»Čas za resetiranje?«

Dr. Slavoj Žižek , Filozof in psihoanalitik, gostujoči predavatelj na več kot desetih univerzah po vsem svetu.

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Komentar

Aprila 2020 je Jürgen Habermas v odzivu na izbruh covid-19 poudaril, da »se eksistencialna negotovost zdaj širi globalno in hkratno, in sicer v samih glavah medijsko omreženih posameznikov. Še nikoli nismo toliko vedeli o svoji nevednosti in neizbežnosti, da živimo in delamo v negotovosti.«1 Prav ima, ko trdi, da nevednost ni povezana le s samo pandemijo – za te zadeve vsaj obstajajo strokovnjaki –, temveč še tesneje z njenimi gospodarskimi, družbenimi in duševnimi posledicami. Bodite pozorni na njegovo natančno izražanje: ne le da preprosto ne vemo, kaj se dogaja, vemo, da ne vemo, in ta nevednost je že sama družbeno dejstvo, vtisnjeno v odziv naših institucij. Zdaj vemo, da so na primer v srednjem veku in na začetku moderne dobe vedeli veliko manj, kot vemo danes – a tega niso vedeli, ker so se opirali na trdne ideološke temelje, ki so jamčili, da je univerzum smiselna celota. Enako velja za nekatere predstave o komunizmu in celo za Fukuyamovo idejo o koncu zgodovine – vsi so domnevali, da vedo, v katero smer gre zgodovina. Poleg tega Habermas negotovost pravilno umešča v »glave medijsko omreženih posameznikov«: povezava z omreženim univerzumom pošteno širi naše znanje, a nas hkrati pahne v radikalno negotovost (so v naš računalnik vdrli hekerji, kdo nadzira naš dostop, so to, kar beremo, lažne novice?). Vedno nova odkritja o tujih (ruskih?) vdorih v ameriške državne institucije in velike družbe so primer te negotovosti: Američani odkrivajo, da ne morejo ugotoviti niti obsega niti načina sedanjega vdiranja. Ironično je, da je zdaj udaril virus v obeh pomenih, ki ju ima ta beseda, biološkem in digitalnem.

Ko ugibamo, kakšne bodo naše družbe, ko bo pandemije konec, se moramo izogniti pasti futurologije – saj ta že po definiciji zanemari človeško nevednost. Futurologijo razlagajo kot sistematično napovedovanje prihodnosti na podlagi sedanjih trendov v družbi – in ravno v tem tiči težava: futurologija tisto, kar prihaja, večinoma ekstrapolira iz sedanjih gibanj. Pri tem ne upošteva zgodovinskih »čudežev«, korenitih prelomov, ki jih je mogoče razložiti le retroaktivno, potem ko so že mimo. Tu bi morda morali omeniti razliko med francoskima izrazoma futur in avenir. Futur je tisto, kar bo prišlo po sedanjosti, avenir pa namiguje na korenito spremembo. Ko je predsednik vnovič izvoljen, je sedanji in prihodnji predsednik, ni pa prihajajoči predsednik – to je drug predsednik. Bo torej pokoronski univerzum le še ena prihodnost ali nekaj prihajajočega?

To ni odvisno zgolj od znanosti, temveč tudi od naših političnih odločitev. Napočil je trenutek za besede, da si ne smemo delati utvar o »srečnem« izidu ameriških volitev, ob katerem so si tako močno oddahnili liberalci po vsem svetu. Film Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, ena spregledanih mojstrovin hollywoodske levice, pripoveduje zgodbo o Johnu Nadu (nada v španščini pomeni nič), brezdomnem delavcu, ki je v opuščeni cerkvi po naključju našel kup sončnih očal. Ko je hodil po ulici, si je ena nataknil in opazil, da je na barvitem oglasu, ki je vabil k uživanju čokoladk, pisalo preprosto le ’Ubogaj’, na drugem z elegantnim parom v tesnem objemu, pa je skozi očala prebral ukaz ’Poroči se in razmnožuj’. Videl je tudi, da so na bankovcih odtisnjene besede ’To je tvoj bog’. John Nada je kmalu odkril, da so številni ljudje, ki se zdijo prijetni, skozi očala pošastni vesoljci s kovinskimi glavami ... Kar danes kroži po spletu o Bidnu in Harrisovi, je repriza prizora iz Oni živijo: na prvi pogled se smehljata s sporočilom ’Čas za ozdravitev’, skozi sončna očala pa sta zunajzemeljski pošasti, ki sporočata ’Čas za podreditev’.

Namesto da zaman iščemo oporo v nekem upanju, bi se morali sprijazniti, da smo v brezupnem položaju, in se odločno odzvati na to.

To je seveda del Trumpove propagande za diskreditacijo Bidna in Harrisove kot mask anonimnih korporacijskih strojev, ki nadzorujejo naše življenje – vendar je v tem tudi (več kot) zrno resnice. Bidnova zmaga pomeni prihodnost, ki bo nadaljevanje predtrumpovske normalnosti – zato se je po njegovi zmagi utrgal takšen vzdih olajšanja. A ta normalnost pomeni vladavino anonimnega globalnega kapitala, ki je dejanski tujec v našem okolju. Iz mladosti se spomnim želje po socializmu s človeškim obrazom v primerjavi s sovjetskim tipom birokratskega socializma – Biden zdaj obljublja globalni kapitalizem s človeškim obrazom, za obrazom pa ostaja ista resničnost. V izobraževanju je ta človeški obraz prevzel obliko človekove obsedenosti z blaginjo: učenci in dijaki bi morali živeti v mehurčkih, s čimer naj bi se rešili pred grozotami zunanje resničnosti v varnem zavetju pravil politične korektnosti. Namen izobraževanja ni več streznitev, ko nam je omogočen spoprijem z družbeno stvarnostjo – in ko nam govorijo, da ta varnost preprečuje mentalne zlome, bi morali odgovoriti z ravno nasprotno trditvijo: zaradi takšne lažne varnosti smo izpostavljeni duševnim krizam, ko se moramo spoprijeti s svojo družbeno stvarnostjo. Prizadevanje za blaginjo zgolj ohranja lažni človeški obraz naše stvarnosti, namesto da bi nam omogočalo to stvarnost spremeniti. Biden je sam pojem predsednika blaginje.

Zakaj je torej kljub vsemu boljši od Trumpa? Kritiki poudarjajo, da tudi Biden laže in predstavlja veliki kapital, le v vljudnejši obliki – a žal je ta oblika pomembna. Trump je z vulgarizacijo javnega govora načel etično substanco našega življenja, kar je Hegel imenoval Sitten (nasprotje individualne morale). Ta vulgarizacija je globalni proces – imamo tudi evropski primer: Szilarda Demetra, madžarskega vladnega komisarja za kulturo in vodjo Petöfijevega literarnega muzeja v Budimpešti. Novembra letos je v prispevku za mnenjsko stran nekega časopisa napisal: »Evropa je plinska celica Georga Sorosa. Strupeni plin uhaja iz kapsule večkulturne odprte družbe, ki je smrtonosna za evropski način življenja.«2 Demeter je Sorosa označil za »liberalnega firerja« in trdil, da ga njegova »liber-arijska vojska poveličuje bolj, kot je Hitlerja njegova«. Če bi Demetra prosili za komentar, bi te besede verjetno razglasil za retorično pretiravanje, vendar s tem nikakor ne bi omilil njihovega grozljivega pomena. Primerjava med Sorosom in Hitlerjem je izrazito antisemitska, saj Sorosa postavlja na isto raven s Hitlerjem in trdi, da večkulturna odprta družba, ki jo spodbuja prvi, ni le enako pogubna kot holokavst in arijski rasizem, ki je pripeljal do tega (liber-arijski), temveč, še huje, je pogubnejša za evropski način življenja.

Ali poleg Bidnovega »človeškega obraza« obstaja alternativa za to strah zbujajoče videnje? Greta Thunberg je pred kratkim strnila tri pozitivne nauke pandemije: »Krizo je mogoče obravnavati kot krizo, zdravje ljudi je mogoče postaviti pred gospodarske interese in mogoče je prisluhniti znanosti.«3 Da, a to so možnosti – krizo je mogoče obravnavati tudi tako, da se izrabi za zamegljevanje drugih kriz (na primer, da moramo zaradi pandemije zanemariti globalno segrevanje); krizo je mogoče izrabiti tudi za to, da bogati še bolj obogatijo in reveži še bolj obubožajo (to se je leta 2020 dogajalo z neverjetno hitrostjo); in znanost je mogoče celo prezreti ali jo deliti na kategorije (spomnite se samo tistih, ki se nočejo cepiti, in eksplozivne rasti teorij zarote in tako dalje). Scott Galloway4 je precej natančno predstavil razmere v teh koronskih časih:

»Naglo napredujemo v državo s tremi milijoni lordov, ki jim služi 350 milijonov tlačanov. Tega ne maramo omenjati na glas, a zdi se, da so si to pandemijo izmislili za najbogatejšo desetino, da bi se prebila v najbogatejši odstotek, preostalih devet desetin pa potisnili navzdol. Odločili smo se, da bomo zaščitili podjetja, ne ljudi. Kapitalizem se bo dobesedno zrušil sam nase, če ne bo obnovil stebra sočutja. Odločili smo se, da kapitalizem pomeni biti ljubeč in sočuten do podjetij, do posameznikov pa darvinističen in neizprosen.«

Kakšen izhod si torej predstavlja Galloway, kako bi morali preprečiti zlom družbe? Njegov odgovor je, »da se bo kapitalizem zrušil sam nase, če ne bo več sočutja in ljubezni«: »Začenjamo véliko resetiranje in to poteka hitro. Številna podjetja bodo žal pogubljena zaradi gospodarskih posledic pandemije in tista, ki bodo kljub vsemu preživela, bodo delovala v drugačni obliki. Organizacije bodo postale veliko prilagodljivejše in odpornejše. Razcepljene ekipe, ki zdaj uspevajo kljub manjšemu nadzoru, si bodo prizadevale, da se takšna avtonomija nadaljuje. Zaposleni bodo pričakovali, da bo vodstveno upravljanje tudi v prihodnje pregledno, pristno in človeško.«5 A treba se je vprašati tudi, kako se bo to uresničevalo. Galloway predlaga ustvarjalno uničenje, po katerem bi propadajoča podjetja propadla, hkrati pa bi zavarovali ljudi, ki bi pri tem izgubili delo: »Dovolimo, da ljudi odpuščajo in da se zaradi tega Apple povzpne in s trga izrine Sun Microsystems, nato pa na podlagi te osupljive uspešnosti izrazimo večje sočutje z ljudmi.«6

Težava se seveda skriva v tem, kdo smo ti skrivnostni »mi« v zadnjem stavku, to je, kako natančno naj bi potekala prerazporeditev. Bi preprosto bolj obdavčili zmagovalce (v tem primeru Apple) in jim hkrati dovolili, da ohranijo monopolni položaj? V Gallowayevi zamisli se skriva dialektična napaka: edini način za zmanjšanje neenakosti in revščine je, da se tržni konkurenci dovoli, naj opravi svoje kruto delo (pustimo, da odpuščajo ljudi), a kaj sledi? Bodo tržni mehanizmi sami ustvarjali nova delovna mesta? Ali država? Kako je mogoče učinkovito izkoristiti ljubezen in sočutje? Ali pa bomo računali na sočutje zmagovalcev in od njih pričakovali, da se bodo vsi vedli kot Gates in Buffet? Takšna nadgradnja tržnih mehanizmov z moralo, ljubeznijo in sočutjem se mi zdi skrajno sporna: namesto da bi nam omogočili dostop do najboljšega iz obeh svetov (tržnega egotizma in moralnega sočutja), bomo najverjetneje dobili najslabše iz obeh svetov.

Človeški obraz tega »vodenja s preglednostjo, pristnostjo in človečnostjo« so Gates, Bezos, Zuckerberg, obrazi avtoritarnega korporativnega kapitalizma, ki vsi pozirajo kot človekoljubni junaki, kot naše novo plemstvo, hvaljeno v medijih in uvrščeno med modre dobrodelneže. Gates v dobrodelne namene daje milijarde, a ne smemo pozabiti, da je nasprotoval načrtu Elisabeth Warren za komaj občutno zvišanje davkov. Hvalil je Pikettyja in se nekoč skoraj razglasil za socialista – drži, vendar v zelo ozkem, sprevrženem pomenu: njegovo bogastvo izvira iz pozasebljenja »skupne lastnine«, kot je to imenoval Marx, našega skupnega družbenega prostora, v katerem se gibljemo in sporazumevamo. Gatesovo bogastvo nima nobene povezave s proizvodnimi stroški izdelkov, ki jih prodaja Microsoft (lahko bi celo trdili, da ta svojim delavcem, ki opravljajo intelektualno delo, izplačuje razmeroma visoke plače), to pomeni, da Gatesovo bogastvo ni posledica njegove uspešne proizvodnje dobre programske opreme po nižji ceni od konkurence ali večjega »izkoriščanja« najete intelektualne delovne sile. Gates je postal eden najbogatejših ljudi na svetu, ker si je prilastil najemnino za omogočanje sporazumevanja med milijoni uporabnikov prek medija, ki ga je privatiziral in ga nadzoruje. In tako kot je Microsoft privatiziral programsko opremo, ki jo uporablja večina od nas, je osebne stike privatiziral Facebook, kupovanje knjig Amazon, iskanje pa Google ...

Pot onkraj, v novo pozitivno ureditev, vodi prek politike, ne znanosti. Spremeniti moramo svoje gospodarsko življenje, da bo lahko preživelo zaprtja in izredne dogodke.

Torej je v Trumpovem »uporu« proti digitalnim velesilam zrno resnice. Vredno si je ogledati War Room, oddajo Steva Bannona, najpomembnejšega ideologa Trumpovega populizma: ne gre drugače, kot da nas očara, ko toliko delnih resnic združi v celovito laž. Da, pod Obamo se je vrzel, ki bogate ločuje od revnih, močno razširila in velike družbe so se okrepile ... a pod Trumpom se je to samo nadaljevalo, za nameček je Trump znižal davke, tiskal denar za reševanje predvsem velikih družb in tako dalje. Pri tem se seznanjamo z grozno navidezno drugo možnostjo: vélikim resetiranjem podjetij ali nacionalističnim populizmom, za katerega se izkaže, da ni nič drugačen. Véliko resetiranje je obrazec za spreminjanje nečesa (morda celo množice stvari) tako, da vse skupaj ostane bolj ali manj enako.

Ali obstaja tretja pot, zunaj prostora dveh skrajnosti, vrnitve stare normalnosti in vélikega resetiranja? Da, to je dejansko véliko resetiranje. Ni skrivnost, kaj bi bilo treba storiti – Greta Thunberg je to jasno povedala. Najprej bi morali pandemično krizo končno prepoznati kot to, kar dejansko je – del globalne krize celotnega načina življenja, od ekologije do novih družbenih napetosti. Drugič, uvesti bi morali družbeni nadzor nad gospodarstvom in ga urediti s predpisi. Tretjič, zanesti bi se morali na znanost – zanesti že, a je ne preprosto sprejemati kot akterke, ki odloča. Zakaj ne? Vrnimo se k Habermasu, s katerim smo začeli: v zagati smo, ker moramo ukrepati, čeprav se zavedamo, da ne poznamo vseh koordinat razmer, v katerih smo se znašli, in bi neukrepanje samo po sebi delovalo kot ukrep. Pa ni to izhodiščno stanje vsakega ukrepanja? V veliki prednosti smo, ker vemo, koliko ne vemo, in to zavedanje o nevednosti nam omogoča svobodo. Ukrepamo, pa položaja ne poznamo v celoti, vendar to ni preprosto naša omejitev: svobodo nam daje to, da je položaj – vsaj v naši družbeni sferi – sam po sebi odprt, ne pa popolnoma (vnaprej) določen. In naš položaj v pandemiji je prav gotovo odprt. Naučili smo se prve lekcije: delna ustavitev življenja ni dovolj. Govorijo nam, da si ne moremo (naše gospodarstvo) privoščiti še ene popolne ustavitve življenja – zato spremenimo gospodarstvo. Ustavitev je najkorenitejša negativna poteza znotraj sedanje ureditve. Pot onkraj, v novo pozitivno ureditev, vodi prek politike, ne znanosti. Spremeniti moramo gospodarsko življenje, da bo lahko preživelo zaprtja in izredne dogodke, ki nas zagotovo še čakajo, enako, kot nas vojna prisili, da se ne zmenimo za tržne omejitve in poiščemo način, kako doseči »nemogoče« v gospodarstvu s prostim trgom.

Marca 2003 je Donald Rumsfeld, takratni obrambni minister, amatersko pofilozofiral o razmerju med znanim in neznanim: »Obstaja znano znano. To je tisto, za kar vemo, da vemo. Potem je tu znano neznano. To pomeni, da obstajajo stvari, za katere vemo, da jih ne vemo. Vendar obstaja tudi neznano neznano. To pa je vse tisto, za kar sploh ne vemo, da ne vemo.«7 Pozabil je dodati ključni četrti izraz: neznano znano, torej stvari, za katere ne vemo, da jih vemo – kar je ravno freudovsko nezavedno, znanje, ki se ne pozna, kot je govoril Lacan. Če je Rumsfeld menil, da so največje tveganje pri spopadu z Irakom neznane neznanke, Sadamove grožnje, za katere niti ne slutimo, kaj bi lahko bile, bi morali odgovoriti, da je, nasprotno, glavna nevarnost neznano znano, zanikana prepričanja in predpostavke, za katere se niti sami ne zavedamo, da jih upoštevamo. Habermasovo trditev, da nikoli nismo vedeli toliko o tem, česar ne vemo, bi morali razumeti na podlagi teh štirih kategorij: pandemija je pretresla tisto, kar smo vedeli, da vemo (tako smo mislili), zavedeli smo se tega, česar nismo vedeli, da ne vemo, in se pri tem, kako smo se spoprijemali s tem, zanašali na tisto, za kar nismo vedeli, da vemo (vse predpostavke in predsodki, ki vplivajo na naše ravnanje, čeprav se jih niti ne zavedamo). Tu nimamo opravka le s preprostim prehodom iz nevedenja v vedenje, temveč z veliko subtilnejšim prehodom iz nevedenja v vedenje, česa ne vemo – naše pozitivno znanje v tem prehodu ostane isto, pridobimo pa manevrski prostor za ukrepanje.

Kitajska (pa Tajvan in Vietnam) se je odrezala veliko bolje kot Evropa in Združene države Amerike glede na tisto, za kar ne vemo, da vemo, in naše predpostavke ter predsodke. Naveličan sem že nenehnega ponavljanja trditve: »Da, Kitajci so zajezili virus, a za kakšno ceno ...« Strinjam se, da potrebujemo kitajskega Assangea, ki bi nam razkril, kaj se je res dogajalo tam, vso zgodbo, a ostaja dejstvo, da so v Wuhanu, ko se je epidemija začela, takoj ustavili javno življenje in večino proizvodnje v vsej regiji, in tako nedvoumno dali prednost človeškim življenjem pred gospodarstvom – resda z rahlo zamudo, vendar so krizo vzeli skrajno resno. Zdaj žanjejo sadove, tudi v gospodarstvu. To pa je bilo mogoče le – to je treba jasno povedati –, ker komunistična partija še vedno nadzoruje in uravnava gospodarstvo: obstaja družbeni nadzor nad tržnimi mehanizmi, čeravno je totalitaren. In spet, ne gre za vprašanje, kako jim je na Kitajskem uspelo, temveč kako bi morali ravnati mi. Kitajska metoda ni edina, ki je učinkovita, in ni objektivno nujna v smislu, da se je treba zgledovati po njej, ko analiziramo vse podatke. Epidemija ni le širjenje virusa, je proces, ki poteka znotraj nekih gospodarskih, družbenih in ideoloških koordinat, dovzetnih za spremembe.

Zdaj, čisto na koncu leta 2020, živimo v norih časih, v katerih se upanje, da bo cepivo učinkovito, meša z vse večjo depresijo, celo obupom zaradi naraščajočega števila okužb in skoraj vsakodnevnih odkritij novih neznank v zvezi z virusom. Načeloma je odgovor na to, kaj naj storimo, preprost: imamo sredstva in vire za prestrukturiranje zdravstvene oskrbe tako, da bo sposobna poskrbeti za potrebe ljudi v časih krize in tako dalje. A če se navežem na zadnjo vrstico iz Brechtove Hvalnice komunizmu v igri Mati: težko je storiti ravno tisto, kar je preprosto. Težko je zaradi številnih ovir, predvsem globalne kapitalistične ureditve in njene ideološke hegemonije. Potrebujemo novo obliko komunizma? Da, vendar takšno, ki bi jo najraje označil za zmerno konservativni komunizem: vsi nujni koraki, od globalne mobilizacije proti virusnim in drugim grožnjam do vzpostavitve postopkov, ki bodo omejevali tržne mehanizme in socializirali gospodarstvo, vendar na način, ki je konservativen (v smislu prizadevanja, da se ohranijo razmere, primerne za življenje ljudi – in protislovno je, da bomo morali stvari spremeniti ravno zato, da bi ohranili takšne razmere) in zmeren (v smislu previdnega upoštevanja nepredvidljivih stranskih učinkov svojih ukrepov).

Kot je poudaril Emmanuel Renault, so ključna marksistična kategorija, ki razredni boj vpeljuje v samo srčiko kritike politične ekonomije, tako imenovani tendenčni zakoni, zakoni, ki opisujejo nujno tendenco v kapitalističnem razvoju, na primer tendenco upadajoče stopnje dobička. (Kot je pripomnil Renault, je že Adorno vztrajal pri teh razsežnostih Marxovega koncepta tendence, zaradi katerega je ni mogoče zreducirati na preprost trend.8). Marx je pri opisu te tendence tudi sam uporabil izraz antagonizem: vse nižja stopnja dobička je tendenca, ki kapitalista sili k še večjemu izkoriščanju delavcev, delavce pa, da se temu upirajo, tako da izid ni vnaprej določen, temveč je odvisen od boja – organizirani delavci so na primer v nekaterih državah blaginje kapitaliste prisilili k obsežnemu popuščanju. Pri komunizmu, o katerem govorim, je tendenca ravno takšna: razlogi za to so očitni (potrebujemo globalne ukrepe za boj proti zdravstvenim in okoljskim grožnjam, gospodarstvo bo treba nekako socializirati ...) in odziv globalnega kapitalizma na pandemijo bi morali tolmačiti točno kot vrsto odzivov na komunistično tendenco: lažno véliko resetiranje, nacionalistični populizem, solidarnost, omejena na sočutje ...

Kako bo torej – če bo – komunistična tendenca prevladala? Žalostni odgovor se glasi: s še več enakimi krizami. Povedano naravnost: virus je ateist v najmočnejšem pomenu tega izraza. Da, treba je analizirati, kako je pandemija družbeno pogojena, vendar je v osnovi posledica nesmiselne naključnosti, v njej ni globljega sporočila (kot so v srednjem veku kugo razlagali kot božjo kazen). Preden je Freud za vodilo v Razlagi sanj izbral slavni Vergilov verz o acheronta movebo, je razmišljal o še enem kandidatu, in sicer o Satanovih besedah iz Miltonovega Izgubljenega raja: če nas že ne dviguje upanje in smo prisiljeni priznati, da smo se znašli v brezupnem položaju, bi nas moral brezup navdati z odločnostjo. Tako bi se mi, sodobni Satani, ki uničujemo svoj planet, morali odzvati na virusne in ekološke grožnje: namesto da zaman iščemo oporo v nekem upanju, bi se morali sprijazniti, da smo v brezupnem položaju, in se odločno odzvati na to. Spet moram navesti Greto Thunberg: »Ni več dovolj, če se trudimo po najboljših močeh. Zdaj moramo doseči navidezno nemogoče.« Futurologija se ukvarja s tem, kar je mogoče, mi pa moramo storiti, kar je (z vidika sedanje globalne ureditve) nemogoče.

1 https://www.fr.de/kultur/gesellschaft/juergen-habermas-coronavirus-krise-covid19-interview-13642491.html.

2 Hungarian cultural commissioner lights powder keg of controversy after describing Europe as ‘George Soros’ gas chamber’ – RT World News.

3 Greta Thunberg o boju proti podnebnim spremembam v času covid-19 | Time, 8. december 2020.

4 Scott Galloway, Post Corona. From Crisis to Opportunity, New York: Portfolio, 2020.

5 Coronavirus and the Great Reset – SYPartners.

6 Capitalism ’will collapse on itself’ without more empathy and love: Scott Galloway (yahoo.com).

7 Ta primer sem v svojih delih uporabil pogosto, največkrat v 9. poglavju knjige In Defense of Lost Causes, London: Verso Books, 2017.

8 Glej T. W. Adorno, Philosophische Elemente einer Theorie der Gesellschaft, Frankfurt: Suhrkamp 2008, str. 37–40.