Kaj nam pa morejo

Drugega oktobra lani je specializirano državno tožilstvo zaradi tako imenovanega primera Trenta proti predsedniku vlade Janezu Janši vložilo obtožnico. Pustimo zdaj ob strani standard, ki je nekoč veljal, da mora politik, proti kateremu je vložena obtožnica, zapustiti položaj. Osredotočimo se na dejstvo, da je sodna preiskava trajala pet let. In da se je zgodba o Janševi parceli v Trenti dejansko prvič pojavila pred desetimi leti. S tem se ne želimo zmrdovati nad delom pravosodnih organov, tožilcev. Ravno nasprotno. Primer Trenta kaže, s kakšnimi mukami se prvorazredne afere v Sloveniji pomikajo proti epilogu in koliko državotvornega truda morajo uradne institucije, kot so tožilstvo, sodstvo, protikorupcijska komisija ali računsko sodišče, vlagati v to, da pod njimi potegnejo črto.

Zgodba o Trenti se je začela s pokvarjenim optičnim čitalnikom. Leta 2011, v času predvolilne kampanje, je Janez Janša o svojih tekmecih še govoril kot o »ljubljanskih japijih«, sebe pa je slikal kot asketa, ki kupuje v diskontnih trgovinah in se razdaja za skupno dobro. »Videli smo ga v Hoferju pred kratkim, ko je nakupoval različne stvari, ki so vse po vrsti – poceni,« je pisal rumeni tisk. Tik pred volitvami je javnosti sporočil, da imata z ženo skupaj dve posojili v znesku 300 tisoč evrov, za kateri gre polovica njunih plač, on pa vozi »volvo karavan«, ki ga je stal »kakšnih 15 tisoč evrov«. Marsikdo je sicer že tedaj domneval, da Janša z vsemi svojimi nepremičninami – hišo v Velenju, počitniškima hišama v Bovcu in Avstriji, stanovanjem v Ljubljani – ni ravno tako drugorazredni državljan, kot se predstavlja.

No, in potem se je zgodilo. Mediji so zadnji teden pred volitvami zahtevali, naj strankarski veljaki razkrijejo svoje premoženje, tudi kupoprodajne pogodbe za nepremičnine. A glej ga zlomka, ko je na vrsto prišel Janez Janša, se mu je pokvaril optični čitalnik. Pogodbe je zato razkril šele na dan volilnega molka, ko mediji o njih niso mogli poročati. Vse to je nato spodbudilo protikorupcijsko komisijo pod vodstvom Gorana Klemenčiča, ki je stvari hotela pridi do dna. Tako je leta 2012 nastalo znano poročilo o izvoru premoženja predsednikov političnih strank, zaradi katerega se je druga Janševa vlada zrušila in ki je med drugim razkrilo sporni Janšev nakup parcele v Trenti, ali pa dejstvo, da je Janša za »volvo karavan«, v resnici pa prestižni volvo XC 70, plačal 46 tisoč evrov z gotovino neznanega izvora.

Goran Klemenčič je s sodelavci tedaj znamenito poročilo sklenil s še danes aktualnimi besedami: »Če družba ali njene institucije pred tem [korupcijo, op. a.] mižijo – in v Sloveniji se to prevečkrat dogaja – besede, zapisane v ustavi, kot so ’pravna’, ’socialna’ in ’demokratična’ država, nimajo vrednosti.« Deset let je minilo od trenutka, ko so se v javnosti pojavili sumi o nenavadnem izvoru Janševega premoženja. Pa vendar vse do danes ti očitki dokončnega, pravosodnega epiloga niso dočakali. Tako kot ga ni orožarska afera ali primer Patria, ki je po posredovanju ustavnega sodišča zastaral. Trgovina z orožjem z začetka devetdesetih let je »mati vseh slovenskih afer« ravno zato, ker tistih vprašanj državne institucije niso nikoli zmogle razčistiti. In od tedaj, kot da se z aferami vedno znova vračamo v preteklost in podoživljamo isto.

S tretjo vlado Janeza Janše smo dejansko ponovno na začetku, pred novo, že znano preizkušnjo institucij države. Da so pri spomladanskih poslih z nakupi medicinske zaščitne opreme posredi korupcija, klientelizem in kriminal, in to celo v najzahtevnejših epidemioloških razmerah, tako rekoč v vojni, da je država tudi v primerjavi z drugimi ravnala kaotično, je očitno. Vzemimo recimo ta vidik: v tako rekoč vseh državah v naši bližnji soseščini so marca in aprila lani pristajala Natova transportna letala, ki so v okviru programa SALIS – začasne rešitve za strateški zračni transport – vsak dan dostavljala zaščitno medicinsko opremo najrazličnejšim državam: letalo antonov An-124 je marca v Bratislavo pripeljalo 48 ton zaščitne medicinske opreme, dan kasneje je letalo C-17 v okviru Natove misije pristalo v Bukarešti, potem je antonov spet pristal na Češkem, v Nemčiji itd.

Trgovina z orožjem z začetka devetdesetih let je »mati vseh slovenskih afer«, ker tistih vprašanj državne institucije niso zmogle nikoli razčistiti. Od tedaj se z aferami vedno znova vračamo in podoživljamo isto.

Le v Slovenijo Natovih letal ni bilo. Zakaj ne? Iz preprostega razloga: ker se je edina v EU, takrat v nasprotju s priporočili unije, odločila, da zaščitne opreme ne bo kupovala neposredno na Kitajskem, ampak prek domačih posrednikov. Ali kot je javno dejal bivši državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Aleš Cantarutti: »Dogovor na nivoju vlade je bil, da moramo poslovati samo s slovenskimi podjetji …« Na začetku so številni Slovenci naivno verjeli, da je država v stiski in da ji morajo pomagati. Tako so jo recimo akademiki iz sveta za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti povezali s kitajsko provinco Nanjing in ta je naši državi ponudila poceni zaščitna sredstva. Podobno se je angažiral Aleksander Čeferin in dosegel, da je veliko kitajsko podjetje Alibaba naši državi ponudilo dostavo zaščitne opreme na brniško letališče. A so bili vsi zavrnjeni, češ da Slovenija pogodb ne more skleniti niti s kitajsko državo. Ministrstvo za gospodarstvo pa je namesto tega sklepalo trikrat dražje pogodbe s točno določenimi izbranci.

Žvižgač Ivan Gale je razkril, kako je gospodarski minister posredoval za drage kitajske ventilatorje podjetja Geneplanet, ki so bili »posel SDS«, kot naj bi bil dejal Počivalšek na enem od sestankov. Ventilatorje Geneplaneta je minister Počivalšek kupil v nasprotju s priporočili zdravstvene stroke, ki je opozarjala, da ti ventilatorji za bolnike s covidom niso primerni. Še danes jih bolnišnice ne uporabljajo: iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec so na naše vprašanje odgovorili, »da ventilatorjev (še) nismo uporabili«, iz novogoriške bolnišnice, da jih »ne uporabljamo za bolnike s covidom«, za druge pa le »izjemoma«, iz bolnišnice v Trbovljah, da jih »ne uporabljamo za covid paciente«, tudi v Ljubljani in Mariboru jih ne uporabljajo, v Mariboru so novembra pri preizkusu celo ugotovili, da so nevarni – nekateri so se brez opozorila sami ustavili. Zadovoljni so z ventilatorji le v bolnišnici v Celju. Poleg spornega nakupa ventilatorjev so bili bolj ali manj uspešni pri posredovanju še drugi izbranci, kot so Marjan Podobnik, Lojze Peterle, Janševa žena Urška Bačovnik, poslanka SDS Jelka Godec …

Da je spomladi pri nakupu zaščitne opreme država odpovedala in da je za to vsaj objektivno kriv minister Zdravko Počivalšek, ne bi smelo biti dvoma. Vendar bi bil sklep, da je odpovedala država ali »sistem«, napačen. Dejansko so politiki sami rušili sistem. Zdravko Počivalšek je na sestanku kriznega štaba 13. marca navkljub drugačnemu priporočilu sekretariata štaba, ki ga je predstavljal Andrej Rupnik, navkljub drugačnemu priporočilu poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana in direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška ter s soglasjem predsednika vlade Janeza Janše odločil, da bo v času epidemije medicinsko zaščitno opremo prek zasebnih posrednikov nabavljal zavod za blagovne rezerve. Pomembno je tole: ni res, da je bil takšen kaos zato, ker se državne institucije v tem položaju niso znašle. Nasprotno: institucije so delovale dobro. Kaos pa so načrtno in zavestno povzročili politiki.

Bomo tudi očitke o spornem nakupu medicinske opreme iz lanske pomladi premlevali prihodnjih deset let, do pozabe ali zastaranja primera?

V Mladini smo poleti denimo objavili zanimivo depešo – poročilo iz Kitajske. Ekonomska svetovalka na slovenskem veleposlaništvu v Pekingu Tea Pirih si je 23. marca ogledala proizvodnjo ventilatorjev v Pekingu, nato pa je napisala poročilo. Iz njega izhaja, da gre pri nakupu ventilatorjev siriusmed dejansko za dogovor med državama. V kitajskem podjetju so recimo Pirihovi rekli, da so dobili klic s kitajskega veleposlaništva v Ljubljani, da je odprema za Slovenijo pomembna in da je naša država na prednostnem seznamu, Pirihova pa je podjetju sporočila, »da gre za državno naročilo za bolnišnice in da je izrednega pomena, da se držijo rokov«. Kitajska tovarna, četudi naj bi bila preobremenjena, je potem takoj začela proizvajati ventilatorje, češ da gre za državni posel. In dejansko je bilo tako – le da so ta posel slovenski politiki speljali prek zasebnega podjetja. Z razlogom seveda.

Povsem drugo in vse bolj aktualno vprašanje je, ali bomo tudi te očitke premlevali prihodnjih deset let do pozabe ali zastaranja. Ali tudi v zgodbi o nakupu zaščitne opreme ne bomo prišli do konca? Popolnoma jasno je, da so razčiščevanje nerešenih vprašanj v zvezi z nakupom medicinske opreme začeli ustavljati v stranki SDS. Ker ta nadzoruje notranje ministrstvo in policijo, je bil Darko Muženič, takratni direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), zamenjan takoj, ko je sprožil preiskavo nakupa zaščitne opreme. Zamenjal ga je v. d. direktorja Igor Lambergar, ki je bil nato odstavljen takoj za tem, ko je dovolil hišne preiskave, povezane z nabavo medicinske opreme. V SDS so poleg tega blokirali parlamentarno preiskavo o nakupih medicinske opreme, ki jo je želela začeti opozicija – ustanovili so svojo komisijo, ki jo vodi poslanka te stranke Alenka Jeraj.

A na to temno stran se je sedaj postavila tudi stranka SMC. Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, ki želi februarja objaviti osnutek revizije nakupov medicinske opreme, je v pogovoru dejal, da ga še najbolj skrbijo napadi in pritiski. »Demokracija je zbirka stebrov, ki držijo streho. Če jih rušimo drugega za drugim, se lahko stavba zamaje in zruši. Na to moramo paziti. Pozorni moramo biti na neodvisne institucije. Ko bodo padli ti stebri, bo padla tudi streha – ta ne stoji sama od sebe. Počasi bomo izgubili institucije, ki so neodvisne. Izgubili jih bomo, ker ne bo več ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v neodvisnih institucijah, saj ti ne bodo več želeli doživljati osebnih napadov, očitkov, podtikanj,« je dejal.

Meni, da Slovenija z uničevanjem neodvisnih institucij, kot je računsko sodišče, pada v »brezno nesmiselnih prerekanj«, iz katerega voza ne bo mogoče potegniti naprej. Eden izmed njegovih najresnejših očitkov se je sicer nanašal na vdor SDS v policijo, ki bi morala nakup medicinske opreme preiskovati. »V prvem obdobju, če govorimo o nakupu zaščitne opreme, sem imel dober občutek. Obstajala je precejšnja angažiranost in visoka stopnja profesionalnosti policije,« je dejal. »Potem pa je angažma malce zamrl. Ne vem, zakaj. Morda je na policiji prišlo do notranjih prelomov, lahko pa so zgolj prišli do točke v preiskavi, ko nas, računskega sodišča, ne potrebujejo več.« Vesel naj bi bil med drugim tudi opazil, da so na policiji zamenjali preiskovalce, ki se ukvarjajo s primerom. So se pa zdaj tej karavani razdiralcev pridružili tudi v SMC.

Glede revizijskega poročila so s Počivalškovega ministrstva sicer odgovorili, da na ministrstvu »dosledno spoštujemo zahteve in postopke vseh preiskovalnih organov, tudi računskega sodišča. Poudarjamo, da smo s strani računskega sodišča prejeli tri zelo obsežne sklope vprašanj, v katerih je bilo skupno zastavljenih več kot 210 zahtevnih in kompleksnih vprašanj, dodatno pa so sodelavci na ministrstvu preko e-pošte prejeli še zaprosila za dodatna pojasnila … Dodatno pojasnjujemo, da smo kooperativno sodelovali ves čas postopka in posredovali prav vse odgovore, ki jih je zahtevalo računsko sodišče.« Vesel pravi, da je računsko sodišče moralo ministrstvo za gospodarstvo prisiliti, da je izročilo dokumentacijo.

A ne le to. Neprimeren pritisk, pravi Vesel, je prvič začutil poleti, ko je koalicija zavrnila spremembe zakona o računskem sodišču – 24. junija je odbor za finance zavrnil predlog novega zakona o računskem sodišču, ki so ga pripravljali leto in pol. Veljavni zakon je namreč iz leta 2001, z novelo zakona, s katero so se v času vlade Marjana Šarca strinjali tudi poslanci SMC, pa so želeli postopke revidiranja pospešiti. Toda presenetljivo so junija v SMC odrekli podporo reformi. Maša Kociper (SAB) se je tedaj vprašala: »Ali je res treba vsakič, ko se zamenja vlada, začeti od črke A in odkrivati toplo vodo? Čeprav je bilo vse usklajeno s koalicijo in opozicijo? Je to problem s predsednikom računskega sodišča Tomažem Veselom oz. preiskavo nabave zaščitne opreme?«

Ta teden je Delo objavilo članek o domnevni vsebini revizijskega poročila o nakupu zaščitne opreme. Vlada v času nakupa medicinske opreme ni ravnala učinkovito, menda piše v poročilu, v katerem naj ne bi bil nihče posebej izpostavljen. Minister Počivalšek je objavo izkoristil in na na hitro sklicani tiskovni konferenci želel oprati svoje ime. »Sedaj je že povsem jasno, da so bile obtožbe o masovni korupciji neutemeljene,« je dejal. A kmalu se je vse skupaj izkazalo za njegov medijski spin. Ravno nasprotno, je povedal Vesel, naj bi bili na računskem sodišču poskušali jasno pokazati na odgovornost institucij in odgovornih oseb, da se takšne stvari ne bi nikoli več zgodile. Tudi zato so ob reviziji kriminaliste opozorili na 13 pogodb od skupaj 64, v katerih so na računskem sodišču zaznali sume kaznivih dejanj. Za zdaj objavljene informacije o vsebini poročila pa naj bi bile zavajajoče in naj bi prihajale od samih revidirancev, je nato dejal Vesel – v javnost naj bi jih bil torej poslal sam Počivalšek.

Za resno in odgovorno politično stranko in njenega predsednika so seveda takšne metode precej mejne. V stranki SMC so se sedaj znašli na prelomnici: bodo sledili staremu vzorcu, ki so ga do potankosti izdelali v SDS, to je, da napak ne priznaš in zato tudi rušiš državne institucije? Deloma je stranka, v kateri sicer trdijo, da so povezovalni, državotvorni element, zavezan izvornim liberalnim vrednotam, na to pot že stopila. Vprašanje, ki je ravno tako pomembno, če ne še pomembnejše od spornih nakupov medicinske opreme, je vprašanje madžarskega financiranja stranke SDS. Januarja 2019 so tedanje koalicijske stranke pod vodstvom LMŠ ustanovile preiskovalno parlamentarno komisijo, ki jo je vodil Jani Möderndorfer. Pod njegovim vodstvom se je sestala na skupaj 14 sejah, zaslišali so več prič in pridobili dokumentacijo bank. Ta naj bi razkrivala poti denarja iz Budimpešte prek medijev SDS in naprej proti Makedoniji.

Nato pa je vodenje komisije prevzel poslanec SMC Gregor Perič, ki je v zadnjem času prevzel tudi retoriko SDS, zato Socialnim demokratom očita, da so na oblasti že od leta 1945, in se javno pritožuje zaradi pritiskov, ki naj bi se bili izvajali na poslance SMC. Pod Peričem preiskovalna komisija tako rekoč ne deluje več. Perič, ki sicer pravi, da mu »zvijajo roke«, ne opravlja dela, za katero je dodatno plačan. Doslej je na položaju predsednika komisije sejo sklical le dvakrat: prvič poleti za 15-minutni pogovor o tem, kaj bodo delali. In nato še 12. decembra. Kot je dejal član skupine Marko Bandelli (SAB), so se sestali le za kratek čas, toliko, da so se predstavili novi člani. »Imam občutek, da želijo izsledke dosedanjega dela te komisije pomesti pod preprogo in delo ustaviti,« dodaja Bandelli.

»Če družba ali njene institucije pred korupcijo mižijo, besede, zapisane v ustavi, kot so ’pravna’, ’socialna’ in ’demokratična’ država, nimajo vrednosti,« je leta 2012 v zaključku poročila zapisal Goran Klemenčič. Če pri pomembnih zgodbah ne pridemo do epiloga, se kot država iz preteklih napak ne moremo ničesar naučiti, capljamo na mestu, razcepljeni in potopljeni v vse globlje brezno nesmiselnih prerekanj.