Viagra Boys: Welfare Jazz

+ + +

Januarsko diskografsko sušo je vsaj malo popestrila izdaja drugega albuma potetoviranih švedskih fejk mačotov iz zasedbe Viagra Boys, ki so leta 2018 s prvencem Street Worms dodobra razburkali indie vode in se hitro znašli med favoriti evropskega postpunka. Poslušalce in kritike so prepričali njihov samonanašalni črni humor in satirična besedila, skratka dejstvo, da se ne jemljejo preveč resno; to potrjuje tudi njihov najbolj znani videospot za singel Sports, v katerem blesti za sončnimi očali skriti frontman Sebastian Murphy, nekakšen bastard med gnusnim Iggyjem Popom, rafiniranim Nickom Cavom in zamorjenim Ianom Curtisom. Gre skratka za bend, ki je iz nekega razloga, podobno kot priljubljeni britanski vrstniki iz skupine Idles, požel veliko odobravanja pri rock publicistih, četudi zvočno zares ne izstopa iz povprečja. Njegov glavni adut naj bi bil prav ta poskus parodije odrskih klišejev in rocku inherentnega mačizma.

Kljub naslovu, ki potencialno nosi politični naboj, Murphy pravi, da album temelji predvsem na spoznanju, da je bil bedak in je imel napačne cilje – skratka na precej klišejskem problemu mačo rockerja, ki po ekstatičnem vrhuncu pristane na moralnem dnu. Dodajmo, da bi od Švedov, ki se ponašajo z eno trdnejših socialnih držav s skrbno razvitim financiranjem kulture in umetnosti, kar bendom občutno pomaga pri prodiranju v tujino, težko pričakovali tehten politični komentar. Viagra Boys se očitno dobro znajdejo v vlogi glasnikov osamljenih posebnežev, izobčencev, ljudi z roba in grdavšev. So neprijazni uporniki brez razloga, ki nočejo, da jim ženska ukazuje, kdaj naj si umivajo zobe, dve skladbi kasneje pa obljubljajo, da bodo opustili pitje, kockanje in delanje neumnosti, da bi si ponovno izborili njeno ljubezen. Kje se v precej klišejskih verzih albuma skriva satira, bo treba vprašati bendove piarovce. Kot pri nekaterih drugih zanimanje zbujajočih imenih novega postpunka se težko znebimo občutka, da gre tu le za senco izvirnega eksperimentalnega naboja žanra, za muziko z nagobčnikom, ki zveni približno tako izzivalno in relevantno kot razlage Marka Potrča o tem, zakaj so Švedi boljši od nas.

Razen dobrodošlega vpeljevanja elementov americane in bluesa – album prinaša priredbo skladbe kultnega ameriškega protestnika Johna Prina – ter krautrockerskih motorik ritmov je muzika primerljiva s tisto na predhodniku. Le saksofon je bolj zaznaven, več pa je tudi diskoidnih radijskih prvin. Reference ostajajo legende kot The Birthday Party, The Stooges in The White Stripes. V tem smislu je album obrtniško soliden izdelek, ki bo bendu zagotovo pomagal pri nadaljnji rasti na platformah za pretakanje muzike. Toda njegova kvaziironična drža, ki implicira neki trolovski moment, je preprosto odveč. Kot bi bilo leta 2021 še vedno treba v ironijo zapakirati dejstvo, da gresta country in postpunk presenetljivo dobro skupaj.