»Naj za vas poskrbijo starši«

»Predavanja smo začeli na hibridni način, se pravi, da smo del vaj imeli v živo, nato pa se je vse premaknilo na splet. Na začetku sem se res še trudila, ampak mi hitro pade motivacija, težko se zberem,« začetek leta in prvo izkušnjo s študijem opisuje Žana Radivo, študentka prvega letnika medicine. »S sošolci se ne vidim, s prijatelji tudi bolj redko in težko zdržim sama. Trenutno sem tudi v stanovanju ostala sama, saj so cimre odšle domov.« Ker jo stres zaradi študija in samota, ki jo občuti v času epidemije, spravljata v hudo stisko, se je odločila poiskati pomoč. »Pisala sem osebni zdravnici in izdala mi je napotnico za kliničnega psihologa. Ko sem se pozanimala v študentskem zdravstvenem domu, sem ugotovila, da je čakalna doba tudi do enega leta. Podobno je povsod, kamor sem klicala. Ostane mi samo še možnost samoplačniškega pregleda, a zanjo nimam dovolj denarja.«

»Imam paranoidno shizofrenijo. V prejšnjem študijskem letu sem bil redno vpisan, a se mi je zaradi epidemije spomladi duševno zdravje poslabšalo. Izgubil sem motivacijo za študij in ni mi uspelo opraviti izpitov,« razlaga študent iz Litije, ki si želi ostati anonimen. »Po poteku statusa sem se prijavil na zavod, da lahko dobim vsaj denarno socialno pomoč. Ker pa sem mlajši od 26 let in živim pri starših, je ta bistveno manjša, kot bi bila sicer. Doma moram vseeno prispevati za stroške. Obrnil sem se tudi na Rdeči križ, zdaj mi enkrat na mesec pripada paket hrane.« Če bi bilo mogoče, bi rad delal, a mu je iskanje zaposlitve še dodatno oteženo zaradi izpada javnega potniškega prometa. »Sem iz Litije, kjer služb tako rekoč ni, edina možnost bi bila, da službo poiščem v Ljubljani, tja pa ne morem niti na razgovor, saj so ukinili javni promet, avta pa nimam.«

»Službo sem izgubila v prvem valu,« pove 24-letna Laura Letnik. »Nato sem se prijavila na zavod in bila tam čisto ponižana. Sprašujejo me, zakaj se nisem borila za službo in kaj nameravam zdaj, jaz pa jim razlagam, da nisem sama kriva, če sem čez noč izgubila službo.« Navkljub vsemu ji pripada socialna podpora, a ta komaj zadostuje, da preživi mesec. »Na zavodu od nas pričakujejo nemogoče. Na razgovorih za službo po navadi dobim odgovor, da sem premlada in da iščejo izkušenejše, ali pa na prošnje sploh ne dobim odgovora. Glede na to, da je trenutno vse zaprto, pa tudi ne morem preprosto hoditi naokoli in prositi za delo.«

Stiska študentov je velika. Zapustiti so morali študentske domove, ostali so brez dostopa do študentske prehrane in izgubili vire dohodka.

»V nedeljo dopoldne smo izvedeli, da se moramo do večera izseliti,« se spominja prvega zaprtja študentskih domov Sara Svati Sharan, podiplomska študentka filozofije. »Ravno takrat sem dobila občutek, da imam prve simptome covida, tako da sem vseeno ostala v domu. Ko so simptomi izzveneli, se nisem mogla več vrniti domov, saj so ustavili javni promet.« Tako je bila že prvič primorana teoretično kršiti vladni odlok, saj med predvidene izjeme odloka ne sodi, v to pa je bila prisiljena tudi ob vnovičnem zaprtju konec oktobra. »Nisem imela izbire. Če bi šla domov, ne bi naredila letnika. Doma ne bi mogla opravljati študijskih obveznosti. Nimamo interneta. Prav tako imam starejše starše in me je bilo strah, da bi jih okužila. Edina alternativa je bila, da sem ostala, sicer bi pač morala iti živet h komu na kavč.«

Z zaprtjem domov je hudo stisko doživela tudi študentka, ki želi ostati anonimna. Je gibalno ovirana in pri vseh aktivnostih v življenju potrebuje pomoč. V domu ji zagotavljajo vse ustrezne razmere in pomoč, ki jo potrebuje, da lahko normalno preživi vsakdanjik, vendar ga je bila primorana ob prvem zaprtju vseeno zapustiti. »Mama je astmatik in zobozdravnica. Ker v prvem valu ni hodila v službo, sem se lahko vrnila domov, zdaj pa to ni mogoče.« Ob vnovičnem zaprtju se je tako upravičeno zelo prestrašila. »Dobila sem panični napad. Za dva dni me je zgrabila taka panika, da se sploh nisem zavedala same sebe.« V domu je s precejšnjim trudom vseeno lahko ostala, vendar se zdaj boji predvsem tega, kako bo uspešno končala študij. »Vsa predavanja imamo prek Zooma, in ker malo težje govorim, me profesorji prek spleta težko razumejo. Imam slabši internet, tako da se me tudi ne sliši vedno dobro. Počutim se odrezano, ker ne morem sodelovati pri urah.«

»Živel sem v študentskem domu v Rožni dolini, ko nič hudega sluteč za oktober prejmem položnico za stanarino po tržni ceni, torej kot da ne bi imel izpolnjenih pogojev za subvencionirano bivanje,« Uroš Stojanović, študent slovenščine in geografije, opisuje svojo izkušnjo. Ker si bivanja v domu po tržni ceni ni mogel privoščiti in ker se je napovedoval tudi drugi val ukrepov in z njim vnovično zaprtje študentskih domov, se je začasno odselil iz doma. »Nato dobim obvestilo o prispeli pošiljki z uprave študentskega doma. Ker sem bil do nedavnega zaradi onemogočenega prehajanja občinskih meja zadržan na novem naslovu v Ljubljani, se v rojstni Koper, kjer imam prijavljeno stalno prebivališče, nisem mogel vrniti. Tako sem obvestilo prejel šele mesec pozneje.« Iz njega je izvedel, da je bil do bivanja v domu letos vseeno upravičen, vendar se zdaj, ker ga je vmes zapustil, vanj ne more vrniti.

V srditem boju proti drugim, vedno drugim, v vladi ustvarjajo podobe družbenih skupin, na katere lahko valijo krivdo za izbruh epidemije – naj bodo to smučarji, tuji delavci ali protestniki. A najpogosteje se je vlada z ogorčenjem lotevala prav mladih, poleti jih je prikazovala kot opite neodgovorne žurerje, ki se hodijo zabavat na hrvaško obalo, prirejajo tajne rejve in pri tem nenadzorovano širijo virus. Za glavne krivce jih je v intervjuju na nacionalni televiziji premier ponovno označil še pred kratkim.

Če bi sklepali po zadnjih sprejetih svežnjih protikoronskih ukrepov, bi lahko ugotovili, da je vlada mlade načrtno spregledala. Ukrepi, s katerimi naj bi jim pomagala, niso bili zgolj nezadostni, v nekaterih primerih ji je uspelo celo dodatno poglobiti njihove dejanske socialne in duševne stiske. Zdaj so mladi, kot nakazujejo tudi njihova pričevanja, odvisni predvsem od lastne organizacije in samih sebe.

Sredi prejšnjega tedna je Sindikat Mladi plus, ki sicer deluje pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, pripravil javno razpravo. Na njej so sodelovali člani sindikata in mladi – od dijakov, študentov do mladih brezposelnih –, v razpravo pa sta se vključili tudi Katarina Gorenc, vodja ljubljanskega urada za mladino, in Mojca Pršina, vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za trg dela in zaposlovanje. Med razpravo so imeli mladi priložnost predstaviti svoje izkušnje in orisati težave, ki jih pestijo.

Številni študenti so zaradi epidemije izgubili tako rekoč vse pravice, ki izhajajo iz študentskega statusa – zapustiti so morali študentske domove, ostali so brez dostopa do študentske prehrane in izgubili vire dohodka. Edina pomoč, ki jim jo je država letos namenila, je bil enkratni znesek 150 evrov, izplačan aprila. V izogib socialni stiski bi morala vlada po njihovem mnenju s prihodnjimi ukrepi nujno razširiti krog upravičencev do pomoči tudi na vse mlade, ki jih je do zdaj vedno spregledala. Tako bi bili lahko recimo vsi, ki so v preteklih 12 mesecih opravljali študentsko delo, upravičeni do 80 odstotkov povprečnega mesečnega dohodka. Opozarjajo tudi na stisko prekarno zaposlenih: »Vsak delavec, ki je zaradi epidemije pretrpel izgubo dohodka, bi moral biti upravičen do denarne pomoči, ne glede na to, v kakšni obliki je delo opravljal.«

Prijavila sem se na zavod in bila čisto ponižana. Sprašujejo me, zakaj se nisem borila za službo in kaj nameravam zdaj, Laura Letnik opisuje svojo stisko.

Z mogočimi rešitvami za stiske mladih Sindikat Mladi plus in Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) vlado seznanjata že mesece. V ŠOS zatrjujejo, da je dialog z vlado sicer potekal konstruktivno, vendar ne morejo skriti razočaranja ob zadnjih predvidenih ukrepih: »Ne razumemo, kaj je v tej komunikaciji šlo narobe,« pove Klemen Peran, predsednik organizacije. »Vlada je, namesto da bi iskala rešitve za stiske mladih, poskušala izenačiti splošno in poklicno maturo ter podaljšati rok za akreditacije visokošolskih zavodov.« Peran ob tem opozarja še na zakon o izvrševanju proračunov RS za leti 2021 in 2022, ki zmanjšuje financiranje študentskih organizacij, s čimer bodo neposredno spet oškodovani ravno študenti. »To pomeni, da bomo morali opuščati projekte, morda nehati financirati svoje zavode in fundacije in da bomo imeli težave z zagotavljanjem študentske prehrane. Krčili se bodo socialni programi pomoči študentskih organizacij, namenjeni študentom invalidom, študentskim družinam in drugim socialno ogroženim študentom.«

»Študentsko delo sem opravljala na Petrolu, najprej v lokalu, a sem ob zaprtju ostala brez dela, potem pa še za blagajno, vendar sem, ker sem študentka, ponovno ostala brez dela, saj je bil upad prometa tako velik,« pove Katja Kosem, študentka drugega letnika turističnih študij v Portorožu. »Ker nisem dobila sobe v študentskem domu, sem na Obali najela stanovanje. Preživljam se sama, polovico najemnine mi pomaga kriti mama,« razlaga. »Zdaj sem se vrnila domov na Gorenjsko, ker ni imelo smisla, da bi ostala na Obali. Najemnino z družino vseeno plačujemo, saj me je strah ostati brez stanovanja.« Pri tem se zaveda, da drugi doživljajo še večje stiske, in opozarja na opazke, ki so jih med epidemijo pogosto deležni mladi v stiski: »Slišimo komentarje, da kaj se pritožujemo, saj so za nas tako ali tako dolžni poskrbeti starši. Ampak vsi te možnosti preprosto nimajo.«

Študentska organizacija zdaj zaradi brezbrižnosti do mladih poziva k sklicu sveta vlade za študentska vprašanja. »Zadnje tedne vidimo, da je ministrom v tej vladi precej vseeno za prihodnost države. Vlada potrjuje zakonodajo, ki nima nič z reševanjem trenutne zdravstvene in gospodarske krize, temveč pomeni dolgoročno slabšanje socialnega položaja mladih in erozijo kakovosti visokega šolstva,« so zapisali v pozivu.