Stalna praksa

Da vlada posega v ustanovne akte institucij, da bi na vodstvene položaje pripeljala ljudi, ki kompetenc za to menda nimajo, je postala stalnica. To se je zgodilo v Narodnem muzeju pa v Moderni galeriji, ni presenetljivo, da je po dolgem in mučnem razreševanju direktorice Renate Zamida isto doletelo Javno agencijo za knjigo.

Prejšnji petek je vlada na dopisni seji spremenila 18. člen sklepa o ustanovitvi JAK, tako da za imenovanje na direktorski položaj niso več potrebne vodstvene izkušnje, takoj v ponedeljek pa na seji za vršilca dolžnosti direktorja od srede imenovala revizorja Sebastjana Eržena. Ta z vodenjem nima izkušenj, ravno tako nobenih referenc iz delovanja v kulturi.

Eržen je v svetu JAK maja nadomestil ravnatelja Opere SNG Ljubljana Staša Ravterja, ki je bil predčasno razrešen, za njim pa še pisatelj Slavko Pregl in Vesna Horžen, predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic, ki sta podpirala prejšnjo direktorico Renato Zamida. Postal je predsednik sveta in kmalu po tem si je privoščil odvetniške storitve za skoraj 4000 evrov, s katerimi naj bi si bil pomagal pri razreševanju Renate Zamida.

Tej so med gonjo proti njej očitali drago večerjo z direktorjem Frankfurtskega sejma v Hiši Franko, Eržen pa si očitno lahko mimo pravil privošči nepotrebno trošenje denarja za pravno svetovanje. Nepotrebno zato, ker ima JAK po navedbah odstavljene direktorice sklenjeno letno pogodbo za pravno svetovanje, katere vrednost ni bistveno višja od omenjenega računa za odvetniške storitve. JAK dodatnega zunanjega svetovanja ne potrebuje, poleg tega pa naj bi bilo od julijskega sklepa sveta, da vladi predlaga razrešitev Renate Zamida, ves postopek vodilo ministrstvo za kulturo, zato so svetovalne storitve predsedniku sveta še bolj neutemeljene. Prejšnja direktorica še pravi, da svet JAK za takšne zadeve niti nima proračuna niti se Eržen pred naročanjem storitev ni posvetoval s poslovodstvom. Opominja, da je s samovoljnim trošenjem povzročil, da je njeno razreševanje že tako finančno podhranjeni JAK stalo 4000 evrov, torej se stroški po svoje prelagajo na pleča celotne knjižne panoge.

Bo moral Eržen za to odgovarjati? Najverjetneje ne, saj niti vlade pri spodkopavanju strokovnih temeljev institucij ne ustavi noben zakon, uredba ali pravilnik. Ko so ji trn v peti, jih priredi po svoje.