Zbiralec na direktorskem položaju

Simoniti je pri imenovanju ravnal v nasprotju z mednarodnimi etičnimi standardi

Minister za kulturo Vasko Simoniti se je dokončno odločil. Kljub nasprotovanju sveta muzeja in strokovnega sveta, kljub ogorčenju zgodovinarjev, arheologov in strokovnjakov z drugih področij je na položaj direktorja Narodnega muzeja Slovenije imenoval Pavla Carja.

Odločitev ministra Simonitija je stroko močno razburila že, ko je pred nekaj tedni z imenom favorita seznanil oba najvišja organa Narodnega muzeja Slovenije in jima s tem napovedal, da ju bo v postopku izbire zaobšel. To se je potem res zgodilo, saj sta oba sveta kljub vsemu sledila ustaljenemu postopku, pretehtala sta prijave vseh kandidatov in kot najboljšo izbrala dosedanjo direktorico Barbaro Ravnik, ki je strokovno izjemno podkovana in muzeje vodi že 26 let, Narodni muzej Slovenije pa je pod njenim desetletnim vodstvom dočakal to, kar se je prej zdelo nepredstavljivo: dobil je nove, sodobnejše muzejske postavitve vse od prazgodovine pa do vključno 20. stoletja.

Pavel Car je bil kandidat brez izkušenj z delom v muzejih. Zgodovino je študiral na doktorski ravni, doktorat pa je pripravil z ozkega področja vojaških odlikovanj, sicer je diplomant računalništva in menedžmenta. Se pa v prostem času rad udeležuje ponazoritev zgodovinskih dogodkov in bitk, tudi denimo kakšne iz časa druge svetovne vojne, v kateri si med drugim nadene uniformo nemške vojske. Je strasten zbiralec; prav to je poleg zelo vprašljive strokovnosti ključni razlog, da ga stroka zavrača.

Zbiralci ne bi smeli voditi muzejev, prav tako v njih ne bi smeli biti zaposleni. Etični kodeks Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM), vodilne svetovne nepridobitne in nevladne organizacije, ki povezuje muzeje vseh vrst in disciplin in v katero so vključeni slovenski muzeji, to prepoveduje oziroma določa, da je etično sporno, če so direktorji in uslužbenci muzejev hkrati zbiralci. Gre za premišljeno etično vodilo, saj muzeji od zbiralcev odkupujejo artefakte, navzkrižju interesov in korupcijskemu tveganju pa se je mogoče ogniti le tako, da se zbiralci izločijo z delovnih mest v muzejih.

S čim je izbrani kandidat prepričal ministra Simonitija, morda celo samega predsednika vlade Janšo, ni znano. Je pa Simoniti s tem, ko je za vsako ceno vztrajal pri Carju, ravnal v nasprotju z mednarodnimi etičnimi standardi, ki veljajo za muzeje po vsem svetu. S tem je Narodni muzej Slovenije, ki hrani artefakte ne le nacionalnega, temveč tudi evropskega pomena, postavil v zelo neprijeten položaj, saj ga je zavestno izpostavil korupcijskemu tveganju.