Poezija na piedestalu

Na inavguraciji 46. ameriškega predsednika Joeja Bidna nihče – razen morda Bernieja Sandersa s pletenimi rokavicami – ni pritegnil toliko pozornosti kot dvaindvajsetletna pesnica Amanda Gorman, ki je prebrala svojo pesem The Hill We Climb (Strmina, po kateri se vzpenjamo). Gormanova ni prva inavguracijska pesnica, toda ameriške predsednike, ki bi mesto na ta dan odstopili tudi poeziji, lahko preštejemo na prste ene roke: to so bili poleg Bidna le Barack Obama (dvakrat), Bill Clinton (dvakrat) in John F. Kennedy. Med izbranimi pesnicami in pesniki jih je hkrati malo, ki bi s svojo poezijo in nastopom pustili trajnejšo sled.

Amanda Gorman je kot ustvarjena za to: je pripadnica temnopolte skupnosti, ki je s ponovnim vzponom gibanja Black Lives Matter lani spet dobilo nujno potrebno pozornost, in aktivistka, ki se v svoji poeziji in pri delovanju osredotoča na vprašanja feminizma, rase, marginalizacije. Njena zgodba je ameriška zgodba o uspehu, podobno kot zgodba najmlajše ameriške kongresnice, demokratične socialistke Alexandrie Ocasio-Cortez, ki se prav tako kot Gormanova postavlja na stran spregledanih. Amanda Gorman je hči mame samohranilke, v otroštvu je imela govorno napako – ni znala izgovoriti glasu R, danes je odlična, karizmatična govorka, diplomantka Harvarda s političnimi ambicijami, ki napoveduje, da bo leta 2036 kandidirala za predsednico ZDA.

Leta 2009 je na Obamovi inavguraciji pesem recitirala afroameriška pesnica Elizabeth Alexander, vendar nastop ni bil sprejet z navdušenjem: pesem je bila označena za dolgočasno, recitacija za nepotrebno dramatično. Tudi o Richardu Blancu, Obamovi izbiri štiri leta pozneje, prvem Latinskoameričanu in odkritem homoseksualcu, ki je bil izbran za pesnika na inavguraciji, kljub pomembnosti njegovega nastopa za skupnost LGBTQ nismo slišali veliko. Pravzaprav je podoben učinek kot zdaj Amanda Gorman dosegla samo pesnica in aktivistka Maya Angelou, ki je leta 1993 na Clintonovi inavguraciji prebrala pesem On the Pulse of Morning (O jutranjem utripu).

Za avdioposnetek nastopa je tisto leto dobila celo grammyja v kategoriji »najboljša govorjena beseda«. Nekateri kritiki so sicer dejali, da je O jutranjem utripu povprečna pesem, ki jo je »naredila« šele njena javna recitacija, tudi sama jo je označila prej za »javno« kot za »veliko« poezijo. Nekaj podobnega bi lahko rekli za pesem Amande Gorman – čeprav njena inavguracijska pesem ni slaba, bi se v pesniški zbirki verjetno izgubila, prebrana z žarom in strastjo mlade pesnice pa je postala velika. Zaradi tega je tisto, o čemer ljudje trenutno govorijo v zvezi z inavguracijo, poezija. In to nekaj šteje. To ne pomeni, da je umetnost v funkciji politike, lahko pa se medsebojno napajata – lekcija, ki bi jo lahko usvojili tudi domači politiki. Inavguracija Joeja Bidna bo ljudem ostala bolj v spominu, kot bi jim, če na njej ne bi bilo Amande Gorman. Pa še nekaj: njena pesem dokazuje, da si lahko domoljuben, ne da bi si zatiskal oči pred pomanjkljivostmi lastne države.