»Zakaj si Janša želi, da bi ga vrgli z oblasti?«

Jože Vogrinc je na ljubljanski Filozofski fakulteti dolga leta poučeval sociologijo, predvsem sociologijo kulture in medijev, ukvarjal pa se je tudi s konceptualiziranjem humanistike in družboslovja ter z izzivom radikalnih družbenih sprememb. Ravno danes, sredi epidemije, je jasno, da moramo o teh spremembah še vedno razmišljati in jih skušati udejanjiti. Kajti demokracija, politični sistem, ki je vpeljan danes, vsem ljudem ne prinaša enakih demokratičnih učinkov. Vogrinc je zelo kritičen do Janše, a zanj je zgolj simptom in posledica tega, da živimo v družbi, ki ni več demokratična in v kateri bo treba demokracijo samo, kot ideal in kot družbene prakse, zastaviti na novo.

Smo sredi drugega vala epidemije, prvega smo preživeli z razmeroma ugodnim izidom, še letala so poletela v našo čast, pri drugem imamo velike težave kot skupnost, kot družba, kot država. Kaj se je zgodilo? 

Epidemija je svetovnega obsega in ima že sama globalne družbene vzroke. V resnici smo nanjo čakali, prej ali slej bi se zgodila. Danes smo njen del, povzročitelji in žrtve hkrati, zato je ne moremo nepristransko ocenjevati. Začetni odziv svetovne skupnosti nanjo ni bil dober, države so bile med seboj neusklajene in šele v zadnjem času se vsaj na ravni EU kažejo spremembe. Vse posledice epidemije se bodo pokazale šele čez čas. Niso vidne iz sprotne statistike o okuženih in umrlih, o deležu pozitivnih testov. Vzroki za razrast epidemije, posebej v Sloveniji, so kompleksni. Eden izmed njih je geografski. Slovenija je tranzitna država za poletne turiste na Jadranu iz držav, kjer je zdaj največ okužb: Češke, Avstrije, Nemčije. Tudi Slovenci so množično letovali na Hrvaškem. Nadzor prehodov in okužb ni bil več realen. To in takrat je bila bistvena napaka. Zaradi ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška je zmagala doktrina o pomenu turizma, zato je vlada podcenila čas, ki je prihajal. In tudi ko je ta čas prišel, je bil vladni odziv na epidemijo napačen.

Ste znanstvenik, in ker ste znanstvenik, dobro veste, da so za analizo razmer potrebni podatki, primerljivi in natančni. Zdi se, da ta vlada s svojimi strokovnimi službami pravih podatkov o epidemiji ni znala zbirati, zato so bili njeni ukrepi sprejeti na pamet. 

Drži. Spomnite se, da je ta vlada takoj zamenjala generalnega direktorja državnega statističnega urada Boštjana Nastava. Ključno je še nekaj drugega. V Sloveniji nismo dobili širokega koordinacijskega telesa – kakršno je med drugo svetovno vojno oblikoval Winston Churchill –, v katerem ne bi bila zastopana le opozicija, ampak tudi ljudje iz različnih znanstvenih strok. Če želite predvideti dolgoročne posledice epidemije, je večina problemov družboslovna, ne medicinska. V takšnem telesu morajo sodelovati ekonomisti, sociologi, demografi, psihologi, predvideni bi morali biti učinki epidemije na celotno zdravstvo, na šolstvo, na ekonomijo in druga družbena področja. Na koncu je odločitev o tem, kako naj bi se ravnalo, neizbežno politična. Sprejeta pa bi morala biti s širokim soglasjem, najprej strokovnim, potem političnim. Janševa vlada si je izbrala drugačno pot.

Kakšno? 

Vlada, to sta dve ločeni agendi. Na eni strani je vladna koalicija, na drugi sta Janša in njegova SDS. Janša na premierskem položaju ves čas upošteva interese svoje stranke, interesi celotne vlade ga zanimajo samo toliko, kolikor mu ustreza. Sploh pa ne pozabimo: SDS je od marca delovala v skladu z doktrino šoka.

Mnenje, da je upravljanje epidemije komunikacijski problem, je plitvo, napačno, nevarno. Tako kot prepoved sovražnega govora ne odpravi sovraštva, tudi prijaznost uradnih komunikatorjev ne odpravi pomanjkanja zdravstvenega osebja, stisk varovancev v DSO ali šolarjev, staršev in učiteljev.

Vlada je zelo spretna pri tem, da išče krivce, znova so krivi mladi, njihovo druženje, njihova zabava, njihova mladost. Kako razumete kazanje s prstom? 

Ni novo, da krivci iščejo krivdo pri drugih. Nov je družbeni kontekst medmrežnega komuniciranja v družbi, kjer mediji in oglaševalci skupaj z blagom in storitvami proizvajajo življenjske sloge in so politiki blagovne znamke. Družabna omrežja ponujajo uporabnikom vzporedne svetove, kjer se ljudem potrjujejo pričakovanja in hkrati krepijo njihovi strahovi. Politika je v tem primeru izkoristila prepričanje, da so mladi neodgovorni in da žurirajo. Prepričan sem, da so po dostopnih podatkih glavni vir okužb v Sloveniji delovni kolektivi. Okužbe se pojavljajo tam, kjer se ljudje vsak dan družijo, kjer mogoče ne spoštujejo vseh omejitev ali pa jih ne morejo. Nekatera delovna okolja niso dovolj dobro zavarovana. Ne samo bolnišnice, ambulante, DSO, tudi gospodarske panoge, ki so v slabšem konkurenčnem položaju in v katerih upravljavci menijo, da si ne morejo privoščiti niti povečane varnosti niti ustavljanja proizvodnje. Vse to se prenaša na pleča najšibkejših družbenih skupin, na pleča prekarcev in ljudi, ki delajo v nekonkurenčnih panogah. Vsi ti so spregledane žrtve epidemije.

Eden od najpogostejših očitkov vladi je slabo komuniciranje, slabo vodenje z zgledom. Saj veste, neprepričljivi Krek, zmerljivi Hojs, pokroviteljski Kacin. Vendar je iskanje enega samega vzroka za družbeno dogajanje vedno neka redukcija.

Mnenje, da je upravljanje epidemije predvsem komunikacijski problem, je plitvo, napačno in nevarno. Tako kot prepoved sovražnega govora ne odpravi sovraštva, pač pa ga poskuša pomesti pod preprogo, tako tudi vljudnost in prijaznost uradnih komunikatorjev ne bosta odpravili pomanjkanja zdravstvenega osebja, stisk varovancev v DSO ali šolarjev, staršev in učiteljev. Ljudje niso neumni in so hitro opazili, da se politiki ne držijo pravil, ki so jih postavili ljudstvu. Reakcija ljudi je pričakovana, ali ne verjamejo vladnim omejitvam ali pa se jim upirajo zaradi revolta samega, češ če ministrica za izobraževanje ne nosi maske, potem je tudi mi ne bomo. Hkrati se ni mogoče izogniti vtisu, da slovenski politiki od Boruta Pahorja do vseh ministrov uživajo v tem, da sebi privoščijo, česar navadnim smrtnikom ne dovolijo. Politika je zanje sredstvo, da se dvignejo nad druge. To javno kažejo. Zgled je znižanje davkov za luksuzne avte. Del javnosti, ki jih občuduje in jim zavida, demokracije nima več za vrednoto.

Vse življenje ste bili profesor na fakulteti. Kako razumete opustitev šolskega procesa, popolno zaprtje šol? Nekateri pedagoški strokovnjaki opozarjajo, da se je zgodila medikalizacija družbe. 

Prav imate. To je res nevarno. Zdravniki sami ne morejo rešiti niti zdravstva, kaj šele celotne družbe. To ni njihova naloga. Država mora omogočiti zdravnikom kakovostno zdravljenje, učiteljem dobro poučevanje. Ne zavedamo se še, koliko ključnega znanja dijaki in študentje niso dobili, pa bi ga bili morali. Odzivi na te probleme me strašijo. Veliko staršev bi najraje, deloma to velja tudi za ministrstvo za izobraževanje, da se šolarjem pogleda skozi prste in da se ocenjujejo s prijaznimi ocenami. Ampak, oprostite, ti ljudje nas bodo nekoč zdravili in poučevali brez ustreznega znanja ali izdelovali reči, ki ne bodo delovale.

Šola ni samo vlivanje znanja v glavo, je veliko več. 

Šola socializira posameznike, če se v svetu, ki je vedno bolj razslojen, otroci v šolah ne navadijo na razumevanje vrstnikov iz drugih družbenih slojev, potem tega ne bodo nikoli razumeli; šola na daljavo pa k temu razumevanju ne pripomore. V krizi, kot je današnja, gredo, če ponazorim z metaforo, družbene posledice, reakcije skozi lečo ali skozi prizmo. Epidemija kot leča povečano pokaže razpoke v družbi, ki so bile prej slabo vidne, in kot prizma razloči barve vidne svetlobe, različno prizadene posamezne sklope družbe. Razvita sodobna družba ne ve natančno, kaj naj s šolo počne. Od nje se pričakuje, da zagotavlja varstvo, da omogoča socializacijo, vprašanje znanja pa je, kar je sporno, potisnjeno v drugi plan. Zdi se, da je v družbi preveč izobraženih. Vendar pa je kapitalistična ozkost ceniti samo »uporabno« vrhunsko znanje. Kar je uporabno za delanje profita ne glede na posledice, ni uporabno za spoprijem z naraščanjem neenakosti in uničevanjem planeta. Smisel univerze je usposabljati za samostojno, kritično mišljenje. Univerza na daljavo, brez predavanj in seminarjev, ustreza profesorjem s tistih fakultet, kjer se dobro zasluži z ekspertnimi analizami. Z vajami se mučijo asistenti. Medtem pa so osnovnošolski učitelji strašno obremenjeni, prav tako otroci in njihovi starši.

Obramboslovna pamet ni samo preveč dobesedno vzela ideje in termina »spopad z epidemijo«, ampak dejansko ne razume družbenih konfliktov drugače kot po kopitu totalnega boja s sovražnikom.

Govoriva o šolah, o vprašanju pomena znanja. Zakaj veliko posameznikov pri vprašanjih epidemije in širjenja virusa ne verjame znanosti in zdravnikom? 

Vzroki za nezaupanje ljudi do znanosti so precej globlji, kot se navadno misli. Pri Trumpu ali Bolsonaru so vzroki zanikanja znanosti pritlehni, če služite interesom naftne industrije, na političnem položaju seveda ne boste zagovarjali radikalnih ukrepov proti uničevanju narave. A veliko bolj bistveno je vprašanje, kakšen je danes družbeni položaj znanosti. V 18., 19. stoletju se je zdelo, da bo mogoče vsem ljudem predati osnovno znanstveno izobrazbo, po zgledu razumljive in v vsakdanji izkušnji izpričane Newtonove mehanike. Vrhunske znanstvene discipline danes obvladajo samo specialisti. Povprečni človek znanosti ne more več razumeti, zato nas silijo, naj ji zaupamo. To je logično. A na drugi strani je vrhunska znanost v praktični aplikaciji produktivna sila kapitala in orožje v rokah močnih. Zato obstajajo legitimni razlogi, zakaj veliko ljudi uporabi znanosti ne zaupa. Tiste industrije, ki so delovale v nasprotju z vitalnimi interesi ljudi, pa naj bo to področje zdravja ali okolja, so dolga desetletja rušile veljavo znanstvenih ugotovitev in si izmišljevale alternativno znanost. Plačevale so znanstvenike, da so objavljali delne izsledke raziskav, ki so dokazovale, da kajenje tobaka ni škodljivo. Podobno kot v tobačni industriji so zaupanje v znanost, neodvisno od nje, poskušali omajati v kemijski, naftni ali avtomobilski industriji. Seveda je zanikanje obstoja virusa covid-19 ali prepričanje, da ni nevaren, nespametno. Nezaupanje do znanosti pa žal ni preprosta posledica osebne nevednosti.

Znanost ni nezmotljiva, nekateri slovenski epidemiologi odkrito priznavajo, da ne vedo vsega, da se lahko motijo, da nekateri vladni ukrepi niso smiselni, odkriti so. Zakaj tega ne počno tudi politiki?

Politiki morajo zbujati vtis, da obvladujejo zadeve, četudi jih v resnici ne. To si lahko privoščijo preprosto zaradi tega, ker je njihov mandat omejen, mediji in z njimi tudi volivci pa so pozabljivi. Tisti, ki na nekem področju delajo dlje, ki imajo neko znanstveno pot, si tega že zaradi poklicne in strokovne etike ne morejo privoščiti. Vsaj vsi ne.

Gotovo nimate najboljšega mnenja o sedanji vladi. Zakaj ji ne zaupate? 

Že več let nimam dobrega mnenja o družbenem razvoju v svetu, ki nas pelje v katastrofo, tradicionalna politika pa se temu toku v veliki meri zgolj prepušča. Slovenska politika ni drugačna – tej anemični politiki od zunaj se le prilagaja, ničesar več ni sposobna storiti sama. Vprašajmo se, iz kakšnih ljudi so sestavljene slovenske politične elite. Čigave interese predstavljajo? Ko je z oblasti sestopila Alenka Bratušek, je sledil konflikt novega premiera Mira Cerarja z njo, kdo bo novi evropski komisar. Ta epizoda nam pokaže karierna pričakovanja slovenskih politikov – ne gre osebno za ta dva, pač pa za uvid, da osebna perspektiva slovenskih gospodarskih in političnih elit ni vezana le na Slovenijo. Pri njih je odnos do Evropske unije podoben odnosu valižanskih elit do Londona. V Walesu imajo volilno bazo in vikende, doma govorijo po domače, vsi njihovi vitalni interesi pa so vezani na londonski parlament in banke v Cityju. Kje so torej interesi naših političnih elit? V Londonu, v New Yorku, v Frankfurtu, na Dunaju …

… zdi se mi, da so interesi vladne politične elite bolj v Varšavi in Budimpešti kot pa v Bruslju in Berlinu.

Morda na prvi pogled, a v resnici gre pri tem, pri pogajanjih o evropskih finančnih sredstvih in vladavini prava, le za vprašanje mednarodnega zavezništva na desnici. Nič več. Ko govorimo o zdajšnji slovenski vladi, je treba razlikovati med vlado kot celoto in interesi Janeza Janše ter njegove stranke. Janša je marca vlado sestavil natančno tako, da je ohranil zunanjo politiko, vključno z odnosom do diaspore, s tema ministroma utrjuje svoje in strankine interese, ohranil je tudi nadzor nad financami in notranje ministrstvo. To zadnje je obdržal zgolj zato, ker želi ljudi navajati na diktaturo, ker preizkuša možnosti, kako jih navaditi na izredno stanje. To tej ali prihodnjim podobnim vladam ne bo uspelo – razen če se razmere v Evropi ne bodo tako poslabšale, da bo mogoč popoln suspenz demokracije. Ministrski položaji, ki jih je prepustil drugim strankam, so najbolj na udaru epidemije. Torej ministrstvo za zdravje, delo, gospodarstvo, šolstvo. Ta štiri ministrstva pripadajo drugim strankam in te se z vodenjem teh ministrstev kompromitirajo. Janša gleda od daleč in po svoji stari navadi opazuje, kako slabijo njegovi koalicijski partnerji. Še več, upam si trditi, da čaka, da izgubi oblast, ne da jo zapusti sam, čaka, da ga odstavijo poslanci tistih strank, ki so ga enkrat že ustoličili. Tako bi postal žrtev, stranke, ki naj bi ga v prihodnjih tednih zapustile, pa bi bile uničene, Janša bi ostal cel, moralno čist, drugi bi postali izdajalci. Kot nekoč tudi danes uničuje politične partnerje, v tem je mojster, nekoč je uničil Demos, potem je uničil Bajukovo NSi, sedaj to počne strankama SMC in DeSUS.

Za to analizo se skriva premislek, da je Janša velik politični strateg, daljnoviden politik, mojster procedure. Pa ni ravno epidemija pokazala, da to ni res, da je slab voditelj, da v razmerah, ko bi potrebovali največjo enotnost, zaupanje, vlada slabo? 

Ste opazili, kako se Janša vedno, kadar vodi vlado, počuti nelagodno? Ves čas govori o tem, da ne more vladati, vedno ga kdo ogroža, Kučan, Soros, begunci, skrivne sile, kdorkoli že. Janša ve, da sta on in njegova stranka SDS nesposobna voditi demokratično vlado v demokratični državi. Zato išče izgovore in krivce.

Kako to mislite? 

Janša sanja o neki poziciji, kjer bi lahko prosto vladal, kjer bi imel vso moč, kjer bi imel dvotretjinsko večino v parlamentu. Njegova taktika je vedno enaka, svoje zaveznike melje v prah zgolj zato, da jih obvladuje. Biti demokratičen voditelj pomeni nekaj drugega. Predstavo o oblasti, ki jo ima Janša, je zelo lepo opisal njegov nekdanji politični privrženec Damir Črnčec, ko je dejal, da je SDS mafijska združba. Ne trdim, da so člani SDS kriminalci, govorim o njihovem miselnem dometu in moralnem razponu, o fiksni ideji, da lahko tisti, ki vodijo državo, počnejo, kar želijo. Oblast razumejo totalitarno, kot obvladovanje celotne družbe. Vladanje v sodobnih demokratičnih državah bi moralo biti drugačno, vladanje v sodobnih demokratičnih sistemih je koordinacija različnih institucij, ki delujejo same po sebi in razmeroma avtonomno.

Za demokracijo se je vredno bojevati, ampak ta vsebina so konkretna življenja in demokracijo je treba vedno na novo izumljati in izdelovati. Ni posojena knjiga, po kateri je nekdo polil kavo.

Takšna vladavina, kakršno naj bi si želel, je mogoča v avtokratskih družbah. Govorili ste o tem, da notranje ministrstvo navaja ljudi na diktaturo. Kaj ste mislili s tem? 

Pomislite, kakšno vzdušje imamo v Sloveniji, pri nas poznamo le politiko, ki vznemirja državljane, ki govori, da so nekje neki sovražniki, nasprotniki, da nekdo vedno rovari, povzroča težave, lahko so to migranti, lahko so to teroristi, ves čas obstaja grozeča nevarnost. Ta občutek grozeče nevarnosti se zbuja zato, da se vzpostavi potreba po močni in trdi oblasti, ki bi vzpostavila red. Nevarnejše in usodnejše je rahljanje zakonov, ki bi preprečevali represijo nad ljudmi, nevarnejši je poskus vzpostavitve zakonov, ki uvajajo izredno stanje. Že nekaj tednov imamo policijsko uro, pa smo se kar vsi navadili nanjo. Obstajajo tudi zamisli o večjih pooblastilih za vojsko, policijo, sprejemajo se zakoni o drastičnem kaznovanju protestnikov. Ta obramboslovna pamet ni samo preveč dobesedno vzela ideje in termina »spopad z epidemijo«, ampak dejansko ne razume družbenih konfliktov drugače kot po kopitu totalnega boja s sovražnikom. Obramboslovna pamet ni sposobna voditi politike, ki je ne bi razumela kot tako imenovano zero sum game, kot ’igro ničelne vsote’, torej takšno, kjer nasprotnika ni treba pobiti, ampak je bolj modro, da z njim sodeluješ.

Poglejva malo širše, morda bo Donald Trump zapustil Belo hišo, a to ne pomeni, da bo trumpizem tam ali tukaj poražen. Trump ima veliko privržencev, tudi Janša jih ima. 

Vsaka politika ima svojo publiko, tudi politika, ki jo vodi SDS. V resnici so spretni, saj znajo spodbujati strahove ljudi, kot sta jih znala spodbujati fašizem in nacizem. Sodobni, razviti svet je deindustrializiran, glavnina akumulacije kapitala je vezana na prerazporejanje dobičkov, gre za produkcijo in prodajanje imaginarnih svetov in potreb. Trumpizem je izjemno močno zakoreninjen v zdajšnji gospodarski strukturi kapitalizma. Ideologija boja vseh proti vsem, obljube užitka kot cilja življenja so neposredno povezane z ustvarjanjem imaginarnih svetov. Politika se vodi po enakem principu kot prepričevanje ljudi, naj kupijo neki izdelek. In ker živimo v digitalni družbi, se vse to dogaja na družabnih omrežjih, prek mikrostikov, le da se enkrat prodajajo žemlje, drugič Janez Janša. Tisti, ki želijo vladati, najprej umetno ustvarijo strahove, nato jih potrjujejo. Tako veliko ljudi hitro postane njihov plen.

Janša vseskozi napada klasične medije, televizije, tisk, svoje volivce pa raje nagovarja prek Twitterja. Zakaj torej napada nacionalno medijsko hišo, če ima v roki telefon, zakaj jo želi prevzeti, če je sploh ne potrebuje? 

Morda je prevzem nacionalne medijske hiše res njegov cilj, a ker ni realističen, to ostaja na ravni politične želje. Ko pride Janez Janša v nacionalno medijsko hišo, postane hitro očitno, da tam govori drugače kot na Nova24TV. Janša na javni televiziji ni enak Janši na svoji televiziji, ta pa spet ni enak Janši na Twitterju. Tisti, ki se sprašujejo, ali Janša tvita to, kar v resnici misli, postavljajo napačno vprašanje. To, da si iskren, je včasih najučinkovitejši način laganja. Pri analizi komunikacije je vedno ključno vprašanje, komu je komunikacija namenjena. Če bi bil namen nekega politika čim širši konsenz med ljudmi za realne ukrepe, so takšni tviti popolnoma nesmiselni, a Janševa politika je drugačna, s tviti ohranja publiko, ki je njegova. Zakaj si torej želi, da bi ga vrgli z oblasti? Prav zato, ker lahko začne zaradi katastrofalnega spoprijema z epidemijo izgubljati najzvestejše privržence.

Vendar se je Janša na oblast povzpel po popolnoma demokratični poti, tukaj mu res ne moremo ničesar očitati. 

V običajnem govoru sta se izenačili dve stvari, ki sta med seboj različni. Eno je demokracija v smislu uresničevanja zavez iz Splošne deklaracije človekovih pravic. Ideal je demokratična družba, kjer se vsak lahko svobodno uresničuje. Enakopravnost v vseh pogledih je samo pogoj za to. Ta pojem mešamo z demokracijo kot politično ureditvijo, katere značilnosti so svetost zasebne lastnine, parlamentarni režim, ločenost treh vej oblasti in podobno. V sodobni družbi, v svetu grozovite ekonomske neenakosti postaja očitno, da pravila demokracije vsem ljudem ne prinašajo enakih demokratičnih učinkov. Nikakor ne mislim, da je demokracija pri nas samo videz. Je tudi realnost. Vendar demokracijo, kakršno realno imamo, s formalnimi sredstvi demokracije izkoriščajo za njeno krhanje in rušenje. Formalna demokracija ni varna sama pred seboj. Povzdigovanje standardov, ki se ne spoštujejo več, v ideal ne zadošča. Za demokracijo se je vredno bojevati, ampak ta vsebina so konkretna življenja in demokracijo je treba vedno na novo izumljati in izdelovati. Ni posojena knjiga, po kateri je nekdo polil kavo. Filozofinja Alenka Zupančič je posrečeno rekla: »Ne verjemimo cesarju, ki sam razlaga, da je nag.« Danes mnogi ne verjamejo več v demokracijo. Ta postaja prazna forma. Cesar (Trump, Janša …) se pretvarja, da je zunaj tega, da je otrok, ki s prstom kaže na golo demokracijo. Trumpova volilna baza verjame, da ji krade zvezna vlada, volivci slovenske desnice verjamejo, da krade »Ljubljana«.

Več demokracije si želijo tudi kolesarji. Kako jih razumete?

Sodobna družba vedno očitneje na svoj rob potiska intelektualce, umetnike, široke sloje izobražencev, ki so izgubili službo ali pa živijo v prekarnih razmerjih. Prekarizirana in proletarizirana inteligenca je družbena skupina, ki zna demonstrirati in ki dobro obvlada politični jezik. Njen življenjski položaj ni bistveno drugačen od položaja drugih ob rob potisnjenih: delavcev v slabo konkurenčnih panogah, samohranilk in še koga. Zato je Hojsov namen in ukaz policistom in desnim medijem prikazovanje protestnikov kot lenuhov, razvajencev, zajedavcev, ljudi, ki širijo epidemijo in podobno. Oblast protestnikov ne posluša, oblast se z njimi ne pogovarja, oblast jih le napada.

Ali ni ravno vztrajnost kolesarjev opozicije prisilila, da se je začela povezovati? 

Če si v resnici želimo več demokracije, bi se morali ljudje politizirati. Politizirati v smislu, da postanejo družbeno aktivni. Natančno to udejanja protestno gibanje, ljudje se povezujejo, pogovarjajo se o specifičnih težavah posameznih družbenih slojev, iščejo skupne rešitve. Strankarska politika je od tega odtujena. Najboljši primer sta stranki SMC in DeSUS s svojimi poslanci, ki so potrdili vlado Janeza Janše, četudi za to niso imeli mandata volivcev. Če vest poslanca ne vsebuje zaveze volivcem, potem to pomeni, da imajo v politiki brezvestni poslanci prednost pred tistimi, ki so zvesti lastnim obljubam do vrednot svojih volivcev. Zdaj nastaja, ne vem, ali bo uspešna, koalicija Kul. Ključna zadeva je že bila narejena, ta je daleč najpomembnejša in pozitivna. Ekonomist Jože P. Damijan je pripravljen biti mandatar, to pa je opozicijske stranke prisililo, da so se začele pogovarjati. Zdaj nastopajo enotno, delajo resneje, načrtujejo skupno razvojno politiko.

Najboljše, kar bi lahko naredil Karl Erjavec, je, da bi, potem ko bo rešil narod, držal obljubo in se politično upokojil ter šel pisat spomine.

Kaj bi svetovali koaliciji Kul, če bo prevzela oblast?

Ironija zgodovine je, da naj bi bil rešitelj demokracije Karl Erjavec, človek, ki je bil katastrofalni zunanji in obrambni minister, ki je že večkrat reševal in vzpostavljal Janševe vlade. Od koalicije Kul pričakujem, da se bo odgovorno pripravljala na volitve, kjer se bo demokracija, upam, nekoliko utrdila.

Od poslancev SMC in DeSUS, ki so enkrat že obrnili plašč po vetru, pa pričakujem, da bodo za vedno izginili iz politike. Najboljše, kar bi lahko naredil Karl Erjavec, pa je, da bi, potem ko bo rešil narod, držal obljubo in se politično upokojil ter šel pisat spomine.

Pred intervjujem ste mi dejali, da znova prebirate Gramscijeve Zvezke iz zapora. Zakaj je vredno prebirati njegovo razmišljanje, kako nam lahko njegove besede pomagajo danes? 

Ljudje navadno ne pomislijo, da je Gramsci svojo politično teorijo ustvarjal iz zapora, brez pravega stika z ljudmi, brez dostopa do knjig, bral je le recenzije. To je v resnici fenomenalno, Gramsci je izdeloval politično teorijo, namenjeno za rabo v praksi, iz tistih sestavin, iz katerih si sami vsak dan delamo lastna orodja, da se spoprijemamo s svojim življenjem. Nekdanjo redno kolumnistično rubriko v Mladini sem naslovil »Javna pamet«, kar je prevod Gramscijevega termina »senso comune«. Kaj pomeni biti intelektualec? Zavedati se, da si enak drugim ljudem, da imaš enake omejitve in napake, in ravno to zavedanje je vir kritičnega mišljenja in spreminjanja družbe. Gramscijevi recepti za politične ukrepe so zastareli, a način, na kakršnega je razmišljal, njegova temeljna ideja, da družbi ni mogoče dolgo vladati z represijo, da morate ljudi najprej pridobiti na svojo stran, potem pa se lahko družba začne spreminjati, velja še danes. Po drugi svetovni vojni je v Evropi nastal strankarski konsenz, da predvojni kapitalizem ni dober, zato ga je treba spremeniti. Kompromis med meščanskimi strankami in socialdemokracijo je bil v razponu med liberalizmom in socializmom: koliko socializma je združljivo z liberalno demokracijo? V primerjavi s tem smo strahotno nazadovali. Prostor konsenza danes je med reakcionarno iluzijo vrnitve v preteklost (katoliška cerkev, SDS, NSi) in konservativnim »ohranjanjem demokratičnih standardov« (liberalna in socialdemokratska levica). Gramsci nas opozarja, da to ni dovolj, če bomo ostali pri tem, bomo na mehek način pristali v diktaturi. Družbe, kakršna je nekoč bila, ne moremo ustvariti na novo, zato smo obsojeni na spremembe. Tisti, ki pravijo, da ni alternative, da sta demokratični ustroj in kapitalizem, kot ju poznamo danes, dobra, nas peljejo v katastrofo.