Veliki cenzor

Ko je Aleš Hojs postal minister za notranje zadeve, je postal tudi najvplivnejše ime slovenskega filma; le od njegove dobre volje je odvisno, ali bomo pri nas sploh še posneli kak film in ali bodo družine filmskih delavcev, ki že leto dni niso prejeli plačila za že opravljeno delo, prihodnji mesec lahko plačale račune in si kupile hrano. Da je kot predsednik vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve pristojen tudi za film, ni njegova krivda; gre za potezo prejšnje vlade, ki je filme uvrstila med ključne državne investicije, kakršna je denimo gradnja bolnišnic, in te potrebujejo odobritev številnih instanc, od kulturnega in finančnega ministrstva do vlade.

Je pa Hojs odgovoren za to, da gradiva, v katerem so zahtevki za filme, brez tehtnega pojasnila na sejo »svoje« komisije ni uvrstil že vse od maja. S tem je film doletela blokada, zaradi česar je zaskrbljenost te dni izrazila tudi Zveza direktorjev evropskih filmskih agencij. Zato je treba vsak njegov komentar o slovenskem filmu vzeti skrajno resno.

To velja tudi za Hojsov četrtkov tvit o filmu Mihe Mazzinija Izbrisana, ki si ga je minister dan prej ogledal na TV Slovenija. Ni bil zadovoljen. Nad filmom, posnetem po istoimenskem romanu istega avtorja, je bil ogorčen. »Prikazovanje naše države, ki da je celo otroke ločevala od staršev, materam prepovedovala dojenje novorojencev, urednikom pa poročanje o tem, je vrhunska manipulacija,« je zapisal. A tu se ni ustavil. »Sramota, kaj plačujemo!« je zarohnel. In še: »Aja, to je umetniška svoboda, prispodoba, kot krvave mize.« Ciljal je na gverilsko inštalacijo pred ministrstvom za kulturo, ki je sporočala, da kultura pod aktualno vlado krvavi.

Ministrov tvit je problematičen. Razlogov je več, eden ključnih pa je, da zanika posledice ene največjih sramot samostojne Slovenije, nezakonitega izbrisa več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva. To rasistično dejanje, ki je leta 1992 večinoma prizadelo ljudi, rojene v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, je imelo boleče posledice; nenadoma so ostali brez veljavnih dokumentov, zavarovanj, možnosti zdravljenja, nekatere so izgnali iz države, čeprav so tu živeli desetletja, družine so razpadle. Da, naša država je tudi otroke ločevala od staršev. Zato »vrhunska manipulacija« ni film, ki temelji na fiktivni zgodbi, temveč ministrov tvit.

Drugi ključni razlog, zakaj je tvit problematičen, pa je seveda, da se je minister, ki ima trenutno v rokah usodo slovenskega filma in njegovo financiranje, sploh lotil vrednotenja filma. Ko politiki začno presojati umetnost, ko se vtaknejo v to, katera si zasluži državno sofinanciranje in katera ne, se namreč znajdejo na spolzkem terenu, ki resno smrdi po političnih pritiskih in cenzuri.

Hojs ni edini, umetnike napadajo in jim žugajo tudi drugi njegovi kolegi iz SDS, vključno z Janšo in Mahničem. A Hojs je s svojim tvitom odgovoril na vprašanje, zakaj zadržuje gradiva in onemogoča izplačila filmskim ustvarjalcem za že opravljeno delo.

To se zdi še toliko bolj verjetno, ker je isti dan na vprašanje nekdanje ministrice za kulturo Majde Širca, zakaj je slovenski film trenutno povsem zablokiran, na Twitterju odgovoril: »Ni še usklajeno z vsemi pristojnimi. Po ogledu včerajšnjega filma Izbrisana pa se tudi sam začenjam spraševati kaj (če sploh kaj) ima smisel financirati.« Temu je dodal, da to »ni v moji pristojnosti, saj so za presojo umetniške vrednosti pristojni drugi«, a film Izbrisana je zanj »prava SRAMOTA«

Avtor filma Izbrisana Miha Mazzini je na svojem Facebooku medtem zapisal: »Policijski minister je videl film Izbrisana in že drugi dan mu ne gre iz glave. Dobro. Upajmo, da bo prej ali slej prišel tudi do dejanskega izbrisa in njegovih posledic.«