Avtoritarna država

Kakšna je avtoritarna osebnost? Tak človek je odrezav, nepripravljen na kompromise, misli, da ima vedno prav. Težji je odgovor na vprašanje, kdaj v avtoritarizem zdrsne država. Politologi bi odgovorili, da se to zgodi, ko je konec delitve oblasti, ko en sam človek postane izvršilna, zakonodajna, sodna oblast. A znaki, da smo na tej poti, so vidni že prej.

Ko je romunski diktator Nicolae Ceauşescu ukazal gradnjo največje stavbe na svetu, Hiše ljudstva – romunskega parlamenta –, jo je nadziral in usmerjal osebno. Potrebovali so 600 arhitektov, ker je imel diktator kar naprej nove zamisli. Nekega dne je zahteval kupolo, že naslednji dan pa se je domislil nečesa drugega, kupola naj bo štirikotna, je ukazal. Arhitekti, pravi anekdota, so bili osupli. Kljub temu si velikemu vodji ni nihče upal povedati resnice, da štirikotna kupola pač ne obstaja.

Tudi Slovenci poznamo podobno anekdoto. Ko je naš veliki vodja obiskal murskosoboško bolnišnico, si je narobe nadel kirurško haljo in se v njej slikal, je pa zanimivo, da mu tega ni nihče povedal. Je bilo vodstvo bolnišnice strah, da bi se Janez Janša razjezil? Da bo naredil kakšno nepričakovano potezo v škodo bolnišnice? Iz Slovenije lahko postrežemo še z drugimi, manj nazornimi, a vsebinsko pomembnejšimi primeri. Eden izmed zadnjih je povezan z našimi mednarodnimi odnosi.

Prejšnji mesec so članice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi razpravljale o zdravstvenih razmerah v Palestini, nato pa so nekatere države predlagale sprejetje resolucije o trajni oskrbi zasedenih palestinskih ozemelj s cepivi, zdravili in medicinsko opremo. Resolucijo je podprlo 78 držav, 14 jih je bilo proti, poleg ZDA, Izraela, Madžarske in Nemčije presenetljivo tudi Slovenija. Po poročanju Dela je slovenska veleposlanica in stalna predstavnica Slovenije pri Združenih narodih v Ženevi Sabina R. Stadler navodilo, naj glasuje proti, dobila tik pred glasovanjem – brez obrazložitve. Zakaj? Verjetno to ve predsednik vlade, saj razprave o tem v Sloveniji ni bilo.

Vlada je v ponedeljek, 30. novembra, na dopisni seji sprejela sklep o razglasitvi celotnega gibanja Hezbolah za kriminalno in teroristično organizacijo, ki pomeni grožnjo miru in varnosti. Res je, da je nekaj držav vojaško krilo te organizacije razglasilo za teroristično organizacijo, ne pa gibanja kot takega, ki je hkrati tudi politična stranka, del vladne koalicije v Libanonu. V tej državi Slovenija sodeluje v mirovni operaciji, tam je z dovoljenjem Hezbolaha in pod njegovo zaščito, ker je ta vojaško najmočnejša organizacija v državi.

Je o tem v Sloveniji kdo razpravljal? Domnevno je vladi to priporočila »stalna koordinacijska skupina za omejevalne ukrepe o aktivnostih in načinu delovanja Hezbolaha«, a nam z zunanjega ministrstva do zaključka redakcije niso sporočili, kdo to skupino vodi in v njej sodeluje. Zakaj je Slovenija pripadnike Hezbolaha razglasila za teroriste, verjetno ve le veliki vodja, drugi o tem ugibamo.

Janša naj bi zdaj obiskal Izrael. Zakaj Izrael? Najbrž zato, ker je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu eden od zaveznikov madžarskega premiera Viktorja Orbána. Netanjahu je pred leti Orbánu pošiljal svoje svetovalce za propagando. Verjetno ga bo Janša obiskal tudi zato, ker je pred časom neprimerno tvital o novi ameriški administraciji, in zato, ker je leta 2018 dejal, da »bi njegova desnosredinska vlada priznala Jeruzalem za glavno mesto Izraela«.

Nič od naštetega ni povezano z državo in strateškim razmišljanjem, vse pa s trenutnim razpoloženjem našega velikega vodje. Tako kot v normalnih avtoritarnih režimih.