»Želim si zgolj, da bi ljudem lahko odprla oči in jim pokazala, kaj ta človek v resnici počne«

Spomenka Hribar je danes za Slovenijo dragocenejša kot kadarkoli. Dragocena je ne zgolj kot priča, temveč kot dejavnik zgodovinskih procesov, ki so oblikovali našo nacionalno bit. Z opozarjanjem na povojne poboje je izzvala jugoslovanski komunizem in nato dejavno sodelovala pri osamosvajanju Slovenije. Leta 1996 je s prelomno knjigo Svet kot zarota izzvala malike slovenske pomladi in prva opozorila na nevarne težnje svojega nekdanjega tesnega sodelavca Janeza Janše. Danes, tik pred 80. rojstnim dnem, neuničljiva filozofinja izziva janšistični avtoritarizem in brani nedotakljiva polja slovenske demokracije. To počne argumentirano in dostojanstveno.

Je leto 2020 najslabše leto v dosedanji zgodovini slovenske države? 

Gotovo. Korona je popolnoma spremenila naše življenje in nam postavila vrsto eksistencialnih vprašanj o življenju in smrti. Ob tem pa imamo vlado, do katere sem zelo kritična, saj epidemijo izkorišča za kopičenje moči, namesto da bi maksimalno pomagala ljudem. Poteze sedanjih oblastnikov me v strukturnem smislu spominjajo na početje komunistične partije, ki je narodnoosvobodilni boj, sam po sebi nujen za obstoj lastnega naroda, izkoristila za družbeni prevrat. Vem, kako nenavadno zveni ta primerjava, pa vendar ... Tako ravnanje vlade me je razočaralo; osamosvojili smo se, da bi lahko sami skrbeli za svoje življenje po lastni meri – namesto tega imamo sedaj plenjenje družbenih resursov in izdano zaupanje in potrpljenje.

Ravnokar je minilo 30 let od plebiscita o samostojnosti. Kako zelo se Slovenija danes razlikuje od vizije, ki ste jo tedaj imeli? 

Ko gradiš nekaj tako pomembnega, kot je nova država, so pričakovanja velika, verjetno kar prevelika. Vendarle pa bi lahko bilo drugače, kot je. Lahko bi mirno živeli in imeli dobro perspektivo; v času osamosvajanja je bila Slovenija v svetu spoštovana, sedaj smo na mednarodni ravni osramočeni in kot družba ponižani. Boli in jezi me, ko opazujem, kako se ljudje borijo za življenje in za službe, nekdo pa to izkorišča in lomasti po vseh področjih, da bi prišel do svojega cilja, do oblasti in še več oblasti ...

Ne pravijo kar tako, da je kolesje zgodovine podmazano s krvjo nedolžnih. Saj vidite, epidemija se že več tednov ne premakne z vrhunca, vsak dan imamo po 40, 50 mrtvih, vlada pa odpira gospodarstvo in trgovine, da bi si v prazničnem času zagotovila priljubljenost. 

Tako je. Čudim se, da je kaj takšnega v 21. stoletju še mogoče, ko pa človeštvo že ima toliko izkušenj s totalitarnimi režimi. Pa se dogodki spet ponavljajo, kakor da ni bilo nič.

Kar naj ima tiste milijone, ki so izginili v trgovini z orožjem, če so nemara res končali pri njem – s tem, kar počne sedaj, pa nam jemlje perspektivo. Še huje, narodu jemlje dušo!

Pri tem, da se je, ko je Janez Janša pred letom že začel sestavljati vlado, seveda vedelo, kakšni so njegovi vzgibi. 

Seveda smo vedeli, da bo nadaljeval svoj veliki projekt pohoda na absolutno oblast, le malokdo pa si je mogel misliti, kako zelo brezobziren zna biti pri tem. Mene še vedno skoraj vsak dan negativno preseneti s čim »inovativnim« … Sedaj je postal še minister za zdravje – pa saj je že ves čas jasno, da prav on iz ozadja vodi celotno zdravstveno politiko; zato pa smo, kjer pač smo, ker je politika omejevala zdravniško stroko.

Kaj je ta Janšev veliki personalni projekt, s katerim je tako obseden? 

Njegov skriti motiv je, da njegovo preteklo početje ostane skrito in nerazjasnjeno, od prodaje orožja in Depale vasi do vseh drugih afer, ki se še kar ne nehajo kopičiti. Ob tem pa je že vsem jasno, da želi Janez Janša zase popolno oblast in odsotnost vsakršne kritike. V imenu tega cilja Slovenijo potiska v krog totalitarnih vzhodnoevropskih držav, ki so izrazito protikomunistično naravnane, čeprav komunizma na tem prostoru že dolgo ni več. To je tisto, kar me najbolj skrbi: obnavljanje sektaštva znotraj družbe, obnavljanje razkola med levico in desnico. Kar naj ima tiste milijone, ki so izginili v trgovini z orožjem, če so nemara res končali pri njem – s tem, kar počne sedaj, pa nam jemlje perspektivo. Še huje, narodu jemlje možnost blaginje in dušo, se pravi kulturno širino in ustvarjalno svobodo. Spravlja nas v vsakršno odvisnost. Poglejte, kako Madžarom ponuja Luko Koper, Čehom pa železnice, to je nesprejemljivo početje, s katerim se državi povzroča nepopravljiva škoda. Ob tem pa so ga polna usta domovine – ampak še malo, pa domovine ne bo več.

Prej sem vas vprašal, kako se današnja Slovenija razlikuje od sanj, ki ste jih o njej imeli pred tremi desetletji. Isto vas bom vprašal za Janeza Janšo. Pomagajte mi razumeti vse razsežnosti njegovega obrata glede na obljubo, ki jo je nekdaj poosebljal – kaj se je zgodilo z njim? 

Ne vem, ali sploh lahko govorimo o obratu – ali ne gre morda le za radikalizacijo stališč, ki jih je imel od nekdaj!? Že davno, pred kongresom Slovenske demokratične zveze jeseni leta 1991, je v osnutek programa stranke SDZ, katere člana sva bila oba, zapisal, da se mora slovenska družba v celoti nagniti na desno. Taka izjava je totalitarna in ipso facto predpostavlja avtoritarne, totalitarne metode za uresničevanje. Sedaj dela točno to, kar je načrtoval takrat, in kot vidimo, mu uspeva in zato je v državi vse manj prostora za prostost duha. To je povsem nasprotno od načel Demosa, ki je imel v programu tri cilje: uvedbo demokracije, osamosvojitev Slovenije ter svobodo duha z narodno spravo kot temeljem družbenosti. Samostojni smo že, kolikor pač smo, demokracija šepa zaradi sektaškega navala desnice – to pa je tudi vse. Ob tem moram poudariti, da Janši priznavam velike zasluge v času osamosvajanja. Toda kasneje je to svojo dediščino sam poteptal in docela zapravil moralni kapital, ki si ga je pridobil v tistem obdobju.

Ko govoriva o obratu na desno ali levo, se še zmeraj gibljeva znotraj ustaljenih političnih definicij. Toda koliko je to, kar sedaj pred našimi očmi počnejo Janša in njegovi falangisti, sploh še desnica; koliko je to vse skupaj sploh še v sferi politike in razuma? 

Se strinjam, to je že onkraj tega polja. Končni cilj njegove politike avtoritarnosti je seveda ukinitev politike kot politike. Kajti ta je v svoji srži demokratična, tega pa avtokrati seveda ne prenesejo. Ta Janšev projekt že dolgo ni več racionalen, vsaj ne v običajnem pomenu besede, to je jasno razvidno tudi iz njegovega ravnanja in tviteraških eskapad – da nekdo vsak dan porabi ure in ure za pisanje tvitov, in to s takšno vsebino ... To ni nekaj samoumevnega …

Poljski psihiater Andrzej Łobaczewski, ki je zdravil žrtve hitlerizma in stalinizma, je svaril pred vzponom patoloških osebnosti na vrh neke družbe. Ko se to zgodi, in če takšnim osebnostim sledi zadosti samih po sebi sicer šibkih ljudi, se demokracija sprevrže v patokracijo, kar v dobesednem prevodu pomeni vladavino zla. Se to sedaj dogaja v Sloveniji? 

Ne želim zveneti preveč pesimistično, zato bom rekla, da še nismo povsem tam. Smo pa na tej poti, to je gotovo. Nihče si ne sme več delati utvare, da je Janez Janša poosebljena dobrota, ki ga zanima le korist Slovenije. Hoče nadzor, hoče oblast, celo nadoblast. Kar zadeva zlo – ne morem drugače na kratko razložiti kot z metaforo: v neki družbi se nabere toliko hudobije, zla, da je tudi obrat k dobremu inficiran z zlom in da gre velikokrat zgolj za obrat znotraj istega. Ali rečeno drugače: nihaji z desne na levo imajo v začetku enak zagon kot prej z leve na desno. Potreben je čas, da se to nihanje umiri …

Poglejte, kako Madžarom ponuja Luko Koper, Slovakom pa železnice ... ob tem pa so ga polna usta domovine – ampak še malo, pa domovine ne bo več!

Vulgarizacija političnega prostora, ki jo sprožata Janša in njegov krog, je groteskna. V prvih letih slovenske državnosti ste v politiki prevladovali intelektualci, filozofi, znanstveniki, skratka gospodje in gospe, in temu primerna je bila splošna raven politične kulture. Ta padec od vas, Bučarja, Drnovška, Potrča vse do Počivalška, Hojsa, Simonitija in podobnih je osupljiv. 

To je resnično neverjetno, ta upad kulture občevanja z besedo in preprosto – bontona. Pa tudi po strokovni plati je podobno.

Nedavno ste v skupini 22 uglednih intelektualk in intelektualcev podpisali pismo podpore aktivistki in pevki Jadranki Juras, ki je bila zaradi mnenja o referendumu o načrtovanih nabavah orožja deležna gnojnice Janševih spletnih trolov, vojaški vrh pa ji je grozil s tožbami. To ni edina takšna pobuda, ki ste se ji pridružili – zakaj? 

Ker so takšne grožnje nevarne! Če beseda oziroma kritika ni svobodna, se osvobodijo zla dejanja! Besede trasirajo pot v prihodnost tako, da zlo preprečijo ali pa ga prikličejo, zato je treba nanje zelo paziti. Saj brez izključevalnih in grozečih besed, ki jim sledijo sankcije, ni mogoča uveljavitev avtoritarne in celo totalitarne oblasti.

Zato bi želel, da nekaj pojasnite ljudem. Marsikdo novinarjem pri Mladini, pa tudi vam očita, da smo obsedeni z Janšo. Predstavljam si, da bo kateri od bralcev opazil naslov najinega pogovora in bo pomislil: »Že spet težijo z njim.« Prosim, pojasnite njemu ali njej, zakaj je za vas tako pomembno, da ne nehate govoriti o Janezu Janši in njegovem početju – zakaj je za vse v Sloveniji pomembno, da o njem govorimo še več in še bolj na glas? 

Nihče ni obseden z Janšo, samo on sam je obseden s seboj in z lastno oblastiželjnostjo. In tvita noč in dan. Želim si zgolj, da bi ljudem lahko odprla oči in jim pokazala, kaj ta človek v resnici počne. Vendar je to skoraj nemogoče, saj je vanj investirana neomajna vera, za katero se skriva želja njegovih podpornikov, da bo vsakemu izmed njih pomagal uresničiti njegov povsem osebni interes. To je tako močna navezanost, da je z racionalnimi argumenti zelo težko poseči v ta odnos. Kako boš človeka, ki nima do Janše prav nobene distance, prepričal, da bo začel misliti zunaj te vzajemne soodvisnosti?

Od kod izvira ta slepa vera Janševih privržencev? 

On s svojo sovražno politiko do nekdanjega sistema ali natančneje do komunizma, morda celo do posameznega komunista, odgovarja njihovim zameram, tudi maščevalnosti. Samo da udriha po komunizmu ali komunistih, pa je »naš«. To je med njimi, prizadetimi od komunizma, in Janšo osnovna vez. Naj Janša počne karkoli, tudi kriminalnega, ni pomembno, pomembno je le, da daje duška njihovim čustvom, želji po satisfakciji. Janša počne to ne le v njihovem imenu, temveč tudi namesto njih. Tako in zato se je med njimi in njim ustvarila iracionalna vez, verski kompleks, ki nima zveze s pripadnostjo organizirani religiji; to je poganska vera v Voditelja, ki ga narediš za svojega osebnega malika. Tako se med Janšo in njegovimi verniki vzpostavljajo odnosi vzajemne odvisnosti – on je odvisen od njihove podpore in čaščenja, oni pa ga potrebujejo, da uresničuje njihove želje, vsaj delno, na videz.

Oktobra sem pisal reportažo o protestu proti splavu, ki je potekal v Ljubljani in na katerem je kot govornica nastopila poslanka SDS Alenka Jeraj. Ljudje, ki so prišli, niso bili nobeni rjavosrajčniki, temveč bolj ali manj navadne slovenske družine, dejal bi celo – pošteni, dobri ljudje. A ti ljudje so v imenu prepovedi splava pripravljeni podpreti kogarkoli in požreti marsikaj. Kako se lahko zgodi, da v bistvu dobronamerni slehernik postane udarna pest avtoritarne politike?

Vsaka epoha vsebuje različne vzorce osmišljanja sveta in obnašanja v njem in ljudje se različno razporejajo glede na svoje doživljanje družbene biti. Posameznik je postavljen v neki čas, ki ima svojo logiko in svoje zakone. Kar Slovenija doživlja danes, je po svoje nadaljevanje nedokončanih konfliktov iz druge svetovne vojne. Te konflikte je gotovo treba vzeti na znanje, nikakor pa jih ne smemo ponavljati. Toda Slovenija še ni doživela katarze in vse dotlej bomo živeli v takšni ideološki močvari.

Besede trasirajo pot v prihodnost tako, da zlo preprečijo ali pa ga prikličejo, zato je treba nanje zelo paziti. Saj brez izključevalnih in grozečih besed, ki jim sledijo sankcije, ni mogoča uveljavitev avtoritarne in celo totalitarne oblasti.

Kaj pa če iščemo katarzo na napačnem koncu? Kaj pa če komunistična revolucija in povojni poboji niso začetek slovenskih kolektivnih travm, temveč eden izmed njihovih simptomov? Konflikti med levico in desnico, med liberalci in klerikalci, globalizmom in tradicijo, modernim in predmodernim so divjali že v 19. stoletju – nemara bi morali za zgodovinsko preseganje teh vzorcev poseči še dlje od druge svetovne vojne. 

Prav imate, te razpoke se vlečejo nemara celo od časov reformacije in protireformacije, pesnik France Prešeren – kot izjemno lucidno analizira dr. Iztok Simoniti – pa jih postavlja na sam začetek naše zgodovine, v proces pokristjanjevanja Slovencev. Vsekakor nam je najbližji izvir ideologija škofa dr. Antona Mahniča. Teze, ki jih je zapisal Mahnič, danes mnogi znotraj slovenske katoliške cerkve celo dobesedno ponavljajo kot svoje lastne. Ne da bi se tega zavedali. Tako da se strinjam, treba bi bilo pregledati širše obdobje in se od njega dokončno posloviti, če želimo vstopiti v sodobnost. Tako pa Slovenci ostajamo ujeti v stare ideološke zanke. Predvsem jih je treba razumeti.

Prej ste rekli, da posameznik deluje v nekem specifičnem obdobju. Bi Janez Janša v svoji današnji, skrajni populistični in iracionalni različici lahko prišel na oblast v nekem drugem času, na primer v času Janeza Drnovška? Ali pa še prej, v jugoslovanskem socializmu? 

Tukaj se bom oprla na Hegla, ki je dejal – če poenostavim –, da absolutna ideja sama poišče ljudi, ki jo bodo uresničili … Tega na tem mestu ne morem drugače razložiti kot z metaforo. Zgodovina vedno najde in pri tem sproti formira posameznike, ki služijo aktualnemu vzorcu epohalne biti. To pomeni, da bi Janša prosperiral v vsakem totalitarnem sistemu. In bi ga s svoje strani vzdrževal ali celo začel.

Gotovo, toda ali ni v Sloveniji leta 2020 posebej lahko najti zadosti sledilcev ideje avtoritarnosti? Ker v socializmu je vendarle veljala dogma solidarnosti, mikrovezi so bile močnejše, empatija bolj izražena – po prehodu v kapitalizem pa smo seveda vstopili v družbo individualizma, kjer vsak uresničuje svoj lastni osebnostni projekt. Mar ni Janša najmočnejši simbol te sebičnosti, država to sem jaz? 

Te spremembe so dejstvo. Sama skorajda ne prepoznam več ljudi, ki so bili dolga leta moji prijatelji; ne vem, kaj se jim je zgodilo, na neki točki so preprosto postali drugačni ljudje. Dejansko smo priča popolni anomiji.

Ni več močnejših družbenih vezi, kolektivne vrednote se izgubljajo. Vsak posameznik se postavlja kot subjekt zase, za drugo in druge zunaj ozkega kroga družine pa ga ne briga in zato se lahko dogaja, kar se sedaj dogaja na družbeni ravni: se laže, razprodaja družbeno premoženje in podobno. Po mojem mnenju je najhujši propad izsušeno so-čutenje – ne usmiljenje – ljudi z ljudmi. Toda prav zato etično neavtonomni potrebujejo močno osebo, Heroja, da osmišlja njihov egoizem, hotenje po satisfakciji ... Zato se Janševi verniki ne ozirajo na njegove afere; ko so na primer prišle v javnost njegove mahinacije z zemljišči v Trenti, so si njegovi privrženci rekli: »Prav ima, saj tudi drugi tako delajo!« Janša lahko, drugi ne sme!

Ko sva se nazadnje srečala v živo, se je Janez do mene obnašal normalno, kolegialno. Zjutraj sva celo šla skupaj v trafiko po časopis in je še prodajalka rekla, da kako lepo je pa vaju videti takole skupaj.

Kaj nam o tem vrednotnem razkroju pove odnos vlade do ljudi, ki bivajo po domovih za ostarele in so bili s krovnega, sistemskega vidika dobršen del epidemije prepuščeni na milost in nemilost koronavirusu? 

Kaže nam na prisotnost izsušenega so-čutenja z ljudmi, ki sem ga omenila. Samo jaz sem pomemben, vsi drugi so »drugi«, zunaj mojega obzorja, zato pa tudi zunaj obzorja države in njene skrbi za ljudi. Jutri pa bomo mi, ki smo zdaj še sposobni samostojnega življenja, na njihovem mestu. Čas se je skrčil na »danes« – da bo morda tudi jutri tak nesočutni »danes«, se ne razmišlja ... Pri čemer mnogi med nami dolgo sploh nismo vedeli, kakšno je stanje v domovih za starejše; šele, ko so začela prihajati poročila o stotinah mrtvih, smo se ovedeli, da se dogaja nekaj zloveščega. Pred tem pa si preprosto nisi mogel zamisliti, da bi država lahko kar tako pozabila na svoje starostnike. Kajti ti ljudje so naši predniki v smislu, da bomo jutri to mi, in ne nazadnje so nam omogočili še v času socializma, mnogi med njimi tudi z udarniškim delom, standard, ki ga danes uživamo. Danes pa so zadnji reveži in odrinjeni na rob družbe. Ker so z vidika oblasti pač iztrošeni kot potrošniki in davkoplačevalci.

Kje so torej razlogi za upanje? Stranka DeSUS je Janši odpovedala pokorščino, koalicija ustavnega loka se pripravlja na vložitev nezaupnice, je to lahko začetek novega trenda?

Za sedaj težko rečem. Ne želim biti podobno pesimistična, kot sem bila v večjem delu najinega pogovora. Se pa tudi ne želim slepiti. Kot kaže, so se poslanci in poslanke SMC pragmatično odločili, da bodo ostali zaviti v denarnico poslanske plače in bodo vztrajali v koaliciji. In če bo Janši dejansko uspelo, da se bo na položaju obdržal vse do volitev, jih bo po mojem mnenju tudi dobil. In potem še dolgo, dolgo ne bo spremembe na bolje.

Zakaj mislite, da bi SDS v tem primeru zmagala na volitvah? 

Ker bo do takrat zasedla vse vodilne položaje v državi, vse nadzorne institucije in medije in nas spremenila v drugo Madžarsko. Preprosto nikjer ne bo zadosti močne opozicije, ki bi jo lahko ogrozila. Težava je, da demokracija sama po sebi nima vzvodov, da bi izključila nekoga, ki ima avtoritarne, totalitarne težnje in namene.

Bi zato morali demokratično ureditev dopolniti z dodatnimi varovalkami? V ZDA je pred časom skupina najuglednejših 37 psihologov in psihiatrov opozorila, da Donald Trump ni zadosti duševno uravnovešen za delo predsednika. Bi morali v izogib patokraciji Łobaczewskega uvesti psihološke preglede, teste inteligenčnega količnika za nosilce najodgovornejših funkcij, pri nominacijah pa upoštevati tudi raven komunikacije in pojavljanje v aferah? 

Morda. Da pa takšna ureditev lahko zaživi v ustreznih zakonih, morajo te najprej potrditi ravno nosilci teh funkcij. To pomeni, da moraš imeti v državnem zboru večino ozaveščenih ljudi, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe in ki so pripravljeni omejiti lastno moč.

Kaj pa menite o Karlu Erjavcu kot morebitnem mandatarju? 

Vsakdo si zasluži priložnost. Kolikor ga poznam še izpred let, pa sem vendarle zadržana do te ideje. Predsednik vlade mora biti zavezan skupnemu dobremu kot najvišjemu cilju, mora imeti ustrezno znanje in potem strategijo in tudi avtoriteto, s katero lahko dosega ta cilj. Pri Erjavcu nimam občutka, da ima kakšno poglobljeno vizijo za razvoj Slovenije. Seveda pa se lahko tudi motim.

Do sedaj sva govorila skoraj izključno o izvršni oblasti, sedaj pa me zanima vaše mnenje o še enem politiku, ki ga poznate že desetletja – predsedniku države Borutu Pahorju. 

Je dobronameren človek, mislim pa, da preprosto ne ve, kako naj bi se kot predsednik obnašal, in da ni kos tej funkciji. Njegova izjava, da ni moralna avtoriteta, je milo rečeno problematična, četudi je hotel biti skromen. Ko družba zaide v težave, je predsednikova dolžnost, da povzdigne glas. Mora se oglasiti, kadar je evidentno, da je ogrožena kultura spoštljivega izražanja v javnosti; mora se oglasiti, ko se dogajajo grozne stvari s starostniki in ko se poglablja stiska socialno ogroženih. Predsednik države je v središču družbene tehtnice, in kadarkoli se ta preveč nagne bodisi na eno bodisi na drugo stran, se mora oglasiti. Borut Pahor pa raje že leta daje zaslombo Janezu Janši, še posebej, preden je ta tretjič postal premier. Pravzaprav je že leta njegov apologet – žal! Bolj kot do Pahorja sem kritična do njegovega glavnega svetovalca ...

Kje so v tem trenutku nova Spomenka Hribar, novi France Bučar, novi Janez Drnovšek? Kje so intelektualci/politiki, ki bodo sposobni takšnega prispevka k slovenski zgodovini – kajti da se bo Slovenija ubranila totalitarizma in usodne polarizacije, bo z vidika zanamcev verjetno dosežek, primerljiv z osamosvojitvijo. 

Težava je, ker je desnica tako radikalna, da potem pride ustrezno radikalna reakcija z druge strani, pa potem spet z desne – in potem imamo ves čas neko prerivanje po političnem prostoru in v takšnih okoliščinah je težko preseči to polarizacijo, ki nas duši. V taki situaciji resni strokovnjaki ne vstopajo v politiko, saj vedo, da jim ne bo lahko vplivati na vladanje. Da bodo vplivali malo ali skoraj nič. A že Edvard Kocbek je zapisal, da ljudje niso kar tako; našli se bodo ne le posamezniki, ljudem bo nekega dne samoumevno jasno, da tako ne gre več! Če ne bi verjela tega, bi že zdavnaj obupala. Predvsem pa upam, da se bodo levičarji in sredinci končno ovedeli, da ni dovolj kritizirati, temveč je treba oditi na volitve! Desničarji gredo po maši v gosjem redu na volitve, levičarji pa kapljajo na vsake pol ure po eden ali dva ... Vprašanje pa je, koliko škode bo storjene do tedaj, ko se bodo stvari spet postavile na pravo mesto.

Janša mi je nekako drag, še sama ne vem, kako naj to pojasnim. In še bolj, kot sem kritična do njega, mi je žal zanj. Ja, in za vse nas zaradi njegove politike.

Za konec mi povejte še nekaj, kar me je vedno zanimalo – kdaj sta se z Janezom Janšo nazadnje srečala iz oči v oči in kako je bilo videti to srečanje? 

Bilo je v Kopru, bil je neki simpozij ob obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije; moralo je biti že kar precej po izidu moje knjige Svet kot zarota: analiza političnega sloga Janeza Janše, rekla bi, da je bilo pred kakšnimi 15, 20 leti. Vsi udeleženci smo stanovali v istem hotelu in Janez se je do mene obnašal normalno, kolegialno. Zjutraj sva šla skupaj v trafiko po časopis in je še prodajalka rekla, da kako lepo je pa vaju videti takole skupaj. Ampak od tedaj je minilo že dosti časa ...

Ko vas poslušam, dobim občutek, kakor da govorite o političnem izgubljenem sinu, ki je zašel na kriva pota, vi pa ga še kar potrpežljivo čakate in prenašate, ko vam pljuva v obraz. 

Žal mi je, da moram biti tako kritična do Janševe politike, menim pa, da njemu ni žal, ko me žali, čisto osebno. Po svoje ga razumem, ker sem tako kritična do njega, po svoje ga pa tudi ne razumem; zakaj moraš nasprotnika svoje politike osebno žaliti? In še to povem, kar se morda sliši neverjetno: Janša mi je nekako drag, še sama ne vem, kako naj to pojasnim. In še bolj, kot sem kritična do njega, mi je žal zanj. Ja, in za vse nas zaradi njegove politike. Kako drugače bi bilo lahko, če bi razumel in sprejel, da smo vsi, ki tukaj živimo, tukaj doma, da imamo vsi enako pravico do svobode, do osebnega dostojanstva, do lastnega mišljenja in političnega angažiranja; da so prve svobodne volitve predstavljale in omogočale nov začetek našega družbenega življenja. In da je zmerjanje s komunisti in podobno samo vnašanje novih krivic, zbujanje novih travm v ljudeh. Namesto da bi svobodno, sproščeno živeli in iskali pota soglasja o svoji prihodnosti. Skratka, če bi privolil v narodno, bolje rečeno, v nacionalno spravo! Saj med nami živijo tudi južnjaki pa izbrisani, ki jim Janša ne daje pravice biti del naše družbe. Lahko bi bilo vse skupaj bolj sproščeno, produktivno. In veselo!