Veliko denarja za malo muzike

Ali vladni gospodarski ukrepi za omilitev posledic epidemije delujejo? »Delujejo, delujejo,« odgovarja Matej Lahovnik, vodja vladne svetovalne skupine, ki te ukrepe pripravlja. V primerjavi s prejšnjo, finančno krizo, ki naj bi bila glede na upadanje gospodarske rasti primerljiva, razlaga, je zdaj brezposelnost zrasla bistveno manj: »Podjetja so manj zadolžena, banke so v boljši kondiciji, vlada je hitro reagirala,« našteva ponosno. »Tudi število stečajev se ne razlikuje bistveno, še pomembneje pa je, da se ni zlomil nobeden od velikih poslovnih sistemov, saj bi to imelo tudi uničujoče posledice za mala in srednje velika podjetja.«

V Lahovnikovi skupini ukrepe analizira ekonomist Sašo Polanec. Pravi, da so podatki za zdaj še nezanesljivi in skopi, a iz mesečnih panožnih analiz sklepa, »da se je zaposlenost v času te krize v manjši meri odzvala na dinamiko prodaje v primerjavi s predhodno krizo. To je posredno potrdilo sklep, da so bili ukrepi skupaj učinkoviti pri preprečevanju povečanja brezposelnosti v primerjavi s predhodno krizo.« Brezposelnost, dodaja Polanec, se od sprejetja svežnja PKP1 ni več povečevala. Pred tem je bilo po njegovem mnenju povečanje predvsem posledica šibkega ukrepanja vlade Marjana Šarca, ki je čakanje na delo subvencionirala le delno. Potem pa je prišel Janez Janša. Ta je seveda stvari postavil na pravo mesto. Kot se šika.

Takšno je mnenje tistih, ki so ukrepe oblikovali. Opazovalci so malce bolj kritični. Institucija, ki v Sloveniji ukrepe sistematično spremlja po uradni dolžnosti, se imenuje fiskalni svet. Vodi ga Davorin Kračun. Povedal je, da bodo celoten pregled učinkovitosti protikoronskih ukrepov objavili januarja, za zdaj lahko glede sestave proračunov opozori predvsem na hitro povečevanje javnih izdatkov za namene, ki niso nujno povezani z obvladovanjem epidemije. Hkrati njegov svet ugotavlja, da je doslej država za ukrepanje proti gospodarskim posledicam epidemije porabila precej manj denarja, kot je bilo napovedano – nekaj, kar generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja Šmuc imenuje »gledanje lepo spečene torte skozi steklo«.

Širšo sliko slovenskih protikoronskih ukrepov bi lahko orisali takole: fiskalni sveti imajo v Evropi svoje združenje in v njem zadnje mesece zbirajo podatke o več kot tisoč različnih protikoronskih ukrepih, ki so jih doslej sprejele države. Slovenija okoli 40. Ta mednarodna primerjava nam za zdaj pove, da je Slovenija med državami pri vrhu po količini obljubljenega denarja, a ko se lotimo brskanja po podrobnostih, se začne ta slika spreminjati. V dveh poroštvenih shemah je recimo gospodarstvu obljubila 2,2 milijarde evrov ugodnih posojil, toda doslej zanje tako rekoč ni zanimanja, porabljenih je bilo za slabih sto milijonov posojil. Zakaj podjetja ne črpajo tega vira?

V Združenju bank Slovenije (ZBS) med razlogi, zakaj je kreditna aktivnost v Sloveniji zdaj precej nižja od evropskega povprečja, omenjajo nekakšen pesimizem, strah in nezaupanje poslovnežev v uspešnost preostalih protikoronskih ukrepov. Povpraševanje po posojilih se je sicer začelo zmanjševati že konec leta 2019 »zaradi globalne gospodarske negotovosti in pričakovane nižje stopnje gospodarske rasti,« pravijo, kar zadeva kreditiranje prebivalstva, pa je svoje naredil ukrep Banke Slovenije, po izbruhu epidemije pa se je negotovost zgolj okrepila: najnovejši strahovi se po mnenju ZBS ne kažejo le v občutnem zmanjšanju domače potrošnje, v visoki rasti prihrankov, ampak tudi v jemanju manj posojil. »Zmanjšanje oziroma odlaganje investicijskega povpraševanja je posledica negotovosti glede hitrosti gospodarskega okrevanja po koronski krizi in pa pozitivnega učinkovanja moratorijske sheme,« odgovarjajo.

Ukrepanje države proti posledicam koronske krize delodajalske organizacije imenujejo »gledanje lepo spečene torte skozi steklo«.

Če torej izključimo kreditno pomoč države, ki je ni, kako je sicer s protikoronskimi ukrepi? Obljubljenih je bilo za več kot tri milijarde evrov subvencij, nadomestil, transferjev, dejansko pa je država do zdaj porabila manj kot polovico tega zneska. Tako so recimo v vladi načrtovali, da bodo za nadomestila za zaposlene na čakanju namenili 600 milijonov, so pa doslej porabili le 246 milijonov. Za prispevke za tiste na čakanju naj bi porabili 300 milijonov, dejansko pa so jih 129. Bolniška nadomestila za zaposlene naj bi stala 60 milijonov, a so jih doslej porabili le 14. Temeljni dohodek za samozaposlene naj bi znašal 105 milijonov, pa je bil izplačan do 83 milijonov. V PKP3 je vlada gospodarstvu obljubila milijardo – predvsem v obliki turističnih bonov –, a je do konca avgusta dejansko ta sveženj stal okoli 200 milijonov evrov. Večinoma naj bi se zapletlo zaradi birokratskih ovir. Namen vlade je bil, jasno, plemenit.

Ta kritika leti ali je letela predvsem na zavod za zaposlovanje. Branko Meh iz Obrtno-podjetniške zbornice je recimo omenil, da je pogoj za državno pomoč tudi, da ima podjetje poplačane vse dolgove do države. A ker je do podjetij, ki jih je država zaprla v prvem valu, državna pomoč prek zavoda za zaposlovanje prihajala nekaj mesecev, niso mogla zaprositi za pomoč po naslednjih svežnjih PKP. Da so birokratska ovira, na zavodu zanikajo. Med vrsticami odgovarjajo, da vlada ni znala pisati zakonov. »Prav zato si prizadevamo, da bi bili v pripravo nove zakonodaje vključeni tudi naši strokovni sodelavci, saj si želimo, da bi bile zakonodajne rešitve čim optimalnejše. Zaradi dokajšnje naglice sprejetih ukrepov se to do sedaj ni zgodilo,« pravijo in dodajajo, da so zamude nastajale tudi zato, ker je pravnoformalno šlo za črpanje evropskih sredstev, pri katerih pa so preverjanja številna in dolgotrajnejša.

Kakorkoli, vse obljubljene milijarde evrov iz PKP do naslovnikov niso prišle. A četudi bi, moramo ugotoviti, da Slovenija ne bi bila med najradodarnejšimi državami, ampak med bolj skopimi. Če izključimo mrtvo kreditno shemo in primerjamo le subvencije, je stanje takšno: Slovenija je v PKP načrtovala za okoli 5,8 odstotka BDP subvencij – največji delež zavzemajo najrazličnejše podpore zaposlovanju. Ta znesek je pod povprečjem EU: v povprečju so pri ukrepanju proti nezaželenim gospodarskim učinkom pandemije države EU za subvencije namenile 6,4 odstotka BDP. Razlika pa je še večja, če se primerjamo z najpomembnejšimi trgovinskimi partnericami, s katerimi naša podjetja sodelujejo. Nemčija je za subvencije – neposredne spodbude – namenila 11,2 odstotka BDP, Avstrija pa 11,5 odstotka, kažejo zbrani podatki združenja fiskalnih institucij (EUIFIS).

Torej vlada gospodarstvu ni namenila ravno veliko denarja, zapletov je ogromno, ostaja pa nerešeno bistveno, vsebinsko vprašanje: kako dobro smo ta denar kljub vsemu naložili, kako učinkoviti so bili ukrepi. Morda pa so v vladi vendarle geniji, ki so znali malo denarja donosno naložiti? Ta analiza je seveda veliko težja, a ni nemogoča, v zadnjih mesecih pa se je je lotil – kdo drug kot – Velimir Bole z ekonomskega inštituta EIPF.

Bole je uspešnost Slovenije primerjal z uspešnostjo drugih držav iz evroobmočja in držav jugovzhodne Evrope. Sprva je primerjal ostrino administrativnih ukrepov za omejevanje širjenja virusa, torej ukrepov, kot so bili dolžina karantene, zaprtje delov gospodarstva, omejitve gibanja ipd. Te je vzel kot gospodarski »strošek«, ki ga je treba pokriti z državno intervencijo – tukaj je upošteval vse izdatke države, torej ne le posamezne ukrepe iz svežnjev PKP, ampak celotno javno porabo denarja. In nazadnje primerjal rezultate: kot je rast BDP, brezposelnosti, zadolženosti. Kaj je ugotovil?

V Avstriji se je v zadnjem letu brezposelnost mladih povečala z 9 na 9,4 odstotka, v Nemčiji s 5,6 na 6 odstotkov, v Sloveniji pa kljub svežnjem protikoronskih ukrepov z 8,2 na kar 13,7 odstotka.

V izhodišču, pravi, so bili gospodarski stroški v Sloveniji manjši kot drugod. Gospodarstvo je pri nas zaradi epidemioloških ukrepov pretrpelo manjšo škodo, kot je bilo povprečje EU. Izdatki države so kljub temu leta 2020 v primerjavi z drugimi državami evroobmočja eksplodirali. Izdatki Slovenije so samo v prvi polovici leta 2020 rasli trikrat hitreje kot v evroobmočju – poleg ukrepov iz svežnjev PKP so k temu največ prispevali naraščajoči stroški za javne plače. Javnofinančni primanjkljaj in javni dolg sta se pri nas povečala za skoraj še enkrat toliko kot v tako imenovanih varčnih državah. Učinkov vseh teh ukrepov pa ni bilo: če vzamemo mednarodno primerjavo, se je brezposelnost pri nas, trdi Bole, povečala relativno bolj, gospodarska aktivnost pa se je ravno tako zmanjšala bolj kot v primerljivih državah.

Njegov sklep je torej: da je bilo ukrepanje države ob prvem valu epidemije »bistveno manj učinkovito kot v varčnih državah, pa tudi manj kot v povprečju evroobmočja,« da je pri manjši ostrini epidemioloških ukrepov Slovenija povečala javne »izdatke za skoraj še enkrat bolj, navkljub temu pa je brezposelnost porasla bolj, aktivnost pa se je zmanjšala celo bistveno bolj kot v varčnih državah«. Sočasno sta se javnofinančni primanjkljaj in dolg vseh panog v Sloveniji povečala za skoraj še enkrat toliko kot v varčnih državah.

Ker Lahovnik in Polanec uspešnost svojih ukrepov merita z vplivom na brezposelnost, lahko na koncu omenimo samo eno podrobnost, ki morda bolje ponazarja, kakšen vpliv so imeli državni ukrepi v drugih državah: v Avstriji se je od septembra 2019 do septembra 2020 brezposelnost mladih (do 25 let) povečala z 9 na 9,4 odstotka, v Nemčiji pa s 5,6 na 6 odstotkov. V Sloveniji se je v koronskem letu brezposelnost mladih povečala z 8,2 na kar 13,7 odstotka.

Brezposelnost mladih je danes pri nas celo višja od povprečja držav evroobmočja. Le enkrat samkrat se je v zadnjih 15 letih zgodilo, da smo imeli v Sloveniji več brezposelnih mladih od povprečja v evroobmočju. Uganite, kdaj je to bilo? Seveda, v času varčevalnih ukrepov, usodnega zujfa leta 2012, ko je bila na oblasti ista skupina politikov in svetovalcev kot zdaj. Naj bo dovolj o učinkoviti, hitri in usmerjeni vladni gospodarski pomoči v času koronske krize.