IN MEMORIAM: Dušan Jovanović (1939 - 2020)

Kakšna bo slovenska družba odslej, ko je odšel pretanjeni, nadarjeni umetnik, ki je ustvarjal z zanosom, strastjo in veseljem? Odšel je velikan slovenskega gledališča, Dušan Jovanović. Pisatelj, dramatik, esejist, režiser, scenarist, predvsem pa človek, ki je neusmiljeno iskal resnico. Bil je analitičen, pogosto preveč natančen; pravijo, da je znal biti strog, pa tudi pozoren in nežen, zahteven do sebe in drugih, njegov um je bil oster kot britev, imel je širok smisel za humor; bil je naglega temperamenta, poredko potrpežljiv, pa vendar vztrajen garač; sodelavce je znal spodbujati, bil jim je naklonjen, jih navduševal, in če je kdo hotel spodkopati samozavest njegovih igralcev in igralk, jih je odločno branil, znal je biti prijatelj.

»V prijateljstvu se pač vedno doseže ravnovesje na tehtnici med zamero in odpuščanjem, med grajo in hvalo, med ljubeznijo in sovraštvom. Zato pa so prijatelji!« je na začetku devetdesetih let zapisal v eseju Besi Ljubiše Ristića, v katerem je natančno opisal svojega nekdanjega sodelavca, ’kamerada’, legendarnega gledališkega režiserja. Ta esej je tudi odlična analiza nekega ’absolutista’ in tako posredno govori o marsikaterem današnjem oportunistu in diktatorju, hkrati najdemo v njem drobce, ki lepo prikazujejo realnost in ozračje v nekdanji Jugoslaviji. Besedilo je izredno, je odlično napisano, večplastno in polno prispodob, ki kažejo avtorjevo široko poznavanje svetovne literature in dramatike, pa tudi filozofije, hkrati je lucidno pisanje o družbenih razmerah in človeških značajih. Takšna je večina esejev v zbirki Paberki iz leta 1996, ki so kot pričevanja o svetu z družbenozgodovinsko analizo. Njegove knjige so sijajne, intervjuji z njim so vedno imeli tudi družbenokritično ost, bili so navdihujoči, saj se je v njih kazal esprit svetovljana; njegovi študentje (na ljubljanski AGRFT je predaval v letih 1989–2006) vedo povedati, da so bila njegova predavanja natančna in spodbudna, gledališčniki pa se spominjajo, kakšne vulkanske erupcije so bile vaje z njim, ko je skočil na oder in strastno razlagal prizore, ognjevito gestikuliral in pokazal tudi svoj igralski talent.

Pa pojdimo na začetek, v sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je Jovanović začel pisati in ustvarjati zgodovino slovenskega eksperimentalnega in avantgardnega gledališča. Seveda ni mogel sam, imel je dobre prijatelje in sodelavce, ki so mu pomagali oblikovati nov pristop h gledališču. Med njimi so bili že omenjeni srbski režiser Ljubiša Ristić, teatrolog in gledališki kritik Lado Kralj, pesnika Milan Jesih in Ivo Svetina, dramaturga Marko Slodnjak in Igor Lampret, režiserja Iztok Tory in Zvone Šedlbauer, mlade igralke Jožica Avbelj, Metoda Zorčič, Milena Zupančič ... in mladi igralci Kristijan Muck, Božo Šprajc, Marko Simčič ... Po razpustitvi eksperimentalnega gledališča Oder 57 je s prijatelji leta 1969 ustanovil Gledališče Pupilije Ferkeverk. Ime si je izmislil Milan Jesih, gledališče pa je vodil Jovanović. Družba prijateljev je kot ’pleme’ odigrala dve Jesihovi drami – Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk in Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki. Jovanović se je spominjal, kako je moral po svoje brzdati divjo energijo protagonistov. »Veliko napora in idej je bilo potrebnih, kako jih zanimirati, skoncentrirati, jim ohladiti glave, da so lahko delali kaj resnega. Po drugi strani pa je bila to najbolj navdihujoča banda mladih ljudi, ki so imeli toliko energije in idej, toliko norosti v sebi, da je to bilo nekaj neverjetnega. Ne prej ne kasneje nisem imel take skupine igralcev, kot so bili oni. Pa ne samo zaradi njihovih talentov, ampak zaradi igrivosti, energije, zaradi humorja. Tega svet ni videl! Dve leti in pol smo skupaj delali, in ko smo končali, sem bil povsem dezorientiran. Depresiven. Kaj bom pa zdaj počel, ko teh fantov ni več ob meni?« Vendar so se takrat dogodki na slovenski off sceni vrstili hitro, ključni akterji so se prepletali. Ko so se razšli ’Pupilčki’, sta leta 1970 Jovanović in Šedlbauer Kralju predlagala ustanovitev eksperimentalnega gledališča Glej; že čez dve leti je Kralj ustanovil svoje gledališče Pekarna. Glejev eksperiment je bil sprva literarni, vezan na aktualno evropsko dramatiko. Navezava na gledališke trende je bila le izhodišče, kmalu so uprizarjali izvirna dela slovenskih dramatikov: Milana Jesiha, Tarasa Kermaunerja, Rudija Šeliga, Pavleta Lužana, Frančka Rudolfa, Matjaža Kmecla itn.

Znal je biti strog, pa tudi pozoren in nežen, zahteven do sebe in drugih, njegov um je bil oster kot britev, imel je širok smisel za humor; bil je naglega temperamenta, poredko potrpežljiv, pa vendar vztrajen garač; sodelavce je znal spodbujati, znal je biti prijatelj.

Ob koncu sedemdesetih let je Jovanović zapustil Glej, nekako ga je prerasel. Začel je režirati v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) in kmalu postal tudi njegov umetniški vodja. V SMG je prenesel eksperimentalni princip kot način ustvarjanja in dejal, da je prišel čas za njegov »marš skozi institucije«. In res, v naslednjih desetletjih je režiral po skoraj vseh slovenskih institucionalnih gledališčih, tudi v ljubljanski Drami. Z njegovo ero se je ’Mladinc’ prelevil v eno od najpropulzivnejših in najodličnejših slovenskih gledališč. Pod njegovim intendantstvom so nastale predstave režiserja Ljubiše Ristića Missa in A minor po predlogi knjige Danila Kiša, Williamsov Razredni sovražnik v režiji Vita Tauferja, Kovačičeva Resničnost v Ristićevi režiji, Kocbekov Strah in pogum ter Besi in Blodnje Dostojevskega/Jovanovića, obe predstavi je režiral Janez Pipan itd. Jovanović je imel jasno vizijo, kakšno gledališče želi. Žel je uspehe, gledališke dvorane so bile polne, predstave so vabili na gostovanja po svetu in nekatere so dobile status kultnih uprizoritev. »V Mladincu smo imeli zaradi te politične provokativnosti zmeraj razprodane dvorane. Takšnega navala občinstva ne prej ne pozneje ni bilo nikjer,« je ugotavljal več let kasneje.

Na ’Mladinca’ in Jovanovića je vezana posebna zgodba, ki se tiče plakata Marx ob kolesu. Grafični oblikovalec Matjaž Vipotnik, Jovanovićev prijatelj in tesni sodelavec vse od časov gledališča Glej, je za simpozij ob stoti obletnici Marxove smrti oblikoval plakat s podobo Marxa zraven kolesa. Inačico tega plakata je Jovanović sprejel za promocijo francoske turneje SMG in dodal novo geslo »Est ce que L’Avenir est déjà venu?« (Ali je prihodnost že prišla?). Le dober poznavalec francoskega jezika, kar je Jovanović bil, saj je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral francoščino in angleščino, je poznal bistveno razliko med izrazoma avenir in futur. Geslo »Est ce que L’Avenir est déjà venu?« tako v vsaki novi družbeni situaciji prinaša drugačen revolucionarni potencial. Iskrivost Jovanovićevega duha se kaže tudi v tem gledališkem propagandnem geslu.

Žel je uspehe, gledališke dvorane so bile polne, predstave so vabili na gostovanja po svetu in nekatere so dobile status kultnih uprizoritev.

Jovanović je bil zares velika in kompleksna osebnost, erudit, ustvarjalec brez miru. Sprva so njegova dramska besedila temeljila na provokaciji ter razbijanju tradicionalnih, zastarelih dramskih oblik. Prve drame je napisal na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Teatrologi so njegov dramski razvoj razdelili na več obdobij – od ludizma do angažirane politične drame z lastnostmi ostre obešenjaške kritike. V intimističnih dramah je analiziral medčloveške odnose ali pa odvisnost posameznika od materialnih dobrin. Silvija Borovnik je v analizi Jovanovićeve dramatike razbrala, da je iz njegovih dram čutiti protest proti manipulaciji posameznika in celotnega naroda. »Analize literarne kritike in zgodovine so pokazale, da je največja vrednost njegovih dram v tem, da se duhovito lotevajo slovenske sedanjosti in bližnje preteklosti. Za njegov slog je značilno, da dramo piše tako, da jo je mogoče med uprizarjanjem zmeraj dopolniti ali preoblikovati, prilagoditi, spreminjati,« je ugotavljala Borovnikova. Med njegovimi dramami je treba posebej omeniti Predstave ne bo (1963), Znamke, nakar še Emilija (1969), Norci (1970), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka (1976), Osvoboditev Skopja (1977), Karamazovi (1980), Viktor ali dan mladosti (1989), Balkanska trilogija (1997) in zadnjo Boris, Milena, Radko (2013). Napisal je več televizijskih dram in filmskih scenarijev, pomembne so esejistične knjige, poleg že omenjenih Paberkov tudi Moški, ženska (2000), Sobotna knjiga (2005), Svet je drama (2007), pesniški prvenec Nisem (2011) in leta 2018 knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, nekakšen žanrski hibrid med spomini, avtobiografijo in esejem.

Jovanović je bil človek, ki je znal ’misliti’ umetnost in se ji z užitkom razdajati, bil je hedonist, ki je življenje zajemal strastno in v celoti, vse, kar mu je ponudilo. Zato je bil žalosten, ko je začel na telesu čutiti posledice časa. »Ja, spreminjamo se,« je ugotavljal, ko smo se oktobra 2013 sestali med pripravami Vipotnikove monografije. »S staranjem ugašajo ambicije, želje, fantazije, izgubljamo nekatere sposobnosti. Kot da se zresniš in pozabiš na mladost, v bistvu greš v maloro,« se je čisto majčkeno pritoževal. Ta dan ni bilo kar tako. Na sestanek v lokal blizu Križank je prišel zadnji, pa ne zato, ker bi zamujal, ampak ker sva bila z Vipotnikom za nekaj minut zgodnejša. A ko je prisedel, je prinesel žlahtno energijo in toplino. Takoj je obvladal situacijo in prostor. Ja, ta občutek, da je s svojo energijo zapolnil prostor, je bil prijeten in kar osupljiv. Po svoje je začel voditi pogovor, četudi bi mu midva morala predstaviti koncept knjige in povedati, kaj pričakujemo. Vedel je, kaj potrebujemo, verjetno je že na poti v lokal premlel osnovne postavke, kaj in kako mora napisati. Ja, pri njem sta bili širina intelekta in domišljija res zadnji, ki bosta umrli.