Malo streljanja v prazno, malo pa v koleno

V zadnjem, sedmem svežnju protikoronskih ukrepov (PKP7) je vlada predvidela zvrhan kup pomoči različnim kategorijam prebivalstva, posejane brez kakršnegakoli koncepta. Ukrepi so sicer všečni, do 300 evrov enkratne pomoči bodo dobili upokojenci z nizkimi pokojninami, do 200 evrov velike družine … Toda zakaj? V primerjavi z drugimi državami EU je v Sloveniji koronska kriza najbolj prizadela mlade, ki so bili ujeti v prekarnih delovnih razmerjih. Povečanje brezposelnosti med mladimi do 25 let je pri nas med največjimi v uniji. Poleg njih je kriza seveda najbolj udarila kulturnike, pri katerih se je združilo več negativnih posledic. To so povečini prekarci, odvisni od projektnega dela, hkrati pa je država med epidemijo kulturne dejavnosti prepovedala. A eden največjih stroškov sedmega svežnja protikoronskih ukrepov bo pomoč zaposlenim – ti bodo spet dobili 200 evrov.

Se koalicija bori proti posledicam epidemije ali se pripravlja na volitve? Tako, kot se je vlada lotila boja proti epidemiji – večinoma z naključnim streljanjem v prazno in preizkušanjem raznovrstnih ukrepov –, se je lotila tudi sanacije gospodarskih posledic koronske krize: z naključnim, nepremišljenim in deloma ideološko pogojenim razsipavanjem denarja. Posledice tega ravnanja so že vidne. Naša država je v primerjavi z drugimi za boj proti koronski krizi potrošila nadpovprečno veliko denarja, učinki tega pa so daleč podpovprečni. Vlada trosi denar – verski uslužbenci naj bi tokrat dobili po 700 evrov pomoči, podjetja, gostinci in kulturniki ter kulturne organizacije pa druga za drugo zapirajo vrata.

Če bi bili v PKP7 ukrepi le slabi, ideološki in nepremišljeni, bi morda lahko še zamahnili z roko, a med njimi najdemo tudi kakšnega, ki je zelo škodljiv. Slovenski strokovnjaki – najboljši ekonomisti, statistiki –, pa tudi delodajalci in sindikati se že kakšnih 20 let trudijo rešiti eno od najhujših težav, ki čakajo našo državo v prihodnosti. Med letoma 2035 in 2040 se bo razmerje med aktivnim delom prebivalstva, med tistimi, ki so zaposleni in plačujejo v pokojninsko blagajno, in upokojenci začelo bliskovito slabšati. Vrhunec bo ta »kriza« po dosedanjih napovedih dosegla okoli leta 2050. Gre za nesrečno kombinacijo življenjskih slogov dveh oddaljenih generacij, povojne generacije otrok blaginje, ki je danes že pretežno upokojena, in naslednje, ki je v zadnjih 25 letih imela nizko rodnost in se bo po letu 2030 začela upokojevati. Z isto težavo se bodo spoprijemale tudi druge evropske države, bo pa povečanje sredstev, potrebnih za pokojnine, pri nas po višini na drugem mestu v EU.

Če ne bomo ničesar storili, bo leta 2035 za vsakega upokojenca na voljo zgolj 500 evrov, so izračunali ekonomisti. Pred 20 leti bi to težavo še lahko rešili z demografskim skladom, v katerem bi sedanje generacije varčevale za desetletje, ki prihaja, a smo trenutek za ustanovitev tega sklada že zamudili. Tako nam zdaj preostaneta le še dve mogoči poti. Povečanje produktivnosti zaposlenih in povečanje deleža ljudi, ki delajo. V tej smeri so bile – z majhnimi, bolj ali manj uspešnimi koraki – mukotrpno izpeljane tudi vse dosedanje pokojninske reforme. Ker je treba ljudi spodbuditi, da bodo v povprečju od šest do sedem let dlje delovno aktivni, so se ministrstva doslej trudila z vprašanji, kako recimo starejše spodbujati k delu, kako delovna mesta prilagoditi starejšim in podobno.

Kdor je v zadnjem obdobju spremljal ta prizadevanja in tudi razprave v drugih evropskih državah, je lahko kar obnemel, ko je prebral, kaj so vladni eksperti vpisali v sedmi sveženj protikoronskih ukrepov. Kar tako, mimogrede, po kakšnem popoldanskem brainstormingu. Predlagajo, da lahko direktorji v javnem in zasebnem sektorju odpovedo delovno razmerje brez utemeljitve razlogov vsakemu zaposlenemu, ki že izpolnjuje pogoje za upokojitev. Namesto da bi starejše spodbujali, naj delajo, jih bodo torej prisilno upokojevali. Česa takšnega se lahko domisli le največji makiavelist z zoženim pogledom. Češ, bom na ta račun, ko se bodo v javnem sektorju sproščala delovna mesta, v prihodnjih mesecih zaposlil še nekaj svojih. Za drugo pa mi ni mar.