Nejc Pipp, pevec in avtor glasbe, glas generacije Z, ki na domačo sceno prinaša globalne trende

Slovenska pop glasba je bila dolga leta deležna predvsem kritik. Razlogov je več, od tega, da je bilo svežega popa, ki bi šel v korak s časom, vseskozi zelo malo, do tega, da medijska krajina tega glasbenega žanra ni razumela, alternativcem starejše generacije pa se je pop dobesedno upiral. A v zadnjem letu je na sceno prodrlo več novih obrazov, ki neobremenjeni s fiktivnimi razmejitvami med mainstreamom in alternativo ustvarjajo polnokrven moderen pop. Zanimivo je, da je večini skupen preobrat navznoter v duhu povojnega intimizma. Ne gre za pompozen stadionski pop, pač pa posodobljeno introspektivno kantavtorstvo. Med ta cvetober mlade ustvarjalnosti sodi tudi 20-letni Škofjeločan Nejc Pipp, ki je na domači parket z intimističnim prvencem Ulysses stopil zelo diskretno.

Pravi, da mu po glavi »neprestano šibajo melodije«. Večino svojega časa preživlja v domači sobi, zatopljen v ustvarjanje. Predvideva, da je njegova ljubezen do muzike samonikla, saj se z izjemo dedka nihče v družini ni ukvarjal z njo. Eden njegovih zgodnjih spominov je simuliranje kitarskih solov hard rockerjev Whitesnake, ki jih je oče vrtel na družinskih izletih. Drugačen okus je oblikoval že zgodaj – sošolci so bili nemalokrat presenečeni nad njegovimi glasbenimi izbirami med likovnim poukom. Nanj so vplivali oče s fotrskim rockom in mama z Michaelom Bubléjem ter tudi znanci iz lokalnega skateparka, kjer je z vrstniki preživljal dneve. Veliko vikendov je prebil v klubu MKC Pri rdeči ostrigi, kjer je imel priložnost prisluhniti številnim domačim ustvarjalcem.

Četudi ima za seboj štiri leta učenja kitare v glasbeni šoli, se ima za samouka. Prepričan je, da mu je šola z zamorjenim pristopom več vzela kot dala. »Še danes mi je malo grozno prijeti kitaro v roke,« priznava. Po drugi strani je leta 2015 doživel uspeh na resničnostnem šovu Slovenija ima talent. Hvaležen je, da je površinsko bednost šovbiznisa od blizu spoznal že tako zgodaj in zanj izgubil vsakršen interes. Pri glasbenem razvoju mu je pomagal srednješolski bend The Dots, s katerim je nabral izkušnje na turneji VW Rocks. S kolegom Krištofom Pogačnikom, ki trenutno v Celovcu študira jazz kitaro, sodelujeta še danes. Njegovi ornamenti so pustili slišen pečat tudi na Pippovem prvencu.

Na njem je devet komadov, a Ulyssesa ne vidi kot album – verjame, da mora dolgometražni prvenec pustiti večji pečat, on pa se šele išče. A ne glede na to je njegov debi, ki je fin primer sočasnega sobnega kantavtorstva na mejah popa ter R&B-ja, zastavljen zelo premišljeno. Zasnovan je na konceptu zvočne odisejade in posejan s skritimi cukrčki, ki Pippu pomenijo veliko zabavo. Rad se igra s pričakovanji poslušalcev, a se hkrati samokritično zaveda, da je kot mlad ustvarjalec šele na začetku.

Besedila za svoje skladbe piše v angleščini, v glavnem gre za verze o ljubezni. Njegovo glavno vodilo je tisti občutek, ko te nekdo res zadene. Razmišlja, da bi pesnil tudi v slovenščini, a ima težavo z besedno zvezo »ljubim te«. »Sesedeš se samega vase … beseda ljubiti ima maso,« pravi. Njegov vokal izraža rahločutnost in odkritosrčnost. V njem prepoznamo vplive pokojnega raperja Maca Millerja, čigar album The Divine Feminine uvršča med svoje favorite. Zaznamovala sta ga tudi Tyler the Creator in Frank Ocean, pri katerih ceni izmuzljivo medijsko prezenco. Navdihujejo ga produkcije talentiranega Steva Lacyja, ki je tako kot on producentsko pot začel na platformi GarageBand. Med domačimi ustvarjalci so mu najljubši tisti, ki izstopajo iz kalupa slovenskega popa, denimo Matter, zalagasper in Futurski. Ko se s frendi furajo v avtu, pogosto obrne na Radio ARS, ki ga zna presenetiti z radijskimi igrami in drugimi kuriozitetami. V živo pa obožuje koncerte big bandov, posebej ko pred njimi stoji Nina Strnad.

Zelo ga navdihuje ideja sodelovanja z orkestrom in pisanja filmske glasbe. Njegova glasba že krasi nekaj diplomskih filmov, toda želi si več tovrstnih sodelovanj. Na strani ima trenutno 30 nedokončanih skic za skladbe, a priznava, da gre počasi. V bližnji prihodnosti namerava več pozornosti posvetiti izoblikovanju svojega sloga in napisati pristen radijski singel, najraje v slovenščini. Medtem pa svoje tehnično znanje izpopolnjuje na študiju avdioprodukcije, čeprav priznava, da na trenutke več odnese od samoiniciativnega brskanja po spletu. Rad bi postal zvočni inženir, kajti zaveda se, da bo težko preživel le s svojo glasbo. Privlači ga tudi vizualna komunikacija; ideja za lično naslovnico plošče, ki jo je realiziral skupaj s prijatelji, je denimo njegova. Včasih se zamišlja tudi v vlogi kreativnega direktorja, ki usmerja proces ustvarjanja, saj mu idej ne manjka. Predvsem pa se lepo počuti, ko je obkrožen z ustvarjalnimi ljudmi, in uživa v skupnih podvigih. »Če mladi ne bomo skupaj stopili, ne bomo naredili nič,« je prepričan.