšino! Izraz »volilna prevara« ima rasistični naboj. Trumpovci so ga lansirali, da bi lažje podžigali, razvnemali in usmerjali panične belce. Zato Trump, ki je psoval demokracijo ter se objemal s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom in savdskim despotom Mohamedom bin Salmanom, tako pučistično vztraja, da je dobil volitve (»Te volitve sem dobil z naskokom«) in da so mu volilno zmago ukradli – tako kot je pred štirimi leti vztrajal, da je skrivaj volilo več kot tri milijone nezakonitih priseljencev, potemtakem nebelcev.

Vrnitev »Tomaža Majerja«

Janši je ta retorika gotovo blizu – spomnite se le, kako je »Tomaž Majer« leta 2011 na spletni strani SDS trdil, da so Zorana Jankovića na parlamentarnih volitvah izvolili »novi državljani«, »volivci s tujim naglasom«, »volivci, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih«, »volivci v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici«, potemtakem Neslovenci (»večina je govorila v srbskem jeziku«).

Članek je bil naslovljen: »Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi.« »Tomaž Majer« je pisal, da je »Slovenija ob nastanku leta 1991 in leta 1992 podelila 200.000 državljanstev priseljencem iz nekdanjih jugoslovanskih republik«, da je »glede na visoko rodnost v tej populaciji ta številka do leta 2011 narasla na 220.000«, da se jih je »v času balkanskih vojn v Slovenijo postopoma priselilo še najmanj 40.000«, da so si »postopoma uredili državljanstvo in s tem volilno pravico«, da je »Kresalova podelila stalno bivališče za nazaj še približno 20.000 takoimenovanim izbrisanim in mnogi so si nemudoma uredili državljanstvo ter pridobili volilno pravico«, tako da je »volilno telo novih državljanov naraslo na najmanj 280.000 volivcev, upoštevaje mešane zakone in njihov posreden vpliv pa domet seže do 350.000 volivcev«.

Ko je padel Trump, so na ulicah in trgih žgali štikel Party in the USA, ki so ga na ulicah in trgih žgali leta 2011, ko je padel Osama bin Laden.

Janković je dobil dobrih 300.000 glasov. Kaj bi vzkliknil Trump, je na dlani: V Sloveniji je volilo več kot 300.000 nezakonitih priseljencev!

In seveda, »Tomaž Majer« je obenem tudi razodel: »Janković ni imel organizirane stranke kot ostali, imel pa je v vsakem mestu poseben štab, ki se je ukvarjal samo s klicanjem novih državljanov. Razpolagali so s kopijami volilnih imenikov in seznami iz uradnih evidenc prebivalstva. Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA.« Kako bi to imenoval Trump, je na dlani: »vrhniški stroj«.

A Trump, tipični janšistični revanšist in obsedenec s kultom osebnosti, ne spominja le na betežnega Hitlerja iz berlinskega bunkerja, ampak po malem vendarle potegne tudi na mladega Hitlerja, ki je skušal leta 1923 s pivniškim pučem prevzeti oblast v Münchnu. To, kar zdaj počne Trump, je pivniški puč – grotesken, lunatičen, histeričen. In po svoje je vse povedal eden izmed njegovih pravnih svetovalcev, ko je rekel: »Čakamo, da vmes poseže Vrhovno sodišče, kamor je predsednik imenoval tri sodnike. Upajmo, da bo Amy Coney Barrett uspelo.«

Pričakovati je, da se bo Trump obnašal tako, kot da je dobil drugi mandat – in da že dela (izdajal bo izvršna povelja, odpuščal, zvezna sodišča zapolnjeval s svojimi kadri, prirejal shode, podžigal ipd.). In pričakovati je, da se bo skušal družbi, ki ga je »zatajila«, maščevati, da bo skušal prenos oblasti čim bolj sabotirati. Toda mandat mu poteče 20. januarja – točno opoldne. Rekel je sicer, da ga bodo morali iz Bele hiše dobesedno vleči za noge in da bo pri tem »brcal in kričal«, toda Andrew Bates, Bidnov tiskovni predstavnik, je opozoril, da »ameriška vlada dobro ve, kako vsiljivce pospremiti iz Bele hiše«. Ko bodo Trumpa odstranili iz Bele hiše, bodo tisti, ki so delali zanj, itak rekli, da so zanj delali le zato, da bi Ameriko zaščitili pred njim.

Vse, kar se začne v Ameriki, slej ko prej pride tudi k nam. Neoliberalizem, prepoved kajenja, noč čarovnic – padec populizma.

Ko je padel Trump, so na ulicah in trgih žgali štikel Party in the USA, ki so ga na ulicah in trgih žgali leta 2011, ko je padel Osama bin Laden.