Načrt za okrevanje po slovensko

So države z zamislimi in države, ki vedo, kaj storiti. In so države, ki nimajo pametnih zamisli. »Države, ki nimajo predstave, kaj želijo storiti, se pri takšnih razvojnih načrtih navadno odločijo, da bodo zgradile še kakšno cesto ali avtocesto …« povzema reformne predloge nekaterih držav članic EU Marco Lopriore. Lopriore je v Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA) v Maastrichtu strokovnjak za tako imenovano kohezijo, torej za porabo sredstev EU. Po državah zbira zamisli in primerja predloge. V zadnjem času pozorno spremlja razvojne projekte, ki jih članice EU predlagajo za izhod iz koronske krize.

Julija so se voditelji EU odločili za novi Marshallov načrt ali evropski »New Deal«, kot nekateri dramatičneje imenujejo predlog Bruslja, naj bi po koronski krizi z velikimi finančnimi vlaganji in reformami ponovno zagnali evropsko gospodarstvo. Denar – 1824 milijard – je načeloma pripravljen, kako ga bodo države porabile, pa je večidel prepuščeno njihovi domiselnosti. Do 20. decembra bodo morale države v Bruselj poslati predloge reform. V skladu z dogovorom morajo biti te digitalne in zelene, hkrati pa se morajo lotevati težav, na katere je komisija posamezne države opozarjala že v preteklosti.

Ena izmed prvih, ki so predstavile nacionalni načrt za obnovo in razvoj po koronski krizi, pravi Lopriore, je Francija. Na začetku septembra je predsednik Emmanuel Macron predstavil 100 milijard evrov vreden sveženj reform, ki od tedaj med poznavalci velja za zglednega. »Cest in avtocest v francoskem načrtu ni,« dodaja Lopriore, »program je dobro napisan, osredotočen in natančen. Morda med slabšimi je grški, kjer po krizi očitno nimajo posebnih zamisli in zdaj želijo ustanavljati nekakšne silicijeve doline, Italijani, ki jih je koronska kriza najbolj prizadela in ki bodo dobili v relativnem smislu največ sredstev, so še vedno precej splošni pri zamislih, zanimivi so Flamci, ki bodo spodbujali kolesarjenje, Portugalci se osredotočajo na vlaganje v železnico, ki ga v prihodnosti s sredstvi EU ne bo več mogoče podpirati,« našteva.

Kaj pa Slovenija? »Slišal sem, da je bila evropska komisija do prvega slovenskega osnutka precej kritična. Baje, da ga niti niste poslali na formularju, kot so zahtevali,« dodaja Lopriore previdno. Drži, evropska komisija je bila do prvega osnutka slovenskega reformnega programa kritična. Sodeč po njenem pisnem odzivu, ki smo ga pridobili v uredništvu, se niti številke niso izšle, poleg tega sploh ni bilo jasno, kaj Slovenija hoče: konkretne reforme ali zgolj deliti denar. A je vendarle treba stopiti v bran službi vlade za razvoj in evropsko kohezivno politiko pod vodstvom ministra Zvonka Černača, ki je pristojna za pisanje programa; osnutek je vsaj poslala v Bruselj in sprejela kritiko. Veliko večja težava je, ker iz Černačeve službe reformnih zamisli niso poslali v slovensko javnost.

V Nemčiji denimo Nemški razvojni inštitut (DEI) prireja seminarje na to temo, v slovenski vladi pa so se očitno odločili, da sami vse vedo najbolje in da si razmisleka o načrtovanih reformah in ukrepih, ki bodo krojili slovensko usodo v prihodnjih treh letih, ne bodo otežili še z javno razpravo. Vse to je iz osnutkov reform, ki jih bo morala vlada že konec decembra poslati v Bruselj, jasno razvidno. Tajno, birokratsko lotevanje razvojnega preboja države pomeni, da Černačevi z nekakšno anketo zbirajo po posameznih ministrstvih že pripravljene projekte, sami pa se trudijo najti utemeljitve, da so ti projekti zeleni, digitalni in upoštevajo dosedanje kritike komisije.

Položaj je zdaj takšen: od leta 2021 do 2027 bo Slovenija v okviru različnih finančnih svežnjev EU upravičena do 10,2 milijarde evrov posojil in nepovratnih sredstev. Znotraj tega zneska je posebni koronski dodatek, imenovan »NextGenerationEU«, namenjen odpravi posledic epidemije in zelenemu ter digitalnemu razvojnemu preboju stare celine. Ta denar bodo morale države potrošiti v prihodnjih treh letih. Za Slovenijo je tukaj predvidenih 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 3,6 milijarde evrov posojil, pri čemer mora vsaj 20 odstotkov tega denarja porabiti za digitalizacijo, 37 odstotkov pa za tako imenovane podnebne cilje.

Države, ki nimajo predstave, kaj želijo storiti, se pri takšnih razvojnih načrtih navadno odločijo, da bodo zgradile še kakšno cesto ali avtocesto.

Slovenski načrt za okrevanje in odpornost je zaradi tega napisan meglično in brez posebnih domislic. Kot je mogoče razbrati iz prvih osnutkov, poteka izdelava približno takole: Slovenija ima že leta in leta narejen načrt za šestpasovnico med Kosezami in Kozarjami v Ljubljani. Torej lahko ta načrt podtakne komisiji, le uradniki morajo najti utemeljitve, s katerimi bodo dokazali, da je ta šestpasovnica v skladu z novimi cilji EU. Slovenski uradniki so zato v Bruselj poslali predlog za šestpasovnico, v katerem so zapisali, da bo ta »z znižanjem porabe energije in emisij prispevala k zelenemu prehodu« in da naj bi »z izboljšano dostopnostjo, povezljivostjo in razpoložljivostjo cestne infrastrukture okrepili ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo«.

Stvar je seveda smešna. A to ni edini primer. Če na hitro preletimo slovenski osnutek načrta, so v njem večinoma projekti, ki se že leta valjajo po predalih na ministrstvih in za katere doslej ni bilo nikoli dovolj denarja. Nekateri so sicer smiselni. S sredstvi EU za obnovo in razvoj recimo želi Slovenija za 100 milijonov evrov dograditi ljubljansko infekcijsko kliniko in še 50 milijonov vložiti v novogradnjo stavbe oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Maribor. Skupaj s še nekaterimi manjšimi zdravstvenimi naložbami namerava torej Slovenija za obnovo po epidemiji covida za zdravstvo potrošiti okoli 200 milijonov evrov, čeprav je ministrstvo za zdravje Černačevim predlagalo za 540 milijonov evrov projektov.

Je 200 milijonov evrov za naložbe v zdravstvo znotraj slovenskega reformnega predloga primerna vsota? Pomagajmo si s Francozi, ki so tako kot Slovenci leta in leta zapostavljali svoje zdravstvo. Francija bo v okviru načrta za prestrukturiranje v zdravstvo vložila šest milijard evrov, natančneje, 2,5 milijarde evrov bo namenila za gradnjo bolnišnic in 1,4 milijarde evrov za posodobitev sedanjih bolnišnic ter še »drobiž« za vse drugo. Ker je francoski načrt po volumnu približno 20-krat večji od slovenskega, bi v relativnem smislu to pomenilo, da bi Slovenija za zdravstvene naložbe namenila 300 milijonov evrov. Skratka, zdravstveni sistem v Sloveniji še vedno zapostavljamo, vanj bomo vložili tretjino manj denarja kot Francozi.

Res je sicer, da naj bi sredstva EU potrošili še za gradnjo dveh negovalnih domov za starejše in za nadgradnjo ali prenovo drugih domov za starejše, za kar je predvidenih še dodatnih 100 milijonov. Na videz je to dobrodošlo, dejansko pa so te zamisli ne samo stare, ampak že tudi vprašljive. V Franciji novih domov za ostarele ne bodo gradili, ker so se te ustanove med koronsko krizo izkazale za tvegane in ker so se usmeritve zadnja leta spremenile. Tendenca po novem ni, da ostarele potiskamo v institucionalno varstvo, ampak naj bi zanje skrbeli v domačem okolju, čemur bi moral biti namenjen nov institut dolgotrajne oskrbe. Te celovite reforme pa ni na vidiku, ker je očitno pretežka: zanjo bi morali v Sloveniji uvesti nov prispevek, kot ga pozna večina držav.

Kako še bo naša država potrošila denar, ki bo »padel z neba«? Usmerila ga bo v energetsko sanacijo stavb, torej izolacijo, prenovo daljinskega ogrevanja, vlagala bo v energetske sisteme: ta slovenski reformni del je primerljiv s tistimi drugih držav. Tudi Francija bo izolirala stavbe in menjavala kotle, izolirala bo javne stavbe, šole, vrtce, skupaj bo v te projekte vložila 6,5 milijarde evrov, kar pomeni, da smo tudi na tem področju primerljivi. Večja razlika med slovenskim in francoskim načrtovanjem je pri »mobilnosti«. Slovenija bo še naprej na veliko gradila ceste, Francija pa bo ceste opuščala in raje vlagala v železnice ali nove oblike mobilnosti.

Dejansko največji del denarja, namenjenega za obnovo Slovenije po epidemiji, namerava država nameniti za ceste in avtoceste. Torej za spodbujanje tradicionalnih oblik prevoza. Kar 300 milijonov evrov bo namenjenih za tretjo razvojno os, za gradnjo avtoceste do Velenja, 35 milijonov evrov evropskih sredstev iz programa za rekonstrukcijo naj bi bilo namenjenih za gradnjo drugih avtocest, kot je šestpasovnica Koseze–Kozarje, in še 63 milijonov evrov za prenovo regionalnih cest. Za alternativne oblike prevoza bo zaradi tega denarja zmanjkalo. Le 13 milijonov evrov namerava Slovenija znotraj omenjenega programa vložiti v gradnjo kolesarskih stez – če bi se zgledovala po francoski porazdelitvi naložb, bi morala v kolesarsko omrežje vložiti kar 60 milijonov evrov.

V slovenski vladi so se očitno odločili, da sami vse vedo najbolje in da si razmisleka o načrtovanih reformah in ukrepih, ki bodo krojili slovensko usodo v prihodnjih treh letih, ne bodo otežili še z javno razpravo.

Francozi ne bodo gradili cest, napovedujejo, da bodo nekatere cestne pasove zapirali za osebna vozila in jih namenjali za javni promet. V železnico, v spodbujanje dnevne mobilnosti, v nakup električnih avtomobilov, v razvoj alternativnih goriv, v zamenjavo vozil iz javnega voznega parka z električnimi vozili bodo vložili kar 10 milijard evrov. To je toliko, kot če bi v te cilje Slovenija v prihodnjih letih vložila 500 milijonov evrov. Seveda tega ne bo storila. Vanje – v prenovo železniških postaj, tudi ljubljanske – bo v prihodnjih letih skupaj vložila zgolj 235 milijonov evrov.

Druga razlika med francoskim in slovenskim načrtom, ki bode v oči, pa je odnos do kulture. V francoskem razvojnem dokumentu preberemo, da je bila francoska kultura med epidemijo hudo prizadeta, da se je promet zmanjšal za 75 odstotkov, zaradi česar bodo tej panogi namenili kar 1,6 milijarde evrov. Za podporo javnim muzejem bodo namenili 338 milijonov evrov, za glasbeno produkcijo in oživljanje kreativnih centrov 426 milijonov evrov, 10 milijonov za zasebna gledališča, 200 milijonov evrov za druga gledališča in festivale, 428 milijonov evrov za strateške kulturne panoge, kot so knjiga, film, javni mediji, in še 400 milijonov evrov za razvoj. In Slovenija? Očitno živimo v preteklosti. Na kulturnem področju smo bili sposobni zasnovati le en projekt. V prihodnjih letih naj bi 63 milijonov evrov usmerili v obnovo kulturnih spomenikov …

A da ne bomo preveč kritični: veliko alinej v slovenskem načrtu je seveda utemeljenih. So pač projekti, ki jih države vedno vključujejo v takšne načrte. Tudi Slovenija bo vlagala v varnost pred plazovi, financirala bo protipoplavne projekte, vlagala bo v kanalizacijo in oskrbo z vodo – tako kot Francija –, vlagala bo v predelavo odpadkov, digitalizirala bo državo in podjetja, kupovala računalniško opremo, izobraževala in ozaveščala. Toda poleg tega v slovenskem dokumentu ni drugih presežkov. Primer: enako kot Slovenija se tudi Francija ubada s pomanjkanjem negovalnega kadra, torej negovalnega osebja v domovih za ostarele, medicinskih sester v bolnišnicah. A v Franciji bodo s tem namenom kar 150 milijonov evrov vložili v izobraževanje mladih, ki ne dobijo službe, in bodo tako dobili 6000 novih zaposlenih. Na Černačevem ministrstvu si česa takšnega niso mogli zamisliti. Morda pa bi si, če bi svoje zamisli javno objavili in spodbudili javno razpravo.

V Franciji bodo podprli lokalne pridelovalce hrane, da bodo ti dobavljali hrano šolskim kuhinjam in lokalnim restavracijam. Ustanovili bodo 1000 ekorestavracij, sprožili pobudo za uživanje »beljakovin iz rastlin«, financirali bodo skupnostno pridelavo zelenjave. Ugotovili so, da njihovo zemljo še najbolj degradira razpršena pozidava zunaj urbanih središč. Zato bodo v krajih, kjer je zdaj dovoljena največ dvo- ali trinadstropna gradnja, omogočili višje stavbe. Še ena dimenzija obeh razvojnih modelov je, kjer je očitno, da je slovensko uradništvo ostalo v bivši, že preživeli »lizbonski« ideologiji EU: izobraževanje.

Resda Slovenija načrtuje vlaganje v izobraževalno infrastrukturo, v digitalizacijo izobraževalnega procesa denimo, vendar je na več mestih očitno, da je izobraževanje neke vrste nebodigatreba. V enem od predlaganih projektov recimo preberemo, da je namen »projekta skrajšati trajanje izobraževanja tam, kjer gre za podaljševanje študentskega statusa iz razloga ugodnosti, ki jih študentski status prinaša, ter hitrejšo aktivacijo oseb, ki so formalno zaključile študij in so zaposljive«. Petnajst milijonov evrov naj bi torej v Sloveniji vložili v »zunanje izvajalce«, da bodo ti podjetja in mlade, stare do 24 let, obveščali, naj opustijo šolanje in se zaposlijo. V francoskem dokumentu takšnih nebuloz ni. Vtis je povsem drugačen.

Zaradi koronske krize, so zapisali Macronovi svetovalci, bo moralo veliko študentov študijsko leto ponoviti. Francija bo zaradi tega denar vložila v odprtje 30 tisoč novih visokošolskih vpisnih mest, zaradi česar bo treba zaposliti še 500 učiteljev. Mladih ne bodo prepričevali, naj obupajo, ampak naj se učijo. In to ni francoska puhlica. Flamci so znotraj federalne Belgije v svojem načrtu za okrevanje in odpornost leto 2021 razglasili kar za leto »učenja«, češ, leto 2020 za učeče ni bilo najboljše, dajmo, izkoristimo leto 2021 za to, da nadomestimo izgubljeno. Izobraževali bodo brezposelne, tiste, ki iščejo službo, vlagali bodo v univerze in nasploh v otroke, ki so leto preživeli v osami. Flamci bodo imeli poseben program, s katerim želijo nagovoriti tiste, ki so med pandemijo študij opustili.

V teh doslej najboljših programih držav, ki želijo iz koronske krize iziti kot zmagovalke, je tudi veliko razumevanja: v francoskem dokumentu je ves razdelek namenjen boju proti revščini, v flamskem skrbi za duševno zdravje. V Sloveniji smo ostali bolj ali manj pri asfaltu. Morda utegne kdo reči: nismo še dovolj razviti, da bi vlagali v družbeno nadstavbo. Toda prav ta evropski program je namenjen temu, da države poskusijo drugače. Ali kot je predsednik Macron zapisal v uvodu k francoskemu načrtu: »Dve poti sta, kako oblikovati razvojni načrt. Prva pot je, da nadaljujemo tako kot doslej. Tako, da namenjamo milijarde evrov spodbud panogam, za katere vemo, da ne bodo več mogle delovati, kot so doslej …« Če smo na koncu malce cinični, kaj nam bodo avtoceste, če pa smo med epidemijami zaprti v občinah.

Seznam želja

Za kaj bo namenjenih pet milijard evrov iz slovenskega načrta za okrevanje in odpornost?

– 100 mio EUR: dograditev infekcijske klinike UKC LJ
– 50 mio EUR: naložba v nadomestno novogradnjo stavbe oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC MB
– 40 mio EUR: gradnja dveh negovalnih domov za starejše
– 59 mio EUR: prenova, nadgradnja ali novogradnja enot za starejše
– 300 mio EUR (večinoma posojila): energetska sanacija stavb, kot so šole, vrtci, domovi za ostarele, javne institucije; polovica teh sredstev bo namenjena za gradnjo neprofitnih stanovanj
– 115 mio EUR: protipotresne sanacije šol, večinoma srednjih –
 205 mio EUR: projekti zmanjšanja poplavne ogroženosti in 50 projektov varnosti pred plazovi
– 140 mio EUR: naložbe v vodovod in kanalizacijo
– 88 mio EUR: predelava kapacitet za obdelavo lesa, naložbe v žage in proizvodnjo lesenih izdelkov
– 109 mio EUR: prva faza nadgradnje železniške postaje v Ljubljani
– 162 mio EUR: naložbe v železniško infrastrukturo, predvsem železniške postaje
– 76 mio EUR: ustanovitev nacionalnega letalskega prevoznika
– 35 mio EUR: druge avtoceste, največ šestpasovnica Koseze–Kozarje
– 300 mio EUR: tretja razvojna os
– 63 mio EUR: posodobitev 24 kilometrov regionalnih cest
– 13 mio EUR: kolesarske steze
– 7,3 mio EUR: alternativna polnilna infrastruktura za električna in druga vozila
– 175 mio EUR: digitalna preobrazba podjetij
– 300 mio EUR: digitalizacija države (e-arhiv, e-dediščine, e-kmetijstvo, optične povezave …)
– 106 mio EUR: infrastrukturna vlaganja v izobraževalno infrastrukturo
– 62 mio EUR: obnova kulturnih spomenikov
– 93 mio EUR: prenova tretjine planinskih poti, sanacija tretjine planinskih koč in prestrukturiranje tretjine slovenskih zimskih gorskih središč v celoletne gorske destinacije