Populist z doktoratom

Nekateri koncepti so za človekove možgane nepredstavljivi. Naj kot primer navedemo koncept neskončnosti. Matematiki pravijo, da neskončnost obstaja, a ko si jo želijo naši možgani predstavljati, ne gre. Ob poskusu se tok misli za kratek čas zaustavi – kot da bi zablokirali. Še huje je, če si predstavljamo koncept neskončnosti deljen s konceptom neskončnosti, ki da rezultat ena. Ali celoto, pravijo matematiki. Možgani poskušajo, a zablokirajo, javijo napako in kot da se znova zaženejo, resetirajo.

Ne samo v matematiki, tudi v družbeni realnosti lahko naletimo na takšna čuda. Eno se nam je recimo prikazalo minuli teden, ko je v Odmevih na RTV Slovenija nastopil vodja vladne svetovalne komisije za protikrizne ukrepe Matej Lahovnik. No, če smo natančni, tako imenovana »Lahovnikova skupina« pravnoformalno niti ne obstaja, a to je že drug problem. Skupina sprejema izredno pomembne odločitve o porabi milijard evrov, a zapisnikov o njenem delovanju ni. Njeni predstavniki ne nosijo nobene pravnoformalne odgovornosti, niti tega natančno ne vemo, kdo so njeni člani. A to je problem druge vrste.

Vrnimo se k čudežu iz družbene realnosti: minuli teden je vodja te Lahovnikove skupine, torej Matej Lahovnik, nastopil v oddaji Odmevi. Pojasnjeval je, zakaj so se v svetovalni skupini odločili vladi predlagati na eni strani povečanje deleža dohodnine, ki ga lahko vsi namenjamo nevladnim organizacijam, z 0,5 odstotka na en odstotek, hkrati pa za ukinitev posebnega sklada, kamor se steka dohodnina, ki je davkoplačevalci niso namenili nikomur in jo strokovne komisije po ministrstvih vsako leto razdelijo nevladnim organizacijam na podlagi razpisov. Številne organizacije, na primer Rdeči križ, izvajajo večje, evropske projekte, za kar potrebujejo več lastnih sredstev, do njih pa pridejo prav prek tega sklada. Zakaj naj bi zdaj ta sklad ukinili? Lahovnikov odgovor je bil, da o tem ne morejo odločati kar neki »strokovnjaki« – strokovnjake je v narekovajih Lahovnik zapisal na Twitterju. Nadaljeval je, da naj o tem neposredno in demokratično odločajo kar ljudje, ker:

»... so najboljši kriterij, kako razdeliti denar med nevladne organizacije, tisti, ki ga zaslužijo. Logika, da ljudje niso kompetentni odločati, kam naj njihov denar gre, so pa ga bili sposobni zaslužiti, je neprimerna. Ključno besedo morajo imeti tisti, ki so denar zaslužili.« Tako je vzklikal v pogovoru z voditeljem Odmevov, Igorjem Bergantom. Sliši se seveda logično – demokratično, lahko bi že zaploskali, a ko v naslednjem trenutku možgani poskušajo idejo razumeti v njeni celovitosti, se vse skupaj zruši: mar ni ravno Matej Lahovnik vodja posebne strokovne komisije, ki razdeljuje milijarde, zdaj pa s piedestala takšne komisije trdi, da so strokovne komisije le »strokovne« komisije, manipulativne, nedemokratične, na kar ga je opozoril sam Bergant? Na tej točki možgani zablokirajo, ne gre dalje. Kako lahko strokovnjak trdi, da si dejansko davkoplačevalci ne želijo strokovnjakov – kaj pa če si davkoplačevalci dejansko želijo, da bi jim dali mir in da bi o delitvi denarja za nevladne organizacije odločali strokovnjaki?

Te Lahovnikove enačbe seveda kompetentno sami ne moremo razrešiti. A k sreči nismo prvi, ki se ukvarjamo s fenomenom Mateja Lahovnika. Največ so v preteklosti o njem razmišljali nekdanji vodilni v stranki Zares, ki je prav zaradi Lahovnika tudi razpadla. Lahovnik je na politično prizorišče stopil leta 2004 kot novoodkrita zvezda stranke LDS – s 33 leti je za pol leta postal najmlajši gospodarski minister v slovenski vladi, tedaj pod vodstvom Toneta Ropa. Čeprav je bil pred tem med ostrejšimi kritiki LDS – rad je ponavljal, da mora kader v Sloveniji izpolnjevati tri pogoje za prevzem pomembnih funkcij, to so črke L, D in S – si je takrat brez težav nadel strankino identiteto. A je v njej ostal le tri leta: ko je bilo očitno, da LDS tudi s kadrovsko prenovo svoji usodi ne bo mogla ubežati, jo je zapustil. Nato je leta 2007 presedlal k novi politiki, stranki Zares; bil je njen soustanovitelj in nato celo kandidat za predsednika, dokler ni leta 2012 zaradi projekta TEŠ iz stranke izstopil, zaradi notranjih sporov pa je potonil tudi Zares.

Lahovnikovi nekdanji politični kolegi so prišli do dveh sklepov: da v profesionalnem smislu sledi motu, ki ga je svoje čase rad ponavljal: »Vsako prase rije zase.«

Bivši vodilni v stranki Zares, ki so o Lahovniku precej razmišljali, so prišli do dveh zaključkov. Ivo Vajgl je recimo na koncu sklenil, da ima Lahovnik poseben, »individualistični« pristop k politiki, beri, da dela predvsem zase. To je podkrepil z motom, ki ga je domnevno Lahovnik pogosto uporabil in z njim tudi upravičil odhod iz njihove stranke. Ta Lahovnikov moto se glasi: »Vsako prase rije zase.« Primer: Lahovnik podpira uvedbo vinjet, ker se mu to kot vozaču iz Velenja izplača. Do drugačnega, a vendarle podobnega sklepa pa je prišel nekdanji predsednik stranke Gregor Golobič. Ta je ocenil, da je Lahovnik »erjavec z doktoratom«. Torej populist, ki se obrača z vetrom in svoje teze zavija v celofan učenosti.

Te sodbe so seveda ostre. Lahovnik je brez dvoma eden boljših slovenskih strokovnjakov za (menedžerske) prevzeme, iz katerih je tudi doktoriral. Pred vstopom v politiko je podjetjem tudi svetoval, kako izpeljati menedžerske prevzeme. A ko je vstopil v politiko, je v skladu s tedanjim splošnim javnim ogorčenjem postal eden najbolj zavzetih borcev proti tajkunom. Bil je neomajen in je kot gospodarski minister zaznamoval gospodarski razvoj države z odločitvijo o zamrznitvi menedžerskih kreditov. Posledice so bile grozljive – takšne, kot so pravilno napovedovali bankirji, recimo njegov tedanji največji nasprotnik iz LDS Draško Veselinovič: sledil je namreč bankrot številnih velikih slovenskih gospodarskih sistemov.

Zaradi zaustavitve kreditiranja je tako propadel ves seznam najbolj znanih slovenskih gradbenih podjetij, pa tudi drugih družb, vse tja do skupine Laško, čemur je posledično sledila prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Danes, ko v velika slovenska podjetja – od železnic do Petrola – vstopajo vzhodnoevropski tajkuni, ostaja grenak priokus, da v državi kapitalizma nismo uspeli prelisičiti. Brez dvoma pa nima grenkega priokusa Lahovnik, ki je iz vsega tega vendarle nekaj iztržil. Lahovnik, ki je de facto s svojimi odločitvami tlakoval pot Agrokorju v Slovenijo, je tako od leta 2012 (Agrokorjev) nadzornik Mercatorja, za kar letno prejme več kot 50.000 evrov nagrade. Zaradi načelnosti smo vsi izgubili večji del državne srebrnine, šrote in bavčarje smo pospravili v zapor – le Lahovnik je profitiral, bi lahko sklenili.

Danes, ko je Lahovnik najvplivnejši ekonomist v državi, eden najtesnejših sodelavcev Janeza Janše, s katerim se tudi družinsko druži, naj bi bila situacija drugačna. Lahovnik je odgovoren za snovanje protikriznih paketov, tako imenovanih PKP zakonov: pripravlja osnovne usmeritve, ki jih ministrstva nato prevajajo v zakonodajne osnutke. In vse to ogromno delo počne pro bono, zastonj. Domnevno. Na začetku leta smo slišali, da je to naporno delo, brez spanja. A pozornim vendarle niso ušle nagrade, ki jih zdaj Lahovnik in njegovi člani dobivajo: Ivan Simič, član Lahovnikove skupine, je na primer pred kratkim na predlog vlade postal član nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), prav ta SDH pa je novembra Lahovnika imenoval za namestnika predsednika nadzornega sveta Krke. Za opravljanje te funkcije bo Lahovnik na leto prejemal okoli 24 tisoč evrov bruto nagrade, skupaj s sejninami.

Če bi Lahovnikova skupina delala strokovno, bi mu ta denar seveda privoščili. A kaj ko se ni mogoče znebiti občutka, da je Lahovnik vendarle plačan za to, da realizira ideološki program SDS. Omenjeni poskus ukinitve sklada za nevladne organizacije je dejansko med manjšimi, nepomembnimi PKP ukrepi. Značilnost vseh šestih oziroma sedmih protikoronskih zakonov je vezava državne pomoči na zaposlitveni status. Na to že ves čas opozarjajo nevladniki in predvsem kulturniki: da so zaradi tega, ker niso v delovnem razmerju, vedno znova prikrajšani za pomoč in celo, da jih vlada s tem namenoma uničuje.

Lahovnik je pameten človek, a ravno zato so njegova stališča še toliko bolj grozljiva. Poslušalec ve, da obstaja le en odgovor. Lahovnik mora biti hipokrit, drugače celote ni mogoče sestaviti.

Ko smo o tem govorili z Lahovnikom, nam je ponovno dejal nekaj, zaradi česar so možgani za kratek čas zablokirali. Rekel je, da se na ta način vlada bori proti prekarnim zaposlitvam, saj ne želijo pomagati tistim, ki ne zaposlujejo svojih delavcev. »Mislim, da bi to našo usmeritev morala podpreti tudi Levica,« nam je dejal. Ja, seveda, sliši se logično. Ne bomo zdaj podpirali tistih, ki so proti rednim zaposlitvam. Ampak stop. Ali se ni prav Lahovnik leta 2011 pridružil skupini neoliberalnih ekonomistov pod vodstvom Žige Turka, ki so se zavzemali za »resetiranje Slovenije« in zagovarjali povečanje prožnosti dela? Ali ni prav ta neoliberalna ideologija resetiranja odgovorna za promocijo prekarnih zaposlitev? In zdaj, ko so ljudje v tem najslabšem možnem položaju na trgu dela, naj jim ne bi pomagali, ker naj bi bila ta oblika dela, ki so jo sprejeli pod prisilo, zavržena?

Lahovnik je seveda pameten in razgledan človek, a ravno zato so njegova stališča še toliko bolj grozljiva. Poslušalec ve, da je mogoč le en odgovor. Lahovnik mora biti hipokrit, drugače celote ni mogoče sestaviti. Leta 2008, na primer, ko je bil Lahovnik še poslanec in član parlamentarnega odbora za obrambo, je dejal: »Več od odstotka BDP za vojsko ni treba dajati. Vojaški proračun je treba radikalno skrčiti. Doslej še niso zaradi tega nikogar vrgli iz Nata in mislim, da tudi nas ne bodo.« Le zakaj danes molči, ko želi njegov družinski prijatelj Janez Janša za vojaške investicije potrošiti 780 milijonov evrov? Je bil leta 2008 še mlad, danes pa je že star in pameten?

Morda pa gre za nekaj drugega. Na enak način, kot se je koalicija Janeza Janše začela boriti proti epidemiji – z izključitvijo epidemiologov –, se je začela boriti tudi proti gospodarskim posledicam: z izključitvijo resnih ekonomistov. Resni, ugledni slovenski ekonomisti, ki so se v Lahovnikovo skupino vključili na začetku – od Dušana Mramorja do Marka Jakliča –, so se od nje že poslovili. Niso želeli dajati kredibilnosti in prevzemati odgovornosti za nekaj, s čimer se niso strinjali. Lahovnik pa bo, tako je videti, vse to preživel, saj ima veliko sposobnost prilagajanja.