»Najprej jamr, potem upor«

»Zlomi« so hitro rastoč pojav, ki ga slovensko govoreči uporabniki lahko spremljajo na spletnem družabnem omrežju Instagram. Poplava profilov, v imenu katerih je beseda ’zlom’, se je pred poldrugim letom začela s Srcozlomom, »podporno skupino za zlomljena srca«, ki nam z vsakodnevnim objavljanjem tragikomičnih odlomkov iz pogovorov med nesrečno zaljubljenimi in posnetkov zaslona s pogovori med prijatelji, ki si jamrajo, se samopomilujejo in med seboj tolažijo, ponuja slikovit vpogled v ljubezenske težave milenijcev. Format spletne platforme, sestavljene iz odlomkov iz zasebnega dopisovanja, ki jo sooblikujejo anonimni uporabniki, se je izkazal za izjemno posrečenega, zato so na Instagramu začeli vznikati še številni drugi profili, ki so posnemali ta koncept. Med njimi sta najbolj znana Delozlom in Domozlom: prvi se osredotoča na razkrivanje krivičnih razmer na trgu dela, drugi poudarja stanovanjsko problematiko oziroma nepravilnosti na podnajemniškem trgu. »Sveti trojici zlomov« je nato sledila mala vojska bolj ali manj opaznih posnemovalcev, ki se osredotočajo na različna nišna področja, od družbenokritičnih do izključno humornih. Rdeča nit sporočil številnih »zlomov« je, da so skoraj vse tegobe mladih posledica sedanjih razmer in sistemske nepravičnosti, nekateri »zlomi« pa se skušajo tej nepravičnosti postaviti po robu tudi onkraj Instagrama.

Med temi ima največ sledilcev Delozlom. Ta redno objavlja odlomke iz dopisovanja z delodajalci, iz katerih razberemo, kako nemogoče so razmere na trgu dela, predvsem razmere v svetu prekarnih delavcev, v katerem je kršenje delavskih pravic postalo novi standard. Zgovoren je denimo odlomek iz pogovora, v katerem delodajalec študentu sporoči urnik dela, za nekatere termine pa mu študent v nadaljevanju sporoči, da je zaradi zdravniških pregledov takrat zaseden. Delodajalec na to odvrne: »Boš prestavil, sem te že zapisal, lep pozdrav.«

Rdeča nit sporočilnosti številnih »zlomov« je, da so skoraj vse tegobe mladih posledica sedanjih razmer in sistemske nepravičnosti.

Delozlom objavlja tudi vprašljive ponudbe za delo, ki slikovito pričajo o tem, kako nizko je pri nas ovrednoteno priložnostno, študentsko ali prekarno delo: od iskanja oblikovalca, ki mu potencialni delodajalec za ustvarjanje celostne grafične podobe ponuja pičlih 40 evrov, do ponudbe za prevajanje strokovnega besedila v obsegu dobrih 300 strani, za katero delodajalec ponuja plačilo zgolj dobrih 80 evrov bruto. Takšne ponudbe, ki so navadno objavljene na spletnih straneh študentskih servisov, poleg nizkih plačil vključujejo tudi nemogoče pogoje, denimo desetletje izkušenj na kakem področju, kar je predvsem pri iskanju študentskega dela popolnoma absurdno. Zgovorni so tudi Delozlomovi odlomki iz obupanih pogovorov med prijatelji. Anonimna delavka v enem od njih denimo pravi: »Sem rekla, če mi lahko zvišajo honorar po enem letu, ker ne pridem več skozi mesec.« Prijatelj jo povpraša po odzivu delodajalca, delavka pa odvrne: »Nič, vrgli so me iz službe.« Kot bi bil takšen učinek prošnje za pravično plačilo popolnoma normalen in samoumeven.

Delozlomovo »aktivistično« poslanstvo je prisotno že v golem dejstvu, da je nekakšen arhiv dokazov, milo rečeno, nespoštljivega odnosa, ki ga delodajalci kažejo do prekarnih delavcev in študentov v obliki grdega ravnanja, neplačevanja oziroma prenizkih in nerednih plačil, s spolno diskriminacijo pri zaposlitvi (v strežbi denimo pogosto zaposlujejo zgolj ženske, v tehnično usmerjenih podjetjih pa izključno moške) in podobnimi kršitvami delavskih pravic. Temu se je skušal Delozlom tudi dejavno upreti: v sodelovanju z Inštitutom 8. marec – raziskovalnim zavodom, ki proučuje različne oblike družbene podrejenosti in opozarja nanje – je sestavil peticijo proti izkoriščanju na delovnem mestu. Kliktivistična peticija, imenovana Po jamru je čas za upor, proti izkoriščanju na delovnem mestu (namerno slovnično nepravilen naslov se sklicuje na Delozlomov moto »najprej jamr, potem upor«), je sicer zbrala zgolj 1317 podpisov, kar je ustreznik slabe desetine Delozlomovih sledilcev na Instagramu, a kljub majhnemu številu podpisnikov je na družabnih omrežjih in v medijskem prostoru uspešno sprožila javno razpravo o sistematičnem kršenju delavskih pravic in o nujnosti ukrepanja in uvajanja sprememb na strukturni ravni. Pri aktivističnem poslanstvu Delozlomu občasno priskoči na pomoč Sindikat Mladi plus, sindikat študentov, dijakov in mladih brezposelnih, ki je nekatere delodajalce, katerih sporni oglasi za delo so pristali v Delozlomovem arhivu »hall of shame«, opozoril na nekorektnost njihove ponudbe. Delozlomove sledilce pa je pozval, naj ga opozarjajo na podobne oglase, da bo delodajalce, ki jih objavljajo, lahko prijavil delovni inšpekciji.

Zeleznicezlom je spodbudil medijsko obravnavo spolnega nasilja v javnem potniškem prometu.

Primer učinkovitih posledic družbeno angažiranega prizadevanja takšnih profilov z Instagrama je izpred nekaj mesecev, ko je tako imenovani Zeleznicezlom (profil, posvečen »prigodam, pritožbam in nezgodam na postajah in vlakih slovenskih železnic«) spodbudil medije, da so namenili pozornost spolnemu nasilju na naših vlakih, pri čemer naj bi zlorabe zakrivili ne le potniki, ampak tudi zaposleni. Zeleznicezlom je bil načelno namenjen duhovitim objavam, ki pričajo o zamujanju vlakov, o slabi komunikaciji med železnicami in potniki ter podobni problematiki, ko pa je anonimna uporabnica opisala travmatično prigodo, v kateri jo je sprevodnik vlaka skušal spolno zlorabiti, se je v duhu gibanja #MeToo opogumilo še več potnic s podobnimi izkušnjami: »Na neki točki je tip potegnil hlače dol in me vprašal: Ti je všeč, kar vidiš?« je zapisala ena od anonimnih uporabnic Zeleznicezloma. Druga je poročala: »Ko se obrnem nazaj, tip stoji zelo blizu mene, me potisne ob vrata in mi začne odpenjati hlače.« Prvotni odziv Slovenskih železnic na objave Zeleznicezloma ni bil najbolj premišljen, saj so se njihovi predstavniki, namesto da bi se javno odzvali na obtožbe o zlorabah, ubadanju z izjemno kočljivo zadevo skušali izogniti tako, da so profil Zeleznicezlom na Instagramu blokirali. Kasneje so odnos spremenili, Zeleznicezlom »odblokirali« in objavili sporočilo za javnost, posvečeno problematiki spolnega nasilja in nadlegovanja v javnem potniškem prometu, v katerem žrtve zlorab pozivajo, naj o takšnih zločinih obvestijo policijo in pristojne službe Slovenskih železnic.

Med pomembnejšimi »zlomi« je tudi Domozlom. Ta je kot eden od prvoborcev nastal kmalu za Srcozlomom in Delozlomom, posveča pa se še eni od temeljnih težav, s katerimi se danes spoprijemajo mladi: stanovanjski problematiki, ki bi jo lahko pravzaprav preimenovali kar v stanovanjsko krizo. Domozlom med drugim objavlja posnetke zaslonov s spletnimi nepremičninskimi oglasi, ki mizerno skromne garsonjere, miniaturne študentske sobe in podobna klavstrofobična prebivališča ponujajo za absurdno previsoke najemnine – kot bi gledali nepremičninske oglase za stanovanja v New Yorku ali Londonu. Denimo bizaren oglas za oddajo tako imenovane mikro garsonjere v izmeri osmih kvadratnih metrov v središču Ljubljane, za katero bi najemodajalec mesečno zaračunal 200 evrov, seveda ne da bi bili v to vključeni stroški. Eden od Domozlomovih šaljivih sledilcev je v komentarju pod objavo zapisal: »Ko pride nekdo do tebe na obisk, mora sedeti pri sosedih.« Takšnih oglasov v lokalnih nepremičninskih oglasnikih kar mrgoli, zato Domozlomu vsebine še zdaleč ne zmanjka. Redno objavlja tudi odlomke iz pogovorov med prijatelji, ki si med seboj tarnajo o nevzdržnih razmerah, v katerih živijo, občasno pa lahko naletimo tudi na odlomke iz dopisovanja med vsemogočnimi najemodajalci in pokornimi najemniki.

Kljub družbenokritičnim in aktivističnim prizadevanjem peščice takšnih profilov je poslanstvo večine drugih posnemovalcev Srcozloma predvsem humor, pa naj gre za spletne meme, satirične zapise, deljenje posnetkov zaslonov z duhovitimi pogovori ali pa za norčevanje iz javnega dnevnika pesnika Miklavža Komelja, ki je na Facebooku v času samoizolacije tako dejaven, da si je prislužil Instagramov profil Miklavzlom, ki vsak dan objavlja njegovo javno klistiranje vprašljivih zamisli, večidel političnih. V poplavi »zlomov« sta se pojavila denimo tudi Vladozlom, ki večinoma objavlja politične meme in odlomke iz tragikomičnih burlesk, povezanih z lokalnim dnevnopolitičnim dogajanjem, in Čefurozlom, ki poleg objavljanja »čefurskih« memov odpira okno v zasebne pogovore med južnimi brati in sestrami, živečimi v Sloveniji. Potem so tu še Ženozlom, ki v feminističnem, a ironičnem tonu obravnava seksizem, Sistemozlom, ki – tako kot Vladozlom – večinoma objavlja politične meme, Jetrozlom, ki se posveča pijanskim prigodam, in še malo morje drugih zlomov, denimo Gejozlom, Lezbozlom, Znanozlom, Poštazlom, Zdravstvozlom, Ovcazlom, Buszlom, Kavarnazlom, Prevozi.org_zlom, Novazlom, Boomerzlom, Druzinozlom in Fitneszlom. Pravzaprav nenehno vznikajo novi »zlomi«, zato je težko ostati na tekočem, morda pa se je ta forma tudi že nekoliko izpela. Dejstvo je, da nobeden od posnemovalcev nima potenciala, da bi se kosal z veličino Srcozloma, očeta vseh zlomov, tete Justi 21. stoletja.