»V posmeh obletnici slovenske države«

Tomaž Kunstelj je veleposlanik v Rimu. To je njegovo tretje veleposlaniško mesto, pred imenovanjem na položaj v Italiji je bil veleposlanik v Vatikanu in Kanadi, bil je tudi namestnik veleposlanika v Argentini. Po izobrazbi je diplomirani inženir lesarstva, v prostem času malteški vitez. Na veleposlaniški položaj ga je prinesla politika, nekoč je bil član SKD, vodja predvolilne kampanje Lojzeta Peterleta, nato je bil dolga leta generalni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Ponosen je, da v tujini predstavlja Slovenijo. »Biti veleposlanik pomeni neke vrste nadgradnjo diplomatske kariere, prepoznavanje nekih znanj, ki si si jih nabral z leti. Pomeni tudi zaupanje, da boš v tujini lahko dostojno predstavljal interese države in tudi državljanke in državljane, da jim boš na razpolago. Predstavljanje države je po eni strani čast in tudi velika odgovornost,« se je Kunstelj lani razgovoril za lokalni časopis Kopitarjev glas iz Vodic, kjer je doma.

Veleposlanik Kunstelj ima ravno z vprašanjem, kako »predstavljati državo«, velike težave. Enajstega januarja je namreč v prostorih slovenskega veleposlaništva v Rimu potekal sestanek. Dogajanje, ki ga bomo opisali, je podrobno opisano v depeši, ki jo je Tomaž Kunstelj dan kasneje poslal na ministrstvo za zunanje zadeve in na še nekaj naslovov, tudi v kabinet predsednika vlade Janeza Janše.

V njej pravi, da je bil na sestanku kolegija rimskega veleposlaništva tako rekoč pod točko razno obveščen, da naj bi ljubljanska Moderna galerija sodelovala pri razstavi v uglednem rimskem muzeju MAXXI (Narodni muzej XXI. stoletja). Razstava, ki je po njegovem mnenju sporna, če že ne škandalozna, nosi naslov »Bigger than Myself / Heroic voices from ex Yugoslavia« ali po slovensko »Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«. Kot je zapisal veleposlanik sam: »Iz obrazložitve kolegice Tine Kokalj, ki na veleposlaništvu pokriva polje kulture, je bilo razumeti, da projekt medgalerijskega sodelovanja med Ljubljano in Rimom podpirajo tudi na ZJK [sektor za javno diplomacijo in mednarodno sodelovanje v kulturi, op. p.] ter na ministrstvu za kulturo.« Nato nadaljuje: »Naš kolegij se je zaključil s sklepom veleposlanika, da VRI [veleposlaništvo v Rimu, op. p.] razstav iz Slovenije s tematiko ex Jugoslavije ne bo promoviralo in tudi ne organiziralo, še zlasti pa ne v obdobju 30-letnice,« torej 30. obletnice plebiscita in razglasitve samostojnosti. Veleposlaništvo bo skratka promoviralo le umetniško ustvarjalnost, povezano izključno s Slovenijo.

Kaj je po Kunstlju problem? Veleposlaništvo načeloma ne nasprotuje takšnim projektom, četudi so povezani z nekdanjo Jugoslavijo, ampak nasprotuje natančno temu projektu in tej razstavi. Gre za »odločno nasprotovanje, da ena od najuglednejših institucij v italijanski prestolnici in osrednja institucija iz Slovenije v času okroglih obletnic uporabita za razstavo tematiko ex Jugoslavije. Kot da slovenski umetniki vse od osamosvojitve ne bi imeli nič za pokazati izbirčnemu rimskemu občinstvu … in v posmeh obletnici slovenske države.«

Še več, veleposlanik Kunstelj na koncu predlaga, da se »temeljito razčisti, kako, kdo in na kakšni podlagi je s tako lahkomiselnostjo v mednarodno izmenjavo predlagal projekte na tematiko ex-Jugoslavije, ko je zelo očitno, da vse od nastanka samostojne Slovenije do danes še zdaleč niso bili ustrezno predstavljeni dosežki slovenske umetnosti na različnih področjih ustvarjanja«.

Govorili smo z nekaterimi posamezniki, ki zelo dobro poznajo način delovanja diplomatskih služb. Zagotovili so nam, da so takšne depeše resnično »neobičajne« in da »definitivno« ne spadajo med dejavnosti veleposlanikov.

Posebno priznanje

Beseda neobičajno je premila, pisanje Tomaža Kunstlja z razstavo, njenim konceptom in načinom nastanka nima nikakršne zveze. Ker gre za izkušenega in uglajenega diplomata, je mogoče le dvoje, ali resnično ne ve, kakšna razstava nastaja v muzeju MAXXI, ali pa mu je za to vseeno in, zaslepljen od nacionalizma in osamosvojitvenih mitov, ne razume, kaj pomeni država, državnost, čemu je namenjena umetnost in kakšno je sporočilo nastajajoče razstave.

»Umetnost nima nacionalnega predznaka, uvajanje takšnih meril pomeni nazadovanje naše družbe v 19. stoletje.«

Zato nekaj dejstev. Rimski MAXXI je eno izmed najpomembnejših svetovnih središč sodobne umetnosti. Že sama stavba, v kateri je muzej, je nekaj posebnega. Zrasla je na območju nekdanje vojašnice, zasnovala jo je britanska arhitektka iraškega rodu Zaha Hadid, ima na tisoče kvadratnih metrov razstavnih površin, osupljivo zbirko del sodobnih umetnikov, Hadidova pa je zanjo kot prva ženska na svetu prejela Stirlingovo nagrado za najlepšo zgradbo v Evropi. Priložnost za razstavljanje v takšnem muzeju je veliko priznanje za slovenske umetnike.

Zamisel za razstavo ni nastala na slovenskem kulturnem ministrstvu niti na ministrstvu za zunanje zadeve. Zanjo so se odločili v muzeju MAXXI. Sami, avtonomno, v sklopu več let trajajočega opusa predstavljanja sodobne umetnosti, ki nastaja na širšem območju Sredozemlja. K oblikovanju razstave je muzej povabil nekdanjo direktorico ljubljanske Moderne galerije Zdenko Badovinac, vrhunsko kustosinjo, ki seveda dobro pozna umetnike s tega območja. Razstava naj bi bila postavljena že leta 2018, a se je zaradi organizacijskih težav, ki se jim je lani pridružila še epidemiološka kriza, odprtje večkrat prestavilo. Kot kaže danes, naj bi se razstava odprla konec marca. Na njej sodeluje več kot 50 umetnikov iz držav nekdanje Jugoslavije. Tudi Slovenke in Slovenci. Nabor razstavljajočih je v resnici osupljiv: Marina Abramović, Maja Bajević, Jože Barši, Jasmina Cibic, Vlasta Delimar, IRWIN, Tomislav Gotovac, Marjetica Potrč, Želimir Žilnik, Mladen Stilinović … Na seznamu umetnikov je, da pomirimo veleposlanikove strahove, več kot ducat umetnikov, ki so neposredno povezani s Slovenijo. Razstava naj bi bila postavljena v osrednji galeriji, v najpomembnejšem prostorju celotnega muzejskega kompleksa.

Heroji našega časa

Od kod prihaja naslov razstave? Zakaj je naslovljena »Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«?

Italijanska kuratorka Giulia Ferracci, ki skupaj z Zdenko Badovinac pripravlja razstavo, pravi – in v isti sapi sramežljivo dodaja, da gre morda za romantičen pogled –, da moramo ravno danes razmišljati o herojih. »Na razstavi bo predstavljenih veliko zgodb, ki pripovedujejo o preteklosti, o sedanjosti, o mitologijah, ki govorijo o tem, da so heroji večinoma neznani posamezniki. Heroji niso samo ljudje, lahko so tudi zgolj poteze, sanje, upanje. Vse to predstavljamo skozi dela umetnikov, ki se dotikajo različnih tem, od vprašanja enakopravnosti, življenja delavcev do ljudi, ki podpirajo naravo, ki živijo z njo in ne tako, da bi ji nasprotovali. Zakaj so heroji večji od nas? Zato, ker se vseskozi borijo za nekaj, kar je večje od njih samih.«

Kaj je herojstvo, dobro kaže že sam logotip razstave. Predstavlja objeti par, Boška Brkića in Admiro Ismić, 24-letnega Srba in 25-letno Bošnjakinjo, ki ju je na sarajevskem mostu Vrbanja 19. maja 1993 ustrelil ostrostrelec. Boško naj bi bil umrl takoj, ranjena Admira pa se je po tleh priplazila do njega in v njegovem objemu umrla še sama. Ta logotip naj bi zaznamoval mejo med preteklostjo in sedanjostjo, med časom Socialistične federativne republike Jugoslavije, ko so ljudje verjeli v idejo, ki je večja od njih samih, in časom, ko je te prostore začela obvladovati neka druga sila, sila individualnosti in globalnega kapitalizma. Razstava, kot je zasnovana, seveda ne joče za Jugoslavijo ali za socializmom, ampak skozi oči umetnikov, skozi njihove zgodbe razmišlja o času, v katerem živimo, in morebiti tudi o drugačni družbi. Morda pa so danes v resnici heroji tisti, ki razmišljajo o alternativah.

Vrnimo se k veleposlaniku. Depešo smo prejeli v uredništvo, zato smo bili mi tisti, ki smo z njeno vsebino seznanili Zdenko Badovinac. Bila je res presenečena. »Presenetilo me je to, da se veleposlanik ni pozanimal, kaj ta razstava je in kdo je njen producent. Razstavo v muzeju MAXXI v celoti financira italijanska stran.« Moderna galerija ima sicer že dve leti v načrtu, da naj bi razstava po Rimu obiskala tudi Ljubljano, ta prenos je bil že dve leti zapored v programu MG+MSUM, a razstave pri nas ni bilo, saj tudi v Rimu še ni bila postavljena. Ta del, v resnici gre za minimalna finančna sredstva, za 40 tisoč evrov, naj bi financiralo ministrstvo za kulturo. »Pismo našega veleposlanika v Rimu kaže neobveščenost o dejstvih in sodi o razstavi na podlagi nacionalnega kriterija, kar je v sodobnem svetu nedopustno. Umetnost nima nacionalnega predznaka, uvajanje takšnih meril pomeni nazadovanje naše družbe v 19. stoletje.«

Razstava ne joče za Jugoslavijo ali za socializmom, skozi oči umetnikov razmišlja o času, v katerem živimo, in o drugačni družbi. Morda pa so danes v resnici heroji tisti, ki razmišljajo o alternativah.

V resnici ne gre zgolj za veleposlanikov zdrs, za neobveščenost. Na ministrstvu za kulturo, ki mu zadnje čase pravijo tudi ministrstvo za sramoto, deluje nova strokovna komisija za vizualno umetnost. Ta je pred kratkim pregledovala program Moderne galerije, med drugim je zapisala, da se preveč ukvarja s fenomenom nekdanje skupne države, »kot da bi prostori nekdanje Jugoslavije predstavljali nekakšno organsko enoto, čeprav to več ne drži«. V letošnjem programu MG+MSUM je poleg predvidene postavitve rimske razstave res načrtovana še razstava »Politični perfomans 90-ih na območju bivše Jugoslavije«, kar se zdi komisiji »neinovativno«, kot da bi se za tem programom skrivala nekakšna projugoslovanska agenda. »Tudi nova ekspertna komisija za vizualne umetnosti meni, da bi bilo treba nehati predstavljati umetnost iz nekdanje skupne države. Glede na to, da sta obe razstavi načrtovani za letos, namenjeni sodobnim umetnikom, je takšno stališče lahko samo ideološko in ga je treba razumeti v kontekstu aktualnih kulturnih bojev v naši državi,« še dodaja Zdenka Badovinac.

Neliberalna država

Na podrobna vprašanja, kaj na ministrstvu za zunanje zadeve menijo o rimski razstavi, so sporočili, da se strinjajo z veleposlanikom in »da razstava ne more biti del kulturno-promocijskega programa obeleževanja okrogle obletnice državnosti ali programa slovenskega predsedovanja Svetu EU«. Enako trdijo na ministrstvu za kulturo, razstava pač »ne zasleduje takih ciljev in vrednot mednarodne promocije slovenske kulture in umetnosti v svetu«.

Oba odgovora sta smešna, nihče ni nikoli trdil, da je ta razstava povezana s Slovenijo, z njenim predsedovanjem EU, s slavnimi obletnicami. Edina neposredna povezava z našo državo je načrtovana prestavitev razstave v Slovenijo, za katero pa strokovna komisija na ministrstvu za kulturo misli, da ni dobro utemeljena in da je 40 tisoč evrov za kaj takšnega preveč. Ali z drugimi besedami, oblast ne želi, da ta razstava kakorkoli pride v Slovenijo.

Zato ponovimo še enkrat, umetnost ni jugoslovanska ali srbska ali slovenska, umetnost je umetnost, ne glede na to, kdo je njen avtor. Umetnost ne pripada nobenemu politiku, nobenemu narodu. Tega naša država ne razume ali pač razume skozi lastna ideološka očala. Kaj je za to oblast umetnost, kako jo želi politika podjarmiti, se je dobro videlo na proslavi ob dnevu državnosti, ki jo je pripravil Igor Pirkovič in zanjo dobil vzhičen aplavz vladnih predstavnikov. To seveda ni bila predstavitev umetnosti, ki nastaja v Sloveniji, pač pa narodnobuditeljski kič.

Ko se je Ai Weiwei, sodobni kitajski umetnik in disident pred leti preselil v Berlin in tam ustvarjal, je Kitajska vseskozi pritiskala na nemško vlado, češ da umetniku ne sme dajati zatočišča in prostora. Lani se je preselil v Cambridge, ker je bil nad odprtostjo nemške družbe razočaran. Podobno ravnajo druge vlade: ruska recimo preganja feministično umetnico Julijo Cvetkovo, pa ne samo njo, ker je objavljala slike mavričnih družin, na Poljskem je oblast zahtevala, naj iz varšavskega Narodnega muzeja umaknejo sliko ženske, ki je banano, eno od podob, ki jih je sredi sedemdesetih let ustvarila poljska avantgardna umetnica Natalia LL. Ta slika naj bi bila preveč eksplicitna, nevarna mladini. Nekaj podobnega se je nedavno zgodilo pri nas, aprila 2019 je madžarsko veleposlaništvo poslalo posebno pismo Sloveniji, naj nekako utiša Mladino in njenega karikaturista Tomaža Lavriča, ki se je drznil na napačen način upodobiti madžarskega premiera Viktorja Orbána.

Tuja strokovna javnost opozarja na neliberalne prakse, ki se širijo v Sloveniji. Politika na umetnike pritiska, jih kaznuje in zaničuje takrat, kadar ji niso všeč njihova sporočila, kadar ji ni všeč podoba, ki jo vidi v ogledalu. Veleposlanikovo pismo in argumentacija dveh ministrstev so nove sramotne poteze, ki si jih je privoščila ta oblast. Niso pa nepričakovane, vlada Janeza Janše si Slovenijo želi ukrojiti po svoji podobi.

Seznam imen

Kdo se bo predstavil v muzeju MAXXI?

1. Marina Abramović (Srbija)
2. Nika Autor (Slovenija)
3. Maja Bajević (Bosna in Hercegovina)
4. Đorđe Balmazović (Srbija in Slovenija)
5. Jože Barši (Slovenija)
6. Yane Čalovski (Severna Makedonija)
7. Jasmina Cibic (Slovenija)
8. Lana Čmajčanin (Bosna in Hercegovina)
9. Danica Dakić (Bosna in Hercegovina)
10. Vlasta Delimar (Hrvaška)
11. Fatmir Mustafa - Carlo (Kosovo)
12. Tomislav Gotovac (Hrvaška)
13. Igor Grubić (Hrvaška)
14. Ibro Hasanović (Bosna in Hercegovina)
15. Ištvan Huzjan (Slovenija)
16. Siniša Ilić (Srbija)
17. IRWIN (Slovenija)
18. Hristina Ivanoska (Severna Makedonija)
19. Sanja Iveković (Hrvaška)
20. Janez Janša 3x (Slovenija)
21. Gjorgje Jovanović (Severna Makedonija)
22. Adela Jušić (Bosna in Hercegovina)
23. Doruntina Kastrati (Kosovo)
24. Božena Končić Badurina (Hrvaška) + Duga Mavrinac (Hrvaška)
25. Udruženje Kurs (Srbija)
26. Siniša Labrović (Hrvaška)
27. David Maljković (Hrvaška)
28. Anja Medved (Slovenija)
29. Gregor Mobius (Srbija)
30. Alban Muja (Kosovo)
31. Vladimir Nikolić (Srbija)
32. Marko Peljhan (Slovenija)
33. Marko Pogačnik (Slovenija)
34. Darinka Pop Mitić (Srbija)
35. Marjetica Potrč (Slovenija)
36. Nada Prlja (Severna Makedonija)
37. Tobias Putrih (Slovenija)
38. Jelena Petrović (Srbija) + Andreja Dugandžić (Bosna in Hercegovina) + Lala Raščić (Bosna in Hercegovina) 
39. Driton Selmani (Kosovo)
40. Andrej Škufca (Slovenija)
41. Maja Smrekar (Slovenija)
42. Ilja Šoškić (Črna gora)
43. Somer Şpat (Kosovo)
44. Mladen Stilinović (Hrvaška)
45. Matej Stupica (Slovenija) + Lenka Đorojević (Črna gora)
46. Marko Tadić (Srbija)
47. Zoran Todorović (Srbija)
48. Milica Tomić (Srbija)
49. Marta Popivoda + Ana Vujanović (Srbija)
50. Želimir Žilnik (Srbija)
51. Natalija Vujošević (Črna gora)