Še dobro, da so Hrvati

Ugodno oddam sina je za Slovence morda »presoft« hrvaška resničnostna zabava

Seveda nismo hvaležni POP TV za njen resničnostni šov Ljubezen po domače. Pač, tisto, kar je v politiki ogabnost tviteraškega zmerjanja, je Ljubezen po domače na televiziji. Tako se bodo v oddaji 24ur novinarji zgražali nad ogabnim šovinizmom in seksizmom na Twitterju, takoj zatem pa nam bodo servirali enako v svojih resničnostnih šovih. Res kdo misli, da ta prostaškost in demonstracija najnižjih čustev na televiziji nimata enakega učinka kot ogabnosti na spletnih družbenih omrežjih?

Seveda je grozno, ko politik govori o grabljenju za mednožje, sploh če je to ameriški predsednik. Ni pa grozno, ko televizijska hiša vsako leto posname šov, kjer nato ves čas lovijo prav tovrstne izjave in posnetke? Bolj je meseno, bolj je grobo, bolj je šovinistično in seksistično, bolj je vredno predvajanja? Od kod prepričanje, da to ne širi istega slabega?

Seveda je res, da se je težko odtrgati od ekrana, seveda je res, da se prej ali slej tem maloumnim dialogom začnemo smejati, seveda se je težko zadrževati, da ne bi gledali naslednje najnižje stopnje, na katero bodo padli tekmovalci in drugi sodelujoči v šovu – nobenega sprenevedanja, tudi mi zlahka zdrknemo v vpogledovanje v intimo ljudi, ki jih dejansko ne želimo nikoli spoznati. Ja, morda se v tistem trenutku celo počutimo boljši od teh ljudi, ubogih, čustveno nezrelih in poškodovanih ljudi, nekaterih dejansko prikrajšanih, izbranih prav zato, ker te njihove značilnosti in njihov družbeni rob, s katerega izhajajo, zagotavljajo, da bo prišlo do naslednje stopnje nizkotnega.

No, POP TV nam je v tej sezoni ponudila še šov Ugodno oddam sina, v katerem se srečujejo matere, samski sinovi in dekleta, ki naj bi bila primerna za vsaj posteljne vragolije omenjenih sinov. Saj ni nič drugače od Ljubezni po domače, le hrvaško je (izvirni naslov je Ženim sina?). Vse je enako, le da se tokrat vozimo po Hrvaški in spoznavamo kotičke države, ki jih večina Slovencev nikoli ne bi videla. Šov nam pokaže, kako zelo so domnevne razlike med Slovenijo in Hrvaško minimalne – v pogledu na svet, v stopnji razvitosti družbe. In čeprav gre za isti šovinizem in seksizem, za enak odnos do sočloveka kot v Ljubezni po domače, je raven hrvaške oddaje vseeno za odtenek višja. Ja, včasih je pravi Balkan bolj na severozahodu. V sedmih delih tako doslej še nismo videli globokega moralnega in etičnega dna, ki ga vedno znova dosežejo udeleženci v Ljubezni po domače. POP TV uspe iti v svojih šovih vedno za odtenek nižje, bolj v klet. Kot bi se hrvaški producenti odločili, da dno obstaja in da ga vseeno ne bodo pokazali, slovenski pa ravno nasprotno. Vse v skladu z Wittgensteinovo ugotovitvijo, da človek ne išče sreče, ampak intenzivnost. No, iz te njegove ugotovitve naj bi se kaj naučili.

Ampak kakšna gledanost bi bila šele, če bi se vsake toliko zgodilo kakšno posilstvo. Ali pa če bi v njem nastopil kdo z Downovim sindromom, na primer. Dajmo, POP TV, saj gre še nižje.