Kdo je dekle z naslovnice posebne Mladinine izdaje Osemdeseta?

Osrednji lik na umetnini Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, ki tematizira julijsko revolucijo leta 1830 v Franciji, je mlada ženska z bajonetom v levi roki in z desnico, v kateri ima trobojnico, visoko dvignjeno v zrak. Tudi na naslovnici posebne Mladinine izdaje Osemdeseta, izšla je konec novembra, je mlada ženska z iztegnjeno desnico, le da visoko v zrak dviga prste, oblikovane v črko V, simbol zmage.

Fotografija Toneta Stojka je nastala leta 1988 na Roški cesti v Ljubljani med protesti zaradi procesa proti četverici: Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, ki so bili v postopku pred vojaškim sodiščem zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Sporni so bili magnetogram tistega, kar je Milan Kučan povedal na seji predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, kjer je bil govor o aretacijah problematičnih članov Zveze socialistične mladine Slovenije in možnosti vojaškega udara, in dva lista tajnega vojaškega dokumenta. Do teh dokumentov se je takrat dokopalo uredništvo Mladine.

To je bil čas, ko se je komunizem krhal, zahteve po liberalnejši družbi so bile vse glasnejše, glasniki sprememb pa so bili alternativni mediji, sploh Radio Študent in Mladina, ter mladi. Med njimi dekle z naslovnice, študentka arhitekture, ki je prišla pri petindvajsetih protestirat na Roško. Na fotografiji ima v ušesih slušalke, saj je v žepu nosila radio, na katerem je ves čas poslušala poročanje o aktualnem dogajanju Alija Žerdina na Radiu Študent.

Ime ji je Judita Thaler in danes pravi, da je demonstrirala, ker si je želela, da bi bilo življenje pred njo svetlo in da bi lahko uresničila, kar si je zastavila. »Jugoslavija nam tega ni omogočala, zapirala je meje, da nismo mogli ven. Sama sem ravno takrat končevala študij arhitekture in hlepela po odprtju države. V bistvu smo se zavzemali za svobodo, ne samo za to, da Janšo izpustijo iz zapora.« Analogija s sliko Svoboda vodi ljudstvo ni naključje – podobnost s sedanjimi razmerami, ko so meje zaprte zaradi pandemije, tudi ne. »Tudi takrat so nas vse nekam tiščali, kot zdaj v pandemiji,« pravi. A z eno razliko: mladi takrat so bili optimistični, videli so luč na koncu predora, zdaj pa je ni na vidiku, zato postajajo brezvoljni in depresivni. Mladi konec osemdesetih let pa so imeli občutek, da so na vrhu sveta, da potekajo pomembne spremembe. »Na demonstracijah pred sodiščem nam je postalo jasno, da nam vojska ne more nič,« se spominja Judita Thaler. »Moja poza na demonstracijah, ki jo je ujela fotografija, je izraz tega, češ: Kaj nam pa morete? Ne morete nam nič. Mi imamo mladost in svoje ideale.«

pdtyq-l4jj4

Kaj pa lahko, da bi si izborili svobodo, ki jim jo zdaj krati korona, sicer pa neusmiljene kapitalistične razmere – prekarno delo, neurejen stanovanjski trg in še kaj – naredijo današnji mladi? Judita Thaler je prepričana, da se bodo krizne razmere obrnile, kaj bo prinesla prihodnost, pa ne moremo vedeti, tako kot mladi na Roški pred 32 leti niso mogli vedeti, kakšna bo nova država, ki si je želijo. »A če potegnemo črto, se splača boriti za boljši jutri.«