Objem nasprotij

Bil je eden tistih oktobrskih dni, ko je sonce skozi meglice prodrlo šele okoli poldneva in ko smo iz ure v uro čakali, da zaradi naraščajočega števila okužb s covid-19 ponovno razglasijo »lockdown«. Že od marca, ko smo doživeli prvo popolno ustavitev javnega življenja, živimo v nekem nerealnem svetu, v katerem smo izgubili nadzor nad svojim življenjem, in zdi se, kot da ga upravlja nekdo drug. V takšnem razpoloženju je izšel novi glasbeni album Dancing Machine skladatelja Boruta Kržišnika. Album z več zornih kotov problematizira vlogo človeka v prihodnosti, ko bo umetna inteligenca vse bolj dominantna. »Za največji kamen spotike se je seveda izkazalo oblikovanje ciljev, vrednotnega sistema in moralnih norm,« pravi Kržišnik. »Četudi je umetna inteligenca že zelo zmogljiva, je njeno razumevanje človekove moralnosti še na zelo nizkem nivoju, nekje na ravni ščurka. Zato je vsaka človekova raba oziroma zloraba te inteligence izključno plod človekovih namer.« A kako naj se umetna inteligenca nauči etike, ki je tako arbitrarna in nedoločljiva. Žal ne od človeka samega, saj v njegovi zgodovini kri teče v potokih, nepravičnost in trpljenje pa sta nepogrešljivi sestavini gibala razvoja. »Ko bo umetna inteligenca dosegla stopnjo, da bo lahko zapopadla človekovo etiko, bo verjetno ravno ona najbolj kompetentna, da ugotovi, katera družbena ureditev je za človeka najprimernejša,« sklene razmišljanje Kržišnik. In ko prisluhnemo njegovemu novemu albumu, slišimo, kako skladba Thought Collider s ponavljajočim se ‘strojnim ritmom’ in z detajliranim šumom napeljuje k prav temu razmisleku.

Kržišnikova glasba je silovito dramatična, pa tudi kontemplativna; z njo riše fantastične podobe in pripoveduje zgodbe. Skladbe rasejo iz občutja in opazovanja življenja, družbe in razmer na planetu.

Medtem ko zgodbo misli, sklada v kombinaciji avantgardnih glasbenih struktur, iskrivih harmonij in presenetljivih zvočnih kompozicij. Njegova glasba drsi med jasno tonalno zgradbo, ki sloni na klasičnih tonovskih načinih, torej na točno določenem zaporedju tonov (na lestvicah dur ali mol), ter med zaprtimi atonalnimi odlomki, ki so kaotični, brez določenega tonovskega načina. Skladatelj se svobodno giblje med skrajnostmi – tonalnost ali atonalnost, notni zapis ali improvizacija, stroga definicija žanra ali pač ne –, a skozi kontraste vedno povleče skupno nit. Gre za fascinantno kombinacijo, kjer vedno zmaga kompleksni mentalni prostor, napolnjen s filozofskimi in vizualnimi asociacijami.

Kržišnikova glasba je silovito dramatična, pa tudi kontemplativna; z njo riše fantastične podobe in pripoveduje zgodbe. Skladbe rasejo iz občutja in opazovanja življenja, družbe in razmer na planetu.

Že v devetdesetih letih so celovitost in sugestivnost njegove glasbe prepoznali domači gledališki, plesni in videoustvarjalci – Nataša Prosenc, Marina Gržinić in Aina Šmid, Matjaž Pograjc, Emil Hrvatin, Bojan Jablanovec itd. Prve uspešne skladbe za filmske, plesne in gledališke predstave so mu prinesle nova sodelovanja tudi z mednarodno uveljavljenimi umetniki. Med zanimivejšimi je bilo tisto s slovitim britanskim režiserjem Petrom Greenawayem. »Prvič sva se srečala kar v Ljubljani leta 2000, ko je Greenaway pri nas gostoval na povabilo Muzeuma s projektoma Bolonjski stolpi 2000 in Map to Paradise (Zemljevid v paradiž). Ekipa se je zbrala na Ljubljanskem gradu, skupaj z njim smo razpravljali, projekt se je zagnal. Delali smo. In čez nekaj dni, ko naj bi ga z avtom z gradu odpeljal v hotel, je pritekel asistent in mu potisnil v roko paket. Namuznil sem se, prepoznal sem ga.« Mesece pred tem, ko se je direktorica Muzeuma Barbara Novakovič z Greenawayem pogovarjala o projektu, mu je predlagala Kržišnikovo glasbo. Da bi se režiser laže odločil, mu je Kržišnik poslal paket z nosilci zvoka in glasbo. »V tistem trenutku je bilo videti, kot da formalnosti zamujajo realne dogodke,« se pošali skladatelj.

Ljubljanskemu projektu je sledilo Greenawayevo povabilo, naj skomponira glasbo za filmsko trilogijo The Tulse Luper Suitcases, ki je nastajala od leta 2000 do 2005 in jo je zaključil četrti film in glasbeni album A Life in Suitcases (Življenje v kovčkih). Vsi štirje filmi so bili prikazani na najpomembnejših filmskih festivalih vse od Cannesa do Benetk, Berlina, Rotterdama, Montreala, Chicaga do Hongkonga itd. Sicer pa je Kržišnik ustvaril glasbo za več tujih in domačih filmov ter leta 2008 prejel filmsko nagrado vesna za glasbo v filmu Pokrajina št. 2 režiserja Vinka Möderndorferja.

Eno plodnejših in vznemirljivejših sodelovanj je bilo, kot pravi Kržišnik, sodelovanje z našim koreografom in plesalcem Edwardom Clugom, ki je v preteklih 20 letih doživel velik mednarodni uspeh in postal prava mednarodna zvezda. Kržišnik je glasbo ustvaril za kar štiri Clugove plesne predstave: Sacre du temps (2007), Skice (2010), Divina komedija (2011) in Hommage Stravinskemu (2012). »Glasba in plesna predstava (Sacre du temps) sta se razvijali leto dni, brez omejitev. Skice in razmišljanja so se prepletali in nadgrajevali … Plesne vaje, ki sem jih spremljal kot opazovalec, sem dojemal, kot bi bile moje lastne ali vaje glasbenikov za snemanje albuma.«

Gledališče ga je vleklo, plesne predstave so ga izzivale, koreografi in režiserji so ga klicali. Z Geraldom Thomasom, brazilsko-ameriškim režiserjem, ki je v osemdesetih letih prijateljeval s skladateljem Philipom Glassom, je Kržišnik sodeloval kar dvakrat. Pri predstavi Nietzsche proti Wagnerju (SESC, São Paulo, 2000) in v znamenitem newyorškem gledališču La MaMa leta 2004 pri predstavi Anchorpectoris. Poklicala ga je britanska režiserka Julie Ann Robinson, poklicali so ga iz milanskega gledališča Piccolo Teatro pa iz Bush Theatra in Royal National Theatra iz Londona. Še posebej ga je privlačilo sodelovanje s sodobnimi plesnimi koreografi in plesalci, glasbo je napisal za plesne predstave Thomasa Noona, Ano Lujan Sanchez, Virpi Pahkinen, Gyulo Bergerja itd. Tisto, kar je Kržišnika pripeljalo v samo žrelo svetovnih gledaliških in plesnih uprizoritev, so skladbe, ki izražajo obča človeška čustva in čutenje ter hkrati zarežejo v meso in dušo s tako posebnim zvočnim volumnom, da presenetijo in nadgradijo uprizoritve. Njegov glasbeni jezik je odprt, zato ga razumejo v zelo različnih kulturnih okoljih.

Borut Kržišnik se je rodil leta 1961 v Zagrebu. Očetova služba je narekovala selitve – iz Zagreba v Beograd od tam v Bukarešto in nato v Ljubljano, kjer je leta 1987 na Filozofski fakulteti diplomiral iz psihologije, a se je po diplomi povsem posvetil glasbi. V kakšnih razmerah je odraščal, lepo ponazori opis notranje opreme razkošne vile v Bukarešti z veliko sprejemno dvorano v pritličju, opremljeno z razkošnimi lestenci, kristalom in perzijskimi preprogami ter z zavitimi stopnicami, ki so vodile v zgornja nadstropja, kamor se je deček umaknil s prehrupnega banketa ali suhoparnega sprejema diplomatov. Na enem izmed takšnih sprejemov, pravi, ga je držal za roko Josip Broz - Tito, predsednik Jugoslavije. A tega dečka je zanimala glasba. Obiskoval je glasbeno šolo, toda v nekem trenutku je igranje klavirja postalo dolgočasno, zmotila sta ga avtoritativni dril etud in disciplina. Nehal je igrati klavir in si kupil kitaro ter se sam začel učiti brenkanja, brez šole, brez glasbene teorije, lestvic, kontrapunktov in glasbene zgodovine. Pa vendar je kasneje že s prvimi urami kompozicije začutil, da mora ta manko nadomestiti. Danes ima širok razpon znanj, le tako lahko ustvarja s takšno intenzivnostjo in močnimi nasprotji, ki jih zna premostiti s trenutki ubrane harmoničnosti.

Njegova glasbena zasedba je simfonični orkester, glavno orodje pa računalnik. Seveda govorimo o virtualnem simfoničnem orkestru ter o računalniškem programu in sistemu za ustvarjanje glasbe. Kržišnik še poudarja: »Z nastopom računalniške dobe je skladatelj prvič v zgodovini dobil tudi možnost, da z virtualnim orkestrom oblikuje lastno izvedbo skladbe.« Tisto, kar ga pri skladanju že od nekdaj vodi, pa so zgodbe. Če ga je pri najnovejši plošči Dancing Machine vodila misel o umetni inteligenci, je pri albumu Strela iz leta 2013 za temo izbral naravni pojav strelo/blisk. »Strela nam pokaže, kako stvari delujejo po principu moči. Iskrenje je povsod – v atomu ali pa mikroskopske iskrice v možganskih sinapsah ali družbeni in socialni nemiri ter revolucije.« Glasbo postavi v razmerje med trdno strukturo in kaosom, ko se sprašuje, ali je strela boj med nasprotjema ali most med njima.

Filmska trilogija z njegovo glasbo, ki ji je sloviti britanski režiser Peter Greenaway kasneje dodal še en film, je obiskala najpomembnejše filmske festivale, od Cannesa do Benetk, Berlina, Rotterdama, Montreala, Chicaga do Hongkonga itd.

Na plošči Valse Brutal, ki je izšla leta 2009 pri KUD France Prešeren, ne daje poudarka niti valčku niti nasilju, ampak povezanosti in soodvisnosti harmonije in disharmonije, mehkobe in grobosti. Ne navezuje se na konkretne družbene dogodke, ampak na delovanja družbe, kjer ne prevladuje soglasje, ampak načelo pritiska. Svetovni ustroj je že uglasbil leta 1997 na albumu Zgodbe z Magatreje. Naslov se navezuje na motiv iz kultnega znanstvenofantastičnega romana Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, kjer na planetu Magatreja, sedežu gigantske industrije, izdelujejo kar celotne planete in svetove po naročilu najbogatejših prebivalcev vesolja. Zgodba je prispodoba današnjega ustroja sveta.

V osemdesetih letih je bil član hard-core jazz skupine Data Direct, sodeloval je tudi s skupinama Laibach in Borghesia. Že na začetku devetdesetih let je izoblikoval skladateljski slog za virtualni simfonični orkester, ki ga je zasidral v globalno pristanišče sodobne klasične glasbe. V bistvu deluje na najplodnejšem glasbenem presečišču – med avantgardno in popularna glasbo, med tako imenovano akademsko in alternativno glasbo.