Slovenski finančni faraoni

Podjetje Majbert Pharm danes seveda že vsi poznamo, člani komisije ministrstva za zdravje, ki so to podjetje izbrali za dobavitelja hitrih testov za covid-19, pa so se od sramu zavili v molk. Vse skupaj je bilo iz njihove perspektive videti kot skrita kamera ali neki družbeni eksperiment. Ko je ministrstvo podjetje Majbert Pharm izbralo na razpisu za dobavitelja, so namreč lastniki podjetja naredili vse, česar ne bi smeli: v času karantene so organizirali žurko v Mehiki, se nastavljali pred najetim zasebnim letalom, eden izmed njih, Luka Lah, pa se je že takoj na Instagramu pohvalil, da so sklenili »bolan posel«.

Z vidika postopka, torej formalnopravno, s poslom ni nič narobe. Majbert Pharm je ponudil hitre teste po najnižji ceni, okoli dva evra za enega. Veliko več, tri evre na test, je na primer zaslužil zdravnik Marko Bitenc, sicer svetovalec na zdravstvenem ministrstvu, katerega podjetje »Zdravje« je s svojimi avtobusi organiziralo prva testiranja. A dejstvo, da gre pri dobaviteljih hitrih testov za resne amaterje, je povzročilo padec zaupanja v testiranje, kažejo zadnje ankete in tudi sedanje manjše kolone pred zdravstvenimi domovi. Kar je seveda razumljivo: zastopnik podjetja v Sloveniji, ki mu je ime Klemen Nicoletti iz Domžal, bo pač težko javnost prepričal o čemerkoli, ko pa je pred nekaj časa v okviru piramidne sheme LiveSmart 360 promoviral prodajo omega-3 čokolade, ki naj bi pomagala tudi proti raku in mimogrede še proti artritisu.

A poleg samega neprijetnega vtisa je tukaj še drug, morda večji problem. Vse kaže namreč, da je država pomemben posel sklenila s podjetniki, ki imajo kriminalno preteklost. Glavni akterji v tej zgodbi so poleg Klemena Nicolettija, ki sicer trdi, da se je izobraževal na ljubljanski univerzi, a njegove diplomske naloge ni mogoče najti, še Alan Amadej Eferl, specialist za dodatke k prehrani in finalist tekmovanja za mistra Slovenije leta 2000, danes s stalnim prebivališčem v Dubaju, ter strojnik Luka Lah. Preden se je omenjena druščina začela ukvarjati z medicinskimi posli, so se namreč ukvarjali s promocijo spornih in po vsem svetu prepovedanih ponzijevih shem, in to s pomočjo kriptovalut. Zadnji njihov projekt je bil nepremičninski. Trdili so, da bodo s svojo inovacijo popolnoma spreobrnili (disrupt) svetovni nepremičninski sistem. Seveda je šlo za nateg.

Pred epidemijo covid-19 lahko vse tri najdemo pri projektih Bereal Estate in Estatium, to je pri projektih, kjer so ljudem v zameno za denar obljubljali, da bodo postali delni lastniki luksuznih nepremičnin. Klemen, Alan in Luka so obljubljali, da jih bodo oddajali prek recimo AirBnB in tako vlagateljem zagotovili 130-odstotne donose. Ker je šlo pri tem v osnovi za ponzijevo shemo, bi, če bi tak produkt ponudili na klasični način, verjetno že takoj na njihova vrata potrkala policija oziroma bi se takoj odzvale agencije za trg vrednostnih papirjev. Toda snovalci sheme pri investitorjih niso zbirali denarja, ampak so prodajali kriptokovance, imenovane estatium. Za povrh vsega estatiumov očitno niso prodajali za denar, ampak za druge kriptokovance, imenovane ethereum.

V tej točki, predvidevamo, organi pregona verjetno vržejo puške v koruzo. So pa, sodeč po lastnih objavah in sodeč po registrih kriptovalut, omenjeni trije podjetniki prodali 83 milijonov »estatiumov« 573 investitorjem po vsem svetu, kar naj bi skupaj zneslo okoli 2,1 milijona evra. Takoj za tem, ko so denar pobrali, je projekt zamrl. Spletne strani so ugasnile, podjetja, ki so stala za projektom, so zaprla svoja vrata. Dejansko so se Luka, Klemen in Alan pred investitorji skrivali, svojih imen niso nikjer omenili. A da so bili v ozadju, je mogoče sklepati po objavljenih slikah in videoposnetkih, Nicoletti pa je bil zastopnik podjetja Bereal v Sloveniji, ki je v petih mesecih poslovanja leta 2017 imelo 42.400 evrov prihodkov. Potem je podjetje zaprl.

Ni videti, da bi katerakoli policija preiskovala ta projekt, gre pa za vzorec, ki se ponavlja. Pred nepremičninsko kriptopiramido so se imenovani ukvarjali z drugim podobnim kriptopiramidnim projektom, znanim pod imenom »Coinspace«. V tem primeru so vlagatelji lahko v kriptovaluto z imenom S-coin vlagali od 300 do 12.000 evrov, s čimer naj bi kupovali – pozor – računalniško moč v centrih za rudarjenje digitalnih valut. Da gre pri tem še za en nateg, je postalo jasno, ko je leta 2017 italijanski regulator trga vrednostnih papirjev prepovedal spletno stran, na kateri so shemo reklamirali. Temu so sledile še druge države, nato so spletne strani večinoma ugasnile, razjarjeni investitorji pa so naleteli na molk.

Država je pomemben posel, nakup hitrih testov za covid-19, sklenila s podjetniki, ki imajo kriminalno preteklost.

Coinspace je bil mednarodni škandal. Da za njim dejansko stoji slovensko početje, pa danes ni več dvoma. Leta 2017 so v Delu na podlagi razkritih dokumentov iz davčnih oaz razkrili, da je dejanski lastnik na Malti registrirane ponzijeve sheme slovensko računalniško podjetje Kovinostar. Koliko ljudi je bilo v tem projektu naplahtanih po vsem svetu, ni znano, so pa sredstva podjetja Kovinostarja med letoma 2015 in 2019 poskočila s 155 tisoč evrov na 5,5 milijona evrov. Da so pomembno promocijsko vlogo pri tem igrali že omenjeni fantje, je očitno iz ene od objavljenih videopredstavitev, kjer nastopajo Nicoletti, Eferl, Lah in še Avstralec Noel Farruga, ki so ga prijatelji malce kasneje imenovali za tajnika v Veliki Britaniji ustanovljenega podjetja Bereal – to podjetje smo že omenili.

Glede omenjenih ponzijevih shem je za RTV Slovenija Luka Lah povedal, da so vlaganja v kriptoprojekte pač tvegana naložba – bralec lahko poreče, da so morda mladi fantje v že omenjene projekte šli z nekakšnim zanosom, prepričanjem, da je prihodnost v kriptovalutah. A se prej zdi, da je bil njihov namen že od vsega začetka povsem drugačen. V primeru podjetja Bereal so namreč na vrh postavili slamnato direktorico Jeleno Sladojević s stalnim prebivališčem v Bosni in Hercegovini. Bosanski novinarji so v zadnjih letih objavili več poročil njihove državne agencije za preiskave in zaščito o kaznivih dejanjih mreže ljudi, v kateri je sodelovala tudi Sladojevićeva in ki naj bi med letoma 2013 in 2017 oprala okoli 23,5 milijona evrov.

O tem, zakaj so na vrh svojega nepremičninskega projekta postavili Sladojevićevo, lahko sicer zgolj špekuliramo: eden glavnih problemov, s katerimi se soočajo kriptogoljufi, je, kako na koncu denar potegniti iz kriptovalut in kako ga na primeren način oprati. Bosna je očitno za slovenske goljufe najbližja destinacija za te operacije, saj omogoča, kot že leta opozarja bosanski Transparency International, sheme fiktivnih posojil. Če zapleteno shemo poenostavimo: denar lahko legalno nakažete na podjetje v Bosni, gotovino pa nato dvigujete z bankomatov na primer v Avstriji. A pri tem na papirju ne gre za dvig, ampak za posojilo, ki naj bi bilo seveda vrnjeno v gotovini. Izplačani denar je tako neobdavčen, pa tudi sledi za njim več ni. To je bilo tudi jedro afere iz leta 2017, ko je neka Dijana Đuđič iz Prijedora stranki SDS »posodila« 450 tisoč evrov.

Seveda je mogoče špekulirati še naprej: ker je svetovalec predsednika vlade Janeza Janše Rok Snežič eden glavnih promotorjev »davčne optimizacije« prek Bosne, z njim pa naj bi po ugotovitvah bosanskih preiskovalnih organov poleg Đuđićeve sodelovala tudi Sladojevićeva, je umestno vprašanje, ali je arhitekt teh poslov celo stranka SDS. Konec koncev je Luka, eden izmed omenjenih fantov, ki so dobili posel s hitrimi testi, bil ali je celo še zdaj član podmladka SDS. Bil je celo tako tesno vpet v strukturo stranke, da je sodeloval na delovnih vikendih podmladka, na primer na Bledu leta 2017, ki je javnosti znan zaradi razkritja o uporabi drog na večerni zabavi.

Pri celotni zgodbi ni mogoče ne izpostaviti širše slike problema, o katerem pišemo: da je kriptokriminal v zadnjih letih postal eden od pomembnih slovenskih izvoznih artiklov.

Lani so kriminalisti v Sloveniji zaznali 83 primerov spletnih prevar, v katerih so bili ljudje oškodovani za dva milijona evrov. V povprečju je torej vsak od prevaranih izgubil dobrih 24 tisoč evrov.

Zadnja leta o tem »pogorišču« slovenske kriptoscene poroča spletni portal Kriptoreporter. Na njem lahko poleg že omenjenih Berealov, Estatiumov najdemo še mnogo drugih propadlih kriptoprojektov, ki so se izkazali za prevare, in še mnogo več eferlov in nicolettijev, ki se pred naplahtanimi vlagatelji skrivajo v tujini, kjer se dičijo z dragimi avtomobili in jahtami. Večinoma ne gre za računalniške strokovnjake. Novinar Kriptoreporterja Jan Novak je tako celo našel vzorec, po katerem lahko identificiramo slovenske kriptogoljufe. »Če namesto ekipe s tehničnimi izkušnjami najdemo tetovirane bodibilderje, nekdanje preprodajalce steroidov in promotorje mrežnega marketinga, potem je verjetno prevara,« je dejal pred časom za Delo.

Računalničarji, s katerimi smo govorili, torej tisti, ki se v Sloveniji ukvarjajo s tako imenovano tehnologijo veriženja blokov, na kateri temeljijo kriptovalute, priznavajo, da je Slovenija na področju kriptoprevar precej globoko zabredla. A to pojasnjujejo s siceršnjo razvitostjo te tehnologije v naši državi. Pred leti je ameriška revija Forbes Slovenijo hvalila kot »jedro blockchain invoacij«. Slovenija je edina dežela, v kateri na krožišču v Kranju stoji spomenik bitcoinu. Slovenija je bila prva v Evropi, kjer je neko podjetje – Iconomi – izdalo kriptokovance. Leta 2017 je bilo kar pet odstotkov vse vsote kriptokovancev izdanih v Sloveniji. V času vlade Mira Cerarja pa naj bi Slovenija postala »evropski hub« tehnologije veriženja blokov. Ta projekt je sicer že propadel.

Med slovenskimi strokovnjaki veriženja blokov je mogoče zaslediti tri razlage, zakaj je do te revolucije prišlo v naši deželi. Ena interpretacija govori o tem, da je v Sloveniji pač veliko navdušenih računalničarjev – kar je dejstvo. Druga razlaga, ki kroži po slovenski kriptoskupnosti, je, da naj bi bilo v Sloveniji premalo zagonskega kapitala za financiranje različnih novih startupov, zaradi česar so bili tudi klasični »startupi«, še pred pojavom kriptokovancev, tukaj zelo priljubljeni. Torej, slovenski projekti lahko zagonski kapital dobijo le v mednarodnih vodah in z izdajo kriptokovancev, ki večinoma niso regulirani. Tretja razlaga pa je, da smo leta 2011 v Sloveniji dobili eno prvih kriptomenjalnic na svetu, imenovano Bitstamp, ki je v deželo prinesla znanje in razvoj. Seveda tudi za goljufe.

Toda če je v Sloveniji ta tehnologija tako razvita, bi prebivalci morali biti tudi osveščeni in imuni proti zlorabam. Pa niso. O kriptoprevarah smo se na generalni policijski upravi pogovarjali z Davidom Gracerjem z oddelka za finančno kriminaliteto in pranje denarja v upravi kriminalistične policije. Gracer pravi, da je bilo lani, torej v letu 2020, v Sloveniji rekordno veliko škode s področja spletnih prevar, vključno z nakupi kriptovalut. Skupaj so kriminalisti lani zabeležili 83 primerov velikih prevar, v katerih so bili ljudje oškodovani za dva milijona evrov, v povprečju je torej vsak od prevaranih izgubil dobrih 24 tisoč evrov – kar je ogromno. Še bolj pa zbuja skrb to, da doslej policija v teh primerih ni prišla ravno daleč pri identifikaciji storilcev.

Na področju pregona kriptokriminala, pojasnjuje Gracer, se morajo kriminalisti ukvarjati z mednarodnimi razsežnostmi in z dejstvom, da znajo kriminalci uspešno zbrisati sledi za seboj. Promotorji tehnologije veriženja blokov sicer pravijo, da so kriptovalute izredno transparentna plačilna sredstva, ki za seboj puščajo digitalne sledi. A Gracer pravi, da je realnost precej drugačna. Tipični scenarij je tak: storilci na spletu naredijo produkt, ki je videti vabljiv in legitimen. Poleg spletne strani verodostojnost produkta spodbujajo še prek spletnih klepetalnic, nato pa poiščejo morebitne vlagatelje – torej svoje žrtve. Ker na limanice večinoma padejo naivneži, ki so računalniško nevešči, jim goljufi tudi pomagajo odpreti tako imenovane virtualne denarnice, ki jih upravljajo. Ko poskušajo kriminalisti ugotoviti, kaj se je zgodilo z ukradenim denarjem, na spletu najdejo le sledi žrtev, ne pa transakcij, ki so jih opravili zločinci.

Presenetljivo je, da je toliko ljudi v Sloveniji navdušenih nad kriptoekonomijo. Hkrati pa imamo na drugi strani že veliko naplahtanih.

Takšno je tudi stališče urada za preprečevanje pranja denarja. »Urad je opravil analizo tveganja za zlorabo virtualnih valut za pranje denarja ali financiranje terorizma in produkt ocenil kot visoko tvegan,« so nam odgovorili. Tveganje je po oceni urada višje kot v primeru gotovine zaradi odpiranja elektronskih denarnic brez fizične navzočnosti lastnika. Menjalnice, ki poslujejo z virtualnimi valutami, bi sicer morale izvesti identifikacijo lastnikov, recimo prek videopovezave. In čeprav se mnoge menjalnice tega držijo, na uradu ugotavljajo, da je še vedno veliko število ponudnikov elektronskih denarnic, ki pri odpiranju ne opravijo identifikacije. Jasno je sicer, da še zmeraj prevladuje klasično pranje denarja s pomočjo gotovine: pri zadnji analizi za leto 2018 so s pomočjo kriptovalut kriminalci denar oprali v osmih primerih od skupaj 259.

Tako se na koncu ni mogoče izogniti vtisu, da gre navdušenje nad kriptovalutami vštric z nekakšnim lokalno značilnim pohlepom, kar prevaranti izkoriščajo. Morda lahko to razložimo takole: leta 1905 je nemški sociolog Max Weber objavil svoje slavno delo z naslovom Protestantska etika in duh kapitalizma. Njegova teza, naj si bo še tako kontroverzna, je bila na mestu. Tako je rekel: Špekulacije, postopaštvo, kriminal, razdajanje, pohlep je človeštvo poznalo že tisočletja pred kapitalizmom. Dejansko (kapitalistične) revolucije ni sprožilo potrošništvo, ampak obratno, asketizem in odrekanje. V jedru kapitalizma naj bi bil nekakšen etični, celo religiozni princip, ki ga lahko najdemo v protestantizmu. Prepričanje, da je mogoče odrešitev po smrti mogoče doseči za časa življenja, z nenehnim trudom, dokazovanjem, odrekanjem ali delom.

Webrovo delo je bilo dolgo časa pozabljeno – aktualno je postalo ponovno v devetdesetih letih, v času hitrih privatizacij v vzhodni Evropi. Mnoge je namreč zaskrbelo, da bodo postkomunistične države začele spodbujati napačen tip kapitalizma – brez vsebine in etike, da bodo v teh državah zavladali špekulanti, ki so hitro obogateli, oligarhi in tajkuni. Slovenski računalničar, sodelavec Sledilnika covid-19 Aleks Jakulin o kriptošpekulacijah pravi, da se ta dejavnost ukvarja s »prodajo ničvrednih praštevil in praznih obljub, brez kakršnekoli odgovornosti«. Kljub temu pa je presenetljivo, da je toliko ljudi v Sloveniji nad tem tako navdušenih. Torej, da imamo na eni strani veliko naplahtanih in po drugi strani že precej močno ekonomijo, ki ta pohlep izkorišča.