Beg pred svobodo

Tole gotovo poznate: »Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega križanja ras tole: zniževanje ravni višje razvite rase, telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obolevanja z zanesljivim napredovanjem bolezni. Takšen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika. Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.« Pa tole: »Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji – znanost in umetnost, tehniko in iznajdbe –, so samo ustvarjalni dosežki nekaj posameznih ljudstev in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse kulture.« Pa: »Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.« Pa: »Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena.« Pa: »Ljudstva, ki se mešajo ali ki si dovolijo mešanje, grešijo zoper voljo Božje previdnosti.« Pa: »Edini vzrok za odmiranje vseh kultur je mešanje krvi ter s tem pogojeno zniževanje rasne ravni – ljudstva namreč ne propadejo zaradi izgubljenih vojn, ampak zaradi izgube tiste sile odpornosti, ki je lastna samo čisti krvi.«

In seveda: »Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, je pleve.«

Ob tem vzdihnete: oh, to so citati onega rasističnega teksta iz Demokracije! Pa niso. Ja, res je, zelo potegnejo na tisti tekst, zvenijo kot tisti tekst, toda ne – tako je pisal Hitler. Citati, ki zvenijo kot citati iz Demokracije, so namreč citati iz Mein Kampfa, v katerem je Hitler, nekdanji kaznjenec, slavil nagon po ohranitvi vrste, podrejanje šibkejših, izkoriščanje manj vrednih, pravico najboljših in najmočnejših, končno zmago bolj zdravega in močnejšega. »Nebes ni mogoče podkupiti.« Kako to, da članki, ki izhajajo v nekaterih slovenskih »medijih«, zvenijo kot Hitlerjev Mein Kampf? Kaj se dogaja?

Pa poglejmo. Poglejmo, kaj nam lahko o naši regresivni dobi populizma in avtoritarnih voditeljev pove knjiga Beg pred svobodo, ki jo je nemški filozof in psihoanalitik Erich Fromm objavil leta 1941, ko je bil nacizem že v polnem, smrtonosnem razmahu, ko se torej ni več skrival za metaforami in »satirami«. Fromm, ki je pred Hitlerjem – tako kot drugi predstavniki Frankfurtske šole (Max Horkheimer, Theodor W. Adorno, Herbert Marcuse, Friedrich Pollock, Leo Löwenthal ipd.) – prebegnil v Ameriko, je v Begu pred svobodo, ki je nedavno v prevodu Miriam Drev izšel tudi pri nas, opozoril, da so teorije o tem, zakaj je v Nemčiji (in Italiji, če smo že ravno pri tem) zmagal avtoritarni sistem (zunanja avtoriteta, disciplina, uniformnost, odvisnost od Vodje), napačne in zmotne.

Nekateri so zmago avtoritarnega sistema pripisovali »blaznosti manjšega števila posameznikov«. Še malo, pa bodo padli – ker se jim bo v glavi preveč zavrtelo.

Drugi so trdili, »da se Italijani ali pa Nemci še niso dovolj dolgo urili v demokraciji«. Samo počakati je treba, da Nemci in Italijani politično dozorijo, da torej spregledajo lepoto zahodne demokracije, pa bo vse v redu.

Tretji pa so živeli v utvari, »da so ljudje, kakršen je Hitler, zagospodarili mogočnemu državnemu aparatu zgolj s pomočjo zvijačnosti in sleparij ter da njihovi privrženci vladajo samo z golo silo«. Tudi to, da so v zmagi nacizma videli posledico »zvijačnosti manjšine in prisilo, ki se izvaja nad večinskim prebivalstvom«, je bilo preveč optimistično. In preveč samozadovoljno.

Ne, trik ni bil v blaznosti, politični nezrelosti, zvijačnosti, sleparijah in sili. Fromm je opazil, da se je zgodilo nekaj hujšega in usodnejšega: »Hočeš nočeš smo spoznali, da so milijoni ljudi v Nemčiji z enako zagretostjo, s kakršno so se njihovi očetje nekoč borili za svobodo, hlepeli, da bi se ji odpovedali; namesto, da bi si želeli svobode, so iskali načine, kako bi ji ubežali.« Ljudje do svobode niso postali le brezbrižni, ampak so začeli hrepeneti po podrejenosti.

In Fromma je zanimalo prav to: zakaj so se bili ljudje v fašističnih državah pripravljeni odreči svobodi? Kaj se zgodi v značajskem ustroju sodobnega človeka, da začne hlepeti po podrejenosti, pokornosti in poslušnosti? Zakaj skuša pobegniti v novo hlapčevstvo? Kako to, da so pogubonosne sile preživele svetle dosežke zahodne demokracije? Kako to, da se v človeku nenadoma pojavi »tolikšna zmožnost za zlo, tolikšna sla po moči, tolikšno omalovaževanje pravic šibkejših, tolikšno koprnenje po pokornosti«? Kateri socialni in ekonomski dejavniki pripomorejo k težnji po nesvobodi in podreditvi? Zakaj svoboda nekaterim predstavlja grožnjo? Čemu se zdi poslušnost Vodji tako zelo privlačna?

Kaj nam lahko o naši regresivni dobi populizma in avtoritarnih voditeljev pove knjiga Beg pred svobodo, ki jo je nemški filozof in psihoanalitik Erich Fromm objavil leta 1941?

Prav res: »Ali v uklanjanju obstaja skrito zadoščenje, in če je tako, v čem je njegovo bistvo?«

Zastrašujoči svet

Fromm je to veliko pripravljenost podrediti se Vodji in nacističnemu režimu pripisoval »predvsem stanju notranje utrujenosti in resignacije«, ki pa tedaj ni bila značilna le za nacistično Nemčijo (in fašistično Italijo), temveč tudi za demokratične dežele. Kaj se je zgodilo?

Najprej tole: svoboda, ki jo je človeku prinesel monopolni kapitalizem, je ustvarjala globok občutek negotovosti, nemoči, dvoma, osamljenosti, bojazni in tesnobe. »Posamezniku pretijo mogočne nadosebne sile, kapital in trg. Njegov odnos do soljudi, ki so vsi postali njegovi potencialni tekmeci, je postal sovražen in odtujen; svoboden je – pri čemer pa je sam, izločen, ogrožen z vseh strani. Ker nima bogastva in moči, ki ju je imel renesančni kapitalist, vrh tega pa je izgubil občutek složnosti z ljudmi in vesoljnim svetom, ga preplavi občutek lastne ničevosti in nemoči. Raj je izgubljen za vedno, posameznik stoji sam in se sooča s svetom – tujec, vržen v brezmejen in zastrašujoč svet.«

Je danes kaj drugače? Mar posameznik nima občutka, da je izgubil varnost in občutek pripadnosti? Mar ga ne ogrožajo nove ekonomske sile, kapitalisti, monopoli, konkurenca, izkoriščanje? Mar ga ni vse bolj groza tega, da se počuti kot blago – kot pulover, če hočete? Mar ga ni groza tega, da so odnosi med ljudmi privzeli značaj odnosov med stvarmi? Mar se ne čuti oropanega in ponižanega? Mar ga ne preveva občutek izločenosti, odrinjenosti, nemoči, nebogljenosti, neznatnosti in nepomembnosti? Mar se v odnosu do kapitala in trga ne čuti tako nemočnega in ničevega, kot se je nekoč človek nemočnega in ničevega čutil v svojem odnosu do Boga? Mar ga ekonomska vojna vseh-proti-vsem ne le straši in utruja, ampak tudi ubija? Mar nima občutka, da je njegovo dostojanstvo poteptano? Mar ni izmučen od dvomov? Mar svobode ne doživlja kot vse hujšega bremena – in nevarnosti? Mar svobode ne doživlja kot nekaj nevzdržnega? Kot nekaj, kar ga hromi? Kot nekaj, kar ga navdaja z negotovostjo – in občutkom ničevosti?

Zakaj so se ljudje v fašističnih državah pripravljeni odreči svobodi? Kaj se zgodi v značajskem ustroju sodobnega človeka, da začne hlepeti po podrejenosti, pokornosti in poslušnosti?

Po I. svetovni vojni pa se je zgodilo tudi tole: »Delavski razred je v povojno obdobje vstopil z velikimi upi, da bo uresničil socializem ali dosegel vsaj nesporno izboljšavo svojega političnega, ekonomskega in družbenega položaja; a naj bodo razlogi kakršni koli že, bil je priča nepretrganemu zaporedju porazov, kar je privedlo do popolnega razočaranja glede vseh njihovih upov. Že na začetku 30. let so bili sadovi njegovih začetnih zmag skoraj popolnoma uničeni, zaradi česar je delavce zajel občutek globoke resignacije, nezaupanja v njihove voditelje, dvoma v vrednost kakršne koli politične organizacije in politične aktivnosti.« Delavci se niso izpisali iz strank, še naprej so se delali, kot da se ni nič spremenilo in kot da še vedno verjamejo v utečene politične doktrine, »toda globoko v sebi so se mnogi odrekli vsakršnemu upanju v učinkovitost političnega udejstvovanja«.

Delavski razred se je po vseh porazih in izdajah vdal v usodo, zlasti po tem, ko so oblast prevzeli nacisti in ko se je zdelo, da je oporekanje Hitlerju in nacistični stranki oporekanje Nemčiji, ko je torej nacistična stranka postala Nemčija. »Ob nemalo priložnostih lahko opazimo, da bodo ljudje, ki niso nacisti, vseeno branili nacizem, kadar ga bodo kritizirali tujci, saj čutijo, da napad na nacizem pomeni napad na Nemčijo.« Za povprečnega človeka je najtežje, »če mora prenašati občutek, da ni poistoveten z neko večjo skupino. Naj neki nemški državljan še tako nasprotuje nacističnim vodilom, se bo, če bo postavljen pred izbiro, da se bo osamil, ali ohranil občutek, da pripada Nemčiji, odločil za slednje, in tako bo ravnala večina.«

Ergo: v časih, ko prevladujeta strah pred osamitvijo in izrazita šibkost moralnih načel, si stranka na oblasti zlahka pridobi zvestobo velikega dela prebivalstva. In dalje: vsak napad na Nemčijo, vsako blatenje Nemčije, Nemcev ali Vodje le še poveča lojalnost tistih, ki z nacističnim režimom sploh niso poistoveteni.

Kateri socialni in ekonomski dejavniki pripomorejo k težnji po nesvobodi in podreditvi? Zakaj svoboda nekaterim predstavlja grožnjo? Čemu se zdi poslušnost tako zelo privlačna?

V nasprotju s tistimi, ki so se preprosto vdali v usodo (delavski razred, liberalna in katoliška buržoazija), pa so nacizem prisrčno in že kar vneto pozdravili »nižji sloji srednjega razreda« – mali trgovci, obrtniki, rokodelci in neodvisni poslovneži (tudi pisarniški kader), ki jih je monopolni kapitalizem bolj ko ne poteptal. »Zanje je imela nacistična ideologija – njen duh slepe poslušnosti voditelju in sovraštva do rasnih in političnih manjšin, njeno hlepenje po osvajanju in nadvladi, njeno povzdigovanje nemškega naroda in ’nordijske rase’ – neverjetno čustveno privlačnost, in prav s to privlačnostjo jih je pridobila na svojo stran ter jih spremenila v goreče pravovernike in borce za nacistično stvar.« Nižji sloji srednjega razreda so skozi leta razvili značajske poteze, ki so čakale le še Vodjo – ljubezen do močnih, mržnja do šibkih, malenkostnost, sovražnost, občutek manjvrednosti, zavist do tistih, ki se veselijo življenja, varčnost s čustvi in denarjem. »Njihov pogled na svet je bil ozek, do tujca so bili sumničavi in sovražni, do svojih znancev pa vtikljivi in zavistni, pri čemer so svojo nevoščljivost razumarsko utemeljevali kot moralno ogorčenje.« Ne da te značajske strukture ni bilo mogoče najti pri delavskem razredu, toda tipična je bila prav za nižje sloje srednjega razreda, povojni dogodki pa so okrepili »natančno tiste lastnosti, zaradi katerih je nacistična ideologija s svojim hlepenjem po pokoritvi in slo po moči te ljudi tako zelo pritegnila«.

Človeški temelj nacizma

Pred letom 1918 se je položaj nižjih slojev srednjega razreda že slabšal, a vendarle je ohranjal stabilnost. Ne brez razloga. Prvič, avtoriteta monarhije je bila še vedno nesporna (»Ko se je pripadnik nižjega srednjega razreda naslonil nanjo in se poistovetil z njo, mu je to vlivalo občutek varnosti in narcisističnega ponosa«), drugič, tudi avtoriteta vere in tradicionalne morale je bila še vedno trdno zakoreninjena, tretjič, družina je še naprej ostajala zanesljivo in varno zatočišče sredi sovražnega sveta, in četrtič, posameznik je imel še vedno občutek, »da pripada trdnemu družbenemu in kulturnemu sistemu, v katerem je imel svoj natančno določeni prostor«, svoja mazohistična nagnjenja pa je vedno napojil s »poslušnostjo in zvestobo obstoječim avtoritetam« ter z občutkom, »da je njegova lastna osebnost pomembna«. Vse svoje frustracije, ves svoj resentiment, vse svoje ogorčenje je lahko »kompenziral z močjo avtoritet, katerim se je podredil«, tako da se mu ni bilo treba zatekati v skrajnosti. Nase je bil lahko še vedno ponosen, četudi le zaradi moči avtoritet, na katere se je opiral.

Po vojni – po letu 1918 – pa se je vse temeljito, res drastično spremenilo. Inflacija je požrla vse prihranke (smrtni udarec načelu varčnosti!), velika finančna in gospodarska kriza je ogrozila ekonomsko in socialno varnost (srednji razred je bil najbolj nezaščiten in najbolj prizadet!), poraz v vojni in padec monarhije pa sta imela strašne psihične posledice – nižjim slojem srednjega razreda sta zamajala temelje. »Če se je smelo cesarju javno rogati, če se je smelo napadati častnike, če je morala država spremeniti ureditev ter sprejeti ’rdeče hujskače’ za člane kabineta in sedlarja za predsednika, na kaj se je mali človek sploh še lahko zanesel? Nekoč se je v svojem podrejenem načinu življenja istovetil z vsemi temi ustanovami; kam pa naj bi se obrnil zdaj, ko so šle rakom žvižgat?« Še več: »Če je država lahko prelomila obljube, natisnjene na njenih bankovcih in posojilih, čigavi obljubi si sploh še lahko zaupal?«

A ni se poslabšal le gospodarski položaj nižjih slojev srednjega razreda, ampak tudi njihov družbeni ugled. Pred vojno so se imeli nižji sloji srednjega razreda »za nekaj boljšega od navadnega delavca«, po vojni pa se je družbena veljava delavskega razreda dvignila. »Na nikogar več nisi mogel gledati zviška, kar je bil od nekdaj eden najmočnejših privilegijev v življenju malega trgovca in njemu podobnih.« Ko je propadla avtoriteta monarhije in države, je padla tudi zadnja utrdba varnosti: družina. »Povojni razvoj, v Nemčiji morda izraziteje kot v drugih državah, je zamajal avtoriteto očeta in moralo starega srednjega razreda.« Če sta bili ob ugled avtoriteti monarhije in države, sta bili ob ugled tudi avtoriteti družine in staršev. Nihče jih ni več jemal resno.

Nižji sloji srednjega razreda so izgubljali tla. Vse bolj so bili osupli in zbegani, vse slabše so se prilagajali novim pogojem, ekonomsko so vse bolj tavali, postajali so zagrenjeni in užaljeni, čutili so se izdane in pozabljene – ko je Nemčijo preželo družbeno razočaranje, so ga utelesili. »Občutek nemoči, tesnobnosti in izolacije od družbene celote, ki je preveval stari srednji razred,« je bil psihološki vir nacizma, tako kot je bila psihološki vir nacizma »uničevalnost, ki je izvirala iz teh razmer«. A to nista bila edina psihološka vira.

Kmetje so gojili zamero do urbanih upnikov, delavci so bili razočarani in malodušni zaradi nenehnega političnega nazadovanja po letu 1918, večji del prebivalstva pa je zajel občutek individualne nepomembnosti in nemoči, ki je sploh značilen za monopolni kapitalizem. Te psihološke okoliščine so predstavljale »človeški temelj«, brez katerega se nacizem ne bi mogel razviti.

Elite

A tu je prišlo do paradoksa: psihološki temelj nacizma so bili strahovi, tesnobe, frustracije in ogorčenje starega srednjega razreda, toda nacizem je deloval v skladu z interesi kapitalističnih elit, privilegiranih skupin, veleindustrialcev, kakršna sta bila Krupp in Thyssen. Ti so pričakovali, »da bo nacizem pretočil čustveno nezadovoljstvo, ki je grozilo njim, v druge struge, obenem pa zapregel narod, da bo služil njihovim lastnim ekonomskim interesom«.

In natanko to se je zgodilo: ker je povojni monopolni kapitalizem najbolj ogrozil in prizadel nižji srednji razred, je to »v njem vzbudilo zaskrbljenost in s tem sovraštvo; zajelo ga je občutje panike in mu vlilo hrepenenje po podložnosti, obenem pa po oblasti nad tistimi, ki so bili brez moči«. Te silne, strašne, ogorčene občutke so potem izrabile kapitalistične elite, in sicer tako, da so pomagale na oblast nacističnemu režimu, ki naj bi na videz deloval v prid srednjega razreda.

»Hitler se je izkazal za tako zelo učinkovito orodje, ker so se pri njem značilnosti žolčnega, sovražnega, dlakocepskega malomeščana, s katerimi se je lahko čustveno in družbeno istovetil nižji srednji razred, združevale z lastnostmi preračunljivca, ki je bil pripravljen služiti koristim nemških industrialcev in junkerjev. Sprva se je postavljal v pozo odrešenika starega srednjega razreda, obljubljal, da bo poskrbel za uničenje blagovnic, zlomil prevlado bančnega kapitala in tako naprej.«

Jasno, teh obljub ni nikoli izpolnil. Kar pa ne preseneča: »Nacizem nikdar ni imel nobenih pristnih političnih ali ekonomskih načel. Bistveno je razumeti, da je ključno načelo nacizma njegov radikalni oportunizem. Važno pa je bilo, da so stotine tisočev malomeščanov, ki so imeli v običajnem procesu razvoja pičle možnosti, da bi prišli do denarja ali moči, kot pripadniki nacistične birokracije zdaj dobile zajeten reženj bogastva in prestiža, saj so prisilile višje razrede, da so ju delili z njimi. Drugi, ki niso bili člani nacistične mašinerije, so dobili službe, ki so bile odvzete Judom in političnim sovražnikom.«

Tisti, ki niso imeli več kruha, pa so imeli vsaj več cirkusa. Čustveno zadovoljstvo so jim omogočali »sadistični spektakli in ideologija, ki jim je vlivala občutek superiornosti nad preostalim človeštvom«, kar je »odtehtalo stvarne razmere, v katerih so bila njihova življenja ekonomsko in kulturno osiromašena«.

Nič, če se človek počuti povsem samega, osamljenega in izoliranega, to sčasoma pripelje do njegovega umskega razkroja, do stanja blaznosti. In stanje te moralne osamljenosti je tako neznosno, da je »celo povezanost z najbolj nizkotnimi vzorci neskončno bolj zaželena od tega, da si sam«.

Je danes kaj drugače? Mar posameznik nima občutka, da je izgubil varnost in občutek pripadnosti? Mar ga ne ogrožajo nove ekonomske sile, kapitalisti, monopoli, konkurenca, izkoriščanje?

Kar seveda pomeni, da je »nacizem psihološko oživil nižji srednji razred«, obenem pa »mobiliziral njegove čustvene energije, da so postale pomembna sila v boju za ekonomske in politične cilje nemškega imperializma«. Nacizem je laskal srednjemu razredu, a reševal elite. Ne, nacizem ni le kapitalizma reševal pred krizo in socializmom, in ne, nacizem ni bil le dober za biznis – nacizem je bil ekstremna verzija kapitalizma. Kot je nekoč rekel Max Horkheimer: »Kdor noče govoriti o kapitalizmu, naj ne govori o fašizmu.«

Vodja

Hitler, njegovi nauki in nacizem izražajo značajsko strukturo, ki jo Fromm poimenuje »avtoritarna«, bistvo avtoritarnega značaja pa opisuje kot »hkratno navzočnost sadističnih in mazohističnih teženj«. Sadizem prepozna kot »težnjo, usmerjeno k neomejeni moči nad neko drugo osebo, bolj ali manj pomešano z uničevalnostjo«, mazohizem pa kot »težnjo, usmerjeno k razpustitvi sebe v neustavljivo silni oblasti ter soudeleženost v njeni moči in slavi«.

Za avtoritarni, sadomazohistični značaj sta značilna »ljubezen do močnih in sovraštvo do nemočnih. Občudovanje močnih, zaničevanje nemočnih. Hlepenje po premoči nad ljudmi, hrepenenje po podreditvi močni zunanji sili. Uživanje v nadvladi in podreditvi. Sadomazohistična – avtoritarna – oseba občuduje avtoriteto in se ji ima navado podrejati, hkrati pa hoče biti tudi sama avtoriteta in pripraviti druge, da se ji podrejajo.«

Hitler je »občudoval industrijske in vojaške voditelje, ker so imeli v svojih rokah moč«, najraje pa se je znašal nad tistimi, ki so bili brez moči in ki se niso mogli braniti. Zato je tako zelo privlačil tiste dele prebivalstva, ki so imeli enako značajsko strukturo – moč je v njih razvnemala ljubezen. In zato so ti deli prebivalstva tako zelo uživali v njegovih čistkah, v njegovih obračunih z Judi, komunisti, istospolnimi in drugimi »ničvredneži«. Moč jih je omamljala, ker je bila moč. Oba vzgiba, sadistični in mazohistični, sta osamljenemu posamezniku, ki ni bil zmožen stati na lastnih nogah, omogočila simbiozo, ki je premostila njegovo osamljenost.

Hitlerjevo sadistično hlepenje po moči in podjarmljenju – po brezpogojni oblasti nad živim bitjem – se kaže v njegovem odnosu do nemških množic, ki jih ljubi in obenem prezira (v njih vidi le otroke). Množice hočejo, da jim vladaš in gospoduješ, pravi v Mein Kampfu. In ob tem čutijo brezmejno zadovoljstvo. »Česar si želijo, je zmaga močnejšega in uničenje ali brezpogojna vdaja šibkejšega.« V avtoritarnem značaju se bijeta dve želji: zavladati nemočnim bitjem in podrediti se močni sili. Nacisti množicam »vedno znova dopovedujejo: posameznik je ničla in sploh ne šteje. Posameznik bi moral sprejeti svojo osebno neznatnost, se razpustiti v višji sili, nato pa občutiti ponos, da sodeluje pri moči in slavi te višje sile.« Ljubljen je le, če se podredi – če se torej vda in preda.

In tu je trik, ki ga lahko pri avtokratih in populistih opazujete tudi danes: Hitler – »kombinacija King Konga in predmestnega brivca«, kot ga je označil Theodor W. Adorno – je slavil nesebičnost, tiho prenašanje krivic, samozatajevanje, samožrtvovanje, samoodpovedovanje individualnosti, pravicam, sreči in svojemu osebnemu mnenju. Ta filozofija je bila zdizajnirana za tiste, »ki jim njihov ekonomski položaj ne dopušča nikakršne sreče«. Nacistična ideologija »prevrednoti vse vrednote«, je opozarjal Herbert Marcuse: »Nesrečo spremeni v milost, bedo v blagoslov, revščino v usodo.«

Hitler ni nameraval uvesti družbene ureditve, ki bi omogočila osebno srečo in blaginjo vsakemu posamezniku, ampak je hotel množice prav z revščino, s katero so se otepale, prepričati, da se odpovejo sebi, da se torej vdajo, žrtvujejo in razpustijo v višji sili. Potreboval je prav njihovo revščino. Njihovo revščino je izkoriščal. Tako kot njihovo jezo, njihov resentiment, njihovo ogorčenje. »Množice se morajo odpovedati same sebi in se pokoriti, če naj se uresniči želja po moči, ki jo gojita vodja in elita.«

Množice pač »bolj ljubijo vladarja kakor ponižneža, in so na tihem bolj zadovoljne z doktrino, ki ne trpi nobenega tekmeca, kakor z zagotovitvijo liberalne svobode; pogosto niti ne vedo, kaj bi počele z njo ter se kaj hitro počutijo zapuščene.« Tega, s kolikšno nesramnostjo so prikrajšane za svoje človeške svoboščine, se niti ne zavedajo. A mu verjamejo – ker imajo enako značajsko strukturo kot Hitler, veliki Vodja, ki ljubi le tiste, nad katerimi čuti premoč. »Ljubi jih, ker jim dominira.«

Voljo množic je treba zlomiti, zato Hitler ne skriva, da jih je treba nagovarjati tedaj, ko so telesno najbolj utrujene – zvečer. »Zdi se, da imajo ljudje zjutraj in še tudi prek dneva največ energije, da se z močjo lastne volje uprejo poskusom, da bi jim svojo voljo in prepričanje vsilil nekdo drug. Dosti prej pa se dominantni sili močnejše volje uklonijo zvečer.« Pač tedaj, ko jim plahni moč za odpor ter ko svoje umske energije in moči svoje volje nimajo več pod popolnim nadzorom.

Ljudje hrepenijo po podreditvi – treba jim je zagotoviti le pogoje, da se vdajo in uklonijo. Od tod vsi tisti množični shodi. »Množični shod je nujen, pa čeprav samo zato, da posameznik, ki zlagoma postaja privrženec novega gibanja, ter se počuti osamljenega in se ga zlahka polasti strah pred samoto, prvič ugleda pred sabo podobe večje skupnosti, nečesa, kar ima opogumljajoč in spodbuden učinek na večino ljudi.« Ni več sam. Ni več pozabljen. Nemoč in potrtost izgineta. Kompleks manjvrednosti in trpljenje sprhnita. Občutek ima, da je pomemben, ker je del nečesa večjega. Lastni jaz podredi življenju skupnosti – in če je treba, ga tudi žrtvuje.

Množica

Toda v sadistični moči ne uživa le Vodja, ampak v njej uživajo tudi množice. »Objekti sadizma, s katerimi se pita množice, so rasne in politične manjšine v Nemčiji sami in sčasoma drugi narodi, ki so opisovani kot šibki ali propadajoči.« Hitler uživa v moči nad množicami, obenem pa te množice, ki hrepenijo po podložnosti in podreditvi in pokornosti in poslušnosti, uči, »naj uživajo v moči nad drugimi narodi in se prepustijo strasti, da bi zagospodovale svetu«.

Človek iz množice se varnega in zadovoljenega čuti le, ko se podredi in pokori, ko pobegne pred svobodo, toda podreditev, s katero se izogne osamljenosti in tesnobi, le poveča njegovo negotovost, ki v njem vzbuja sovražnost, s katero potem manipulira Vodja, ki že tako ali tako izkorišča posameznikovo nesposobnost, da bi se zanesel nase. Človek postane le še sredstvo za slavljenje Vodje, ki ga prisili, da svoje življenje podredi boju za cilje, ki sploh niso njegovi. Toda ko se podredi Vodji, se dokoplje do moči, ki je sam nima. Od Vodje, te višje sile, s katero se poveže in zlije, pričakuje, da ga bo zaščitila – da bo zanj poskrbela. Da ga bo vodila. Da mu bo namenila usodo. In to usodo potem prenaša brez pritoževanja. Kar ima za  vrlino, pogum – in junaštvo.

Nižjega srednjega razreda pa ni pitala le nacistična ideologija, temveč tudi implementacija te ideologije. Nacisti so namreč ustvarili »hierarhijo, v kateri je vsakdo imel nekoga nad sabo, kateremu se je podredil, in nekoga pod sabo, ob katerem se je počutil močnejšega; moški na vrhu, vodja, pa ima nad seboj Usodo, Zgodovino, Naravo kot moč, kateri se podredi on«.

Lahko si sicer domišljamo, da smo fašizem premagali, pa ga nismo, saj ga je avtoritarna značajska struktura, brez katere ga ne bi bilo, preživela.

Hitler je – podobno kot sodobni avtokrati – ustvarjal vtis, da deluje po zapovedi neke višje sile (Bog, Usoda, Zgodovina, Narava, Narod), da so njegovi poskusi nadvlade le obramba pred napadi drugih, le obramba pred poskusi drugih, da bi zavladali njemu in ljudstvu, četudi je svoje sovražnike obtoževal natanko tistih reči, ki jih je sam povsem odkrito priznaval za svoje cilje. »Nacisti so vsa svoja zlohotna dejanja brez izjeme tolmačili kot obrambo pred zlohotnostjo drugih.« Kar zveni zelo sodobno. Jasno: »On in nemško ljudstvo so vselej tisti, ki so nedolžni, njihovi sovražniki pa so sadistični grobijani.« In seveda: »On si želi zgolj miru in svobode.«

V resnici pa je nagovarjal razdiralnost nižjih slojev srednjega razreda in jim omogočal, da so svojo mržnjo izražali »pod krinko moralnega ogorčenja«. Razvnemal je njihova sovražna nagnjenja do drugih, njihove uničevalne težnje, njihovo strast do uničevalnosti, tisto strašno posledico »neizživetega življenja« v kapitalizmu – posledico »nevzdržnosti posameznikove nemoči in osame«.

Avtoritarnega značaja ne zanima prihodnost, temveč preteklost. Nenehno jo malikuje. Tako kot malikuje izvirni greh, ki bremeni vse prihodnje rodove. Povsod išče le znamenja superiornosti in inferiornosti. Nenehno razkazuje svojo marljivost in delavnost, toda vse počne v imenu Boga, Usode ali Zgodovine, ne pa v imenu prihodnosti. Še manj v imenu enakopravnosti ali solidarnosti. Ta marljivost je zakoreninjena v »skrajnem obupu«, tako da »vodi v nihilizem, v zanikanje življenja«. V uničenje. Avtoritarna oseba lahko občutku lastne nemoči v svetu pobegne le tako, da ta svet uniči.

Erich Fromm bi danes ponovil, kar je rekel leta 1941: naši kulturi, prosti vseh vezi, ki so življenju nekoč dajale pomen in varnost, grozi »pripravljenost sprejeti kakršno koli ideologijo in kakršnega koli vodjo, če le obljublja vznemirjenje ter ponuja politično strukturo in simbole, ki v posameznikovo življenje domnevno vnašajo pomen in red. Obup človeškega avtomata je plodna prst za politične cilje fašizma.«

Lahko si sicer domišljamo, da smo fašizem premagali, pa ga nismo, saj ga je avtoritarna značajska struktura, brez katere ga ne bi bilo, preživela. A le kako ga ne bi? To je pošast – sprožila je holokavst.