Obsodba spomina

Protestniki, privrženci gibanja Black Lives Matter, na različnih koncih Združenih držav Amerike in tudi ponekod v Evropi rušijo, obglavljajo, zažigajo, grafitirajo, prelivajo z barvo ter tako ali drugače uničujejo spomenike, postavljene spornim zgodovinskim osebnostim. To naj ne bi bil vandalizem, ampak dejanja napredne akcije z močnimi simbolnimi sporočili. Rušenje kipov naj bi simboliziralo premike v miselnosti družbe, kazalo naj bi na čedalje jasnejše zavedanje o mračni, rasistični preteklosti političnih osebnosti, ki so resda močno zaznamovale zgodovino krajev, kjer njihovi spomeniki stojijo, a so učbeniki pogosto zamolčali različna grozodejstva, ki so jih v svojem življenju povzročili zatiranim manjšinam. V vse bolj množičnih prizadevanjih za odstranitev spornih kipov prepoznavamo vzporednice s tem, kar so stari Rimljani imenovali damnatio memoriae, torej obsodba spomina: nekatere ljudi so odstranili iz zapisov, umetniških upodobitev in dokumentov ter s tem za vselej prikrili, da so kadarkoli sploh obstajali. Podobne prakse so bile značilne za stalinistično obdobje sovjetske zgodovine. Ob nedavnih protestnih akcijah rušenja spomenikov se postavlja širše vprašanje, ali odstranjevanje spornih spomenikov briše oziroma prireja zgodovino – ali pa nam omogoča, da jo vidimo jasneje.

V ZDA so od leta 2015 do 2019, ko se je po umorih, spodbujenih z rasizmom, v Charlestonu dvignil prvi val gibanja Black Lives Matter, odstranili vsaj 114 spomenikov, ki so bili postavljeni med ameriško državljansko vojno in so poveličevali spomin na konfederacijo. Lanski umor Georgea Floyda v Minneapolisu je sprožil nov val protestov gibanja, s tem pa tudi nov val rušenja in uničevanja spomenikov, zapuščine iz časov suženjstva in kolonializma. Protirasistično gibanje se je sprva osredotočalo na odstranjevanje simbolov, ki slavijo sužnjelastniško preteklost ZDA, zdaj pa je napadlo še spomenike, poveličujoče zgodovinske osebnosti, odgovorne za zatiranje indijanskih ljudstev. Množično so začeli uničevati tudi spomenike, za katere menijo, da so bili postavljeni v čast nasilni evropski kolonizaciji. Protestniki so tako po vsej državi denimo obglavili in porušili številne kipe Krištofa Kolumba, ki po njihovem mnenju simbolno predstavlja začetek sistemskega rasizma, nasilja in podrejanja.

Ameriški protestniki so sporne spomenike redno rušili na vsakodnevnih protestih po prostranem ozemlju ZDA, Trumpova administracija pa je to dosledno obsojala in razumela kot »skrajno nevednost, ki kaže na željo po neomejenem uničevanju vsega, kar časti našo preteklost: na željo po izbrisu vsakršnega prepričanja, da je našo preteklost sploh vredno spoštovati«. Ameriški predsednik je v govoru na dan neodvisnosti dejal, da napredneži »rušijo naše kipe, brišejo našo zgodovino, indoktrinirajo svoje otroke in teptajo naše svoboščine«. Besede je ironično izrekel pred spornim spomenikom Mount Rushmore.

Spomeniki, ki še stojijo, niso simboli spominjanja, temveč odsev ideologije in vrednot trenutne oblasti.

Kipi spornih zgodovinskih osebnosti zdaj po vsem svetu padajo kot po tekočem traku. Ko se je gibanje Black Lives Matter iz ZDA razširilo na drugo stran oceana, so sporni spomeniki začeli padati tudi v Evropi. Junija lani so belgijski protestniki v Antwerpnu zažgali 150 let star kip Leopolda II., zloglasnega belgijskega kralja, ki je v 19. stoletju koloniziral afriški Kongo in surovo zasužnjil njegovo prebivalstvo. Gibanje Black Lives Matter naj bi s simbolnim dejanjem prekinilo stoletja sprenevedanja in zatiskanja oči pred Leopoldovimi okrutnimi zločini, ki jih je storil pod pretvezo širjenja civilizacije, a kot pravi Joelle Sambi Nzeba, ena izmed glavnih govornic belgijske mreže gibanja BLM, »je to šele začetek. Spomeniki niso prisotni zgolj v javnem prostoru, temveč tudi v mentaliteti ljudi.« V Parizu so protestniki vandalizirali kip Jean-Baptista Colberta, soavtorja vladnega odloka Code noir, ki je v 17. stoletju legitimiral sužnjelastništvo v francoskem kolonialnem imperiju in ukazal izgon judovskega prebivalstva iz francoskih kolonij. V Milanu so se protestniki spravili nad spomenik Indra Monatellija, staroste sodobnega italijanskega novinarstva, ki je dejavno sodeloval pri propagandi fašističnega kolonializma. Zalili so ga z rdečo barvo in ga »okrasili« z napisi »rasist« in »posiljevalec«.

Uničevanje spomenikov v evropskem prostoru se je začelo na Britanskem otočju: v Bristolu so protestniki zrušili 125 let star spomenik Edwardu Colstonu, razvpitemu trgovcu s sužnji. Zvezali so ga z vrvmi, ga zrušili, odvalili do pristanišča in simbolno potopili v morje, v katerem je grob našlo tudi več tisoč sužnjev, ki niso preživeli nevzdržnih razmer na Colstonovih ladjah. Marvin Reese, bristolski župan jamajških korenin, ki je bil naklonjen protestni akciji, je v simbolnem potopu kipa prepoznal »historično ironijo«. V valu odzivov na pozornost zbujajočo protestno akcijo v Bristolu se je med drugim oglasil tudi zgodovinar David Olusoga in za časnik Guardian dejal, da »odstranitev kipa Edwarda Colstona ni napad na zgodovino, temveč zgodovina sama«. Z različnimi mnenji o protestnih odstranitvah spornih spomenikov se postavlja širše, pravzaprav večno vprašanje o tem, ali rušenje zgodovinskih simbolov prireja oziroma »briše« zgodovino.

Napad na zgodovino ali zgodovina sama?

Jernej Šček, profesor filozofije in zgodovine na Liceju Franceta Prešerna v Trstu, v pogovoru za Mladino ugotavlja, da je »rušenje spomenikov zgodovinsko dejanje, če odraža duha nekega časa«, a pri tem dodaja, da je »naivno in nezrelo od tega političnega dejanja pričakovati mesijansko rešitev. Ravno nasprotno je res: rušenje je antipod gradnje, zrcalna slika istega nevarnega problema, ki ima antropološki izvor. Psihoanaliza ga je pojasnila že zdavnaj: ničesar, kar se zapiše na glineno tablico naše duševnosti, ni mogoče izbrisati. Vsaka duševna izkušnja se, po domače, shrani v arhivski predalček, najbolj travmatične se shranijo najgloblje, najdlje od zavesti. Madeži in ureznine naše preteklosti v nezavednem čakajo, a ne počivajo. Na dejaven način tem bolj določajo naše duševno življenje, čim bolj jih odrivamo pod gladino zavesti. Isto se dogaja z duševnim zdravjem družbe, s kolektivnim nezavednim.«

Če podremo vse spomenike tistim, ki so imeli kakršnokoli zvezo z rasizmom, rasizma iz preteklosti ne bomo izbrisali. Kvečjemu bomo pozabili, da so bili naši predniki rasisti.

Dr. Božidar Jezernik – kulturni antropolog ter profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v katerega bogatem ustvarjalnem opusu najdemo tudi knjigo o javnih spomenikih v Ljubljani Mesto brez spomina – v pogovoru za Mladino pravi, da je ena najtežavnejših razsežnosti rušenja spomenikov »moraliziranje«, ki je »nesprejemljivo«: »Ti so bili moralno slabi, mi pa smo moralno neoporečni, in to zdaj dokazujemo s tem, da po njihovih spomenikih pljuvamo, jih podiramo in jih mečemo v vodo. Tisti, ki najbolj moralizirajo, so zmeraj skrajneži, ki s takšnimi dejanji svojo pozicijo predstavljajo kot pozicijo tistih, ki so boljši od drugih.« Mnenje o rušenju spomenikov utemelji na primeru skrunjenja spomenika Winstonu Churchillu v Londonu, ki so ga protestniki, privrženci gibanja Black Lives Matter, pografitirali z napisom »Churchill je bil rasist«, saj naj bi bil – kot ugotavljajo aktivisti – prepričan o večvrednosti belcev. Jezernik ugotavlja, da je »Churchill spomenik dobil, ker je Britanijo vodil v boju proti vojski, ki je v resnično neugodnih razmerah zasedla vso Evropo. Ker je Britanija iz vojne, ki je postavila temelje današnji civilizaciji, izšla kot zmagovalka, pravzaprav sploh ne gre za spomenik Churchillu kot takemu, temveč za spomenik tistemu Churchillu, ki je takrat vztrajal v odporu in v tem boju zmagal. Zdaj pa protestniki ugotavljajo, da je imel tudi napake, in zaradi teh napak želijo podreti njegove spomenike. Menim, da je to popolna bedarija: kateri človek na tem svetu nima nobene napake? Če bomo postavljali spomenike zgolj tistim, ki nimajo nobenih napak, bomo poslej spomenike postavljali samo še angelom,« pravi.

Nadaljuje, da imamo »v svoji preteklosti dobre in slabe poteze, stvari in dimenzije. Noben človek ni samo dober ali samo slab. Če imamo preteklost ozaveščeno, se lahko iz nje učimo – kaj je tisto, kar želimo ohranjati in nadaljevati, in kaj je tisto, česar nočemo. Edina stalnica na tem svetu je nenehna sprememba, in če ne veš, od kod si prišel, ne moreš vedeti niti, kam greš. Spreminjamo se lahko zgolj tako, da se primerjamo s svojimi predniki, pri čemer je izredno pomembno, da jim priznamo pravico do zmote, ne da od njih zahtevamo, da so brezmadežni in brez greha,« pravi in dodaja, da »lahko kot družba iz tega, da spomenike ohranjamo, potegnemo več pozitivnega, kot če jih podremo. Preteklosti za nazaj ni mogoče popraviti, če podremo vse spomenike tistim, ki so bili kakorkoli povezani z rasizmom, rasizma iz preteklosti še zdaleč ne bomo izbrisali, niti iz sedanjosti ne. Kvečjemu bomo pozabili, da so bili naši predniki rasisti.«

Rušenje spomenikov je poskus uničenja bolečih zgodovinskih vsebin, ki povzroča nasprotje tega, kar namerava doseči. Ničesar ni mogoče izbrisati.

O problematiki pozabljanja je spregovoril tudi Jernej Šček, ki pravi, da fenomen rušenja spornih spomenikov »še enkrat razkriva vrtoglavost progresivne levice, ki se za pravice zatiranih bori z desničarskimi orodji. Rušenje spomenikov je poskus uničenja bolečih zgodovinskih vsebin, vendar povzroča nasprotje tega, kar namerava doseči. Ničesar ni mogoče izbrisati. Rušenje je protizgodovinsko dejanje, rezultat revolucionarnega aktivizma, ki nasilje uporablja kot orodje za reševanje težav. Naveličali smo se strpnosti, preziramo dialog, zaničujemo kulturo miru. S kulturo pozabe ni mogoče ničesar rešiti. Logične posledice delovanja brez mišljenja in srčnosti so srhljive: po tej poti bomo čez nekaj desetletij s sveta odstranili vse, kar bi nas lahko česa – česarkoli – naučilo. Vse, kar je človeško, je (lahko) krivično, a nič nam ni tuje. Z rušenjem se ne bomo izognili krivicam preteklosti, le vse bolj nečloveški bomo postajali. Ne samo laž, tudi nevednost je krivična. Kdor je v preteklosti lagal, je paradoksalno še prenašal neko, pa čeprav zmotno védenje. Ko se lažem poskušamo izogniti z brisanjem in rušenjem, odpiramo vrata postresničnosti. Sovražnik zgodovine je danes kultura pozabe, vzgoja v nevednost.«

Dr. Mitja Velikonja, sociolog, kulturolog, in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je v pogovoru za Mladino sicer prav tako nasprotoval rušenju spomenikov, a je hkrati pokazal velik posluh za vzgibe, ki so vodili protestniške akcije: »Popolnoma razumem frustracijo in nakopičeni srd različnih stoletja diskriminiranih skupin, katerih položaj je še danes daleč od enakopravnega in so še vedno zatirane, ponižane, izkoriščane in izločene. Popolnoma tudi razumem njihovo argumentacijo – zakaj slaviti ljudi in dogodke, ki so krivi za to, ki so dejansko sinonim njihove marginalizacije? Absolutno sem na njihovi strani,« pravi. Hkrati močno dvomi o družbenih učinkih rušenja zgodovinskih simbolov: »Skeptičen sem do prepričanja, da bo golo podiranje spomenikov karkoli zares spremenilo. Morda bo celo doseglo nasprotni učinek v smislu, da se bo zdaj tem izkoriščevalcem, uničevalcem, kolonizatorjem in rasistom pripisovalo še dodatno mučeništvo, da jih bodo zdaj častili kot zatirane. Ja, rušenje simbolov krivic je lahko na kratki rok osvobajajoče, ampak prave spremembe v družbi – emancipacija zatiranih – se ne morejo zgoditi z enim samim, še tako spektakularnim zamahom. Najlaže je nekaj sesuti – vse drugo pa ostane isto. Barbarskega slavljenja krivic in ljudi, ki so jim postavljeni ti sporni spomeniki, ni mogoče odpraviti z novim barbarstvom, z uničevanjem spomina nanje, ampak s širšo, javno problematizacijo tega in kompleksno reinterpretacijo njihovih dejanj z različnih zornih kotov. Če se lotimo zgolj uničevanja vsega spornega iz preteklosti, ne da bi ponudili alternativo, kam pridemo? Vemo, to so počeli totalitarni režimi, verski in politični, največji mračnjaki zgodovine. Skupaj z nekonformnimi skupinami so brisali tudi njihovo materialno kulturo,« pravi.

Prihodnost spomenikov v rokah ljudstva

V Oxfordu se je na tisoče protestnikov zbralo pred univerzo, kjer stoji spomenik Cecilu Rhodesu, poslovnežu in politiku, ki je bil ena osredjih figur britanske kolonizacije Južne Afrike. Soglasno so pozivali k simbolni »dekolonizaciji« Oxforda, torej k odstranitvi spomenika, ki »ni kompatibilen s protirasistično zavezanostjo mesta, saj simbolizira imperializem in rasizem«. Rhodesov spomenik danes še vedno stoji na svojem mestu, saj ga dejavno varuje britanska vlada, ki odstranjevanju kipov odločno nasprotuje. Kot pravi baronica Diana Barran, britanska ministrica za civilno družbo, spomeniki »ne bi smeli biti odstranjeni, temveč obogateni s polnejšo kontekstualizacijo zgodovinskega ozadja«. Dodaja, da »želja po izkoreninjanju naše preteklosti zaradi prepričanja, da ta pomeni zlo, ne upravičuje vandalizma«. Simbolno rušenje kipov nekatere višje instance tudi drugod prepoznavajo kot kazniva dejanja. Prej omenjeno odstranitev kipa Edwarda Colstona je britanska notranja ministrica Priti Patel denimo označila za »skrajno sramotno« in dejala, da »rušenje kipov ni v domeni drhali«. Je rušenje spomenikov v nekaterih primerih upravičeno v domeni ljudstva oziroma protestnikov ali bi morali vse sporne spomenike odstranjevati po zakoniti poti?

Jernej Šček v »utopični predstavi, da bo zgodovina pravičnejša, če bo v ljudski oblasti,« prepoznava »lahkovernost« in dodaja, »naj zgodovino pišejo zgodovinarji«. Pravi tudi, da »množica ne more ne biti ujeta v slepe ulice spomina, ki je po definiciji oseben, spomin na lastno preteklost, zgodba posameznikovih prednikov. Zgodovina se začne tedaj, ko presegamo komemoriranje svoje preteklosti s tem, da jo umeščamo v širši dogodkovni kontekst. Zgodovino prepustiti volji ljudstva je dvorezen meč: ta lahko danes ruši spomenike osvajalcev, jutri osvajanih. In kaj če se politična konjunktura spremeni tako, da bomo demokrati pojmovani kot sovražnik? Nismo daleč tega. Gradnja in rušenje zgodovine je igra izčrpavanja: jaz danes tebe, ti jutri mene. Oboje je simptom maščevalne kulture, ki se s spominom politično okorišča.«

Božidar Jezernik v zvezi s tem ugotavlja: »Ne glede na to, ali spomenik podre ljudstvo ali oblast, je to dejanje zmeraj selektivno: vedno iz nekega interesa nekega političnega trenutka, pa naj gre za interes posameznika ali skupine posameznikov.« Spomeniki, ki še stojijo, torej niso simboli spominjanja, temveč odsev ideologije in vrednot trenutne oblasti. »Ravno v tem so zgodovinski dokument,« pravi Jezernik in nadaljuje: »Dokument tega, kakšna je bila oblast in kakšne so bile vrednote, ki jih je skušala uveljavljati kot splošne družbene ideale. Zmeraj je oblast tista, ki postavlja spomenike, oblast je tista, ki ima v rokah škarje in platno. Te škarje in platno uporablja zato, da v skladu s svojimi interesi kroji vizijo sedanjosti, preteklosti in s tem tudi prihodnosti.« Jezernik za primer navede čas osamosvojitve Slovenije, ko je bilo v Ljubljani čutiti izjemen pritisk, naj se podrejo spomeniki komunističnim funkcionarjem: »Prva stvar, ki jo je naredil Lojze Peterle, ko se je usedel v pisarno predsednika vlade, je bila, da je snel Titovo sliko. Češ da bo zdaj nastopilo novo obdobje. Argument je bil, da je bil Tito diktator in da kot tak nima pravice do javnega spomenika. Imamo pa v Ljubljani spomenik diktatorju, na katerega smo vsi ponosni: to je Napoleon, ki nikogar ne moti. Težava torej ni v tem, ali je bil Tito diktator ali ne; gre za to, da se skušata z rušenjem spomenikov legitimirati neka politična opcija in vpliv na oblikovanje prihodnosti v neki družbi. Politična opcija, ki to počne, to zmeraj počne tako, da vse, kar je potencialni simbol druge, rivalske opcije, skuša potisniti v pozabo.«

»Cilj mora biti emancipacija, ne pa kratkotrajna katarza«

Jernej Šček v rušenju spornih spomenikov in v sporni gradnji teh prepoznava »didaktično priložnost, da se sami zamislimo o dvojem. Prvič o tem, kako razvrednoteno je urbanistično in spomeniško izročilo na Slovenskem. To, kar se upamo početi s Plečnikom, je kulturna sramota in avtogol državotvorne zavesti. Plečnik je eden, Plečnikova Ljubljana prav tako. Križanke in bežigrajski stadion bi preprosto morali biti nedotakljivi. V Italiji nikomur ne pride na misel, da bi namesto rimskega Koloseja zgradil nakupovalno središče. Drugič, kdor si proces demokratizacije predstavlja kot rušenje, uporablja metode, ki se spogledujejo s totalitarnostjo. Takšna je demokracija, ki spominsko kulturo povsem podreja političnim potrebam. Zgodovinska kultura je nasprotje izpraznjujočega rušenja, pomeni napolnjevanje miselnega zemljevida naše preteklosti. To je izziv našega časa. V nacionalizmu so bile manjšine izključene, v internacionalizmu globalne vasi jih ni več! Prvi je vzgajal en spomin, drugi nobenega. Spomin je topografska veda, kot pojasnjuje angleška zgodovinarka Francis Yates v delu Umetnosti spomina. Če iz koordinatnega sistema preteklosti odstranimo vse točke, imena in dogodke, junake in protijunake, odpremo vrata v horror vacui.«

Ali lahko rušenje spomenikov simbole mračne preteklosti torej sploh preobrazi v simbole boljše prihodnosti ali pa bi si morali namesto radiranja zgodovinskih simbolov prizadevati, da bi ponudili polnejšo kontekstualizacijo njihovega zgodovinskega ozadja? Božidar Jezernik ob razmišljanju o tej večni dilemi opomni na porogljivo tezo avstrijskega pisatelja Roberta Musila, ki je zapisal, da so spomeniki nekaj najbolj neopaznega na tem svetu: »Hodimo mimo njih, pa sploh ne vemo, da so tam. Spomeniki prah dvigujejo zgolj takrat, ko jih oblast postavi, in takrat, ko padejo. Niso pomembni sami po sebi, temveč zaradi drugih, političnih razlogov,« pravi Jezernik.

Sogovorniki se strinjajo, da rušenje spomenikov ne bo odpravilo težav, ki si jih prizadeva odpraviti. Mitja Velikonja zagovarja »mnenje, da se je stvari treba lotiti drugje in drugače: skozi šolske kurikule in v samih učilnicah, v medijih, v diskurzu države in političnih strank. Tam bi morali slišati: Ne rasizmu!, Ne kolonializmu!, Ne seksizmu!, Ne izkoriščanju ljudi in ne uničevanju narave!, Ne homofobiji!, Ne šovinizmu!, skratka Ne! vsaki izključevalni ideologiji in politični praksi. Le če skupaj jasno in glasno obsodimo prejšnje in sedanje krivice, ki jih poosebljajo ti spomeniki, je mogoče te odpraviti in zgraditi bolj vključujočo in pravičnejšo družbo.« Opozarja, da so »do pomenljive rešitve prišli v Južnoafriški republiki: tam ob (formalni) odpravi apartheida v knjižnicah niso ’čistili’ rasistične literature, pač pa so jo zbrali skupaj, na posebnih policah, kot opomin prihodnjim generacijam,« in dodaja, da je »mentalne in socialne ’kamne’ težje razsuti kot tiste, ki so oblikovani v spomenike. Po mojem bi bilo veliko bolj učinkovito kot golo uničevanje (1) pred vsakega ali pod vsakega dodati ploščo, ki bi jasno pojasnila krivice, ki so jih posamezniki naredili in ki so se zgodile zaradi njih; in (2) sočasno – poudarjam, sočasno – njihovo sporno zgodovinsko vlogo zavračati na vseh omenjenih ravneh: v šolah, v politiki, v medijih, nasploh v javnosti. Spomeniki kot dokumenti nekega drugega časa, časa krivic in zatiranja, bi se tako spremenili v opomnike, kaj je bilo takrat narobe in kaj je (lahko) narobe še zdaj. Cilj mora biti emancipacija, ne pa kratkotrajna katarza.«