»Represivni pristop sproža predvsem odpor do spoštovanja ukrepov«

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in s tem glavni epidemiolog za nalezljive bolezni v državi. Nasledil je Majo Sočan, ki jo je odnesel pogrom nad epidemiologi ob spomladanskem valu epidemije in menjavi vlade. Fafangel je tiste vrste strokovnjak, ki bi v normalni državi vsak dan komuniciral z javnostjo, razlagal svoje dileme in pojasnjeval smiselnost posameznih ukrepov. V zadnjih mesecih smo ugotavljali, da je vladna komunikacijska strategija preveč zaznamovana z vojaško retoriko in oštevanjem neposlušnih državljanov, on pa je njeno popolno nasprotje in utelešenje tega, na kar pri komunikaciji prisegajo epidemiologi – karizme, odkritosti in sočutja.

Živi v Miljah pri Trstu in ima dvojno državljanstvo. Na roki ima vtetovirane koordinate lokacije, kjer je prvič poljubil svojo ženo. Na Twitterju, ki ga ob hitrem naraščanju števila sledilcev uporablja vse pogosteje, uporablja vzdevek @pucciami. »V prevodu to pomeni ’pomoči me’,« nam je razložil. »Kot piškot pomočiš v mleko.«

V zadnjih dneh so bili pogovori z vami objavljeni v številnih medijih. Je trenutna medijska izpostavljenost vaša načrtna odločitev? Poskušate prevzeti komunikacijo z javnostjo, vzpostaviti drugačen ton komuniciranja, kot smo ga bili vajeni doslej?

Ni ravno načrtno, preprosto smo prišli do trenutka, ko imam priložnost povedati nekatere stvari. Je pa neverjetno videti, kako se ljudje odzovejo na takšen način komunikacije. V trenutku, ko je vsem precej grozno, imajo ljudje še vedno dovolj energije za pozitiven odziv, tudi če odkrito povem, da epidemiološka situacija nikakor ni dobra in da je luč na koncu tunela še zelo medla. Tisto, kar daš, dobiš nazaj. Morda celo jaz več dobim od ljudi kot ljudje od mene. Njihov odziv mi v tem napornem obdobju napolni baterije.

Sočasno z vašo okrepljeno navzočnostjo je iz javnosti skoraj povsem izginil direktor NIJZ Milan Krek, ki ni užival ravno velikega zaupanja. Sta glede tega usklajena? 

Ne.

Kaj bi radi dosegli s pogostim nastopanjem? 

Želim si, da bi vzpostavili komunikacijo, ki ni grozeča. Komunikacijo, iz katere bi jasno izhajalo, kaj o virusu že vemo in česa še ne, ki bi spodbudila participatornost vseh družbenih skupin. Še vedno je treba nenehno spodbujati k spoštovanju osnovnih zaščitnih ukrepov. Evropske države imajo praviloma največ okužb v starostni skupini 18–29 let. Jasno je, da bodo mladi odrasli vsaj do določene mere ravnali uporniško, da se bodo želeli družiti.

To je družbena skupina, ki jo je treba posebej nagovarjati. To je vidno že iz tega, da so Nemci z namenom, da bi jo dosegli, začeli snemati duhovite TV-spote. Ko to začnejo početi Nemci, je jasno, da je stanje resno.

V Sloveniji imamo širši vrh po deležu okužb – največ jih je v starosti med 15 in 54 let, tako da moramo poleg mladih odraslih nagovarjati širši krog prebivalstva.

Želim pa tudi končno jasno povedati, da strokovnjaki ne vemo vsega in da se v vsakem trenutku odločamo po najboljših razpoložljivih dokazih, ki pa se lahko naknadno izkažejo tudi za napačne.

Že ta ali naslednji teden bomo začeli izdajati tedenska poročila o virih okužb. Naslednji korak bo natančnejši vpogled v večje skupke in grozde okužb.

Kakšna je trenutno vaša vloga pri obvladovanju epidemije? 

Naša glavna naloga je epidemiološko službo dvigniti na neko novo raven, jo nadgraditi in prilagoditi trenutnim zahtevam. Sistem, ki je še vedno parkiran nekje okrog leta 1990, je treba čim prej prenesti na druge tirnice, da se bo sploh lahko spopadel s takšnim obsegom dela. Ne gre samo za učinkovito sledenje večjemu številu stikov hkrati. Gre tudi za dostopnost podatkov v realnem času. Vsi si želimo čim več podatkov, da bi lahko ukrepe sprejemali čim bolj ciljano. A te podatke smo doslej poskušali zagotavljati v sistemu, ki je naravnan na administrativno prijavo, kar povzroča velike zamude pri vnašanju podatkov. Leta 2017 je WHO izvedla pregled sistema nadzora nalezljivih bolezni v Sloveniji in ravno zaradi pomanjkanja digitalizacije smo dobili eno najslabših ocen med evropskimi državami. Do letos se ni premaknilo nič. Bili smo absolutno nepripravljeni. Celoten sistem je bil podhranjen, kadrovsko in tehnološko. Epidemija nam je pokazala, kako nesprejemljiv je bil. A brez nje verjetno tega še vrsto let ne bi opazili. Majhne številke je mogoče obdelovati ročno. Izbruh bolezni med 50 ljudmi je mogoče obdelati v eni noči. Današnje številke pa so s takim načinom dela neobvladljive. In ko bomo imeli na voljo hitre antigenske teste, ki bodo drastično povečali število odkritih okužb, bodo še bolj neobvladljive. Naša glavna naloga v tem trenutku je preprečiti, da bi se zaradi prevelike količine vhodnih informacij spet znašli v informacijski temi. Zaostanek skušamo nadoknaditi med največjo zdravstveno krizo sodobnega časa. A moram reči, da smo v zelo kratkem času naredili zelo veliko.

Torej lahko kmalu pričakujemo konkretnejše podatke o širjenju okužb, ki bi lahko bili podlaga za bolj argumentirano sprejemanje ukrepov? 

Že ta ali naslednji teden bomo začeli izdajati tedenska poročila o virih okužb. Na začetku sicer ne gre pričakovati, da bo to poročilo zelo informativno. Ob trenutnem obsegu epidemije, ko je prenosa v skupnosti še zelo veliko, je v večini primerov težko z gotovostjo ugotoviti, kje se je zgodil prenos virusa. Ko bo število okužb spet bolj obvladljivo, pa bodo tudi podatki postali natančnejši. Naslednji korak pri nadgradnji podatkov bo natančnejši vpogled v večje skupke in grozde okužb.

Prav tako si prizadevamo zagotoviti osnovne podatke o okužbah tudi v primeru, ko je njihovo število preveliko za epidemiološko preverjanje. Radi bi združili baze podatkov iz različnih sistemov, iz katerih bi lahko avtomatično, brez potrebe po vsakodnevnem poročanju, pridobivali podatke o številu okuženih, denimo v zdravstvu. Tako bi lahko epidemiologi svoje moči prednostno usmerili na področja, kjer teh evidenc ni.

Vrstijo se opozorila o neskladju med številom smrti, ki jih vsakodnevno objavlja vlada, in številom smrti, ki jih uradno beleži NIJZ. Številka NIJZ je za približno 40 odstotkov nižja. 

Neskladje v številu zabeleženih smrti zaradi covid-19 med vlado in NIJZ je prav posledica zamudnosti sistema. Je odraz zastarelega sistema administrativnih prijav smrti, ki ni primeren za osveževanje v realnem času, ki bi ga v tem času potrebovali. Tukaj ni teorije zarote. Enostavno zamujamo z vnašanjem prijav. Imel sem že nekaj sestankov na to temo in zadevo bomo skušali čim prej izboljšati. Skratka, zamude nastajajo zaradi narave veljavnega sistema, strinjam pa se, da to povzroča nepotrebne dvome o naši transparentnosti. Bi pa rad razčistil še nekaj: ali je takojšnja dostopnost podatka o številu smrti res ključna za javnozdravstveno ukrepanje ali pa je to bolj podatek, ki ga mediji potrebujejo za udarne naslovnice? Sam se bolj nagibam k drugi možnosti. Če moram za hitrejši vnos podatka o smrti v domovih za starejše nekoga od tam zaposlenih odtegniti od dela z varovanci in mu naložiti dodatno administrativno delo, to po mojem mnenju ni etično.

Strinjam se, da samo preštevanje števila umrlih vsak dan spominja na preštevanje žrtev vojne v Iraku. A problem je v tem, da podrobnejši podatki o umrljivosti praviloma vedno izginejo takrat, ko se okužbe najbolj širijo v domovih za starejše. Tako kot spomladi spet ne vemo, kolikšen delež umrlih je varovancev teh domov. Proti koncu spomladanskega lockdowna je bilo dokaj jasno, da se okužbe širijo le še v teh domovih in da v splošni populaciji virusa praktično ni, a do teh podatkov nikakor ni bilo mogoče priti. Tudi zdaj je vprašanje, kakšna bi bila krivulja okužb, če bi izvzeli okužbe v domovih za starejše. 

Krivulja na novo odkritih okužb brez domov za starejše je relevanten podatek, se strinjam. Zagotovo bi bil učinek omejevalnih ukrepov na takšni krivulji vidnejši. Nismo pa še v tisti fazi epidemije, ko bi lahko rekli, da jo poganjajo izključno le še skupki okužb v domovih. Mi sicer vsak dan pripravljamo poročila o stanju v domovih za starejše in jih pošiljamo ministrstvu za zdravje. Potrudili se bomo, da bodo v kratkem v primerni obliki na voljo tudi javnosti. Moramo pa pri tem spet dobro razmisliti, kateri podatki so dejansko v javnem interesu in pripomorejo k obvladovanju epidemije, kateri pa so namenjeni zgolj voajerstvu. V primerjavi s spomladanskim valom smo zelo izboljšali spremljanje podatkov o domovih za starejše. Vidim pa, da nismo naredili dovolj, da bi to predstavili tudi splošni javnosti.

Z epidemiološkega vidika logike obveznega nošenja mask med sprehodom v naravi ni. Dobro prezračeni odprti prostori so ob upoštevanju primerne medsebojne razdalje preklemansko varni.

Okužbe so vdrle v najmanj 85 odstotkov slovenskih domov za starejše. Kakšno je vaše stališče do uporabe hitrih antigenskih testov, s katerimi v Nemčiji dokaj dobro zamejujejo izbruhe v tovrstnih ustanovah? Zakaj v zvezi s hitrimi testi v Sloveniji še vedno vladata nezaupanje in dvom? 

Z mojega vidika je škoda, da tem testom ne damo večje priložnosti. Zavedam se, da niso najbolj natančni, a tudi test, ki odkrije zgolj 80 odstotkov okuženih, se mi zdi dragocen. Po mojem bi morali v danih razmerah uporabiti čisto vsako orodje, ki ga imamo na voljo, tudi če ni popolno. Tudi če nam uspe preprečiti le del izbruhov v domovih za starejše, je to z vidika vzdržnosti zdravstvenega sistema lahko že zlata vredno. Upam, da bo uporaba teh testov bolj zaživela takrat, ko dobimo pošiljko iz skupnega naročila evropske komisije. Se pa njihove uporabe ne bi branil niti že prej, sploh v zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše. Seveda pa, kot opozarja dr. Miroslav Petrovec, ne smemo dopustiti, da se nam to področje spremeni v divji zahod. Treba je določiti jasna pravila, kdo in kako lahko izvaja te teste ter kako se poroča o rezultatih. Hitri testi brez ustreznega sistema lahko nas epidemiologe pokopljejo. Ob divji uporabi, brez nadzora in brez zagotavljanja ustreznih standardov, bi se morali verjetno spopasti z goro novih samoprijav okuženosti, ki jih ne bi bili sposobni ustrezno obdelati in obvladati.

Področje, kjer kronično primanjkuje uporabnih podatkov, je tudi šolstvo. Še vedno nimamo nikakršnih podatkov o tem, koliko prenosov okužb se je pri nas zgodilo v šolskem okolju in kako varne so odprte šole z vidika širjenja okužb. 

Šolstvo je izjemno težko ’izklesati’ iz siceršnjega družbenega okolja. Res je, da dokazi govorijo v prid temu, da so vsaj otroci, mlajši od deset let, precej manj dovzetni za okužbo, a še vedno so lahko prenašalci. Strokovnjaki praviloma v en glas poudarjajo, da so šole varne takrat, ko število okužb v lokalni skupnosti ni preveliko. In to je tisti ključen pogoj, ki ga mi trenutno ne izpolnjujemo. Kar se tiče prenosov v šolskem okolju, imamo nekaj zabeleženih primerov. Največ zaznanih prenosov je bilo z učiteljev na učence. Pri starejših učencih in dijakih je določanje vira okužbe ob široki razširjenosti virusa v skupnosti misija nemogoče, saj ni mogoče z dovolj visoko zanesljivostjo sklepati, katera od množice socialnih interakcij, ki jih ti mladi imajo, je bila ključna za prenos okužbe. Treba je počakati, da se širjenje okužb v populaciji nekoliko umiri, nato pa čim prej v šole vrniti vsaj prvo triado osnovnošolcev in odpreti vrtce. A to bo zahteven korak. Konec tedna je bil moj e-poštni predalnik poln sporočil zaskrbljenih staršev, ki me prosijo, naj ne podprem vnovičnega odprtja šol, češ da jih je strah za njihove otroke ali ogrožene družinske člane. Tudi v Franciji potekajo protesti, na katerih starši zahtevajo zaprtje šol. To je stanje, v katerem nikoli ne bodo vsi zadovoljni. Vnovično odprtje šol bo težje, kot je bilo njihovo zaprtje.

Kako je mogoče, da ažurno zbiranje in obdelovanje podatkov o epidemiji slonita na ramenih prostovoljcev, zbranih v okviru projekta Sledilnik covid-19? Tudi izdelovanje računalniških modelov epidemije je v domeni prostovoljcev – strokovnjakov iz drugih strok. Zakaj NIJZ tega ne počne sam? 

Kot sem že omenil, ravno zdaj poteka reorganizacija našega oddelka za obdelavo podatkov. Vizualizacija zbranih podatkov v tem trenutku dejansko sloni na ekipi sledilnika, ki je super. A še vedno se pozablja, da so to večinoma podatki, ki smo jih zbrali na NIJZ. V medijih me večkrat zmoti besedna zveza »po podatkih covid sledilnika«. Za podatke, ki jih je sploh mogoče vizualno predstaviti, vseeno poskrbimo mi. Naši ljudje se zanje nagarajo, da jih zberejo in prečistijo. Je pa res vizualna predstavitev na sledilniku mnogo naprednejša.

Kar se tiče modeliranja epidemije, pa smo vsekakor podhranjeni. Računamo, da bi v okviru oddelka za obdelovanje podatkov, ki ga vzpostavljamo, povečali tudi zmogljivosti za modeliranje. Da se razumemo, skupnost prostovoljcev, ki se je oblikovala v zvezi z obdelovanjem in predstavitvijo podatkov o epidemiji, si zasluži vse pohvale, a na dolgi rok taka naloga pač ne more in ne sme sloneti na prostovoljcih.

Treba je določiti jasna pravila, kdo in kako lahko izvaja hitre antigenske teste ter kako se poroča o rezultatih. Hitri testi brez ustreznega sistema nas lahko epidemiologe pokopljejo.

Zagotovo ste imeli kot epidemiolog, ki je šolanje posvetil pripravi na obvladovanje nalezljivih bolezni, v glavi neko predstavo, kako bo videti katastrofična svetovna pandemija, če jo boste doživeli. Koliko je dejanski potek dogodkov v skladu z vašimi predstavami? Kaj vas je najbolj presenetilo?

Kot katastrofično pandemijo si človek običajno predstavlja bolezen z visoko smrtnostjo, ki kosi vse pred seboj. Zaustavljanje takšne bolezni je običajno podobno šprintu, kratkotrajnemu hudemu naporu, ki traja največ kaka dva meseca. Ta epidemija pa je vse moje predstave postavila na glavo. Vsekakor je to za določen del prebivalstva nevarna in potencialno tudi smrtna bolezen, a to nas ni spravilo na kolena. Na kolena nas je spravilo nekaj deset odstotkov asimptomatskih prenašalcev, ki jih brez nenehnega vsesplošnega testiranja ni mogoče najti. Presenetilo me je tudi, koliko socialnih stikov imamo in kako socialna bitja smo pravzaprav. In kako težko sprejmemo, kako utrujajoče je, ko nam je to odvzeto. Nisem si predstavljal, da bo zaustavljanje epidemije za toliko časa zahtevalo spreminjanje naših osnovnih življenjskih navad. Predstavljal pa sem si, da bomo znali ljudje kot človeštvo ob taki krizi bolj stopiti skupaj, ne pa da se nenehno pogovarjamo o zapiranju meja in da vsaka država bolj kot ne skrbi predvsem zase. Tudi polarizacija znotraj držav je zelo škodljiva.

Kako je sodelovati z vlado, ki vas je takoj ob svojem nastopu kot stroko oblatila in ponižala? 

Mogoče imam tukaj en privilegij – ne identificiram se s svojo službo. Hočem biti neodvisen. In to mi da možnost, da povem marsikaj, česar mogoče drugi ne bi mogli. Na tem položaju sem, da stvari spremenim na boljše, in vedno bom povedal, kar si mislim. Imam to svobodo. Včasih bo moj pogled napačen, a vedno podkrepljen s trenutnim strokovnim znanjem. Nimam težav povedati, da sem se podpisal pod pismo, s katerim smo epidemiologi spomladi protestirali proti razvrednotenju naše stroke. Tudi nimam težav povedati, da epidemiologi pod mojim vodstvom ne bomo postali organ za represijo in ne bomo izdajali zavezujočih karantenskih odločb. Ljudem je treba omogočiti, da ostanejo doma, ne pa jih k temu prisiliti.

Da ne bo pomote, ne pričakujem, da bi vlada storila čisto vse, kar zahteva stroka. To je zaradi usklajevanja interesov različnih družbenih segmentov nemogoče pričakovati. Prav pa je, da javnost naša stališča sliši. In pri tem za zdaj nimam težav. Vedno lahko povem vse, kar si mislim. Sicer me ne bi bilo več tukaj.

Koliko pa imate vpliva na sprejemanje ukrepov?

Odvisno od ukrepa do ukrepa. Sem član vladne strokovne skupine, a tako kot vsem drugim članom mi pripada en glas. Z nekaterimi ukrepi in priporočili se strinjam, z nekaterimi manj. V tem trenutku, ko je zdravstvo na robu zmogljivosti, je sicer o tem zelo nehvaležno govoriti. Zelo težko se je opredeljevati, kateri ukrep je morda pretiran, ker zdaj ni prostora za napake. Ko to obdobje mine, ko število novih okužb spet spravimo na obvladljivo raven, pa bi vsekakor nekatere stvari delal precej drugače kot doslej.

Že nekaj tednov smo bolj ali manj zaprti. Šole ne delujejo, restavracije so zaprte, prav tako večina trgovin … Kje se virus še naprej širi, da še vedno ne zaznavamo občutnega padca novih okužb? 

Mislim, da sta ključna dva dejavnika. Dejstvo je, da določen del prebivalcev ni ponotranjil zaščitnih ukrepov. Mislim, da kombinacija polarizacije političnega prostora, upora proti oblasti in pandemske izčrpanosti slabo vpliva na pripravljenost ljudi na spreminjanje ustaljenih navad. Premalo nam zaupajo.

Prav tako pa je po mojem mnenju pomemben dejavnik tudi širjenje okužb na delovnih mestih, v zaprtih neprezračenih prostorih. Tukaj imamo veliko priložnosti za izboljšave in bolj ciljane ukrepe. Prav zadrževanje v zaprtih prostorih je ključen dejavnik, zaradi katerega se v zimskih mesecih uspešneje širijo vse okužbe dihal.

Ob tem pa tudi nisem prepričan, da smo res naredili vse, kar bi lahko, da bi delo na daljavo naredili karseda dostopno. Pa ne mislim, da bi morali to doseči z odlokom, ki bi delo na daljavo zapovedal, takih pristopov ne zagovarjam. Lahko pa bi država denimo ponudila finančne spodbude podjetjem za zagotavljanje dela na daljavo. Denar trenutno z lopato mečemo skozi okno za odpravljanje posledic slabega obvladovanja epidemije. Ali ne bi bilo pametneje, da bi ta denar preventivno namenili za preprečevanje teh posledic?

Brez katerega omejevalnega ukrepa, ki trenutno velja, bi najlaže živeli? Kateri trenutno zapovedani ukrep pa vašem mnenju v tem trenutku najmanj pripomore k zamejevanju epidemije? 

Nošenje maske na Slavniku.

To je res nenavadno. Za tvegan stik praviloma velja 15-minutno zadrževanje v zaprtem prostoru z okuženim. Zakaj potem poslušamo, da je že bežen stik med sprehodom v naravi dovolj tvegan, da je potrebno nošenje maske na prostem? Kje je tu logika? 

Z epidemiološkega vidika logike ni. Dobro prezračeni odprti prostori so ob upoštevanju primerne medsebojne razdalje preklemansko varni. In trenutno nimam na voljo nobenih raziskav, ki bi pokazale, da bi bile države, ki so zapovedale splošno nošenje mask na prostem, kaj bolj uspešne v spopadanju z epidemijo. Literaturo pa spremljam, in če se takšni dokazi pojavijo, nimam nikakršnih težav s spremembo stališča. Ukrep splošnega nošenja mask na prostem razumem predvsem v smislu odprave potrebe po natančnejši regulaciji njihove uporabe in poenostavitvi nadzora.

Kako komentirate primer dostavljavca hrane, ki si je na Prešernovem trgu privoščil burek in se znašel v policijskem postopku, ker pri tem ni nosil maske?

To se mi res zdi neproduktivno. Tak represivni pristop je morda lahko učinkovit v razmerah, ki trajajo največ mesec ali dva, a sproža predvsem odpor do spoštovanja ukrepov.

Denar trenutno z lopato mečemo skozi okno za odpravljanje posledic slabega obvladovanja epidemije. Ali ne bi bilo pametneje, da bi ta denar preventivno namenili za preprečevanje teh posledic?

Kakšno je danes vaše stališče do omejevanja gibanja na občine? Spomladi je bil to eden glavnih kamnov spotike, ki je dodatno pokvaril odnos med vlado in epidemiologi. 

V trenutnih razmerah z mojega strokovnega vidika ukrep nima prav velikega smisla. Epidemiološke razmere v Sloveniji niso take, da bi upravičevale omejevanje gibanja po državi, saj so okužbe precej enakomerno razporejene in nimamo manj prizadetih predelov, ki bi jih bilo treba zaščititi pred vnosom okužb. Cilj tega ukrepa v tem trenutku pa je zmanjšanje gibanja in mešanja ljudi na vse možne načine.

Tudi omejevanje nakupa neživilskih proizvodov v živilskih trgovinah je z mojega vidika vprašljivo. Imam čisto osebno izkušnjo iz Italije, kjer je stanje podobno. Ko sem bil pred dnevi sam z dveletno hčerko, sem ji obljubil, da ji greva kupit neko igračko, pa je bil v trgovini oddelek z igračami zaprt. Potem sem upal, da ji bom za neko drugo igračko lahko vsaj kupil baterije, pa tudi tega nisem mogel. Logika tega ukrepa je seveda v tem, da človeka, ki potrebuje zgolj baterije, odvrnete od poti v trgovino. A ljudi tovrstni ukrepi predvsem razjezijo. Vendar pa je treba poudariti, da so vsi ukrepi skupaj seveda namenjeni temu, da čim bolj zmanjšajo kakršnokoli srečevanje ljudi in s tem možnost za prenos okužbe.

Smo v drugem lockdownu. Koliko je to dejstvo že zagotovilo, da bo potreben tudi tretji? Ljudje bodo po sprostitvi ukrepov hiteli uživati, preden jih spet zaprejo. Koliko torej ustavitve javnega življenja generirajo same sebe? 

Sam to vidim kot problem. Spomladi sem v Italiji preživel popolno zaporo in na koncu res samo še čakaš, kdaj boš lahko nadoknadil vse zamujeno in si naredil še zalogo za novo zaprtje. Ravno zato bo treba ukrepe sproščati zelo previdno, predvsem pa ukrepe, ki bodo ostali v veljavi, zasnovati bolj ciljano. Zavedam pa se, da je težko, še posebej mlajšim odraslim, ki se trenutno res počutijo zelo prikrajšani. Za druženje, za vozniški izpit, ki bi ga končno lahko opravljali. Če bi mene pri 18 letih skušal kdo prepričati o čem takem, ne vem, kako uspešen bi bil. Ves čas je treba poudarjati, da gre za dobro skupnosti, za zaščito ranljivih, hkrati pa od mladih ne bi smeli pričakovati popolnosti in se ob vsakem prestopku zgražati, kako so neodgovorni. Jaz sem bil v tistih letih ravno tako ali še bolj neodgovoren. Tako pač je.

Privoščil si bom še klišejsko vprašanje, ki se navezuje na vaše navdušenje nad znanstvenofantastično serijo Zvezdne steze. Kaj bi za konec rekel vaš priljubljeni kapitan vesoljske ladje Enterprise Jean-Luc Picard? 

Meni zelo ljub je citat: »Strah je nesposoben učitelj.« To smo zelo jasno videli pri pripravah na drugi val. Hvala za to klišejsko vprašanje.