Kam so šli vsi Štajerci?

Zakaj v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka, ki je umeščena v Maribor, govorijo v knjižni pogovorni slovenščini?

Elitna stanovanja, modri inšpektor, jazz club, umori in posnetki Maribora iz zraka zaznamujejo novo slovensko nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka, ki je posneta po domači knjižni uspešnici in jo v povprečju na teden spremlja okoli 330 tisoč gledalcev. S tem je najbolj gledana nedeljska večerna televizijska vsebina in prekaša tudi gledanost lanske uspešnice Jezero, ki je bila prav tako posneta po velikem domačem prodajnem knjižnem hitu kriminalnega žanra. Nova nadaljevanka je torej umeščena v Maribor, a če ne bi Vrenko vsake toliko omenil parka Trije ribniki in njegov pomočnik ideje, da se bosta s punco preselila v Avstrijo, ali pa, če ne bi vsake toliko videli Glavnega trga ali katere druge ulice v središču Maribora, tega sploh ne bi vedeli. Iz govora igralcev namreč ni mogoče razbrati, kam je zgodba umeščena, saj skoraj vsi govorijo knjižni pogovorni jezik.

Med gledalci je to povzročilo kar precej razburjenja. Pisatelj knjižne predloge in scenarija, ki se podpisuje s psevdonimom Avgust Demšar, pa pravi, da je bila to zavestna odločitev, ki so jo sprejeli skupaj z režiserjema Borisem Jurjaševičem in Slobodanom Maksimovićem ter uredništvom igranega programa TV Slovenija. »Moji romani prav tako niso pisani v štajerščini, ampak v knjižni pogovorni slovenščini,« doda. V pogovoru je omenil celo skrb, da bi ob uporabi štajerščine kateri od likov lahko izpadel smešno, kar pa žanru kriminalke ne pritiče.

Težava je verjetno v tem, da so zlasti avtorji komičnih televizijskih žanrov dolga leta po dialektu posegali le pri tistih likih, ki naj bi bili posebneži ali smešni. A če je ekipi projekta Pr’ Hostar gorenjščino še uspelo predstaviti kot zabavno, so narečja ob mnogih drugih poskusih, od Javšnikovih štajersko govorečih likov do dolenjske mame Manke, največkrat delovala trapasto, neposrečeno, skratka kot nekaj, čemur se je bolje izogniti, če ne želiš, da bi lik postal tarča posmeha. Pa za to niso bila kriva narečja, temveč slabi scenariji in namerno stereotipiziranje. Vendar bi bilo mogoče tudi obratno – ravno pojavnost štajerščine v resnem televizijskem žanru, pri resnem liku in ob visoki gledanosti nadaljevanke bi lahko pomagala razbiti stereotip o vedno smešnem Štajercu. Neuporaba štajerskega narečja v nadaljevanki, ki se dogaja v štajerski metropoli, pa le dodatno pritrjuje ideji, da narečja niso primerna za uporabo v javnosti.

Predstojnik katedre za filmsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani Miran Zupanič pravi, da ne gre za usmeritev, ki bi jo učili na akademiji. Tam »prvenstveno stremimo po avtentičnosti. V zvezi s tem nimam kakšnega ortodoksnega mnenja, ki bi zagovarjal čisti knjižni jezik, karkoli naj bi to bilo. Obstaja pa problem, da se narečni jezik pogosto razume kot izrazito komičen, knjižni jezik pa lahko zelo hitro deluje nepristno. Kot skupnost še nismo prišli do točke, kjer bi imeli vsesplošno priznan pogovorni jezik, ki bi bil enako sprejet kjerkoli. Ali gre hitro v narečnost ali se pojavi format tako imenovanega odrskega jezika.« Razumevanje narečij se je v zgodovini pogosto spreminjalo, a vedno je kot standardni jezik prevladal tisti, ki ga je določila elita.

Ravno pojavnost štajerščine v resnem televizijskem žanru bi lahko pomagala razbiti stereotip o vedno smešnem Štajercu.

Narečje je tako ostalo odvod od standardnega jezika in je zato pogosto razumljeno kot jezik nižjega, izkoriščanega naroda ali razreda. Slovenski knjižni jezik pravzaprav izvira tudi iz dolenjskega narečja, a v preteklosti je na naš pogovorni jezik močno vplivalo to, da se je večina (elitnih) državnih institucij in odločevalnih teles vzpostavila v Ljubljani. S tem je raba ljubljanščine kot sporazumevalnega jezika postala nekakšna nuja, in kdor temu v javnih nastopih ne sledi, je lahko zasmehovan.

Po drugi strani imajo avdiovizualni ustvarjalci tudi obratno težavo, saj je množico slovenskih dialektov težko zares usvojiti. Zupanič tako manjšo intervencijo vidi v tem, da igralci sežejo po splošno uveljavljenem knjižnem jeziku, »kot če poskušamo Štajerca narediti za Primorca, ker bodo vsi Primorci vedeli, da je to umetno. Zelo težko je nekoga, ki narečja ni govoril od majhnega, pripeljati na točko, da mu bodo ljudje s tistega območja verjeli.« Drži, težko je biti avtentičen, sploh pri nas, kjer se je zaradi pogostega menjavanja državnih tvorb ljudstvo identificiralo predvsem z jezikom in kulturo, to pa je pripeljalo do izredne občutljivosti glede jezika. Iluzijo avtentičnosti je še toliko težje doseči, ker so gledalci pri nas filme navajeni predvsem brati. Edini filmi, ki jih predvsem poslušajo, so namreč slovenski, teh pa je na televiziji in spletu komaj za vzorec, njihova dostopnost je še slabša.

Pa vendar je mogoče. Mogoče je ustvariti tudi filme, kjer narečni govor ne deluje banalno. To odlično dokazujejo filmi Oroslan, Petelinji zajtrk, Zgodbe iz kostanjevih gozdov ali Strici so mi povedali, ki lepoto raznolikosti ljudi kažejo tudi z raznolikostjo njihovega izrazja. S tem pa nastopajo tudi proti diskriminaciji narečij v javni rabi. Škoda, da se tej misiji ni pridružil tudi inšpektor Vrenko.