»Zdenka Badovinac je ena od herojinj našega časa«

Umetniki ne morejo in ne bi smeli predstavljati nacionalne identitete, morali bi biti kritični glas v razpravi, kaj nacionalna identiteta sploh pomeni

Hou Hanru je umetniški direktor Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti 21. stoletja – MAXXI. V zadnjih dveh desetletjih je bil kustos ali sokustos več kot 100 razstav po vsem svetu, od Pekinga do New Yorka, od Aucklanda do Benetk. Piše in predava o sodobni umetnosti.

Slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj je prepričan, da je razstava, ki jo pripravljate skupaj z Zdenko Badovinac, neprimerna? Kaj menite o tem? 

Zelo težko neposredno komentiram veleposlanikovo depešo in pisanje. Vedeti moramo, da je MAXXI muzej sodobne umetnosti. In sodobno umetnost branimo, branimo jo tudi pred kakršnokoli popreproščeno politično logiko. Vsaka oblast bi sicer morala podpirati umetnost, ne glede na to, kakšni so njeni politični interesi. Tudi večina drugih podobnih muzejev in umetniških institucij, gotovo to velja tudi za slovensko Moderno galerijo, zagovarja enaka načela. V resnici nas ne zanimajo politična preračunavanja enih ali drugih politikov, puščamo jih ob strani. A to ne pomeni, da politika na splošno ne obstaja, politične vsebine v umetnosti spodbujajo kritično razmišljanje in imaginacijo v družbi na splošno.

Kje se je vse začelo? Zakaj ste se sploh odločili za postavitev razstave, na kateri naj bi predstavili sodobne umetnike z območja nekdanje Jugoslavije? 

Ta projekt se je začel pred več kot tremi leti, še prej. V muzeju MAXXI smo vseskozi pozorni na to, kaj se dogaja na obeh straneh Sredozemskega morja, kako poteka dialog med enimi in drugimi, kako se ta dialog kaže v sodobni umetnosti. Če želi Evropa, če želijo države v njej razumeti, kaj se dogaja v sedanjosti, kakšna bo prihodnost celine, mora biti ta vseskozi pozorna na te različne dialoge, na vsa ta gibanja, vsebine okoli sebe. Zelo pomembna je kulturna, umetniška raznolikost, vse to dogajanje je ključno za oblikovanje evropske kulturne identitete, še posebej pa za italijansko identiteto in identitete držav neposredno ob Sredozemskem morju. V resnici smo začeli že leta 2014 z Istanbulom, Bejrutom, iransko razstavo, s Tel Avivom, predstavljali smo sodobne umetnike iz Severne Afrike, vseskozi izvajamo zelo pomembne raziskovalne projekte, katerih namen je predstaviti umetniško in arhitekturno sceno iz celotnega Sredozemlja. Ves ta lok naših postavitev moramo razumeti kot predlog ljudem, naj premislijo o tem, kakšna je kulturna identiteta Evrope, kako se vzpostavlja tudi prek dialoga z drugimi.

Zakaj torej Jugoslavija, država, ki je ni več? 

Seveda nas je ves ta razmislek pripeljal do severnega dela Sredozemlja, do obal Jadranskega morja. Kdo so naši sosedje? Na zahodu so to Španci in Francozi, na vzhodu so to Slovenija, Hrvaška, Bosna, Črna gora, nato sledita še Albanija, Grčija. Zato je logično, da predstavljamo umetniško dogajanje s tega območja. Zdenka Badovinac ga odlično pozna, zelo dobro ve, kaj se dogaja na polju sodobne umetnosti, ima natančen vpogled v sceno, dobro ve, kako vse to dogajanje vpliva na Evropo. Zdenka Badovinac je bila nekaj časa tudi članica strokovnega sveta našega muzeja, zato je bila logična izbira za postavitev te razstave. Njeno znanje, njen razmislek o idejah, o katerih govorim, sta za našo galerijo ključnega pomena. Zato smo jo tudi povabili, naj pripravi razstavo.

»Politične vsebine v umetnosti spodbujajo kritično razmišljanje in imaginacijo v družbi.«

Če prav razumem, gre za projekt, ki ga organizira galerija sama. Gre za vašo zamisel, država Slovenija vanjo ni bila vključena?

Seveda, vse skupaj je spodbudil in organiziral MAXXI. To ni projekt, ki bi se začel v Sloveniji, ne, začel se je tukaj, pri nas, v Rimu. Niti za sekundo nismo razmišljali o tem, da bi bila ta razstava povzetek dogajanja v neki državi, neka retrospektiva nacionalnih umetnikov. Želeli smo si ravno nasprotno – umetniki ne morejo in tudi ne bi smeli predstavljati nacionalne identitete, morali bi biti kritični glas v razpravi, kaj nacionalna identiteta sploh pomeni. Tudi zato smo delali razstave o Istanbulu, Bejrutu, Tel Avivu, o urbanih prostorih, ne pa o nacionalnih državah ali narodih. Pomen nacionalnega, nacionalne države se spreminja, poglejte recimo Evropsko unijo.

Ste imeli v vsem tem času kakršnekoli težave z vladami, predstavniki drugih držav, se je že zgodilo kaj podobnega kot s slovenskim veleposlanikom? 

Ne, to je prvič. Seveda imajo nekatere evropske države, Francija ali pa Velika Britanija, svoje kulturne centre, kjer predstavljajo lastne umetnike, jih podpirajo, sodelujemo tudi z njimi, vse to je normalno. A neposredno s tujimi vladami ne sodelujemo, ne sprašujemo jih, kakšne naj bodo vsebine naših projektov, ne delamo za nobeno vlado, tudi za italijansko ne.

Kdo so heroji našega časa? 

Recimo Zdenka Badovinac, Zdenka Badovinac je ena od herojinj našega časa. Povsem resno mislim, a če govorimo o herojih, moramo hkrati govoriti o utopijah, govoriti moramo tudi o modernizmu in modernosti. Na Zahodu so obstajali posamezni heroji, na Vzhodu pa so bili heroji usmerjeni v skupnost in praviloma so tragično končali. Vprašanje herojstva je za nas zelo pomembno. Kdo so heroji? So heroji tudi populisti in demagogi, ki bi radi prevzeli oblast? Je heroj Donald Trump? Kaj je pravzaprav herojstvo? Kako heroji vplivajo na prihodnost? O vsem tem se sprašuje tudi ta razstava. Torej, naj ponovim, zanima nas, kakšna je vloga umetnosti, kako v njej odzvanjajo geopolitične spremembe in kaj se lahko z njeno pomočjo naučijo ljudje in Evropska unija. 

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA:

• »V posmeh obletnici slovenske države«