Digitalno vstajenje od mrtvih

Južnokorejska televizijska hiša SBS je pred nedavnim napovedala novo oddajo Tekmovanje stoletja: umetna inteligenca proti človeku, v kateri se bodo izbrani finalisti v pevskih dvobojih pomerili z digitalno različico pokojnega superzvezdnika Kim Kwang Seoka. Z umetno inteligenco so pevčev glas tako rekoč obudili od mrtvih: napredni računalniki so analizirali Seokov celotni opus in »klonirali« njegov glas, ta pa naj bi v sintetični različici zvenel enako prepričljivo kot priljubljeni pevec sam. Oboževalci bodo tako prvič po 25 letih slišali, kako Seok – kot nekakšen duh iz onstranstva – prepeva nove pesmi, ki jih v resnici ni nikoli izvajal.

Zaradi bizarne zasnove oddaje se postavljajo številna etična vprašanja, ki so zadnja leta v različnih kontekstih postala tema burnih javnih razprav: obujanje glasu korejskega pevca namreč še zdaleč ni osamljen primer digitalnega oživljanja preminulih zvezd, pa naj gre za nastope hologramov pokojnih glasbenikov, ki polnijo največja koncertna prizorišča po vsem svetu, za napredne računalniške animacije umrlih igralcev – kar smo videli v novejših, nostalgičnih izdelkih znanstvenofantastične franšize Vojna zvezd – ali za tako imenovane manipulacije deepfake, hiperrealistične videoponaredke, v katerih je meja med resničnostjo in fikcijo zabrisana in sodijo na naslednjo stopnjo razvoja lažnih novic. Sodobna tehnologija omogoča, da pokojniki v neki obliki tudi po smrti na bizaren način bivajo med nami, nas še naprej zabavajo in spominjajo na boljše čase.

Obujanje umrlih umetnikov – še posebej, če govorimo o korejskem pevcu, saj bo ta 25 let po smrti predstavljal novo gradivo, ki ga pravzaprav sploh ni ustvaril – ne zbuja le različnih etičnih in moralnih pomislekov, ampak se ob njem postavljajo tudi pravna vprašanja, povezana z avtorskimi pravicami in nezmožnostjo nadzorovanja zapuščine že preminulih umetnikov. Kdo je lastnik avtorskih pravic za skladbe, ki jih bo zapel digitalni duh Kim Kwang Seoka: pokojni umetnik, pisec izvajane skladbe, ustvarjalec računalniškega programa ali umetna inteligenca sama?

Nostalgični hologrami

Z napredno tehnologijo se v industriji zabave začenja novo poglavje, v katerem digitalne rekonstrukcije umrlih zvezdnikov sobivajo s še živečimi ustvarjalci. Na prireditvi na festivalu Coachella, ki je zbudila veliko zanimanja, je pred slabimi desetimi leti poleg Snoop Dogga nastopil hologram Tupaca Shakurja, legendarnega reperja, ki je bil umorjen leta 1996. Dve leti pozneje se je na slovesni podelitvi Billboardovih nagrad na odru pojavil hologram pokojnega kralja popa Michaela Jacksona in ob navideznem nastopu so se sentimentalnemu občinstvu zasolzile oči.

Da težnje glasbenega občinstva vodi močna nostalgija, ni nikakršna skrivnost. Zadnje leto pred pandemijo koronavirusne bolezni, ko so bile množično obiskane prireditve še nekaj vsakdanjega, so polovico od 20 največjih zaslužkarjev med glasbeniki na turnejah sestavljali ostareli glasbeniki, ki so med nami tako rekoč, odkar pomnimo: od skupine The Rolling Stones prek Eltona Johna do Paula McCartneyja. Izjemno uspešni so tudi nekateri tako imenovani cover bendi, ki s posnemanjem slavnih, pogosto pokojnih glasbenikov ali razpadlih zasedb vztrajno polnijo – v tujini in pri nas – največja koncertna prizorišča.

Težnje glasbenega občinstva vodi močna nostalgija: v zadnjem letu pred pandemijo so polovico od 20 največjih zaslužkarjev med glasbeniki na turnejah sestavljali ostareli glasbeniki, od skupine The Rolling Stones prek Eltona Johna do Paula McCartneyja.

Po vsem prahu, ki sta ga dvignila holograma 2paca Shakurja in Michaela Jacksona, so priložnostni zaslužkarji v očaranosti nad tridimenzionalnimi projekcijami preminulih zvezdnikov prepoznali velik potencial, kar zadeva dobičkonosnost, in razvijati se je začela industrija koncertnih spektaklov, na katerih nastopajo zgolj hologrami umrlih glasbenikov ali nekdanjih glasbenih skupin. Elvis Presley, Roy Orbison, Buddy Holly, Abba, Billie Holiday, Frank Zappa in Whitney Huston so imena le nekaterih ustvarjalcev, ki koncertirajo tudi po smrti. Pri vseh razprodanih turnejah hologramov se med drugim poraja vprašanje zazrtosti v preteklost: zakaj na piedestal postavljamo računalniške rekonstrukcije umrlih glasbenikov, če pa tudi danes bržkone živi precej neodkritih talentov, ki še čakajo na svojo veliko priložnost?

V digitalnem obujanju umrlih zvezdnikov moramo prepoznati tudi močne vzporednice z industrijo postumnih glasbenih izdaj – založniški velikani si po smrti priljubljenega avtorja urno prisvojijo vsak njegov nedokončani demoposnetek, skico ali kako drugo obliko shranjenih zamisli, gradivo na silo namečejo v zbirke nedodelanih ostankov, ki jim pravijo albumi, a to pogosto sploh niso. Morda obstajajo tehtni razlogi, da to gradivo v času glasbenikovega življenja nikoli ni izšlo, po avtorjevi smrti pa nadzor nad zapuščino prevzamejo založbe in neizdana dela velikih imen izkoriščajo za dobiček, pogosto brez občutka za avtorjevo dediščino in brez spoštovanja do nje. Prej omenjeni reper 2pac je po smrti izdal več plošč kot za življenja. Pred nekaj leti se je na porazni plošči kanadskega pop velikana Draka iz groba kot gostujoči pevec oglasil Michael Jackson: njegove še neslišane posnetke je Drakova založniška vojska odkupila iz zapuščine arhivov, ki čakajo na najradodarnejše ponudnike.

Umetnik po smrti torej načelno nima nadzora nad neobjavljenimi deli, ki jih je pustil za sabo, pri digitalnem obujanju pokojnih ustvarjalcev, kakršno je vstajenje Kim Kwang Seoka, pa to dobi popolnoma nove razsežnosti: po umetnikovi smrti drugi ustvarjajo v njegovem imenu. Digitalno obujanje preminulih se sicer ni začelo v koncertni panogi, temveč v filmski, kjer ima tudi najbolj zastrašujoč potencial. Bolj ko se razvija tehnologija, ki to omogoča – in napredovanje te je iz leta v leto eksponentno –, bliže smo distopičnemu scenariju, v katerem lahko digitalni igralci potencialno nadomestijo prave.

Virtualna nesmrtnost igralcev

Pred petimi leti je v filmu Rogue One: Zgodba Vojne zvezd, prvem visokoproračunskem spinoffu razvpite znanstvenofantastične sage, nastopila digitalna različica igralca Petra Cushinga, ki je umrl že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Namesto da bi ga nadomestil drug igralec, je sodobna tehnologija omogočila, da je Cushing za nekaj prizorov vstal od mrtvih. V filmu se pojavlja v podobi, v kakršni smo ga videli v izvirniku iz sedemdesetih let, kakor bi zamrznil v času in se pozneje popolnoma ohranjen pojavil na snemanju v 21. stoletju. Tehnologija, ki je to omogočila, je bila v času njegovega življenja približno tako nestvarna, kot so jedijevi svetlobni meči ali vesoljska potovanja skozi »hiperprostor«, zato igralec v posmrtne igralske pustolovščine seveda ni mogel privoliti.

To sicer ni bilo prvič, da so v filmski kader vskočili digitalni duhovi pokojnih; v devetdesetih letih je bil med snemanjem kultnega filma Vran ustreljen igralec Brandon Lee, manjkajoče prizore pa so ustvarjalci pozneje nadomestili z digitalnimi manipulacijami Leejevih posnetkov. Dvajset let pozneje je – med snemanjem sedmega dela akcijske franšize Hitri in drzni – v prometni nesreči umrl igralec Paul Walker, zato ga je v manjkajočih prizorih nadomestil brat, na njegov obraz pa so digitalno aplicirali obraz pokojnega igralca. Pionirski primeri digitalnega vstajenja so bili posledica nuje, saj sta oba, Lee in Walker, umrla le malo pred koncem snemanja, Peter Cushing pa je bil od mrtvih obujen predvsem iz nostalgičnih vzgibov. Disney in Vojna zvezd pogosto stavita na recikliranje starega; ker se bo tisto, s čimer se množice zlahka poistovetijo, načelno bolje prodajalo, nostalgija pogosto postane glavna gonilna sila.

Trend računalniško generiranih igralcev se je sicer začel z ustvarjanjem prizorov velikih množic. Filmska industrija se je strošku statistov izognila s tehnologijo, s katero je mogoče stoglavo množico digitalno razširiti v večtisočglavo hordo statistov, ki jih ni treba plačati, hraniti in obleči. Prepričljivost računalniške animacije množice ljudi ni bila izrazito trd oreh, saj umetni statisti nimajo glasu, obrazne mimike in drugih igralskih značilnosti; so kot nekakšen rekvizit in potencialno torej del digitalne scenografije. A tehnologija se je kmalu tako razvila, da lahko izjemno prepričljivo, skoraj fotorealistično poustvari neko osebo, pa naj bo ta mrtva ali živa. Natančno skopira njeno vizualno podobo, obrazno mimiko in telesne kretnje, njen glas, način govora in druge individualne značilnosti.

Digitalno obujanje pokojnih igralcev degradira igralski poklic, saj se s tem človeško telo obravnava kot lutka, umetnikova nadarjenost in njegova človečnost – oziroma duša, če želite – pa reducira na kodni zapis.

Igralci so se začeli zavedati, da lahko tudi po smrti nekako ostanejo med nami, in nekateri si želijo postati nesmrtni. Darren Hendler, strokovnjak za digitalne učinke iz podjetja Digital Domain, ki je med drugim odgovorno za prej omenjeni Tupacov hologram, pravi, da si številni igralci – ni jih želel imenovati – virtualno nesmrtnost zagotavljajo s skrbno pripravljenimi digitalnimi arhivi različnih obraznih izrazov, posnetkov, narejenih s tridimenzionalnim skeniranjem telesa, posnetkov glasu, načina govora in podobnih podatkov, s katerimi jih bodo računalniki v prihodnosti laže »obudili od mrtvih«. So pa tudi takšni, ki želijo to preprečiti – po samomoru priljubljenega igralca Robina Williamsa je prišel na dan dokument, s katerim so Williamsovi odvetniki zagotovili, da bo igralec resnično počival v miru. Njegova digitalna različica bi se lahko v filmih ali oglasih potencialno pojavila šele 25 let po njegovi smrti, torej leta 2039, do takrat pa se bo svet verjetno nehal zanimati za digitalno oživljanje večine filmskih zvezd 20. stoletja.

Skeptiki opozarjajo, da digitalno obujanje pokojnih igralcev degradira igralski poklic, saj se s tem človeško telo obravnava kot lutka, umetnikova nadarjenost in njegova človečnost – oziroma duša, če želite – pa reducira na kodni zapis. Kot je za ameriško publikacijo The New Atlantis zapisal Alexi Sargeant, je »igranje umetnost prisotnosti. Digitalno vstajenje od mrtvih, četudi dobronamerno ali dobro izvedeno, pa temelji na odsotnosti.« Dodal je, da takšna tehnologija »pospešuje razkrajanje filmske industrije v brezdušno tovarno«.