Zasijal je Ivan Gale

Stari mački, izurjeni politiki, preračunljivci, realisti, raznorazni wannabe botri, politični »realisti« in strankarski veljaki letos kar niso mogli verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Da lahko neki človek zastonj, brez plačila, ne da bi od tega imel kakršnokoli korist, zgolj zaradi nečesa takšnega, kot je pekoča vest ali morala in etika, storil kaj takšnega, kot je storil Ivan Gale.

Bil je nepomemben uradnik, vodja skupnih služb v Zavodu za blagovne rezerve, »paragrafar«, kot ga je etiketiral gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Nekaj časa je na začetku leta gledal, kako pri nabavi medicinske opreme frčijo milijoni, kako se na veliko krade, je dejal, medtem ko se ljudje s humanitarnimi akcijami trudijo zbrati drobiž za pomoč najšibkejšim. Počil mu je film. Vest naj mu ne bi bila dala miru. Sprva se je anonimno obrnil na novinarje, nato pa se je spontano odločil, da spregovori pred kamerami, odkrito in v živo. Država je bila šokirana.

Njegovo pričevanje o tem, kako so v najhujši zdravstveni krizi preračunljivci v navezi s politično elito mastno zaslužili, je čez čas v pogon pognala kolesje policije, protikorupcijske komisije in računskega sodišča. A ne takoj. Njegovo dejanje je bilo tako nenavadno, da je sprva sprožilo plaz špekulacij in ugibanj. Je za njim kakšna politična stranka? Je Gale to storil v dogovoru s SDS? Z opozicijo? Saj ni mogoče, da se je izpostavil le zato, ker je naletel na nepravilnosti! Ali pač?

Čez čas smo ga spoznali in razumeli. Takšna je njegova zgodba: otroštvo je preživel v Velikih Laščah. Mama je bila socialna delavka, očim pa policist. Verjetno se je zaradi tega kasneje odločil za študij prava na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je diplomiral na temo položaja žensk v sistemih socialne varnosti. Eno izmed njegovih prepričanj je, da bi morali kot družbeni eksperiment na vse vodilne položaje postaviti ženske.

Letos je bil neke vrste utrinek, majhen dokaz, da vse na tem svetu le ni boj hladnih interesov, preračunljivosti. Naš veliki vodja, predsednik vlade Janez Janša, je v množici tvitov recimo to leto razširjal tudi čivk, da je »politika umetnost, kako svoje sebične želje prikazati kot nacionalni interes«. Gale je dokaz, da še obstaja tisti stari izvor javnega delovanja, ki črpa moč iz etike in vesti. Ljudje so to seveda prepoznali – nekaj tisoč jih je takoj podpisalo peticijo »Ivan Gale si zasluži državno odlikovanje«, namenjeno predsedniku republike Borutu Pahorju.

Jasno, da njihov poziv ni bil uslišan. Kmalu po Galetovi intervenciji se je mali slovenski svet ponovno vrnil v stare tire. Na Zavodu za blagovne rezerve je novi direktor Toni Rumpf, ki je pred tem krožil po številnih direktorskih položajih, Galeta krivdno odpustil. Po ukazu, očitno. Aparatčik. Gale je tako postal naš najbolj znan žvižgač, ki ga je doletela podobna usoda kot druge znane svetovne žvižgače, od Snowdna do Assangea.