Janši se mudi

Še pet mesecev mora miniti – vmes bo zima in prišla bo pomlad –, da bo šestim nadzornikom naše največje naftne družbe, Petrola, potekel mandat. To se bo zgodilo sredi aprila daljnega leta 2021. Kdo ve, kaj nas do takrat še vse čaka. V normalnih okoliščinah, s čimer ne mislimo na epidemijo, ampak na upravljalca državnega premoženja in vlado, bi v Petrolu skupščino, tako kot vsako leto, sklicali aprila prihodnje leto. Ker pa očitno okoliščine niso normalne, bo dejansko država skupščino organizirala na vrat na nos sredi božično-novoletnih praznikov, 28. decembra. Na dan, ko bomo državljani osredotočeni na novo zaprtje javnega življenja, bo vlada z mislimi pri novem rokohitrskem političnem kadrovanju v gospodarstvu.

Osemindvajsetega decembra naj bi namreč na predlog vlade skupščina Petrola na zalogo in vnaprej imenovala nove nadzornike, ki bodo z delom začeli šele 11. aprila. Prvi na seznamu nadzornikov, ki ga predlaga vlada, je Aleksander Zupančič. Ni neodvisen kandidat in strokovnjak, ampak vodja kabineta ministra za okolje Andreja Vizjaka (SDS). Je tesen Vizjakov sodelavec, proti kateremu je Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) začela preiskavo zaradi domnevno spornega nakupa Petrolovih delnic. In še: ni strokovnjak. Je psihoterapevt. Je avtor knjige »7 stebrov zdravega življenja«. In za povrhu vsega je še nekdanji direktor komunalnega podjetja v Brežicah, ki je leta 2018 s položaja odstopil, potem ko je bil na okrožnem sodišču v Krškem zaradi kaznivega dejanja kršenja temeljnih pravic delavcev proti njemu vložen obtožni predlog …

Kaj ta poteza pomeni? Vladajoči koaliciji se mudi. Poteza spominja na leto 2008, ko je prva vlada Janeza Janše poleti ugotovila, da jim bo Borut Pahor prevzel vlado, zaradi česar so na hitro poskušali v Petrolu vpeljati enotirno upravo in tako svoje kadre ne glede na volitve zakleniti za šest let. Poteza spominja tudi na začetek leta 2013, ko je druga vlada Janeza Janše en dan po imenovanju Alenke Bratušek inkognito in na lastne stroške v Stockholm poslala Andreja Širclja zato, da je ta na Švedskem (za nazaj, antidatirano) podpisal svetovalne pogodbe s tedanjimi tujimi direktorji slabe banke (DUTB), ki so bili kasneje obtoženi korupcije, s čimer je Bratuškovi zavezal roke. Tokratna poteza – poskus političnega prevzema Petrola – tudi ni edina. Janševi koaliciji se v zadnjem valu epidemije izredno mudi. Inflacija njenih spornih potez, kot je v parlamentu ta teden dejal koordinator Levice Luka Mesec, že dobesedno meji na norost.

Prvi val epidemije je zaznamovalo predvsem koruptivno kupovanje medicinske zaščitne opreme in ventilatorjev, v zadnjih sedmih tednih pa je vlada: blokirala financiranje Slovenske tiskovne agencije (STA), sprožila postopek, s katerim bo razdrla finančno konstrukcijo gradnje drugega tira zato, da bo v projekt pripustila Madžarsko, sprejela zakon o nakupu orožja v višini 780 milijonov evrov, vmes so prepovedali referendum o nakupu orožja, potrudili so se, da so kritiku vlade, reperju Zlatanu Čordiću, odvzeli status samozaposlenega v kulturi, prepirala se je s tujimi diplomati, tuje akademike so poučili, da so padli pod vpliv »skrajno leve slovenske akademije«, vlada je prekinila vsakršno financiranje filmarjev, prijateljico Roka Snežiča, Janševega cimra iz zapora, so postavili za direktorico Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), občinskega svetnika iz občine Straža za direktorja urada za preprečevanje pranja denarja, razglasili so Donalda Trumpa za zmagovalca volitev, glasovali so proti resoluciji OZN, ki bi zagotovila humanitarno pomoč Palestincem …

Naša država se je v zadnjih sedmih tednih spremenila. Nismo le najslabši po epidemioloških razmerah. V očeh mednarodnih institucij in skupnosti smo postali problematična država.

Slovenija se je v zadnjih tednih zaradi vseh teh potez spremenila. Nismo le najslabši po epidemioloških razmerah. V očeh mednarodnih ustanov in skupnosti smo postali problematična država. V časopisu New York Times so glede vprašanja, katere države so že priznale ameriškega predsednika, našo državo ta teden postavili ob bok Severni Koreji in Rusiji. Znotraj EU diplomati v zadnjih tednih govorijo o dveh ali treh problematičnih državah, ki ne spoštujejo prava EU, pri čemer je sedaj tretja po Madžarski in Poljski na seznamu Slovenija. Ni več niti izključeno, da evropska komisija zaradi blokade financiranja Slovenske tiskovne agencije (STA) ne bo začela preverjati, ali morebiti tudi Slovenija ne krši ustanovne pogodbe EU, saj pritožbe nad ravnanjem vlade proti civilni družbi – od kulturnikov do medijev – kar dežujejo. Dejansko je na mizi že vprašanje, ali je Slovenija še demokratična država ali že zaprta družba, ki jo vodi »Maršal Tweeto«, kot Janeza Janšo imenujejo tuji mediji; ki se je odcepila od zavezništva z liberalnim Beneluksom in postala bolj »višegrajska« kot so države višegrajske četverice.

Si upamo postaviti to vprašanje: ali so nas kot žabe skuhali v avtoritarni režim? Formalnopravno je za avtoritaren način vladanja značilno poenotenje treh vej oblasti, predvsem podreditev sodne oblasti izvršni. Nekdanji dekan Pravne fakultete Rajko Pirnat je zaradi vse bolj očitnega zaničevanja pravne države v zadnjem intervjuju za Mladino izjavil, da smo »priča sprevrženju oblasti«. Toda ne gre več le za omalovaževanje sodne veje, nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča in diskreditacijo sodnikov – o čemer je vidno razburjen konec oktobra na posvetu pri predsedniku republike Borutu Pahorju govoril predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Že dolgo nismo videli človeka, ki bi bil tako iskreno in vidno jezen. Gre že tudi za vsebino: sodna veja oblasti svojih nalog ne more opravljati brez neodvisnih preiskovalnih organov, kot je urad za preprečevanje pranja denarja ali policija. Ta pa je, kot priznavajo policijski sindikalisti, danes zlomljena in ali pod hudim pritiskom. Dejansko je sodna veja oblasti že hendikepirana.

Značilnost avtoritarnih režimov je tudi omejevanje kritike. Seveda ne govorimo o zapisih na Facebooku ali Twitterju, ampak o organiziranih protestih. V času protestov proti četverici konec osemdesetih uniformirana policija ni kaznovala protestnega hupanja avtomobilov, danes pač. Političnim aktom, ki oblasti niso všeč, sledi danes sankcija. Spomnimo se izbrisanih: ustavno sodišče je v prelomni odločitvi leta 2003 opozorilo, da politične odločitve, kot je odločitev, ali kdo bo ali ne bo postal državljan Republike Slovenije, ne smejo imeti posledic na njegov socialni položaj, recimo na pravico do pokojnine ali stalnega prebivališča. Ministrstvo za kulturo pa je letos mrtvo hladno, kot da se iz izbrisa nismo ničesar naučili, reperju Zlatanu Čordiću odvzelo status samozaposlenega v kulturi zaradi njegovih aktivističnih dejanj. Od leta 2003 smo ponavljali, da se kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo, ker je takšen akt v neposrednem nasprotju z razlogi, zaradi katerih se je Slovenija osamosvojila, to pa so, ker v Jugoslaviji človekove pravice niso bile spoštovane.

Značilnost avtokracij in diktatur je tudi, da je oblast centralizirana, da se odločitve sprejemajo pri samem vrhu oblasti, vsi ostali pa lahko o razlogih in nakanah velikega voditelja le špekulirajo. Lahko kaj takšnega trdimo za Janeza Janšo? Spomnimo se enega od zadnjih primerov: prejšnji mesec so članice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi razpravljale o zdravstvenih razmerah v Palestini, nato pa so nekatere države predlagale sprejem resolucije za trajno oskrbo okupiranih palestinskih ozemelj s cepivi, zdravili in medicinsko opremo. Resolucijo je podprlo 78 držav, 14 jih je bilo proti, poleg ZDA, Izraela, Madžarske in Nemčije, ki sicer avtomatično vedno podpira Izrael, se je tej skupini presenetljivo pridružila tudi Slovenija. Po poročanju Dela je slovenska veleposlanica Sabina R. Stadler navodilo, naj glasuje proti, dobila tik pred glasovanjem – brez posebne obrazložitve. Argumenti ji niso bili niti predstavljeni.

Podobnemu dogodku smo v preteklosti že bili priča. Ko je leta 2012 generalna skupščina Združenih narodov Palestini podelila status opazovalke – nečlanice, se je pri glasovanju Slovenija, ki jo je tedaj tudi vodila vlada Janeza Janše, vzdržala. In to kljub temu, da je leta 2011 Slovenija glasovala za palestinsko članstvo v Unescu. Ampak Društvo slovenskih pisateljev je tedaj zahtevalo odstop zunanjega ministra in premiera Janeza Janše, ki si »s takšno hlapčevsko uslužnostjo drzneta v imenu slovenskega ljudstva, ki si je pred dvema desetletjema z 89 odstotki glasov priborilo neodvisnost in utrdilo ponos ter državni ugled, rogati temelju naše državnosti: pravici slehernega naroda do samoodločbe«. Ko je zdaj Slovenija Palestini odrekla zdravstveno oskrbo, protesta izmučene civilne družbe ni več. Spornih dogodkov je toliko, da jim kritiki več ne sledijo.

Poleg pravne nepredvidljivosti in centraliziranosti oblasti je pomemben element avtoritarnih režimov tudi strah. Demokracije naj bi bile utemeljene na svobodni javni razpravi in razumni izmenjavi stališč, diktature pa seveda temeljijo na strahu. V Sloveniji v zadnjih mesecih strah narašča. EU je konec septembra objavila raziskavo javnega mnenja o preživljanju koronakrize. Raziskavo so opravili aprila in julija. Slovenija je, po Poljski, Hrvaški, Bolgariji in Madžarski, peta najslabša država pri zaupanju v vlado in država, kjer prebivalci krizo preživljajo najbolj črnogledo. Iz raziskave izhaja, da so v tej mednarodni primerjavi prebivalci Slovenije med najbolj prestrašenimi in pesimističnimi, so skorajda brezvoljni. Strah se sicer v diktaturah kaže na različne načine, lahko celo že ponazorimo z najbolj anekdotičnim.

Ko je romunski diktator Nicolae Ceauşescu sredi osemdesetih zaukazal gradnjo največje stavbe na svetu, romunske hiše ljudstva – njihovega parlamenta –, je gradnjo nadziral in usmerjal sam osebno. Šeststo arhitektov je bilo potrebnih, ker je imel diktator vedno znova drugačne ideje. Nekega dne je zahteval kupolo že naslednji dan in imel je novo idejo: kupola naj bo štirikotna, je zaukazal. Njegovi arhitekti, pravi anekdota, so bili osupli. Ampak še bolj bistveno je bilo nekaj drugega. Kljub temu si ni nihče upal velikemu vodji povedati resnice: da štirikotna kupola pač ne obstaja. Iz prejšnjega meseca imamo že tudi podobno slovensko anekdoto v tem slogu: ko je naš veliki vodja obiskal murskosoboško bolnišnico, si je narobe nadel kirurško haljo. V njej se je tudi slikal. Je pa zanimivo, da mu tega nihče ni povedal, čeprav je vsem na očeh hodil narobe oblečen.

Da se Janezu Janši mudi, da hoče dolgoročno zacementirati nov, višegrajski geostrateški položaj Slovenije, priča tudi rokohitrski poskus vpeti Madžarsko v gradnjo drugega tira. Če povzamemo: Madžarska bi Sloveniji za gradnjo drugega tira posodila 200 milijonov evrov, nato pa bi predvsem prek pristojbin Luke Koper nazaj dobila celotno kupnino plus tri odstotke in še druge bonitete, kot je zemljišče pri Luki Koper. Hkrati bi lahko madžarska podjetja drugi tir gradila. Jadran Bajec, vodja projektnega sveta za civilni nadzor, odgovarja, da za vstop Madžarske v projekt ni »nobene potrebe, ne nuje«, saj je bila finančna konstrukcija zaprta že leta 2019. Denar, ki si ga je Slovenija izposodila, je dobila ceneje, kot ga sedaj ponuja Madžarska. Predvsem pa bi vstop Madžarske pomenil, da bi celoten projekt zrušil. Podjetju 2TDK je bila namreč podeljena neposredna koncesija zato, ker je v 100- odstotni lasti Slovenije, če bi vanj vstopila Madžarska, bi to bilo po eni strani v nasprotju z referendumsko odločitvijo, po drugi pa bi s tem zelo verjetno družba 2TDK izgubila koncesijo.

Neuspeh koalicije Kul bo pomenil, da se bo v Sloveniji utrdila avtoritarna oblast, ki ne bo utemeljena na javni razpravi, prepričevanju ali kritiki, ampak na vzbujanju strahu.

V začetku tega meseca se je predsednik vlade poskušal skrivaj srečati celo s češkim milijarderjem Petrom Kellnerjem (1964), ki ima med drugim v lasti POP TV. Uradno, so zapisali v Janševem kabinetu, sta se Janša in Kellner na srečanju pogovarjala o »načrtih za politično in gospodarsko stabilizacijo regije zahodnega Balkana v pripravah na predsedovanje EU«. Dejstvo pa je, da ima Kellner v Sloveniji precej gospodarskih interesov. Njegova podjetja na primer kandidirajo pri Darsu za posel, s katerim bi se vzpostavil sistem elektronskih vinjet, njegov družinski kolega Daniel Křetínsky (1975), ki je poročen s Kellnerjevo hčerko, je pravkar kupil 49-odstotni delež tovornega dela Slovenskih železnic in potrebuje sedaj zeleno luč agencije za varstvo konkurence (ATVP), poleg tega je Křetínsky tudi 13-odstotni lastnik Petrola. Dogovarjanje z oligarhi je princip, prek katerega se je uspelo na oblasti obdržati Janševemu najtesnejšemu madžarskemu zavezniku Viktorju Orbánu.

Janezu Janši se seveda mudi, ker postaja po zmagi Karla Erjavca na kongresu DeSUS alternativa njegovi koaliciji vse resnejša grožnja. Jože P. Damijan se je kot prvi premierski kandidat koalicije strank Kul sicer umaknil iz tekme za premierski položaj, vendar pa mu je uspelo narediti nekaj, kar se je še pred meseci zdelo malo verjetno: štiri stranke, Levico, SD, LMŠ in SAB, je namreč politično in vsebinsko povezal, kar se zdi, da je bil tudi njegov glavni namen. Dejstvo, da je sedaj kandidat koalicije Kul očitno postal Erjavec, na drugi strani priča o dramatičnosti razmer. Če koaliciji Kul v kratkem ne uspe sestaviti svoje vlade, če ji na svojo stran ne uspe v kratkem pridobiti dela poslancev SMC in stranke DeSUS, utegne Janša po Orbánovem vzoru svojo oblast dolgoročno utrditi s pomočjo oligarhov, podreditve gospodarstva, uničenja medijev in neodvisnih institucij. Neuspeh koalicije Kul bo pomenil, da se bo v Sloveniji utrdila avtoritarna oblast, ki ne bo utemeljena na javni razpravi, prepričevanju ali kritiki, ampak na vzbujanju strahu. In ker zelo verjetno v Sloveniji nismo nič kaj drugačni od Madžarov ali Poljakov, utegne biti ta sprememba dolgoročna.

Stave so velike. Doslej so se liberalne stranke v Sloveniji tej grožnji postavljale po robu z drobljenjem leve sredine in ustanavljanjem novih strank, zdaj so prišle do točke, ko je razdrobljenost postala njihovo breme. Če jim združitev in premostitev razlik uspe, vzbuja to tudi upanje, da bodo njihovi politični projekti v prihodnje bolj dolgoročno zasnovani. A če razdrobljenim strankam na levici in poslancem posameznikom ne uspe, je že danes mogoče napovedati prihodnost.

V ustavah mnogih držav, tudi v slovenski, je izrecno določeno, da sta pravici do izražanja in združevanja, v katero spada tudi pravica do protesta, ustavno zagotovljeni človekovi pravici. Pravica do protesta v Sloveniji še nikoli ni bila tako omejena. Protesti potekajo po vsej Evropi. Le v eni državi so še tako omejeni in kaznovani kot v Sloveniji, na Madžarskem. V obeh državah z nesorazmernimi kaznimi globijo protestnike. Enaka metoda, z enakim namenom. Preprečiti proteste, zastrašiti ljudi, uvesti strahovlado. Kot smo napisali: že danes na hodnikih evropskih političnih in medijskih institucij govorijo o treh problematičnih državah. Slovenija je vse bolj pogosto na tem seznamu.

Tudi če bi oblasti s policijo uspelo uničiti protestniško gibanje, in zdi se, da so pri tem uspešni, jeza ljudi ne bo izginila.