Lepo je biti Janez Janša

Bi lahko kdo gospodu premieru povedal, da se samozavestni ljudje ne vedejo tako?

Ne bomo izgubljali besed o tem, kako je predsednik vlade Janez Janša spet sam izbral termin in trenutek, ko bo prišel na pogovor na nacionalno televizijo. Niti o tem, da je šel najprej na oba madžarska televizijska programa, v ponedeljek na Novo24 in nato v torek še na Planet TV, šele nato pa na slovensko televizijo – da je dal TV Slovenija vedeti, kaj si misli o njih. Ampak oni niso rekli nič, ampak so, kot vedno, grenko pilulo pridno pogoltnili.

Igor E. Bergant se je v pogovoru s premierom dobro držal. S tem človekom je namreč res težko. Prava novinarska vprašanja mu je težko postavljati, ker je takoj užaljen, se čuti napadenega, zato začne žaliti, groziti, podtikati, se cinično nasmihati in posmehovati. Bergantu je z vprašanji uspelo loviti ravno pravo ravnotežje, da je Janša moral ostati pri vsebinskih odgovorih na vprašanja. Je pa res: če bi namesto Janše tam sedel Marjan Šarec in bi vodil vlado v državi, ki je na dan intervjuja postala prva na svetu po številu dnevno umrlih na milijon prebivalcev, bi bil Bergant neusmiljen. Pač, grobo rečeno, čreva bi mu potegnil na plano, ker šole ne delajo, policijsko uro imamo, štiri tedne, nobenega učinka, gospod Šarec, ukrepi ne delajo, vse ste zavozili.

Ko bomo imeli nekoč naslednjega premiera, si splača ogledati ta pogovor: šele takrat se bo namreč videlo, kako v rokavicah se dela z Janšo.

Janši je sicer uspelo v tem pogovoru užaliti praktično celotno Slovenijo. Z enim samim stavkom.

A verjetno ni hotel tega narediti, le tako je aroganten, samovšečen, res je en vase zagledan dedec, ki dejansko misli, da s svojimi rokami rešuje vsakega izmed nas. »Za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije.« Prosim?!

Ob tem stavku je verjetno obstala vsa Slovenija, komu je pa tudi kaj padlo iz rok. Večina države – tako kot preostalega sveta – vsak večer zaspi s temnimi mislimi. Šolanje doma, strah za službo, nestabilne razmere, policijska ura, usklajevanje dela, iskanje dela, oteženi prevozi na delo, nore razmere v službah, usihajoči dohodki, težave otrok in staršev, oboleli sorodniki – cela država se trudi in gara, težko je vsem, od malih otrok do najstarejših. Ampak on misli, da je drugače. Da se nam državljanom ne da niti to, da bi zgolj ležali na kavču in gledali televizijo. Še več, tako smo hudobni, da načrtno hodimo okoli in povzročamo okužbe – vse to pa samo zato, da delamo težave njemu in ga sramotimo. Ker ne maramo njegove vlade. Ker ne maramo SDS. Ker ne maramo Slovenije.

Je to hotel povedati? In še huje – res to misli?

Če bi Bergant, sedeč nasproti njega, z orošenimi očali, v tistem trenutku prijel kozarec vode in jo polil po premieru, mu ne bi mogli zameriti. V bistvu bi bila to samoobramba. Samoobramba pred nereflektirano samovšečnostjo, demonstrirano pred celotno nacijo. Bergant bi se lahko branil, da se je prestrašil, da je nalezljivo. Da se je prestrašil, da bo tudi sam postal tak.