Modri ptič, ki je široko razprostrl krila

»V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo,« je prepričan gledališki režiser Tomi Janežič, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najvišje nagrade, ki jo naša država podeljuje za dosežke v umetnosti. Ne le sedaj, v tem kritičnem družbenem trenutku, ampak vedno potrebujemo angažirano gledališče. Gledališče je zmeraj politično angažirano, čeprav ne nujno vedno tudi eksplicitno dnevnopolitično. In ker je v zadnjih desetih mesecih prav politika tista, ki je pri nas gledališčnikom povsem onemogočila delo, ne bi bilo prav, da bi jim tudi na tem mestu ponovno odžrla prostor in pozornost. V usodnem letu 2020 so gledališča lahko svoja vrata odprla le v juniju in septembru, vendar zaradi epidemioloških razmer pod izjemno strogimi merili delovanja, zaradi česar so predstave, v katere so vložili veliko truda, igrali pred skoraj praznimi dvoranami. Od oktobra do danes, torej v glavni gledališki sezoni, so gledališča spet že mesece zaprta. Pa vendar, kaj za gledališče kot institucijo in za gledališko umetnost kot tako pomeni večmesečna popolna cezura, ta strašni premolk? »Verjamem, no, ali pa upam, da bo tako, kot je bilo skozi zgodovino: gledališče se bo vrnilo sveže in začelo pisati novo poglavje,« je optimističen.

Občutljiva, družbeno senzibilna oseba, kar gledališki umetnik zagotovo je, se nikakor ne more izogniti vsemu, kar posredno kroji naše življenje, pa tudi ne aktualnim družbenim razmeram. A Janežič se na pogosto uporabljeno misel, da gledališče zrcali dogajanje v družbi, odzove s pomislekom: »Mislim, da so s tem zrcalom lahko nesporazumi. Gledališče je vsekakor zrcalo, ampak ne zato, ker bi na odru imitiralo našo zdajšnjost, temveč zato, ker vsak gledalec (in s tem tudi publika kot družba) v gledališki prostor in človeka v njem neizogibno projicira sebe.«

Tomi Janežič je režiser, ki da igralkam in igralcem prostor in svobodo, gledališkemu občinstvu pa natančno premišljene, vsebinsko in čustveno zahtevne predstave, ki ga potegnejo v pravo gledališko magijo. Diplomiral je na ljubljanski AGRFT, kjer je končal tudi magistrski študij. Doma in po svetu se je izpopolnjeval v različnih igralskih tehnikah, pa tudi v psihodrami, tako ima certifikat psihodramskega terapevta. Že od leta 1996 vodi Studio za raziskavo umetnosti igre, v okviru katerega se v sodelovanju s sorodnimi organizacijami in strokovnjaki iz tujine posveča raziskavam gledališke igre. Hkrati je profesor na ljubljanski AGRFT, redno predava na Narodni umetnostni akademiji v Oslu, kot gostujoči profesor je predaval na Umetniški akademiji v Arezzu pa na Igralski šoli v Lizboni, tudi v Sankt Peterburgu, v Firencah ... ja, lahko bi naštevali še naprej, kajti poti v imenu gledališča so ga odpeljale na marsikateri konec tega planeta.

Tako so nekatera domača in tuja gledališča z zanimanjem sprejela njegov način dela in mu zagotovila ustrezne razmere zanj. Nastale so večplastne predstave, ki so po obsegu, metodah in rezultatih presegale siceršnje okvire gledaliških uprizoritev. Kajti študij za posamezno predstavo lahko traja več mesecev, včasih tudi let. Tako preživi z igralci in s posamezno predstavo mesece ali leto, dve; osnutki predstav rastejo, se razvijajo, pa spet obtičijo in se nazadnje razbohotijo. Tista gledališča, ki jih zanimata eksperiment in raziskava gledališkega medija, so pripravljena na Janežičev intenzivni študij materije in dolge priprave, pa tudi na večurne predstave. Ena izmed značilnosti njegovih uprizoritev je prav to večurno trajanje, lahko trajajo po več kot deset ur in na to morajo biti pripravljeni tudi gledalci. Janežič ne sodi med režiserje, ki bi želeli, da igralci zgolj slepo izpolnjujejo njegove želje. Nasprotno, delo in priprave razume kot proces ustvarjanja, znotraj katerega je treba biti pozoren na to, kaj se v danem trenutku dogaja z ekipo.

»V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo.«

Eden njegovih večjih uspehov je bila predstava Utva Antona Čehova v izvedbi Srbskega narodnega gledališča Novi Sad. Poimenoval jo je Galeb in od leta 2013 do 2016 zanjo prejel kar devet uglednih nagrad, s številnimi nagradami pa so bili nagrajeni tudi igralci. »V Galebu smo generacijo študentov povezali s profesorji, kar je nekaj posebnega. Študij predstave je trajal leto in pol. Bil je laboratorij v pravem pomenu besede. Zanimalo nas je, kaj je to, s čimer se ukvarjamo. Predstava traja sedem ur. Vse to so stvari, ki bi bile v običajnem gledališkem formatu težko sprejemljive.« Janežič se sprašuje, zakaj takšen potek dela v gledališčih ne bi bil mogoč tudi sicer. Pri Galebu je šlo za ustvarjalni proces, v katerem so vse, kar je vzniknilo na vajah, poskušali ustvarjalno predelati. Četudi je Utvo že režiral v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani leta 1999, se pri snovanju predstav nikoli ne ponavlja. Vedno začne iz nič, na novo, rešitve išče v danem trenutku. Po svoje je nepredvidljiv za druge in zase. Z novosadskim Galebom je gostoval po Evropi in z uspešnim gostovanjem v Italiji je navdušil tudi Anno Mario Monteverdi in Alessandra Bronzina, zato sta ga dobri dve leti spremljala in o njem posnela zanimiv dokumentarni film La Cura del Teatro (Skrb za gledališče), ki sta ga končala leta 2018.

Večkrat nagrajena je tudi predstava še ni naslova v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Samo leta 2019 je prejela kar sedem nagrad. Prav ta predstava je bila skupaj s predstavo Sedem vprašanj o sreči v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča vzrok, da je bil Janežič nominiran za Prešernovo nagrado. Po mnenju komisije Prešernovega sklada obe predstavi v vseh pogledih presegata ustaljene okvire gledališke produkcije, saj gre za kompleksni uprizoritvi, ki se ne bojita tveganja preiskovanja gledališkega medija, zaznave njegovega časa in prostora.

Izhodišče predstave še ni naslova, ki traja kar deset ur, je zgodba o Don Juanu. Igralska ekipa je z Janežičem materijo raziskovala vse leto. Sočasno z njenim delom pa je Simona Semenič pisala novo dramsko besedilo, ki se je lepo povezalo z gradivom, nastalim na vajah. Podoben postopek večmesečnih priprav je bil na delu tudi pri sedemurni predstavi Sedem vprašanj o sreči. Izhodišče je bila poetična drama Modra ptica belgijskega dramatika Mauricea Maeterlincka, napisana leta 1908. V Lutkovnem gledališču Ljubljana so prvič uprizorili to Maeterlinckovo dramo kot lutkovno predstavo v režiji Jožeta Pengova leta 1965 pod naslovom Sinja ptica. Likovno podobo je prispeval slikar in grafik France Mihelič in zanjo prejel Prešernovo nagrado. Tudi tista predstava je imela velik uspeh in se je zapisala med antologijske. Pengovova uprizoritev je sledila Maeterlincku, v Janežičevi pa ustvarjalci skozi zgodbo o iskanju modre ptice, torej sreče, iščejo svojo, osebno in družbeno zgodbo o družini, nasilju, spominu, sanjah, smrti, radostih, ljubezni, prihodnosti, slovesu, smislu … »Skozi biografske zgodbe, prepletene s fantazijo, prepotujemo podobno potovanje kot otroka v Maeterlinckovi igri, pri tem pa se poigravamo z nenavadno mejo med resničnim in namišljenim, dokumentarnim in pravljičnim.

Pravzaprav je to predstava, v kateri je na neki način vse res, hkrati pa je vse fantazija,« razloži Janežič.

Ena izmed značilnosti njegovih uprizoritev je prav to večurno trajanje, lahko trajajo po več kot deset ur in na to morajo biti pripravljeni tudi gledalci.

Zdaj dela novo predstavo v Narodnem gledališču v Oslu – Over Ævne (O moči), ki je neke vrste politična kronika. Gre za politično-religiozni triler v dobi ekstremizma; izhodišče sta dve igri norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Bjørnstjerna Bjørnsona (1832–1910), ki je leta 1903 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. »V zadnjih letih sem bil kar reden gost na Norveškem, ker so me pogosto vabili predavat na tamkajšnjo akademijo, bolj ali manj hkrati pa tudi režirat v Trødelag Teater v Trondheimu. Glede ustvarjalnega dela se dobro počutim tukaj in kje drugje. Na primer malo pred novim letom smo z ekipo zaključevali predstavo v Vilni v Litvi.« Kljub številnim gostovanjem po svetu se zdi, da sta Norveška in Oslo stalnica v njegovem življenju.

Janežičev mednarodni preboj seveda ni naključje. Svetovna strokovna javnost, zlasti teatrologi in kritiki, meni, da je eden najzanimivejših evropskih gledaliških režiserjev svoje generacije; je letnik 1972. Nedvomno pa je mednarodno najuspešnejši slovenski gledališki režiser. Mednarodna priznanja je prejel tudi kot strokovnjak za kreativne igralske tehnike. Tako je bil že skrajni čas, da po številnih mednarodnih nagradah in nominacijah za najodličnejše gledališke predstave prejme še visoko slovensko državno priznanje. In ko smo decembra izvedeli, da je med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci tudi Tomi Janežič, je marsikateri poznavalec gledališke umetnosti vzkliknil: »Končno!«