»Teorije zarote so tako trdovratne zato, ker nimajo odgovora v znanosti«

Tomaž Grušovnik je filozof, izredni profesor filozofije na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Širši javnosti se je predstavil s sodelovanjem z leta 2009 obujeno Tribuno, nato pa doktoriral na temo filozofije pragmatizma in položaja filozofije v družbi. Doslej je izdal pet knjig, zadnjo, Hotena nevednost, lani jeseni. Za Mladino je spregovoril o fenomenu izogibanja znanstvenim spoznanjem na primeru teorij zarote.

Zakaj so teorije zarote privlačne? 

Gotovo je privlačno poskusiti drugače pogledati na sicer suhoparen vsakdanjik in v tem iskati skrito, globljo resnico. Hkrati pa so te teorije pogosto le preproste razlage kompleksnega fenomena. Če trdimo, da je novi koronavirus biološko orožje, ki so ga namerno izpustili v okolje, je to dokaj preprosto pojasnilo, ki predpostavlja, da obstaja hudobni akter, ki se odloči, da bo v svetu sprožil neki tok dogodkov. To je preprosteje razumeti kot kompleksen splet dogodkov, ki vsebuje naključne mutacije. Gre za paradoksen poskus, da bi hkrati podali globlje in preprostejše pojasnilo zapletenih vsakdanjih dejstev. Mislim, da sta se upor običajnosti in iskanje globljega smisla nasploh razmahnila v zadnjih 20, 30 letih. Imam močen občutek, da je to povezano z razcvetom harryjev potterjev in gospodarjev prstanov ter s priljubljenostjo računalniških iger, ki pričajo, kako naveličani smo vsakdanjika.

Koronavirus resnično obstaja, a ga nekateri še vedno zanikajo. Trdijo tudi, da z maskami in cepivom oblast nadzoruje ljudi, da je covid-19 sredstvo za nadzor prebivalstva in podobno. Je v teh teorijah kaj resnice, so se zato pojavile? 

V zgodovini smo bili pogosto priča zarotam, skrivanju podatkov, ki so sčasoma prišli na dan. Teorije zarote gradijo ravno na tej nejasnosti, dvomljivosti vsakdanjika, ki ga želijo spremeniti v gotovost. Na začetku epidemije sem med vaščani večkrat slišal, da so dvomili o obstoju virusa. Drug drugega so spraševali, ali je kdo, ki ga poznajo, že prebolel korono, in si zagotavljali, da nihče ne pozna takega človeka. Tukaj gre za epistemološko zelo veljavno sklicevanje na prvoosebno izkušnjo, o kateri je govoril že Descartes, da mora subjekt sam spoznati nekaj, ne kar slepo verjeti nečemu, kar je izrečeno. To načelo se pri teorijah zarote pervertira, obrne samo proti sebi. Namenjeno je potrditvi gotovosti, da virus ne obstaja, da je izmišljen. Torej imajo teorije realna tla, iz katerih izraščajo. To so negotovost, kontingenca, naključnost življenja. To zadnjo hočejo obvladati s svojo lastno interpretacijo in jo tako spremeniti v gotovost, da bi svet spet spravili pod človekov nadzor.

»Teorije zarote gradijo na nejasnosti, dvomljivosti vsakdanjika, ki ga želijo spremeniti v gotovost.«

Zakaj je potrebna gotovost?

Če rečemo, da obstajajo Google chemtrails, torej onesnaževanje kot posledica nekega lobija, ki nas želi zastrupiti, s tem rečemo, da je zastrupljanje pod nadzorom nekoga. Laže je misliti to kot soočiti se z dejstvom, da zastrupljanja nihče ne nadzoruje in da kemične sledi res zastrupljajo svet, ampak ne pod taktirko zlobne druščine, temveč zato, ker gre za izpuste ogljikovega dioksida. Zarota predpostavlja nadzor nad dogajanjem, nadzoruje ga zlobni akter, ki mu lahko prevzamemo krmilo, se polastimo dogajanja. Teorije zarote so zato tolažba pred dejstvom, da nihče ne nadzoruje dogajanja. Denimo, da z avtobusom drvimo proti prepadu. Teorija zarote bo rekla, da proti prepadu vozi zlobni voznik, kar je tolažba pred dejstvom, da voznika sploh ni. Da volan upravlja hudobec, je prijetneje misliti kot to, da krmila nima v rokah nihče. Konec koncev v prvem primeru obstaja možnost, da mu volan izpulimo iz rok oziroma da ga prepričamo, naj ga obrne v pravo smer.

Ali komu koristi podpihovanje teorij zarote? 

Teorije zarote so odlična priložnost za politične zlorabe, ne bi pa se strinjal, da so same posledica te. Nekdo lahko vidi, da jim ljudje radi verjamejo, jih začne podpihovati in preusmerjati pozornost. Ne mislim pa, da bi jih kdo kar sprožal. Tudi če bi jih, bi jim morali biti ljudje že vnaprej pripravljeni verjeti, to pa je točka, ki me najbolj zanima. Kaj je nagrada za takšno verjetje? Težava teh teorij je, da zelo racionalno predstavijo neko dogajanje. Predstavljajo se kot globokoumne, a ravno s tem postanejo preproste in tolažilne, ker vnesejo preprost vzorec, ki mu sledijo.

Je to tudi način, kako spregovoriti s teoretiki zarote, ki verjamejo, da imajo močne argumente, četudi je razprava zanje kritika, nestrinjanje pa osebni napad? Verjetno ne smemo dopustiti dodatnega razkola v diskurzu? 

Prepričevanje teoretikov zarote se mi zdi podobno kot prepričevanje hipohondra ali patološkega ljubosumneža, koga, ki že ima vzorec mišljenja, ki je prepričan o resnici. Motivacija za njegovo verjetje je nekje drugje, ne v vsebini verjetja samega. Ko hipohonder vpraša, ali ima raka, v resnici sprašuje o končnosti življenja. Če na pregledu ne bodo odkrili karcinoma, bo našel nov razlog za skrb. Hipohondru odgovora pač ne more dati zdravnik, kot ga teoretiku zarote ne more dati znanstvenik, ker je način postavljanja vprašanja zunaj teh okvirov. Stanley Cavell pravi, da odgovora na skepticizem ne bomo našli v spoznavni teoriji, ampak pri sebi, v sprejemanju sveta. Odnos do drugega ni stvar spoznanja, da imaš dušo in da nisi robot, ampak ravno nasprotno. Moj odnos do drugega ustvari prepričanje, da ima ta dušo. S svojim odnosom sprejemam drugega kot človeka z dušo. Teorije zarote so tako trdovratne zato, ker nimajo odgovora v znanosti, ampak nekje drugje. Če zberemo veliko potrpljenja in se s teoretikom zarote usedemo, preverimo dejstva, se bo z nami do konca dneva morda celo strinjal, da je šlo za zablodo. A ko bomo šli domov, bo našel neko drugo zaroto. Ni preprostega prehoda od tega dvoma k preprosti resnici. Prej kot karkoli drugega ta odnos zahteva, da sprejmemo nedoločnost. Dejstvo, da ni popolnih odgovorov, da so stvari odprte.

»Težava je, da ko se 98 odstotkov strokovnjakov o nečem strinja, dva odstotka pa se ne, smo še vedno po navadi prisiljeni predstaviti obe strani, s tem pa se ustvari napačna predstava, da gre za bolj enakovredno razmerje.«

Kakšna bo glede na povedano prihodnost znanosti? Teorije zarote se širijo hitreje kot znanstvena dela. 

Znanost ima za sabo močno metodologijo, zato bo šla naprej svojo pot, kot gre že zdaj. Kako bo to prešlo v javno ljudsko mnenje, je drugo vprašanje. Začetki interneta so nakazovali drugačno pot, bolj odprto demokratično družbo. A hitro se je pokazala kognitivna pristranskost, ki se kaže, ko nam internet vrača, kar smo klikali v preteklosti. Če so bile to teorije zarote, je večja verjetnost, da nam bo predlagal, da je korona teorija zarote. Informacijski mehurček se krči in hkrati daje vtis, da gre za objektivne informacije. Poleg tega peša splošna izobrazba. Ljudje so včasih brali knjige, pozornost je bila drugače strukturirana. Danes temelji na večopravilnosti, kjer med pisanjem v klepetalnik poslušaš, kaj ti govori profesor, zraven pa pregleduješ zapiske za seminarsko nalogo. Naša pozornost je zato fragmentirana in ne deluje več tako, da se lahko za tri dni usedemo in preštudiramo Nikomahovo etiko. Zaradi tega smo bolj površni, naše znanje temelji na prebavljenih power pointih, namesto na dejanskem razvijanju misli. Hkrati je treba vedeti tudi, da znanost ne pomeni neizpodbitne gotovosti, pač pa je odvisna od tega, kar Thomas Kuhn imenuje paradigme. Te se s časom spreminjajo, z njimi pa znanstveno razumevanje sveta. Celo za matematiko se izkaže, da lahko vsebuje netočna prepričanja, denimo idejo, da je evklidska geometrija edina mogoča, kaj šele za druge znanosti, ki so pogosto v krizi. Fizika, recimo, nima zakoličenih odgovorov, ne vemo, kakšna je prava interpretacija kvantne mehanike. To negotovost je treba prevzeti nase, v nasprotju z njo pa teorije zarote ponujajo gotova dejstva.

Zdi se, da smo v Sloveniji postali idealna platforma za širjenje lažnih novic, saj tudi ljudje z družbenopolitično močjo na Twitterju delijo teorije zarote.

Mislim, da gre pri tem tvitanju preprosto za to, da je celotna generacija posvojila družbena omrežja kot način komuniciranja z ljudmi. Ta omrežja so, namesto da bi nam pomagala dvigniti splošno izobrazbo, šla v drugo smer. Po svoje je samoobjavljanje (self-publishing) super, ker se (po Trumpu) z njim izogneš mainstreamovskim medijem, nisi »cenzuriran«, lahko »sam poveš, kaj misliš«. Odsotnost urednika res lahko pomeni, da ni neke elite, ki bi omejevala dostop do občinstva. Hkrati pa to vodi točno v to, da se mehanizmi miselne pristranskosti še toliko bolj razpasejo, v tem pa vidim težavo, saj nas je to vodilo v tvitokracijo, kjer ni več standardov, kaj je resnica, kaj ni, kar je napačno pojmovanje demokracije. Za večkrat deljeni tvit dobimo občutek, da je resničen. Sokratov pomislek bi bil, da to, kolikokrat je bila neka trditev deljena, ni znak njene resničnosti. Poleg tega nismo več vajeni brati, iskati, raziskovati, se spraševati o dejstvih.

Zgodnji internet je že leta 1998 sprožil eno nevarnejših teorij zarote, ko je Andrew Wakefield objavil lažne izsledke raziskave, ki so kazali, da cepiva povzročajo avtizem. Čeprav so bili izsledki raziskave hitro ovrženi, teorija še kar vztraja in se širi. Škoduje celo zdajšnjemu omejevanju epidemije s cepljenjem. Bi morali zato uvesti obvezno cepljenje? 

Do tega sem skeptičen, saj lahko, kakor hitro začnemo uvajati kaj takega, država dobi idejo, da lahko v imenu zdravja in Foucaultove biopolitike totalno razpolaga z državljani, to pa se mi zdi sporno. Vse, kar lahko naredimo, je, da poskusimo komunicirati in odstranjevati mite ter izobraževati javnost. Težava je, da ko se 98 odstotkov strokovnjakov o nečem strinja, dva odstotka pa se ne, smo še vedno po navadi prisiljeni predstaviti obe strani, s tem pa se ustvari napačna predstava, da gre za bolj enakovredno razmerje. Negativen odstotek se s tem prenapihne in zato ne izrazi dejanskega stanja glede prepričanja o koristnosti ali škodljivosti cepiva.