Črni diamanti

Na prekmurskih ravnicah je Upravni odbor Prešernovega sklada našel kar dva letošnja lavreata – pisatelja Ferija Lainščka in slikarja Sandija Červeka. Oba imata za seboj izreden opus in oba si zaslužita najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Pa vendar so se komisarji odločili, da bo 8. februarja Lainšček dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Červek pa »le« nagrado Prešernovega sklada za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih, četudi je njegov celotni opus »že« vreden velike nagrade. Kakorkoli obrnemo, sta nagradi vendarle pomembno priznanje velikima ustvarjalcema. To je dejstvo.

Červeku so nagrado Prešernovega sklada podelili za lansko pregledno razstavo v Galeriji mesta Ptuj, naslovljeno 1+1=11. V obrazložitvi je komisija med drugim zapisala, da se je tam vzpostavil še nikoli videni dialog med umetnikovimi ustvarjalnimi fazami v preseku zadnjih 30 let: »Červek je umetnik, ki nenehno hodi po robu, a v svoji brezkompromisni drži ne zdrsne v dekorativnost, pretirano pripovednost ali družbeno angažiranost.« Zanimivo, kako so komisarji v eni sapi zajeli dekorativnost in družbeno angažiranost kot tisto, kar ne bi moglo prinesti te nagrade. V delih s ptujske razstave so opazili tudi »prepoznavno in izrazito avtorsko slikarjevo likovno poetiko«. Na tej razstavi so bile predstavljene njegove znamenite črne Slike, ob njih pa barvni oljni pasteli; torej hkrati skrajno racionalen pristop s črnih slik ter impulziven, sproščen in humoren s pastelov, ki so kot igrivi odmori med težo odkrivanja metafizičnih svetov na monokromatičnih velikih slikah.

Res je, kot preberemo v skoraj vsakem zapisu o Sandiju Červeku, da je zaslovel s črnimi slikami. Vedno jih naslavlja le Slike. In te znamenite črne Slike so kot žlahtni brušeni črni diamanti, saj podobno kakor za kristalinično obliko ogljika, torej diamant, kjer sta poleg trdote za lepoto ključna lom in odsev svetlobe, velja tudi za Červekove črne slike. Prva je nastala leta 1989 in ga potegnila v raziskovanje vse do danes.

Posamezne brazde, vrezane v površino povsem črnih slik, so lovke svetlobe. Pred nami izrišejo razgibane loke ali spirale, ki se vrtinčijo v neskončnost prostora in se lomijo v črni luknji vesolja.

Umetnostnozgodovinska stroka te slike označuje za vrhunec njegovega ustvarjanja. V likovnem leksikonu je nazorno opisano, kako jih Červek gradi; to so praviloma platna velikega formata, prekrita z enotno plastjo črne oljne barve, v katero po predhodno skrbno načrtovani risbi s slikarsko lopatko reže drobne poteze. Pravi, da drobne vrezane poteze kanalizirajo svetlobo po sliki in tako ustvarjajo zemljevide svetlobe. Odboj te naredi še intenzivnejši tako, da svetilnost slike, ko se barva posuši, poveča s sijočim lakom – zadnjim, vrhnjim slojem slike. To gledalcu omogoča, da s premikanjem po prostoru doživlja različne svetlobne učinke, ki razkrivajo kompozicijo. Torej svetloba kot ultimativni element likovne umetnosti. Svetloba, ki je sama pogosto tudi slikarska tema ter hkrati sredstvo in element gradnje podobe.

Červekove slike zelo jasno kažejo vlogo in pomen svetlobe v likovni umetnosti in kažejo tudi, kako se barva rodi med svetlobo in temo. Posamezne brazde, vrezane v površino, v barvni pigment, so lovke svetlobe. Prav te brazde reliefno izrišejo razgibane krožne geometrijske oblike – loke ali spirale, ki sem jih na nekaterih črnih Slikah prebrala kot sledi Tatlinovega Spomenika tretji internacionali (iz leta 1919), tega nikoli realiziranega kovinskega stolpa, ki se v Červekovih slikah vrtinči v neskončnost prostora, je kot razgrajeni stožec, ki se lomi v črni luknji vesolja. Temna barvna snov Červeku pomeni le medij za analitično raziskovanje svetlobe in njenih učinkov. Ob radikalni redukciji barve na eno samo pa pridejo do izraza tudi subtilnejša slikarska sredstva, kot so ritem, tekstura, kompozicija in prostorski učinki.

Po letu 2018 je pri velikih platnih črno barvo nadomestil s temno modrim odtenkom. »Modri in temno vijolični odtenki so se v njegovem opusu pojavili že v njegovem informelskem obdobju,« je zapisala kustosinja razstave 1+1=11 Irma Brodnjak. Pravi tudi, da se k črnim slikam umetnik zmeraj znova vrača, a v vmesnem obdobju se posveča likovnim »intermezzom«. »Slednji umetniku predstavljajo nujen oddih in odmik od črnih slik, ki od njega zahtevajo ogromno koncentracije ter fizične moči. Za dokončanje črne slike umetnik namreč potrebuje nekaj dni neprestanega, skorajda obsesivnega dela, medtem pa majhna dela v tehniki oljnega pastela nastajajo hitro, po trenutnem vzgibu, na osnovi sproščene risbe, ki jo slikar nadgradi z barvo,« pravi Irma Brodnjak. Takšen odmor od črnih tekstur je bil tudi projekt Intermezzo, ki ga je ustvarjal v letih 2017– 19 pod psevdonimom Aleksander Červek trio, ko je v treh prostorskih postavitvah ready-madov, artefaktov in v najlonke oblečenih slik raziskoval meje svoje ustvarjalnosti.

Pri črnih slikah vztraja že tri desetletja, a se pri tem ne izčrpa. Najbrž prav zato, ker hkrati goji dva tako različna pristopa. Z manjšimi deli se, kot pravi Irma Brodnjak, vseskozi približuje »ritmu vsakdana«, z velikimi platni, na katerih kraljuje le en barvni odtenek, pa »odkriva globine metafizičnih svetov«.