Vohun, ki je prišel s hladnega

Na začetku septembra 1993 sva z Johnom le Carréjem vletela na Lido, prizorišče beneškega filmskega festivala. Le Carré je vletel z letalom, jaz z avtom, toda oba sva prišla k istemu človeku – ameriškemu režiserju Sydneyju Pollacku. Jaz naj bi z njim naredil intervju, le Carré pa naj bi se z njim dogovoril glede ekranizacije Nočnega receptorja (The Night Manager, 1993), njegovega novega bestsellerja. Pollack je na beneškem festivalu promoviral Firmo (s Tomom Cruiseom), ki se je v Ameriki, kjer je štartala dva meseca prej, že prelevila v huronski hit. Studio je navdušen, kritiki so navdušeni, publika je navdušena – proste roke imam, počnem lahko, kar hočem, je javil Pollack. »Vse sem spustil iz rok in odletel v Benetke,« pravi le Carré v svojih spominih, naslovljenih Golobji tunel (The Pigeon Tunnel: Stories from My Life, 2016).

Toda oba sva izvisela. John le Carré ni dobil filma – jaz nisem dobil intervjuja.

Ko sem se odpravljal na beneški festival, sem že vedel, da je tam Pollack, zato sem sklenil, da ga pucukam za rokav, kar sem takoj po prihodu tudi storil. Ujel sem ga v hotelu Excelsior ( ja, tam, kjer je Sergio Leone posnel tisto večerjo v epopeji Bilo je nekoč v Ameriki), rekel je okej, dobiva se naslednji dan ob 11.00 v lobiju. »Od kod ste že?« Tam čez, nova država, sem pokazal s prstom. »Aha. Všeč so mi nove stvari.« Ne dvomim: tudi le Carréju je rekel, da Nočni receptor – nova stvar – nanj deluje inspirativno.

Ob 11.00 sem bil v lobiju. In res, prišel je tudi Pollack, toda ko sva začela ravno gledati, kam bi sedla, je privihrala šefica podjetja United International Pictures, ki je Firmo distribuiralo v Evropi, in mi razložila, da intervju odpade – ker še nisem videl Firme (na festivalu še ni bila prikazana), ker je Pollack tu na njihove stroške, tako da oni odločajo o tem, komu bo dal intervju, in ker mora v intervjujih govoriti o Firmi, ne pa o svojih drugih filmih. Pa saj sem videl vse ostale njegove filme. »Tu smo zaradi Firme!« Pollack se je milo skremžil, češ – nič ne morem, obžalujem, višja sila! Na njegovem obrazu je pisalo: saj bi, a mi ne pustijo! Njegove oči so kričale: a vidite, kakšni so!

Kar pa naj vas nikar ne zavede – vse to je bil le teater. Lahko bi mi takoj mirno rekel, da mi ne bo dal intervjuja, da se mu ne ljubi ali kaj takega, a očitno je bil tako velik narcis, da se mi ni hotel zameriti, pa je »umazanijo« raje za vsak primer prepustil šefici, brezosebni birokratki. Bom že razumel – Hollywood je res grozen, tiranski, brezdušen! In ker bom to razumel, bom še naprej njegov fen – fen njegovega »avtorstva«, njegovega boja proti sistemu, njegovega ravsanja s Hollywoodom. To je bil Pollackov mali film. Nastavil mi je past, v katero sem se z veseljem ujel.

Filmarji so pač iluzionisti. Radi se igrajo. Radi igrajo. Tudi šefica, ki je filme le distribuirala, si je verjetno že od nekdaj želela, da bi kdaj v katerem tudi igrala – in Pollack ji je željo izpolnil. Pollack pa si je itak vedno domišljal, da je igralec. Kariero je začel kot igralec, leto pred Firmo je epizodno nastopil v seriji filmov (Smrt ji lepo pristoji, Igralec, Možje in žene), v komediji Tootsie, ki jo je sam tudi režiral, pa je igral agenta Michaela Dorseyja (Dustin Hoffman), propadlega newyorškega igralca, ki uspe šele, ko se maskira v žensko, Dorothy Michaels. Tudi sam sem imel tisto dopoldne občutek, da se je prijetni Pollack pred mojimi očmi maskiral v neprijetno šefico. Michael je postal gospa Michaels. V hotelu Excelsior sem doživel reprizo Tootsie.

In veliki igralec Sydney Pollack je potem odšel na zmenek z drugim velikim igralcem – Johnom le Carréjem.

Popolni vohun

Jasno, John le Carré se ni rodil kot John le Carré, temveč kot David Cornwell. Pod tem imenom je tudi ves čas živel – John le Carré je bilo le njegovo umetniško ime. Ni hotel biti ne »Chuck Smith« ne »Hank Brown«, kot mu je predlagal njegov prvi založnik, Victor Gollancz. Hotel je zveneti tuje – le Carré. Pod tem imenom je pisal romane, novele, eseje in javna pisma. Predvsem kakopak romane – vohunske. A tudi sam je bil vohun, tajni agent, špicelj. Obvladal je pretvarjanje, igranje vlog, zavajanje, lažne identitete, teater, iluzionizem. Veliki Alec Guinness ni zaman poudarjal, da ima le Carré »igralski instinkt« in da je »odličen imitator ljudi«.

Vse se je začelo, ko je leta 1948 – pri sedemnajstih – sklenil, da ne bo študiral v Britaniji, temveč v Švici, na univerzi v konservativnem, puritanskem Bernu. Vpisal je nemščino in nemško književnost. Ja, točno – tri leta po koncu II. svetovne vojne je študiral jezik in književnost dežele, ki je še malo prej veljala za britansko ultimativno sovražnico. Hotel je pokukati na drugo stran. Hotel je priti v glavo – možgane, srce – drugega. Goetheja, Hölderlina, Heineja, Hesseja, Thomasa Manna (celo rokoval se je z njim). Hotel je biti oboje – Britanec in njegovo nasprotje. Britanec in njegov sovražnik.

Sredi leta 1960 je vstopil v MI6, kjer so ga učili, kako šifrirati sporočila, kako ponarediti dokumente, kako streljati in kako ubiti človeka z enim udarcem.

Da bi lažje shajal, je tezgaril kot natakar v železniškem bifeju, smučarski učitelj ter čistilec kletk in slonov v nekem cirkusu (če verjamete), toda v Bernu je navezal prve stike s Tajno obveščevalno službo, alias SIS (Secret Intelligence Service), alias MI6, ki je vohunila v tujini (in drugim državam počela to, kar so komunisti počeli Britaniji!) in s katero se je tesneje povezal tri leta kasneje, po prvem sovjetskem testu atomske bombe, ko je začel služiti vojaški rok. Takoj so ga vključili v Obveščevalni korpus (Intelligence Corps) in poslali v avstrijski Gradec, nedaleč od jugoslovanske meje, kjer je, pravi njegov biograf Adam Sisman (John le Carré: The Biography, 2015), najprej prisluškoval telefonskim pogovorom za železno zaveso, potem pa je v bližnjih taboriščih zasliševal tiste, ki so ilegalno prebegnili iz Vzhodne Evrope, iz komunističnih dežel, ultimativnih sovražnic Zahoda. »Prihajali so iz Madžarske in Poljske in Češkoslovaške in Jugoslavije in včasih celo iz Rusije, upajoč, da so na poti v Kanado ali Avstralijo ali Palestino. Prišli so po mračnih poteh in pogosto tudi zaradi mračnih razlogov. Bili so doktorji in znanstveniki in zidarji. Pa šoferji tovornjakov, tatovi, akrobati, založniki, posiljevalci in arhitekti,« beremo v Popolnem vohunu (A Perfect Spy, 1987), le Carréjevem avtobiografskem romanu, »najboljšem angleškem romanu po II. svetovni vojni«, kot je rekel Philip Roth.

In le Carré, tedaj še povsem David Cornwell (in tudi nesojeni član britanske olimpijske smučarske reprezentance), se je z džipom vozil od taborišča do taborišča in skušal ugotoviti, kdo so ti ljudje – so to, kar pravijo, da so? Kaj vedo? Govorijo resnico ali lažejo? So le podtaknjenci? Predstavljajo varnostno tveganje? Kako so sploh prebegnili? Kako je ta slovenska babica prišla čez, če je pa gora tako strma? Kako je čez prišel tale Janez, če pa ima dva velika kovčka, dva otroka in visoko nosečo ženo? Kaj če je vohun – ali ne bi potem raje vohunil za nas? Kaj če je kriminalec – ali ne bi bilo zanj bolje, da vohuni za nas, kot pa da ga brcnemo nazaj v Jugoslavijo?

Le Carré je odločal o usodi Slovencev. Nekatere je sprejel, druge je zavrnil. Nekaterim je življenje naredil, drugim ga je uničil, saj jih ob vrnitvi niso pričakali z godbo, ognjemetom in rdečo preprogo. Tu, na robu železne zavese, je izkusil vse paradokse povojne Evrope: komunisti, še včeraj zavezniki zahodnih dežel, so postali največji sovražniki Zahoda – nacisti, še včeraj največji sovražniki Zahoda, so postali sodelavci zahodnih sil in zavezniki zahodnih dežel (navsezadnje, Hans Globke, ki je pomagal pri pripravi nacističnih antisemitskih »nürnberških zakonov«, je postal desna roka kanclerja Konrada Adenauerja, Ernst Achenbach, ki je v Parizu organiziral deportacijo Judov, je sedel v parlamentu, Reinhard Gehlen, ki je bil šef nacistične obveščevalne službe na vzhodni fronti, je postal šef nemške obveščevalne službe). Kot da II. svetovne vojne ni bilo. Ali pa: kot da so jo dobili Nemci, pravi v svojih spominih. Gangster je moral reči le, da je antikomunist, pa je bil »naš«. Meje so bile spolzke, načela trhla, identitete fluidne, še več – identiteta, ki naj bi bila nekaj intimnega, je izgledala kot misija na sovražnem teritoriju. Nič ni bilo fiksnega. Vsakogar je bilo mogoče žrtvovati. Vsi so prestopali. V trenutku si bil na drugi strani. Le Carréja je bilo – tako kot Magnusa Pyma, njegovega izdajalskega proustovskega alter ega v Popolnem vohunu – strah tega cinizma, še bolj pa ga je bilo strah lastne ravnodušnosti do tega cinizma.

Atomski Hamlet

Leta 1952 je odšel študirat na Oxford, kjer je v študentskem glasilu objavljal karikature in režiral nekaj gledaliških predstav, žuriral in plezal, toda kmalu ga je rekrutirala varnostno-obveščevalna služba MI5 (alias Security Agency), ki je bila na robu živčnega zloma, saj sta leto prej dva njena agenta, Donald Maclean in Guy Burgess, prebegnila v Sovjetsko zvezo – ves čas sta bila dvojna agenta. Komunisti so penetrirali v Imperij! Zato je MI5 svoje agente infiltriral v laburistično stranko, levičarske organizacije, sindikate, študentska združenja in mirovno gibanje. Le Carréjeva naloga je bila preprosta: spremeniti je moral svojo identiteto in se pretvarjati, da je levičar. Infiltriral se je v levičarske skupine (Komunistični klub univerze Oxford, Socialistični klub, Društvo angleško-sovjetskega prijateljstva ipd.), pa tudi na sprejeme, ki so jih prirejali kulturni atašeji komunističnih dežel, kot je bila recimo Jugoslavija, ter potem ovajal »subverzivne« elemente in vse tiste, ki so kakorkoli simpatizirali z levico in komunizmom. Spoznal je Maxa Knighta, glavnega upravljavca agentov pri MI5, po katerem naj bi Ian Fleming zmodeliral Bondovega šefa M (sam le Carré pa Jacka Brotherhooda, Pymovega mentorja in šefa v Popolnem vohunu), gledal Eisensteinovo Oklepnico Potemkin, mahal z rdečo zastavo, Ann, svoji zaročenki, s katero se je malce kasneje poročil, pa je pisal: »Zdaj preizkušam socializem.«

Ovajal je prijatelje, znance, sošolce. Ja, le Carré je bil »špicelj«, »sodelavec«, »štipendist« – udbaš, le da z druge strani železne zavese. To, kar je počel, ni bilo »prijetno«, včasih je bilo že kar »gnusno« in »moralno odvratno«, je rekel v nekem intervjuju, toda »tedaj se mi je zdelo, da je nujno.« Zakaj? Zato, ker je bilo na univerzah »rekrutiranih toliko komunističnih simpatizerjev, ki so se kasneje prelevili v izdajalce domovine«. Ne da bi bil fanatičen antikomunist, toda domovini je dal prednost pred prijatelji.

Živel je dvojno življenje – in v tem užival. Na perverzen, morbiden, anonimen način. A bil je tako prepričljiv, da se je njegovim tutorjem zdelo, da je podlegel komunizmu. Kaj če mu je res? Sisman namreč pravi, da je posedoval nekatere poteze, ki jih je Arnold Deutsch, KGB-jev rekruter, identificiral pri Macleanu, Burgessu, Johnu Cairncrossu, Georgeu Blaku, Kimu Philbyju in drugih britanskih dvojnih agentih – »prirojen razredni resentiment, nagnjenje do skrivnostnosti in hrepenenje po pripadnosti.« Zakaj je potem ovajal, boste rekli. Da bi bil prepričljivejši? Nekoč je rekel: »Bil sem približno levičar, a sem bil preveč vljuden, da bi to pokazal.« V času, ko je delal za tajne službe, ga je imelo, da bi prebegnil v Sovjetsko zvezo, a ne zaradi ideologije ali denarja, je rekel kasneje: »Ko vohuniš in se vse bolj in bolj približuješ meji, imaš občutek, da te le še korak loči od skoka in odkritja vsega ostalega.« Ja, tudi sam bi lahko postal Kim Philby. To, da je bil Philby 30 let skrivaj totalno zvest deželi, v kateri sploh še ni bil, se mu je zdelo itak fascinantno.

Le Carré je bil atomski Hamlet – prebegniti ali ne, to je zdaj vprašanje!

Ovajal je prijatelje, znance, sošolce. Ja, le Carré je bil »špicelj«, »sodelavec«, »štipendist« – udbaš, le da z druge strani železne zavese.

Malo mesto v Nemčiji

Sredi petdesetih je poučeval na neki šoli, stanoval v vasici Pilton (zdaj prizorišče festivala Glastonbury), gojil kokoši, režiral amaterske gledališke predstave, štopal, kolesaril, igral biljard, ilustriral kataloge in knjižne naslovnice, predaval na Etonu (moderne jezike), kjer so fante mojstrili v aroganci in privilegijih, se otepal depresije, meditiral v frančiškanskem samostanu (Cerne Abbas), da bi verjel v Boga, pa se, pravi Sisman, ni mogel pripraviti, toda ko je leta 1958 sklenil, da vstopi v MI5, je rekel, da je bilo to tako, kot bi ga posvetili v duhovnika – »kot da sem se vse življenje pripravljal na ta trenutek«. To je afirmiralo njegovo slo po dvojnem življenju: njegovo vsakdanje življenje je urejeno, mirno, banalno in dolgočasno, so mislili tisti, ki so ga gledali, toda v resnici je bilo transgresivno, zarotniško, skrivnostno in vznemirljivo. Vohun je kot umetnik, »ki je sposoben imeti v glavi dva temeljno nasprotujoča si pogleda hkrati, pa še zmeraj lahko funkcionira,« je zapisal kasneje v Kotlarju, krojaču, vojaku, vohunu (Tinker Tailor Soldier Spy, 1974).

MI5, sicer precej sproščen in neformalen (»Bilo je tako, kot bi delal pri velikem časopisu«), ga je navdal z občutkom vzvišenosti nad življenjem, o tem ni dvoma, četudi je zaudarjal po povprečnosti; navsezadnje, v MI5 so se stekali propadli odvetniki, propadli akademiki, propadli misijonarji, propadli kolonialni uradniki, nostalgiki in užaljeni vojni heroji, ki so bili brez prave motivacije, ki so prezirali vse po vrsti, politike, komuniste, novinarje in MI6, ki so bolj ko ne čakali na penzijo in ki bi se bolje podali Orient ekspresu.

Le Carré je bil zadolžen za tuje študente kitajskega rodu, industrijsko špijonažo, britansko Komunistično partijo in nekdanje komuniste – česal je njihove dosjeje, pregledoval njihova ukradena pisma, vohljal in ocenjeval, ali so primerni za »občutljiva« službovanja v javnem sektorju. Pogosto jih je tudi zasliševal – ste bili kdaj član komunistične partije? Zakaj ste to postali? Zakaj ste se izpisali? Ste morda skrivaj še vedno včlanjeni? Kdo so vaši prijatelji? Kar pa niti ni bilo tako težko – Julia Pirie, osebna asistentka generalnega sekretarja britanske Komunistične partije, je bila namreč agentka MI5.

Sam le Carré je rekel, da si je na podlagi vseh teh prisluškovanj, ukradenih pisem in poročil »zgolj izmišljal ljudi« – in da je bil to dober trening za romanopisca.

Sredi leta 1960 je itak prestopil v MI6, kjer so ga učili, kako šifrirati sporočila, kako ponarediti dokumente, kako upravljati vohuna na sovražnikovem terenu, kako psihološko obvladovati dvojnega agenta, prebežnika ali izdajalca, kako streljati in kako ubiti človeka z enim udarcem, toda vsega tega ni nikoli potreboval, ker so ga poslali v Bonn, večno megleno vohunsko gnezdo, kjer pa njegovo delo ni bilo ravno vohunsko, ampak bolj ko ne lobistično – tri leta je potoval po Nemčiji in vse mogoče vplivneže prepričeval, da bi podprli pridružitev Britanije Evropski gospodarski skupnosti, predhodnici Evropske unije.

Ni mu uspelo, čeprav je nemške vplivneže vozil na turneje po Britaniji – tudi v bordele, kjer so se lahko učili »francosko«, kot pravi v svojih spominih. Francozi so dali veto. Toda bil je tam, na hladnovojni fronti, ko so Nemci množično bežali iz Vzhodne Nemčije, ko je začel rasti Berlinski zid, ko je izbruhnila kubanska raketna kriza, ko se je ameriški predsednik John F. Kennedy po Berlinu vozil v odprti limuzini (»Ich bin ein Berliner«), ko so razkrili, da je britanski državni sekretar za vojno John Profumo spal z isto »manekenko« kot vojaški ataše Sovjetske zveze, ko je tudi britanski tajni agent Kim Philby prebegnil v Sovjetsko zvezo in ko se je izkazalo, da so britanske tajne službe še vedno prestreljene s komunističnimi agenti.

V času službovanja v Nemčiji in histerične hladnovojne napetosti pa je objavil svoje prve tri romane: Telefonski klic za mrtveca (Call for the Dead, 1961), Kakovostni umor (A Murder of Quality, 1962) in Vohun, ki je prišel s hladnega (The Spy Who Came In from the Cold, 1963). Tretji je vohunski žanr – žanr hladne vojne! – za vedno in korenito spremenil.

John le Carré je bil na koncu vendarle revolucionar.

Vojna v ogledalu

Za Telefonski klic za mrtveca, vohunski whodunit, v katerem se izkaže, da tajni agent Vzhodne Nemčije ni neki oficial zunanjega ministrstva, ki se je kot oxfordski študent navduševal za komunizem (»kot edino učinkovito alternativo kapitalizmu in fašizmu«) in ki naj bi zaradi pritiskov in izsiljevanj naredil samomor, ampak njegova žena, je dobil le 100 funtov (približno toliko je tedaj znašala njegova mesečna plača), a kritiške hvalnice (»izvrstno«, »inteligentno«, »realistično«, »pravo odkritje«). V njem je vpeljal lik Georgea Smileyja, »čokatega, zajetnega in mirnega« agenta »Cirkusa« (MI6), neke vrste vohunskega očeta Browna, ki v Kakovostnem umoru bolj v maniri privatnega detektiva kot vohuna odkrije, da lažnive, izsiljevalske žene nekega učitelja ni umoril njen mož, temveč ravnatelj te snobovske šole, sicer brat Smileyjevega nekdanjega vohunskega tovariša, in ki v Vohunu zrežira cinično hladnovojno predstavo – Aleca Leamasa, agenta »Cirkusa«, pošljejo v Vzhodno Nemčijo, kjer naj bi se delal, da hoče prebegniti, pri tem pa naj bi ustvarjal vtis, da je Hans-Dieter Mundt, mogočni, brutalni, pošastni, antisemitski šef vzhodnonemške Abteilung, nekdanji nacist, v resnici britanski dvojni agent, a Leamas ne ve, da je Mundt res britanski dvojni agent in da ga skuša »Cirkus« zaščititi pred Josefom Fiedlerjem, drugim človekom Abteilunga, ki ga je pogruntal.

Vohun, ki se začne in konča na Berlinskem zidu (»Mirni Američan v Berlinu«, kot so rekli), je pokazal ves cinizem hladne vojne: tu ni dobrih in zlobnih – meja je zabrisana in zamegljena. Obe strani kar tekmujeta, katera bo bolj brutalna in nečloveška – zahodne tajne službe delajo celo vse, da bi zasenčile umazanijo komunističnih tajnih služb. Najbolj sumljivi so nedolžni. Laži, dezinformacije, fabrikacije in paranoja niso še nič. Pri obrambi demokracije je dovoljeno vse – tudi žrtvovanje najboljših. In seveda – tudi kolaboriranje z nacisti. Še huje: da bi »Cirkus« rešil »svojega« nacista, žrtvuje dva Juda (Fiedlerja in Liz Gold, Leamasovo dekle). Vsi skušajo le malce razsvetliti svoja »mala gnila življenja«.

In nato je le Carré čez noč obogatel. In zaslovel. In zapustil MI6. Vsi so vedeli, kdo je. Nobenega dvoma ni bilo, da so njegovi liki le amalgami resničnih vohunov in tajnih agentov.

Le Carré – Joseph Conrad, Dashiell Hammett in Graham Greene v eni osebi – je vzpon neonacizma v Nemčiji malce kasneje popisal v Malem mestu v Nemčiji (A Small Town in Germany, 1968). Jasno, to malo mesto je Bonn. Neonacisti vstajajo, medtem ko Britanci lobirajo za pridružitev Evropski gospodarski skupnosti. Ravno nasprotno kot danes: Britanci odhajajo, neonacisti vstajajo. Vletel je Sydney Pollack, rekoč, da bo ta roman ekraniziral. Šur.

Vohun, poln preobratov, ledene atmosfere, igralcev, naveličanih igre, mrtvecev, ki se nočejo postarati, in trenutkov, v katerih je, kot bi rekel le Carré, »preveč vsega, da bi jih lahko v celoti doživljali takrat, ko se zgodijo«, je bil orjaški bestseller, prava senzacija, globalni fenomen. Razglašali so ga za »mojstrovino« in »vohunski roman, ki je končal vohunske romane«. Kritike je uročil. Bralce tudi. Vohun je izgledal kot Slovenija – kot nova stvar. John le Carré je čez noč obogatel. In zaslovel. In zapustil MI6. Vsi so vedeli, kdo je. Nobenega dvoma ni bilo, da so njegovi liki le amalgami resničnih vohunov in tajnih agentov. Vsi so hoteli intervjuje. Da bi »optimiziral« davke, se je preselil na Kreto, potem pa v Cornwall, kjer je kupil »miljo klifa«, pravi Sisman. S prijateljem Jamesom Kennawayem, sicer znanim pisateljem, je v Parizu prirejal prave orgije – kot da bi hotel ob hladni vojni dobiti še seksualno revolucijo. Potem je eksal še Danke in Švedinje. Bil je v smrtnem boju s svojim banalnim, konvencionalnim jazom. Obenem pa je skrivaj – kot vohun v noči! – spal s Kennawayevo ženo Susan. Leta 1971, ko se je ločil (in nehal kaditi in si kupil »obsceno velikega rollsa«), je ta ljubezenski trikotnik – svojo verzijo Julesa in Jima – popisal v Naivnem in sentimentalnem ljubimcu (The Naïve and Sentimental Lover). V dvojnem življenju in tem, da je to dvojno življenje imitiralo umetnost, je brezmejno užival. Kot verjetno tudi v tem, da je izdal prijatelja.

V Vojni v ogledalu (The Looking Glass War, 1965), ki jo je objavil dve leti po Vohunu, je cinizem in nihilizem še stopnjeval: šefi »Oddelka«, marginalne britanske obveščevalne službe, v Vzhodno Nemčijo infiltrirajo tajnega agenta, da bi posnel novo raketno bazo pri Rostocku, ki sploh ne obstaja, a to storijo, da bi pokazali, da so še vedno konkurenčni. Bojijo se, da jih bo pogoltnil »Cirkus«. Rivalstvo med britanskimi tajnimi službami je tako pogubno kot rivalstvo med Zahodom in Vzhodom, kapitalizmom in komunizmom. Tajnega agenta oboji, s Smileyjem vred, na koncu mirno žrtvujejo – in zatajijo. Kot da ga ni bilo. »Ni groze, ki bi jo bilo tako nemogoče, tako varljivo opisati, kot je tista, ki straši vohuna v tuji deželi.« Le Carréjevi vohuni in agenti so eksistencialisti, ki bežijo pred modernostjo. Drug drugemu so tujci, ne morejo spati, živijo, kot bi jih tlačila mora in kot bi jih mučila večna kriza srednjih let, počutijo se kot begunci, kot učinki gesel, kot možje v podmornici, zaspani od strahu, kot deli stroja, ki jih dela majhne, nenehno si stojijo iz oči v oči z lastno domišljijo in ugibajo in slutijo in domnevajo in se napol religiozno zanašajo na srečo in na »Oddelek« ali »Cirkus«, ki jih ščiti pred »zamotanostjo modernega življenja«. Niso to, kar so, a tudi to, kar niso, ni nič posebnega. Ali kot slišimo v Popolnem vohunu: »Naj se vsak izmed nas dela, da je nekdo drug, pa bomo morda vsi skupaj odkrili, kdo smo.« Najboljši vohuni so itak tisti, ki znajo najbolje skrivati čustva.

Svojim likom je vdahnil delčke sebe, da bi jih bolje razumel, zato ima vsak lik svoj glas. In vsak glas svoje notranje življenje.

Vohuna in Vojno v ogledalu je kasneje, v sedemdesetih letih, balzacovsko dopolnil s trilogijo o Smileyju, »Cirkusu« in Karli, šefu »Trinajstega direktorata moskovskega centra« ( ja, KGB-ja). V Kotlarju, krojaču, vojaku, vohunu je Smiley iskal »krta« (»Krt je globinski agent; tako se mu reče, ker tiči globoko v strukturi zahodnega kapitalizma«), sovjetskega dvojnega agenta, ki se je zaril v »Cirkus« – in vsi so, kot ob atentatu na Kennedyja, vedeli, kje so bili, ko se je izkazalo, da je to Bill Haydon, »Krojač«, eden izmed šefov »Cirkusa«, poveljnik londonske »postaje«, »baklonosec nekakšne staromodne romantičnosti, pojem angleške poklicanosti«, ljubimec Smileyjeve prešuštne žene, prepričan, da »se je hladna vojna začela leta 1917« in da je »v kapitalistični Ameriki ekonomska represija množic institucionalizirana do mere, ki je ni mogel predvideti niti Lenin«. Haydon je Sovjetski zvezi izdajal zato, da bi ji pomagal deklasirati Ameriko, ki je deklasirala Britanijo, nekdanjo vladarico sveta, nekdanjo vladarico valov.

Tudi deziluzija je le past. Smiley, glasnik tistih, »ki ne bodo podedovali dežele«, se zavihti na čelo »Cirkusa«, nezavednega naci-je, toda v Odličnem šolarju (The Honourable Schoolboy, 1977) mu veliko vohunsko operacijo v jugovzhodni Aziji, kjer se gnetejo Karla, pralci denarja in zahodne tajne službe, kompromitira Cia, tako da ga upokojijo, v Smileyjevih ljudeh (Smiley’s People, 1979) pa ga po likvidaciji visokega sovjetskega prebežnika ponovno vpokličejo, da bi rešil ugled »Cirkusa« in kompromitiral Karlo.

Svet se je spremenil – le tajne službe so živele v iluziji, da je še vedno isti.

Naša igra

Le Carré je bajno služil (za Nočnega receptorja je prejel petmilijonski avans!), a stalno menjal agente in založbe. Nevarne lokacije, na katerih so se dogajali njegovi romani, si je vedno pedantno ogledal, toda Sovjetsko zvezo je prvič obiskal šele leta 1987, tik preden je objavil Rusko hišo (The Russia House, 1989). Vedno je volil laburiste, a ga je vendarle zapeljala Margaret Thatcher. Britanske invazije na Falklande ni obsodil, invazijo na Irak pač. Psoval je Busha, Ameriki pa očital, da se ji je zmešalo (kot še nikoli). Razmišljati je moral kot heroj, da bi izgledal kot povsem navaden človek. Če ne bi postal pisatelj, bi postal kriminalec. Kot njegov oče, Ronnie, veliki, globalni slepar in fantazist, pravi umetnik prevare. In le Carré, ki je vse življenje pisal na roko, naj bi se državi tako zvesto predal prav zato, da bi se spokoril za očetova hudodelstva, pravi Sisman.

Ko je padel Berlinski zid in ko je bilo hladne vojne konec, so rekli, da je konec tudi z le Carréjem, ki da je s tem izgubil raison, kontekst in okolje. Življenje je gledalo v eno smer, »Cirkus« pa v drugo. Toda le Carré, vohun, ki je hotel postati modernist (mar ni roman Kotlar, krojač, vojak, vohun tako baročno boleče zapleten kot Joyceov Uliks?), je že pred padcem Berlinskega zidu pokazal, da lahko živi tudi brez Smileyja – Mala bobnarka (The Little Drummer Girl 1983), v kateri je na izraelsko-palestinski konflikt pogledal skozi palestinske oči, je bila orjaški bestseller.

Ne, povpraševanje po vohunih se ni zmanjšalo. To bi bilo tako, kot bi rekli, da se je po padcu Berlinskega zidu zmanjšalo povpraševanje po pogrebnih zavodih – ali psihiatrih. Po obojih se je kvečjemu povečalo – in po vohunih tudi. »Vohunjenje je čakanje,« slišimo na koncu Ruske hiše. Neoliberalni kapitalizem potrebuje več vohunov kot hladna vojna, zato tudi lažje razumemo, zakaj tajni agent Ned, narator Skrivnega romarja (The Secret Pilgrim, 1990), dahne: »Smileyju bi rekel, da bi morali zdaj, ko smo porazili komunizem, poraziti še kapitalizem.«

Ko je padel Berlinski zid in ko je bilo hladne vojne konec, so rekli, da je konec tudi z le Carréjem, ki da je s tem izgubil raison, kontekst in okolje.

Le Carréjevi posthladnovojni romani so bili slike sodobnega sveta – direktne, angažirane, polemične, ekspozejske, jezne. V Nočnem receptorju in Delikatni resnici (A Delicate Truth, 2013) je razkrinkal povezave med neoliberalno politiko, tajnimi službami in trgovino z orožjem, v Naši igri (Our Game, 1995) zahodno ravnodušnost do opustošenja, ki je udarilo nekdanje sovjetske republike (Živela Ingušija!), v Krojaču iz Paname (The Tailor of Panama 1996) vojne, ki jih Amerika in Britanija začenjata zaradi povsem fiktivnih razlogov, v Single & Single (1999) zahodno plenjenje nove Rusije, v Zvestem vrtnarju (The Constant Gardener, 2001) deregulirani kapitalizem in farmacevtske družbe, ki so Afriko prelevile v poskusnega zajca, v Prijateljih do konca (Absolute Friends, 2003) in Najbolj iskanem človeku (A Most Wanted Man, 2008) vojno proti terorju, v Misijonski pesmi (The Mission Song, 2006) zahodno plenjenje naravnih bogastev Konga (Srce teme redux!), v Izdajalcu po naši meri (Our Kind of Traitor, 2010) povezave med britanskimi oblastmi, ruskimi oligarhi in pranjem denarja, v Vrnitvi tajne službe (Agent Running in the Field, 2019) ozadje brexita in Trumpa (»čistilec Putinovega sranja«), piko na i pa je postavil z Zapuščino vohunov (A Legacy of Spies, 2017), presenetljivim nadaljevanjem Vohuna, ki je prišel s hladnega, v katerem Christoph Leamas sklene, da bo tožil britansko vlado – ker je zakrivila smrt njegovega očeta, tajnega agenta Aleca Leamasa, ki je padel na Berlinskem zidu. Ha.

Razlika med dobrim in zlim ni bila več zabrisana ali zamegljena, ampak povsem jasna in razločna. Dvoumnost je vzel vrag. Korporativni pohlep je postal absoluten. Kapital bi privatiziral vse – tudi zrak. Države bi najraje zunanjim izvajalcem prepustile tudi obveščevalne dejavnosti – vohunjenje. Ko pa zavladajo korporacije, se družba fašizira.

Nič čudnega, da se je le Carré na stara leta tako radikaliziral. In nič čudnega, da v Ruski hiši slišimo: »Če hočemo, da obstaja upanje, potem moramo vsi izdati svoje domovine.«