Nina Strnad, pevka, ki svoj glas živi

Je ena najbolj znanih in cenjenih slovenskih pevk, zato ne preseneča, da je pela, še preden je govorila. Njen prvi glasbeni spomin je podoba štiriletne Nine (rojena je leta 1987), ki s sestrama na kasetofon snema pesem Tri spominčice sem posadila iz pravljice Svetlane Makarovič Sapramiška. Starša sta njen talent hitro prepoznala in edini logični korak je bil vpis v glasbeno šolo, kjer je sodelovala pri projektu Otroci glasbe, in ta je prinesel njen prvi televizijski nastop. Vmes je postala solistka šolskega pevskega zbora. V najstniških letih je bila članica dekliškega pop tria Vox, puberteta pa ji je vzbudila tudi interes za subkulture. Rock/metal faze se spominja predvsem zaradi pisanja pesmi v garaži.

Starša sta jo medtem vpisala na ure jazz petja pri Nadi Žgur. Če je prej poznala le Sinatro, se ji je zdaj odprlo okno v nov svet. Jazz petje ni bilo načrtovano, le trenutek je bil pravi. Profesorica ji je predstavila večplastnost žanra in jo vključila v cerkveni zbor Alfa in Omega, kjer se je zbližala z gospelom, ki jo je navdihnil zaradi »občutenja duše« v glasu. Danes priznava, da ni veliko vadila, a je strastno vsrkavala vse, kar ji je bilo ponujeno. Pritegnila jo je starejša jazz generacija – dive, kot so Shirley Horn, Anita O’Day in Sarah Vaughan. Očarale so jo s svojo toplino in iskrenostjo, ki izvirata iz človeškega pristopa, del katerega so tudi napake. »Glasbo so živele v pravem pomenu besede, zato so jo tudi lažje poosebljale,« je prepričana.

Po srednji glasbeni šoli in nastopu z Evropskim jazz orkestrom se je dvakrat izobraževala v ZDA in vmes doma, v Ljubljani, končala ekonomsko fakulteto. Po drugi vrnitvi se je odločila, da želi ustvarjati v Sloveniji, saj je kakovost življenja tu višja, njej podobnih vokalistk pa malo. Vpisala se je na študij glasbene pedagogike v Celovcu in se doma aktivno uveljavljala kot pevka in učiteljica. Petje zdaj poučuje že več kot desetletje. Ima svoj sistem, s katerim varovance uči, kako s svojimi telesi doseči zastavljene (vokalne) cilje.

Prva interpretka slovenske popevke je postala skoraj naključno. Odločilno je bilo petje v Big Bandu Dom pod vodstvom Braca Doblekarja, s katerim so izvajali jazz standarde in popevke. Prva zunanja potrditev je bil nastop v oddaji Ženske v jazzu pri 22 letih. Takrat se je vse začelo. Sledila so sodelovanja z različnimi orkestri ter nastopi v oddaji Parada, na Poletni noči in drugih velikih koncertih. Spoprijateljila se je s trobentačem Igorjem Matkovičem, s katerim sta sestavila kvintet, ki je izvajal priredbe slovenskih popevk, kar je vzbudilo pozornost starost popevke. Drago Gajo jo je medtem povabil k sodelovanju s priznanim pianistom Petrom Miheličem, o katerem dotlej ni vedela nič. Po uspešnem koncertu jo je vzel za svojo in nato sta vsako zimo vadila po cele popoldneve. Prijateljstvo je leta 2016 obrodilo album V luči življenja, predstavitveno delo vrhuncev slovenske popevke.

Takrat je resnično začutila poslanstvo, da slovensko glasbo predaja prihodnjim generacijam. Kmalu je dobila povabilo RTV Slovenija, da sodeluje na plošči, posvečeni skladatelju in dirigentu Jožetu Privšku. Z Lenartom Krečičem sta se zakopala v arhiv in ustvarila čudovite Trenutke s Privškom. Verjame, da veličina slovenske popevke izvira iz takratnega jugoslovanskega glasbenega kozmopolitstva, strasti mladih izobraženih glasbenikov ter Adamičeve in Privškove vizije. Glavna aduta, utelešena v interpretacijah Elde Viler in Ditke Haberl, pa sta čustveni naboj ter intimni stik med izvajalci in besedili, ki sodijo v kanon slovenske poezije.

Ko se ne ukvarja z muziko, rada pogleda kak dokumentarec, posebno strast pa ima do sestavljanja pohištva. A je glasba vselej na prvem mestu. Petje je zanjo način življenja. »Konstantno se mi poje,« priznava. Preden zaspi, se ji v glavo včasih prikradejo zvoki orkestra – poklicna deformacija, ki ji ni mogoče ubežati. Biti pevka je poklic, ki ga živi in diha, tudi ko ni na odru. Čeprav pravi, da ne vadi zares, redno ohranja svojo kondicijo. Zato je petje na playback zanjo zločin. Preveč časa in energije je vložila v svoj glas. Obenem zavrača izbore najboljših pevcev, prav tako ni pristašica tekmovanj, čeprav je kot najstnica v Bitki talentov na TV Slovenija nastopila tudi sama. Nikoli pa ni nastopila na festivalu Slovenska popevka.

Kot nekaj enkratnega izpostavlja nastop z legendarnim filmskim skladateljem Michelom Legrandom v ljubljanskem Cankarjevem domu. Na odru njegove največje, Gallusove dvorane se je že večkrat tresla, a dodaja, da obstaja tudi trema zaradi prevelike sproščenosti. Ko pesem izvaja že stotič, ji misli včasih bežijo k dnevnim opravilom. »Fokusirati se moraš na tu in zdaj,« pravi. Na obzorju pa se ji počasi izrisuje nov projekt. Avtorsko glasbo, ki je nastajala kar desetletje, namerava združiti v zaokroženo celoto. Zaradi druge porodniške je idejo začasno postavila na stran, zdaj pa je material dozorel tudi v njej. Končno bo napočil čas za prvo avtorsko ploščo.