ODKLENJENO: Kaj je šlo narobe in zakaj ukrepi v Sloveniji ne delujejo?

Zaradi vladinih napačnih ukrepov podjetja zaposlenih ne napotujejo v karanteno, zaposleni pa zaradi finančne kazni tudi ne javljajo stikov z okuženimi

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je ta teden na podlagi svojih epidemioloških anket končno naredil analizo o virih okužb – nekaj, kar bi v tej instituciji morali narediti že veliko prej. Vladajoči politiki so namreč doslej zaradi odsotnosti teh dejstev o vzrokih epidemije špekulirali po svoje. Domišljija je bila kar bujna, nekateri ukrepi pa zato nenavadni: za notranjega ministra Aleša Hojsa so bili glavni vzrok za širjenje okužb v Sloveniji protestniki proti njegovi vladi. Za predsednika vlade so bili glavni krivec – poleg opozicije in medijev – neodgovorni mladi, žurerji, pa cincanje glede mask v šolah. Za vladnega govorca Jelka Kacina je bilo vzrok vseh težav neodgovorno martinovanje. »V zadnjih vikendih se je vseeno martinovalo več, kot smo upali.« Še pred tem je Kacin krivil zasebna druženja in seveda izletnike v Piran in na Bled, zaradi česar je vlada zaprla meje občin. V zadnjem času pa epidemiologi in infektologi vse glasneje poudarjajo, da bi glavna težava lahko bila v podjetjih. Kar je tudi logično, saj so vsi preostali razlogi že konzumirani. Ali kot je ta teden logično sklepala glavna vladna svetovalka za covid-19 Bojana Beović, se virus več kot očitno širi v delovnih okoljih, »saj se v vrtcih, šolah, lokalih itd. ne more, ker so ti zaprti«.

V Nemčiji pri okužbi s covid-19 dobiš polno plačo. V Sloveniji je režim tako zapleten, da si računovodje pomagajo s plonklistkom neštetih scenarijev.

Delovno okolje kot glavni vir okužb so epidemiologi začeli omenjati konec oktobra in v začetku novembra. Ena izmed prvih je bila Irena Grmek Košnik iz kranjske enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki je v začetku tega meseca trdila, da je do epidemije na Gorenjskem prišlo zaradi oseb, ki so bile v visoko tveganem stiku, a so kljub temu hodile na delo. »Nekaj časa ni bilo urejenega nadomestila za osebe, ki so imele visoko rizičen kontakt,« je dejala. Podobno je tudi predstojnik univerzitetne klinike Golnik Aleš Rozman tedaj dejal, da epidemiologi že nekaj časa problem vidijo v mlajših zaposlenih, ki hodijo v službo kljub prehladu in blagim bolezenskim znakom. Tudi infektologinja Mateja Logar iz ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra je ta teden poudarila, da se okužba hitro širi tudi v delovnih okoljih. »Sodelavcem nekateri pogosto tudi ne povedo, da so zboleli, zato tisti, ki so v tesnem stiku, ne gredo v karanteno. To je nov potencialni izvor okužb,« je dejala. Zelo odmeven pa je bil še referat sodelavca Sledilnika covid-19, matematika Žige Zaplotnika, ki je na posvetu v parlamentu trdil, da imamo ljudje daleč največ socialnih stikov na delovnem mestu, trikrat več kot recimo pri šolanju, zabavi ali rekreaciji. In da moramo biti pri iskanju vzrokov pozorni prav na to področje.

Na NIJZ so sedaj na podlagi zadnjih primerov okužb, med 16. in 22. novembrom, in glede na najverjetnejšo lokacijo okužbe ugotovili, da je bila ta v četrtini primerov delovno mesto. Sledi neznana lokacija, tej z dobrimi 20 odstotki sledi skupno gospodinjstvo, šele nato pa domovi za ostarele. Zasebna druženja naj bi bila vzrok okužb v zgolj nekaj odstotkih. Ti podatki so seveda zgovorni in marsikatero preteklo uradno interpretacijo postavljajo na glavo. Je pa seveda tudi res, da sami zase še ne povedo veliko in da je potrebna interpretacija. Če namreč predpostavljamo, da se v Sloveniji ljudje in zaposleni v temelju ne obnašajo nič drugače kot v drugih evropskih deželah, pa sedaj tukaj po petih ali šestih tednih zaustavitve javnega življenja še kar naprej podiramo neslavne rekorde pri epidemiji, bi moral biti osnovni vzrok zelo jasno viden in izstopajoč tudi v mednarodni primerjavi. Pravo vprašanje tako morda je: Po čem se torej Slovenija, če smo pozorni na delovna okolja, razlikuje od drugih držav?

Ena izmed napak je že bila jasno prepoznana, omenila jo je tudi Irena Grmek Košnik v svoji prvi izjavi: oktobra namreč zaradi povečanja okužb ministrstvo za zdravje ni zmoglo več na predlog NIJZ izdajati karantenskih odločb, zaradi česar ljudje s sumom na covid-19 ali z blagimi simptomi niso mogli ostati doma. Da je bil to eden glavnih problemov, se zdaj strinjajo delodajalci in delojemalci. Govorili smo recimo z Jakobom Počivavškom, predsednikom sindikata Pergam, in Sonjo Šmuc iz Gospodarske zbornice – in na tem področju sta našla skupen jezik. V Pergamu sicer pravijo, da njihovi člani v podjetjih zaznavajo zelo različne situacije, večina se trudi pri boju proti virusu, največji problem, »ki smo ga zaznali v zadnjem obdobju, pa je po našem prepričanju neizdajanje odločb o karanteni zaradi rizičnih stikov s strani pristojnih državnih organov,« dodajajo. Ker zaposleni odločb niso imeli, so kljub tveganim stikom morali prihajati na delo, saj niso imeli nobenega dokumenta, s katerim bi izkazovali stik in ki bi jim nalagal obveznost ostati doma ter seveda omogočal prejemanje denarnega nadomestila za odsotnost. Kljub temu da so bili delodajalci o tveganem stiku obveščeni, nekateri delodajalci tega tudi niso jemali dovolj resno in so z nadaljevanjem dela takšnih zaposlenih izpostavili tveganju okužbe druge zaposlene.

V sindikatu tako ocenjujejo, da je bilo neizdajanje odločb o karanteni oziroma odsotnost vsakršnega podobnega mehanizma pomemben razlog za razmah števila okužb v Sloveniji. »V povezavi z oceno, da je večje število okuženih asimptomatičnih, je takšna trditev še toliko bolj na mestu,« pravijo v sindikatu, kjer naštevajo še druge razloge, zakaj se delodajalci v primerih seznanjenosti s tveganimi stiki zaposlenih niso odzvali z napotitvijo v izolacijo. »Po naši oceni so najpogostejši nepoznavanje pravne podlage za takšno napotitev v izolacijo, kratkoročno gledanje na potrebe delovnega procesa, ki bi bil lahko oviran v primeru otežene organizacije dela, nezaupanje do zaposlenih, zavedanje, da brez odločbe o karanteni ne bo mogoče uveljavljati povračila nadomestila plače od države in podobno.« Kritiko usmerjajo v vlado: »Menimo, da je bilo tovrstne situacije mogoče predvideti in v interventnih zakonih pravočasno zagotoviti rešitve, ki bi preprečevale delavcem z rizičnimi stiki nadaljnje delo.«

Prihaja do tako absurdnih situacij, da celo bolnišnice, kjer njihovi zaposleni delajo na oddelkih za bolnike s covid-19, trdijo, da so se ti okužili doma, da kot delovna organizacija za njihovo bolezen ne bi bili odgovorni.

Delodajalci se s to oceno očitno strinjajo. Generalna direktorica gospodarske zbornice Sonja Šmuc pojasnjuje, da bi bilo sicer nepravično prst usmeriti v podjetja, saj res zanesljivi podatki, iz katerih bi lahko sklepali, da so delovna mesta glavni problem, še niso bili predstavljeni. Skrbi jo, da bi zaradi obupa epidemiološke stroke pri iskanju vzrokov, zaradi katerih se epidemija ne umirja, zdaj politiki lahko sprejeli napačne odločitve, in ponavlja, da so se v preteklih mesecih podjetja trudila zamejevati virus ter da smo »na nek način na delovnem mestu tudi v najbolj varnem okolju«. Je pa tudi res, dodaja, da so v prvem valu podjetja še letela na krilih pretekle gospodarske rasti, lahko so si privoščila rigoroznejše ukrepe, od ustavitve proizvodnje do čakanja njihovih zaposlenih na delo doma in podobno. Zdaj pa so razmere drugačne. Zlasti za podjetja, ki imajo zaprte dejavnosti, je tudi čakanje na delo prevelik strošek, saj v teh primerih nimajo denarja, da bi krila razliko med povračilom države in celotnim stroškom. Tudi po njenem naj bi največ zmede v zadnjem obdobju nastalo, ko je ministrstvo za zdravje prenehalo izdajati karantenske odločbe: »Podjetja in zaposleni so se znašli v zagati, prišlo je do zmede. Na zbornici smo se ukvarjali celo s primeri, ko osebni zdravnik ni hotel izdati potrdila o izolaciji moža, čigar žena je zbolela za kovidom. V takšnih primerih podjetja niso imela podlage, da bi delavca poslala domov. Vse to je brez dvoma slabo vplivalo na obvladovanje epidemije.«

A po 25. oktobru naj bi država ta problem uredila, po novem NIJZ izdaja karantenska potrdila avtomatsko, če jih delavec prek spletnega obrazca obvesti o tveganem stiku. Kljub temu pa vsaj sodeč po izpovedih na družbenih omrežjih okuženi še naprej hodijo na delo. Nekaj primerov: »Fant dela v trgovini. Tam so ugotovili, da je bila ena oseba pozitivna, pa nobeden ni ostal doma. Dejansko zaposleni s tem niso imeli težav, saj ekonomija mora delat.« Drugi je zapisal: »V podjetju, kjer dela moja mama, je ta teden že okoli 10 odstotkov potrjeno okuženih. Rešitev pa je, da če ne kažeš simptomov, je le na delodajalcu, da odredi karanteno, zdravnik pa kljub stiku ne more nič.« Ali pa: »Dogaja se, da v karanteno ne gre niti partner okužene osebe. Kriva pa so martinovanja.« In še en primer, ki nam ga je zaupal bralec Mladine. V nekem dolenjskem podjetju je zbolel eden izmed voznikov viličarja. Njegov kolega, prav tako voznik, je ostal v službi. Povedal nam je: »Direktor nam je dejal, da pač nimamo znakov okužb. Da pa imajo veliko naročil, ki jih morajo izpolniti, in da če tega ne bodo naredili, ne bo za plače.«

Kaj je torej narobe v Sloveniji? Kje je v Sloveniji na področju dela še vedno takšen problem, kot ga v drugih državah ni? Odgovor na to vprašanje lahko morda najdemo v prejšnji finančni krizi. Spomnimo se vseh primerov, ko so bila podjetja dejansko že na pol v stečaju, brez prihodnosti, delavci pa so še naprej hodili v službo. Raziskovalci so tedaj začeli govoriti o prezentizmu, pojavu, ki ga opažajo v naši državi med vsako krizo. Prezentizem pomeni, da zaposleni kljub bolezni še naprej hodijo v službo, njegov vzrok pa je strah pred izgubo delovnega mesta, pred prihodnostjo in seveda pred zmanjšanjem dohodkov. Prezentizmu nato po krizi sledita velik naval na bolnišnice in daljšanje čakalnih dob. Strokovnjaki, kot je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, družine in športa dr. Metoda Dodič Fikfak, so denimo v preteklosti, po letu 2012, ko smo v Sloveniji z varčevalnimi ukrepi (ZUJF) nadomestilo za bolniško odsotnost znižali z 90 na 80 odstotkov plače, opozarjali na dejstvo, da v Sloveniji delavci zaradi nizkih plač hodijo na delo kljub bolezni, posledično naj bi bolezni potem raztrosili. »Da je res tako, sklepamo po naših ugotovitvah med zadnjo finančno krizo, ko delavci niso hodili na bolniško zaradi strahu in se je teža njihove bolezni poglobila,« nam je Fikfakova dejala leta 2016.

In kako je danes? Oglejmo si na videz zelo droben, a morda bistven detajl. Če ste recimo zaposleni in sumite, da bi lahko imeli covid-19, se vprašajte, kaj se bo zgodilo z vašimi prihodki, če boste tudi uradno ta sum izrazili. Recimo, da smrkate, kihate in celo veste, da ste bili v stiku z rizično osebo, kakšne posledice bo imelo to za vas, če boste šefu dejali, da ste morda kužni? V državah, kjer so epidemijo kljub odprtim šolam v zadnjih tednih spravili pod nadzor, v teh primerih ne boste »kaznovani«. V Nemčiji ali Avstriji je postopek precej enostaven, režim pa tudi zelo transparenten: ne glede na to, ali ste se okužili s koronavirusno boleznijo na delovnem mestu, zunaj delovnega mesta, ne glede na to, ali sumite, da ste kužni, ali vam je bila odrejena karantena ali izolacija zaradi stika z okuženo osebo na delovnem mestu ali zunaj njega – v vseh teh primerih lahko računate, da se vam dohodek ne bo zmanjšal. Njihov zakon o preprečevanju epidemije prizadetim zagotavlja isto višino prihodkov za prvih šest tednov – šele potem, če je potrebno, nastopi režim bolniške. Če boste torej v Nemčiji šefu rekli, da imate morda covid-19, vas bo poslal domov, izplačeval vam bo isto plačo, kot da ste še naprej zaposleni, podjetju pa bo ta strošek v 100 odstotkih povrnila država. Vse skupaj pa bodo seveda preverili na medicini dela. In kako je s tem v Sloveniji?

Počivalšek je pred časom lahko dejal, da delovna mesta pomenijo le 1 odstotek okužb. Seveda, ker če delodajalci okužbo priznajo, so po čudni slovenski zakonodaji krivi za nesrečo pri delu.

V Sloveniji je drugače, precej drugače. Epidemija je sicer ena sama splošna nevarnost, a režim je za zdaj tako zapleten, da si kadrovske službe po podjetjih pomagajo s plonklistkom – posebno matriko neštetih scenarijev, ki so jo sestavili na zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) v sodelovanju z ministrstvom za zdravje. Na tem plonklistku je opisanih kakšnih osem ali devet scenarijev zgolj za zaposlene in še kakšnih sedem scenarijev za samozaposlene. Če je zaposleni v Sloveniji zbolel za koronavirusno boleznijo, je recimo ureditev drugačna, če se je okužil na delovnem mestu ali zunaj delovnega mesta. Če je bil zaposleni v stiku z okuženo osebo, je ureditev spet drugačna, če je do stika prišlo na delovnem mestu ali če je prišlo do stika zunaj delovnega mesta. V vseh teh primerih so tudi različne pravne posledice in seveda finančna kompenzacija. V Sloveniji ne poznamo več le karantene, ampak po novem tudi izolacijo – v obeh primerih je ureditev različna.

V nadaljevanju zgolj za ilustracijo te mineštre predstavljamo nekaj primerov – bralec naj se ne trudi z razumevanjem. Če je zaposleni prišel v stik z okuženo osebo zunaj delovnega mesta in mu je bila odrejena karantena, bo prejemal 80 odstotkov plače. Če je do stika prišlo na delovnem mestu, bo prejemal 100 odstotkov plače. Če se je delavec okužil zunaj delovnega mesta in mora v izolacijo (kar ni karantena), bo prvih 90 dni prejemal 90 odstotkov plače. Če mu je bila odrejena karantena, do stika je prišlo na delovnem mestu in ni zbolel za covid-19, naj bi dobil 100 odstotkov plače. Če mu je bila odrejena karantena in je do stika prišlo zunaj delovnega mesta, bo dobil 80 odstotkov plače. Zdaj si najbrž mislite, da smo s tem naštevanjem končno pri koncu, vendar dodajamo še bistveni del, češnjo na to torto zmešnjav: če je delavec potrjeno okužen s covid-19 in je do okužbe prišlo na delovnem mestu ter je delavec zbolel, v tem primeru bo vse stroške prvi mesec nosilo podjetje.

Pri tem slednjem gre uradno namreč za primer »poškodbe na delovnem mestu«, kar je unikatna pravna ureditev, ki je ne pozna nobena druga država na svetu – razen Italije. Kaj je razlog za takšno zmedo? Iz naših pogovorov s strokovnjaki v javni zdravstveni zavarovalnici in s strokovnjaki medicine dela lahko izluščimo, da je ta ureditev sedaj nekakšno krizno reševanje osnovnega problema iz leta 1991, ta pa je, da smo v Sloveniji medicino dela privatizirali. Ker podjetja zdravnike medicine dela najemajo kot storitev, jih uradne institucije ne dojemajo kot objektivne akterje, ki delujejo v javnem interesu in ki bi jim lahko zaupali, ko potrjujejo primere covid-19, tako kot v drugih državah. Zaradi tega to v Sloveniji tudi ni (poklicna) bolezen, ampak jo poskuša inšpektorat za delo opredeljevati kot poškodbo pri delu, ki jo lahko prijavi delavec sam. Je pa kljub temu sedaj zmešnjava popolna – posledično se seveda podjetja in celo javni zavodi kot hudič križa izogibajo temu, da bi priznavali okužbe s covid-19 in s tem imeli dodatne stroške.

Po analogiji iz prvega vala bi v Sloveniji morali v zadnjih dveh mesecih izdati 80.000 karantenskih odločb. Dejansko smo jih le 10.500.

Kot so minuli teden razkrili v sindikatu zdravstva in socialnega varstva, podjetja ali ustanove zaradi te ureditve ne želijo priznati, da so se njihovi zaposleni okužili na delovnem mestu ali da so njihove organizacije viri problematičnih stikov. Prihaja do tako absurdnih situacij, da celo bolnišnice, kjer njihovi zaposleni delajo na oddelkih za bolnike s covid-19, trdijo, da so se ti okužili doma, zaradi česar za njihovo bolezen niso odgovorne, zaposleni pa ni upravičen do celotnega nadomestila plače. Dejanski primeri, ki so nam jih opisali v sindikatu, so neverjetno absurdni. Zaposlena je delala v rdeči coni, zbolela je, zavod pa sedaj trdi, da ni mogoče dokazati, da se je okužila na delovnem mestu. Drugi primer: dve sodelavki, ki sta delali s potrjeno okuženo zdravnico, sta tudi zboleli. Zdravstveni dom jima sedaj ne želi priznati »poškodbe pri delu«, domnevno jima grozi celo z inšpekcijo, ker se nista preventivno obnašali. Predsednica sindikata Irena Ilešič Čujovič pravi, da v praksi sistem nadomestil plače ne deluje. »Niste se mogli okužiti pri delu, ker ne morete dokazati. Ker uporabljate osebno varovalno opremo, je nemogoča okužba pri delu,« našteva odgovore, ki jih dobivajo njihovi člani, saj bi priznanje poškodbe pri delu prineslo s seboj še druge, predvsem odškodninske zadeve.

Lahko gremo še v druge podrobnosti. Če ste se okužili na delovnem mestu, morate prijaviti poškodbo pri delu na obrazcu ER-8. V njem pa je treba navesti, citiramo, datum nezgode, točen naslov nezgode in točno uro nezgode – torej okužbe z virusom. Jasno seveda je, da je to vrhunski nesmisel, ki pa morda pojasnjuje, zakaj je gospodarski minister Zdravko Počivalšek pred časom lahko dejal, da delovna mesta pomenijo le 1 odstotek okužb. Seveda, ker če delodajalci okužbo priznajo, so po čudni slovenski zakonodaji krivi za nesrečo pri delu. In ker tega obrazca ni mogoče pošteno izpolniti, to pomeni, da lahko zaposleni, ki zbolijo za covid-19, računajo pač na navadno bolniško, torej na 80-odstotno nadomestilo plače, in to tudi v primeru, če priznajo, da so bolni, ali če menijo, da bi lahko postali. Torej: v Nemčiji ali Avstriji dobite 100 odstotkov, v Sloveniji pa 80 odstotkov. Je to lahko bistvena podrobnost?

Izračunajmo: Če povprečni delavec z minimalno plačo na mesec prejme 700 evrov neto brez dodatkov in še kakšnih 200 evrov povračila za prehrano in prevoz ter če prizna, da kašlja in kiha in celo ve, da je bil v stiku z okuženo osebo, bo namesto 900 evrov na koncu meseca dobil le 560 evrov. To pa je seveda znesek, ki ne pokriva več niti minimalnih življenjskih stroškov – ko so jih na ministrstvu za delo zadnjič izračunali leta 2017, so prišli do številke 613 evrov za samsko osebo. Tudi Fikfakova soglaša, da je t. i. prezentizem, torej dejstvo, da bolni pač še naprej hodijo v službo, skoraj gotovo eden od elementov, čeprav seveda ne edini. Ker tudi če se človek v imenu višjega dobrega sprijazni, da bo v karanteni ali na bolniški finančno kaznovan zaradi epidemije, je formalnopravno do tega stanja težko priti, saj na pomoč medicine dela ne mora računati. Namesto tega imamo sedaj spletni obrazec. Ministrstvo pravi, da je obrazec oddaljen zgolj nekaj klikov – ampak že mi, ki se s tem ukvarjamo, smo ga morali iskati kar nekaj časa. A to še ni vse: da bi postopek res lahko hitro izpeljali, bi morali imeti še elektronski certifikat. Tega seveda večina prebivalcev nima. Fikfakova pravi, da bi moral biti postopek telefonski: oboleli delavec pokliče svoje podjetje, ki nato prek zdravnika medicine dela v podjetju uredi karanteno. »Ko gledam naše delavce, ki celo zimo šmrkajo in kašljajo, ne vem, zakaj bi se zdaj ubadali z iskanjem računalnika,« pravi.

In seveda ima prav. Do začetka drugega vala, nekje do oktobra, je karantenske odločbe izdajalo ministrstvo za zdravje na predlog NIJZ. V tistem času so vsak teden izdali skoraj 6000 karantenskih odločb. Zadnji teden septembra so jih recimo 5600, do 1. oktobra so jih izdali kar 80.600. Te so torej dobili vsi, ki bi lahko bili okuženi, ki so bili v stiku z okuženo osebo in okuženi. Torej: od začetka epidemije do 1. oktobra smo imeli 6104 potrjene primere okužb, v tem času je država izdala 80.600 karantenskih odločb. Od prvega oktobra pa do tega tedna smo v laboratorijih odkrili dodatnih 60.976 primerov potrjenih okužb – kar bi pomenilo, da bi ob istem tempu morala Slovenija v zadnjih dveh mesecih izdati 80.000 karantenskih odločb. In zdaj nagradno vprašanje: Koliko potrdil, ki nadomeščajo karantenske odločbe, je NIJZ izdal v zadnjem mesecu, tudi za nazaj, za čas od 1. oktobra, torej potrdil po posebnem hitrem in enostavnem postopku? Odgovor, ki smo ga od NIJZ dobili, je: 10.500. Podatek je tako šokantno nizek, da smo ga preverili tudi na zavodu za zaposlovanje, kjer morajo tistim, ki jim je bila odrejena karantena, izplačevati nadomestilo plače. Od 24. 10. do 22. 11. je bilo takšnih le 11.847.

Kako je torej mogoče, da je v tem času 61 tisoč okuženih imelo le 11.847 tveganih stikov? Odgovor seveda je, da so preostali zelo verjetno delali – lahko v nekem delu od doma, a v večini primerov ne, saj ima v Sloveniji možnost dela od doma le okoli tretjina zaposlenih. Brez dvoma je situacija zapletena, vzrokov za to, da nam v Sloveniji kljub zaustavitvi javnega življenja epidemije ne uspe nadzorovati, pa je seveda lahko več. Ampak te podrobnosti nazorno kažejo, da v Sloveniji sistem ne deluje na bistvenem področju, to je pri umikanju zbolelih ali potencialno zbolelih v izolacijo. Ljudje pa tako ne ravnajo, ker bi bili neodgovorni, ampak zato, ker njih in podjetja v takšno ravnanje pripelje sam sistem. Podjetja niso motivirana, da bi delavce pošiljala domov, ker lahko v teh primerih stroški padejo nanje. Okuženi delavci pa ne želijo domov, ker vedo, da bo njihov dohodek potem za dlje časa precej nižji. Morda se bo slišalo še kot floskula, ampak to je tudi primer, ki kaže, da odgovorni, ki sprejemajo ukrepe, ne opravljajo svoje naloge.

Na koncu lahko to ponazorimo še z enim primerom: vsi gospodarski ukrepi vlade so usmerjeni v dva cilja: da zdravi del ekonomije preživi, »bolni« pa se umakne. Iz podatkov, ki smo jih pri pisanju tega članka dobili od zavoda za zaposlovanje in od gospodarske zbornice, izhaja, da pomeni zaprtje šol in vrtcev za podjetja približno enako breme kot sama epidemija. Približno toliko ljudi, kot je v karanteni, je recimo zdaj po podatkih zavoda za zaposlovanje doma tudi zaradi t. i. višje sile, v tem primeru zaradi skrbi za otroke, ki ne morejo v vrtce in šole. Po podatkih gospodarske zbornice je zaradi okužbe z virusom sedaj odsotnih 3,5 odstotka zaposlenih, približno isto število, 3 odstotki vseh zaposlenih, pa so doma zaradi varstva otrok. Otroška klinika nemške univerze v Regensburgu je ta teden objavila raziskavo na primeru 110 tisoč otrok, pri katerih so si poskušali odgovoriti na vprašanje, ali so ti res asimptomatični, tihi prenašalci. Ugotovili so, da je bilo pri naključnem testu pozitivnih zgolj 0,21 odstotka otrok, na podlagi česar so sklenili, da otroci niso pomembni prenašalci in da morajo ostati šole in vrtci v Nemčiji odprti. V Sloveniji jih je vlada – kljub protestu stroke, ki je na to intuitivno opozarjala – seveda zaprla. Posledično pa je sedaj tudi v ekonomiji manj manevrskega prostora pri izolaciji potencialno okuženih.