Zadnja afriška kolonija

Dokumentarni film Videti El Aaiún je peti režijski projekt Erika Valenčiča, ki smo si ga letos junija lahko ogledali na TV Slovenija, nato pa še na Festivalu migrantskega filma in Festivalu slovenskega filma. Kot večina njegovih prejšnjih filmov se tudi ta ukvarja z zgodbami »nezaželenega« ljudstva. Vztrajni zagovornik človekovih pravic in novinar, čigar članke in reportaže lahko občasno berete tudi v našem tedniku, je po Palestincih, Kurdih in Sirjakih tokrat od blizu predstavil Sahravijce. Ob prvem obisku njihovih begunskih naselij na skrajnem zahodu Alžirije je svojemu tamkajšnjemu prijatelju obljubil, da se bo nekoč vrnil, zbral intervjuje ljudi, ki živijo na tem ozemlju, in jih izdal v knjigi. Osem let kasneje se je vrnil z namenom, da obljubo izpolni. Na izdajo zbranih 22 poglobljenih intervjujev bo treba še malo počakati. V filmu pa že lahko vidimo del tega gradiva: sedem sogovorcev, ki nam predstavljajo življenje in zgodovino sahravijskega ljudstva na ozemlju, o katerem nekateri »nočejo, da bi kaj vedeli«.

Sahravijska begunska naselja ste prvič obiskali leta 2009; ko ste pisali knjigo in pripravljali dokumentarec, pa še v letih 2017 in 2018. So se razmere v begunskih naseljih v tem času spremenile? 

Ne. Lahko bi rekli, da so Sahravijci v izolaciji že 45 let. Sprememba je le v tem, da se je po globalni recesiji leta 2009 znatno zmanjšala mednarodna človekoljubna pomoč, od katere so odvisni. Praznina in odrezanost od sveta pa sta ostali. Po osmih letih me je ponovno osupnilo to, kako izolirani so ti ljudje od preostanka človeštva.

Od kod prihaja ta pomoč?

Sahravijci prejemajo pomoč od agencij Združenih narodov, mednarodnih človekoljubnih organizacij in delno tudi od Evropske unije. Da bo razumljivo, to pomoč potem upravlja njihova vlada, ki je de facto zahodnosaharska vlada v azilu. Njen sedež je v Rabuniju, enem od šestih begunskih naselij, ki velja za administrativno središče. Tam sem se pogovarjal z Brahimom Brumahruto, nekdanjim diplomatom, sedaj pa ministrom za okolje in vodo, ki meni, da jim Evropska unija zmanjšuje pomoč tudi zato, da bi se končno nehali zavzemati za neodvisno državo in sprejeli avtonomijo znotraj Kraljevine Maroko. Ta namreč še vedno zaseda večinski del Zahodne Sahare. Toda Sahravijci se zavedajo, da takšna avtonomija ni mogoča, saj med drugim vsak dan vidijo, kako njihovo ljudstvo že desetletja trpi na zasedenih ozemljih.

Evropska unija po eni strani zagotavlja pomoč Sahravijcem, po drugi strani pa podpira maroško okupacijo njihove domovine. Zakaj ta protislovnost? 

Da, Evropska unija zagotavlja pomoč sahravijskim begunskim naseljem, v katerih je nastanjenih okrog 175 tisoč ljudi, medtem pa nekatere vodilne članice EU na okupiranem ozemlju Zahodne Sahare sodelujejo z Marokom pri izkoriščanju tamkajšnjih naravnih virov, kar je po Ženevski konvenciji prepovedano, a se kljub temu dogaja. Mednarodna organizacija Western Sahara Resource Watch spremlja izkoriščanje virov, od kopenskih do morskih. Po njenih ocenah je bilo od julija letos vzdolž obale Zahodne Sahare ulovljenih 28 tisoč ton rib, ki so jih pretovorili v pristanišča v zahodni Afriki in od tam po vsem svetu. Za primerjavo, pomoč celotni populaciji Sahravijcev v begunskih naseljih v vsem letu znaša komaj tisoč ton rib v konzervah. In ne gre le za plenjenje ribolovnega bogastva, temveč tudi kopenskih naravnih virov Zahodne Sahare. Maroške in mednarodne korporacije v tujino odvažajo še pomembne rudnine, med njimi so predvsem fosfati, pa tudi veliko pridelane hrane. Treba se je vprašati, ali bodo Sahravijci dobili svojo državo šele takrat, ko bo ta povsem izropana. Ko gledam Sahravijce v begunskih naseljih, v njih vidim bolnika v komi, ki ga za silo ohranjajo pri življenju z infuzijo, medtem ko iz njegove hiše odnašajo vse, kar je količkaj vredno.

Ko gledam Sahravijce v begunskih naseljih, v njih vidim bolnika v komi, ki ga za silo ohranjajo pri življenju z infuzijo, medtem ko iz njegove hiše odnašajo vse, kar je količkaj vredno.

Kako to, da Alžirija že od leta 1975 beguncem dovoljuje bivanje na svojem ozemlju? Kakšni so njeni interesi? 

Pred 45 leti je Alžirija Fronti Polisario, sahravijskemu osvobodilnemu gibanju, predala del svojega ozemlja v avtonomno samovlado. Pomoč, ki prihaja v naselja, gre torej naravnost na to ozemlje, Alžirci pri tem skrbijo le za logistiko. Zakaj jim pomagajo? Maroko in Alžirija nimata urejenih odnosov. Verjamem, da Alžirci podpirajo Sahravijce, ker verjamejo, da bi jim lahko prišli prav v morebitni vojni z Marokom. Skratka, gre za nekakšno strateško partnerstvo. Kajti če bi Alžirci brezpogojno podpirali Fronto Polisario, bi jo zagotovo tudi dobro oborožili in ji s tem pomagali, da gre sama v vojno proti Maroku.

Sahravijce sicer večinsko podpirajo tudi članice Afriške unije, a tudi te – brez orožja. Vsi si želijo, da bi ta konflikt rešila diplomacija. Alžirci povrh vsega izhajajo tudi iz svojega boja proti kolonialni nadvladi Francije, v katerem je bilo ubitih okoli milijon njihovih državljanov. Njihova zakonodaja celo prepoveduje, da bi iz države odnesli en sam kamen ali pest peska, saj nočejo, da bi tujci odnašali njihovo zemljo, za katero so prelili toliko krvi. Zelo sem se moral potruditi, da sem iz države pretihotapil dva manjša kamna. Ta močna vpetost protikolonialnega boja v alžirsko miselnost je tudi eden od razlogov, zakaj boj Sahravijcev dojemajo za legitimnega. S tem se strinja tudi Afriška unija; znotraj nje mnogi menijo, da proces dekolonizacije Afrike ne bo končan, dokler ne bo svobodna tudi Zahodna Sahara.

Glede na to, da so Sahravijci nomadsko ljudstvo in so od Alžirije dobili novo, avtonomno ozemlje, zakaj silijo nazaj? 

Trenutno so na zelo nerodovitnem ozemlju sredi Sahare. Zaradi tako slabih razmer je prvo zimo umrla velika večina begunskih novorojenčkov. Domovina jim veliko pomeni, ker je bilo to vedno njihovo ozemlje, po katerem so se lahko svobodno premikali od juga proti severu in nazaj. Sledili so premikanju oblakov, letnim časom. Sami sebe imenujejo otroci oblakov. Navezani so bili tudi na Atlantik in s tega vidika niso samo strogo nomadsko, ampak tudi ribolovno ljudstvo. V begunskih naseljih so sicer varni pred maroškim zatiranjem, nimajo pa svobode v pomenu nomadskega premikanja.

Koliko Sahravijcev je še ostalo v domovini? 

Na tretjini Zahodne Sahare, ki velja za osvobojeno ozemlje in je pod nadzorom Fronte Polisario, živi zelo malo ljudi, ker do tja pomoč pride le s težavo. Tam je zelo nevarno živeti tudi zato, ker na površju leži še veliko neeksplodiranih min in granat. Vsega skupaj naj bi bilo Sahravijcev okoli pol milijona. Zaradi dolgotrajnih razmer na zasedenem ozemlju ne moremo natančno vedeti, koliko jih je. Potem ko so Združeni narodi leta 1991 obljubili organizacijo in izvedbo referenduma o samoodločbi Zahodne Sahare, je začel maroški režim namerno spreminjati demografsko podobo ozemlja z maroškimi naseljenci in zatiranjem sahravijske identitete. Predvsem zato število Sahravijcev, ki živijo v okupiranem delu Zahodne Sahare, ni znano, obstajajo samo površne ocene.

Njihova trdoživost se kaže tudi v tem, da se kljub dolgoletni kolonizaciji Španije niso uklonili krščanstvu. To ne pomeni, da so ortodoksni muslimani, ker niso, vedno so zgolj živeli svoje nomadsko življenje.

Ta referendum sploh kdaj bo? Združeni narodi že od maja lani iščejo novega odposlanca za to območje.

Težko je pričakovati, da se bo ta referendum zgodil. Mednarodna skupnost očitno nima dovolj politične volje, da bi tam botrovala nastanku nove države, kot je to storila leta 2011 v Južnem Sudanu. Maroko ima močne zaveznike v Evropski uniji, to je predvsem Francija, pa tudi dobro utrjene gospodarske in diplomatske odnose z ZDA, Izraelom in drugimi. Maroko poskuša z naložbami v tehnologijo, ki temelji na obnovljivih virih, v zadnjih letih dokazati, da je sodobna država, ki si zasluži svoje mesto med najrazvitejšimi državami te regije, če ne celo sveta. Problematično je, da veliko teh projektov poteka na zasedenem ozemlju Zahodne Sahare. Gospodarski interesi so tam nad interesi človekovih pravic, nad samoodločbo nekega ljudstva ter s tem njihovo suverenostjo in samostojnostjo. Nad tem ne smemo biti preveč začudeni ali zgroženi, to je matrica tega sveta.

Ali potemtakem sploh obstaja možnost, da si bodo Sahravijci lahko izborili svojo državo? Doslej so poskušali to doseči po miroljubni poti, nedavno pa so se na južnem zahodnosaharskem mejnem prehodu El Guergarat začeli oboroženi spopadi, bo kri to dosegla prej kot pero? 

Vedno več Sahravijcev, predvsem večina mladih, si želi iti nazaj v vojno; na glas se sprašujejo, ali je sploh smiselno vztrajati pri nenasilju, saj se že več generacij rojevajo in umirajo v begunskih naseljih, odrezani od svoje domovine in sveta. Ob zadnjih dveh obiskih sem večkrat slišal ljudi reči: »Kar je bilo z naboji izgubljeno, je lahko samo z naboji povrnjeno.« To ni posledica nenadne radikalizacije med Sahravijci, temveč je posledica njihovega obupa in postopne izgube zaupanja v mednarodno skupnost.

El Guergarat je demilitarizirano, tamponsko območje na samem jugu Zahodne Sahare, kjer je Maroko zgradil cestno povezavo do Mavretanije, ki jo uporablja tudi za izvoz zahodnosaharskih virov. Sahravijski aktivisti so zato zadnjih nekaj tednov blokirali cesto v El Guergaratu s svojimi telesi. Maroške sile so jih napadle in Polisario je na to odgovoril z vojaškimi sredstvi. Predsednik Zahodne Sahare Brahim Gali, ki ima svoj urad v Rabuniju, je razglasil konec premirja, sprejetega leta 1991. Spoznal sem ga in  ga tudi intervjuval za knjigo. Naravnost sem ga vprašal, ali meni, da je bila sklenitev premirja z Marokom napaka. Odgovoril je pritrdilno. Ni nujno, da bo trenutno stanje v El Guergaratu privedlo do vojne, vendar se ta v vsakem primeru zdi neizbežna.

Bo na konflikt vplivalo ameriško priznanje maroške okupacije Zahodne Sahare, ki je sledilo nedavni normalizaciji odnosov med Marokom in Izraelom? 

Bistveno zagotovo ne, to bo samo še dodatno utrdilo prepričanje Sahravijcev, da si bodo svobodo morali izboriti sami. Omenjena poteza odhajajoče Trumpove administracije pravzaprav pomaga razblinjati iluzijo, da je mednarodna skupnost tu nevtralna. Države, ki sodelujejo pri maroškem plenjenju sahravijskih virov in ki Maroku dobavljajo orožje, seveda niso niti najmanj nepristranske.

Gre za krut razvoj dogodkov za ljudstvo, ki ste ga v dokumentarnem filmu prikazali kot izjemno solidarno, enakopravno, polno kulture. Kot muslimanski narod, ki v zahodnih predstavah trenutno ne obstaja. Kot ljudstvo, ki bi nam moralo biti zgled. 

Sahravijci so zelo trdoživo ljudstvo, ki nam ga ni treba poveličevati. Treba je le razumeti, da so v stoletjih, če ne celo tisočletjih življenja v Sahari enostavno morali razviti družbene vzorce, ki jim omogočajo golo preživetje in ki so jih vtkali v svoje razumevanje tega, kaj naj bi družba bila. Tradicionalno je pri njih ženska v partnerskem razmerju lastnica šotora in drobnice, moški pa lastnik kamel. Ženske torej organizirajo družbo v šotorskih skupnostih in to zdaj velja tudi za begunska naselja. Trdoživost pa se kaže tudi v tem, da se kljub dolgoletni kolonizaciji Španije niso uklonili krščanstvu, saj misijonarji nanje niso imeli nobenega bistvenega vpliva. To ne pomeni, da so ortodoksni muslimani, ker niso, vedno so zgolj živeli svoje nomadsko življenje. Špancem so se začeli upirati šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko je tudi njih končno doseglo vrenje osvobajanja izpod jarma kolonializma, ki je takrat velo po vsej Afriki.

Je to razlog, zakaj že toliko časa trpijo maroško okupacijo? 

Ni vse v njihovi miroljubnosti, čeravno to zaznamuje njihovo diplomacijo in preostala prizadevanja za ustanovitev lastne države. Sahravijci čas dojemajo drugače kot mi. So veliko potrpežljivejši in hkrati zato vztrajnejši. Je pa tudi res, da se zdaj zavedajo, da so predolgo čakali na izpolnitev obljube Združenih narodov o referendumu. V vseh teh letih je Maroko vložil veliko naporov, da je vzpostavil represivni nadzor nad zasedeno Zahodno Saharo; ta zajema policijo, vojsko, tajne službe in zapore. Po nekaterih podatkih okupacija Zahodne Sahare Maroko stane pet milijonov dolarjev na dan. Zato pa tudi organizira plenjenje njenih naravnih virov in mednarodni zločin je, da pri tem sodelujejo nekatere tuje države in korporacije.

Zaradi vaših javnih izjav o tej temi so vam pred leti celo poskušali preprečiti potovanje v Alžirijo. Kdo je bil po vašem v ozadju tega poskusa? 

Svoj drugi obisk begunskih naselij sem najprej načrtoval s skupino slovenskih aktivistov, šele kasneje se nam je pridružila še filmska ekipa s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovec. Ker sem o načrtu snemanja filma spregovoril za nekaj medijev, je ta informacija očitno prišla na maroško veleposlaništvo, pristojno za Slovenijo, ki, tako kot druga veleposlaništva, zbira seznam omemb svoje države v medijih. Namen snemanja filma je maroški režim prek svojih diplomatskih izpostav v Evropi bržkone prepoznal kot grožnjo svojim interesom. Tako sta leta 2016 alžirski veleposlaništvi v Budimpešti in Parizu prejeli anonimno pismo, v katerem se je poleg drugih pojavilo tudi moje ime. Anonimka je sporočala, da smo omenjeni Slovenci v bistvu agenti ameriške tajne službe CIA, ki delujemo pod krinko aktivistov, dejansko pa prihajamo v Alžirijo zato, da bi škodovali njenim gospodarskim interesom. Toda alžirska veleposlaništva v Evropi so verjetno že prej prejemala tovrstna pisma, zato razumejo, da so to maroški poskusi diskreditacije. Ta anonimka nam je na koncu zagotovila samo še večjo kredibilnost v očeh Alžircev. In prav v Alžiriji tudi iščemo partnerja za izdajo knjige z zbranimi pričevanji Sahravijcev v arabskem jeziku.