»Omejitev gibanja, vsaj na Hrvaškem, ni pomembno prispevala k preprečevanju okužb«

Ko človek, ki zadnje mesece prebiva v Sloveniji, prebira seznam omejitvenih ukrepov za boj proti epidemiji covid-19, ki veljajo na Hrvaškem, se mu kar nekoliko orosijo oči. Na odprtih javnih prostorih je dovoljeno zbiranje do 25 ljudi, v zaprtih prostorih so druženja omejena na deset ljudi iz največ dveh gospodinjstev. Nobene omejitve gibanja na občine ali regije, nobene policijske ure, le prepoved prodaje alkohola po 22. uri. Šole so bile odprte vse do božično-novoletnih počitnic, ki so jih januarja za en teden podaljšali, nato pa jih najprej odprli za učence prvih štirih razredov osnovne šole in dijake zadnjih letnikov srednjih šol. V ponedeljek se je zaradi izboljšane epidemiološke slike v razrede vrnila tudi večina preostalih osnovnošolcev.

In ob vsem tem Hrvaški boj z epidemijo uspeva bolje od Slovenije. Število okužb je bistveno manjše, a zaradi manj razširjenega testiranja, omejenega skoraj izključno na PCR-teste simptomatskih bolnikov, je ta statistika težko primerljiva. A tudi po številu umrlih so bistveno uspešnejši od nas. Konec novembra in v decembru je število smrti na 100 tisoč prebivalcev sicer močno naraslo in za nekaj dni celo preseglo slovenske številke, a se je nato v januarju zgodil močan obrat navzdol. Skratka, z mnogo manj strogimi ukrepi in mnogo manj vznemirjanja prebivalstva z odpiranjem in zapiranjem posameznih dejavnosti je Hrvatom doslej epidemijo uspelo prebroditi precej bolje od nas.

O ravnanju hrvaških oblasti in hrvaških izkušnjah v boju z epidemijo smo se pogovarjali s prof. dr. Tomislavom Rukavino, dolgoletnim predstojnikom katedre za socialno medicino in epidemiologijo na Medicinski fakulteti Univerze na Reki.

Kako ste zadovoljni z obvladovanjem epidemije covida-19 na Hrvaškem? 

Zadovoljstvo je relativen pojem. Konec lanskega leta je bilo stanje pri nas nekaj časa zelo skrb zbujajoče. Če pa potek epidemije pri nas primerjamo s trenutnim dogajanjem v nekaterih drugih državah, ki so praviloma premožnejše od nas in imajo dobro razvite zdravstvene sisteme, a so se vseeno znašle v velikih težavah, moram priznati, da se mi zdi trenutno stanje na Hrvaškem sprejemljivo.

Kaj je skrivnost vašega uspeha? 

Zdi se mi, da smo dokaj dobro zadeli pravi čas za uvedbo strožjih ukrepov. To se je zgodilo v času pred božično-novoletnimi prazniki, ko so v večini držav ukrepe sproščali. To je čas, ko družbene zavore nekoliko popustijo. Hrvaški ukrepi so bili zelo močno usmerjeni ravno na mesta, kjer se ljudje v tem obdobju največ družijo in, bodimo realni, uživajo veliko alkohola. K zmanjšanju števila okužb v tem času so zagotovo prispevale tudi šolske počitnice, ki so močno zmanjšale mobilnost mladih. Kot nekdo, ki ima priložnost od blizu opazovati družbeno dogajanje, lahko ocenim, da nam je poleg tega na Hrvaškem uspelo doseči nekakšno kolektivno zavest o nujnosti spoštovanja zaščitnih ukrepov. Ravno pred nekaj dnevi sva s kolegom epidemiologom, ki vodi obvladovanje epidemije v naši županiji, ugotavljala, da je najbolj ključno spoštovanje najpreprostejših ukrepov, kot so uporaba mask, higienski ukrepi in vzdrževanje razdalje.

V Sloveniji imamo veliko strožje ukrepe. Imamo policijsko uro, gibanje je omejeno na občine oziroma regije. Šole so bile vse od konca oktobra pa do nedavnega popolnoma zaprte. Pa sta potek epidemije in trenutno stanje mnogo slabša kot na Hrvaškem. Kako je to mogoče? 

To je zelo nehvaležno vprašanje. Težko presojam, ker razmer v Sloveniji ne spremljam od blizu, ker jih ne živim. Vedeti morate, da ne govoriva o matematiki, temveč o biologiji in sociologiji. Matematične enačbe tu ne zdržijo. Gre za vprašanje lastnosti in obnašanja posameznikov na populacijski ravni. Ljudje so različno dovzetni za okužbe in imajo različne kulturne vzorce obnašanja. Vse skupaj je velikanska enačba s polno neznankami. V nekem trenutku decembra lani je bilo stanje v Sloveniji celo boljše kot na Hrvaškem. Morda je k slabšemu stanju v Sloveniji v zadnjem času pripomogla njena večja odprtost na Zahod in s tem večje tveganje za vnos novih, bolj problematičnih mutiranih različic virusa, ki se širijo hitreje. Mislim pa, da se tudi Slovenija približuje točki, na kateri je bila Hrvaška pred enim mesecem in da bo število novih primerov okužb še naprej upadalo.

Kakšno je vaše mnenje o učinkovitosti omejevanja gibanja prebivalcev, denimo z uvajanjem policijske ure ali zapiranjem občin? 

Ključno vprašanje je, koliko ljudje ukrepe sprejemajo in se jih držijo. Lahko uvedete policijsko uro, pa se bodo ljudje še vedno zbirali po raznih domovih in kleteh. Poglejte, za nami je bilo sila neugodno obdobje, obdobje praznikov, ko imajo ljudje veliko potrebo po druženju, ne zato, ker bi bili slabi in neodgovorni, ampak ker so kulturne navade zelo močne. In trdim, da je spoštovanje osnovnih zaščitnih ukrepov v teh okoliščinah tisti ključni dejavnik, ki je vplival na število okužb.

Nobena administrativna omejitev ne more biti učinkovita, če je ljudje ne sprejmejo. Sprejemanje takšnih omejitev v sicer ozaveščeni populaciji pa po mojem mnenju tudi ni potrebno. 

Omejitev gibanja je nekaj časa veljala tudi na Hrvaškem ... 

Da, spomladi je tudi pri nas veljala zapora na občine, ljudje so potrebovali prepustnice za prehajanje meja, a so to omejitev razmeroma hitro tudi odpravili. Enak ukrep je bil uveden tudi decembra pred božičem, a je veljal zgolj nekaj dni, saj se je nato zgodil potres v Petrinji, posledično pa je vlada prepustnice zaradi olajšanja pomoči prizadetim območjem ukinila. A število okužb kljub temu ni naraslo. In to lahko pravzaprav štejemo kot dokaz, da omejitev gibanja, vsaj na Hrvaškem, ne prispeva pomembno k preprečevanju okužb.

Kakšen je nadzor nad spoštovanjem ukrepov? Je policija zelo aktivna? So kazni stroge? 

Kazni niso visoke, naloge policije in civilne zaščite pa so usmerjene predvsem v preventivo z opominjanjem. Jasno, nekaj kazni je bilo izrečenih, denimo zaradi neupoštevanja odloka o zaprtju gostinskih lokalov, a šlo je za posamične primere, ki pa so seveda v medijih močno odmevali. Vsekakor lahko rečem, da ima preventiva prednost pred kaznovanjem.

Kakšen je nadzor nad spoštovanjem karantene in samoizolacije? 

Na začetku epidemije, spomladi, je bil nadzor zelo dosleden in strog. Uslužbenci policije in civilne zaščite so ljudi obiskovali na njihovih domačih naslovih in preverjali, ali so prisotni. Ko so nam številke ušle izpod nadzora – v nekem trenutku smo imeli po 4500 novih okužb na dan – to seveda ni bilo več mogoče. A menim, da je strog nadzor na začetku epidemije ljudem vcepil zavest, da so v primeru okužbe ali tveganih stikov dolžni ostati doma. Večina ljudi se je s tega vidika obnašala odgovorno, seveda pa se bodo vedno pojavljale tudi posamezne kršitve.

Kako pa je z nadomestilom plače v primeru okužbe ali karantene? V Sloveniji se kot ena osrednjih težav omenja premajhno finančno nadomestilo, zaradi katerega so okuženi in potencialno okuženi kljub bolezni hodili na delo. 

Tudi na Hrvaškem to ni ravno idealno urejeno. Bolniško nadomestilo znaša zgolj 70 odstotkov plače. Gre za realen problem, ki pa ni bil tako zelo izpostavljen, ker je očitno velika večina ljudi kljub temu spoznala, da je stanje preresno, da bi ga dodatno poslabševali.

Kako je sploh organiziran spopad z epidemijo? Kdo posluša koga, kdo vodi ukrepanje? 

Že od začetka epidemije deluje državni štab, katerega stalni člani so zdravstveni in notranji minister, direktor Hrvaškega zavoda za javno zdravje, ki zastopa vse regijske izpostave, in dr. Alenka Markotić, predstojnica Infekcijske klinike v Zagrebu.

Dnevno se sestajajo in sprejemajo nova priporočila, ki so usmerjena v vse segmente družbe – od šol in podjetij do domov za starejše. Rekel bi, da je ta ekipa dokaj dobro opravila svoj posel. Moram reči, da so se v zgodbo zgledno vključili tudi mediji, ki redno prenašajo pomembne informacije in opozarjajo na veljavne ukrepe.

Zdi se mi, da smo na Hrvaškem dokaj dobro zadeli pravi čas za uvedbo strožjih ukrepov. To se je zgodilo v času pred božičnonovoletnimi prazniki, ko so v večini držav ukrepe sproščali.

V Istri jim uspeva okužbe izjemno uspešno obvladovati, ob 200 tisoč prebivalcih so doslej zabeležili vsega le nekaj več kot šest tisoč primerov okužb in 69 smrti. Kaj je njihova skrivnost?

Res je, mislim, da so imeli včeraj (pogovarjali smo se v ponedeljek; op. a.) eno samo novo okužbo. Res so med tistimi, ki so najbolje nadzorovali stanje. Njihov lokalni štab civilne zaščite ves čas deluje zelo proaktivno, večkrat so predlagali ukrepe, ki so bili strožji od ukrepov, ki so bili priporočeni na državni ravni. Nedavno so se denimo odločili, da za en teden zamaknejo odprtje šol in podaljšajo pouk na daljavo. Epidemijo želijo ohraniti popolnoma pod nadzorom. Je pa velika prednost Istre zagotovo tudi njena geografska lega na polotoku, saj je, na eni strani z državno mejo, na drugi pa z gorsko pregrado, nekoliko izolirana.

Kakšna je vloga epidemiologov na Hrvaškem? Ali jim uspeva slediti stikom okuženih? 

Na začetku, dokler je bilo število okužb še majhno, so to počeli. S povečevanjem števila okužb sami niso več zmogli obvladati tako velikega števila stikov, zato so se vključili tudi drugi profili zdravstvenih delavcev, nato pa tudi študenti zdravstvenih ved.

V Sloveniji in tudi na Hrvaškem večina ljudi do prihoda epidemije sploh ni vedela, kdo so epidemiologi. Vsak pozna kakšnega vrhunskega kirurga, ginekologa itd. – epidemiologi niso bili tako izpostavljeni. Pokazalo pa se je, da so v teh razmerah zelo koristni, zlasti kar se tiče javnozdravstvene preventive.

Kakšen je sistem testiranja na Hrvaškem? Koliko uporabljate hitre teste? 

Ne veliko. Od samega začetka je bil PCR-test glavno orodje in tako je tudi ostalo. Hitri testi so bili uporabljeni le v posamičnih primerih na lokalni ravni, predvsem za hiter pregled stanja v posameznih segmentih družbe. V Zagrebu, ki ga je epidemija zaradi gostote prebivalstva razumljivo najbolj prizadela, so denimo pred mesecem in pol testirali približno 1500 učencev, pozitivnih jih je bilo nekaj več kot dva odstotka. Nedavno so podobno raziskavo s hitrimi testi izvedli med dijaki maturanti na območju Splita. Zanimivo, med približno tisoč testiranimi ni bilo niti enega pozitivnega. Glede na te podatke lahko sklepamo, da učenci in dijaki niso pomembni asimptomatski prenašalci in ne bi smeli pomeniti velike nevarnosti za širjenje okužb.

Je bila odločitev, da šole ostanejo odprte, težka? 

Šole niso bile popolnoma odprte. Po praznikih so se v šolo vrnili le učenci prvih štirih razredov osnovne šole in maturanti. Šele zdaj, ko se je stanje nekoliko izboljšalo, so se v šolo lahko vrnili tudi učenci ostalih razredov osnovne šole. Odločitve v zvezi s šolami zagotovo niso bile lahke, sploh spomladi, ko smo jih iz previdnosti povsem zaprli. Oteževalna okoliščina na Hrvaškem je bila, da smo imeli jeseni 2019 stavko zaposlenih v šolstvu, zaradi katere so učenci v tistem šolskem letu že izgubili več kot mesec dni pouka. Nato pa je spomladi prišla še epidemija in nas ujela popolnoma nepripravljene na pouk na daljavo. Nekako smo se vseeno znašli, a v novem šolskem letu je bilo zelo pomembno nadomestiti nastali zaostanek, zato je bilo odločanje o tem, kateri otroci naj hodijo v šole, še toliko zahtevnejše. Mislim, da nam je pri obvladovanju okužb zelo pomagalo enotedensko podaljšanje šolskih počitnic po novoletnih praznikih.

Pa ste imeli veliko primerov skupkov okužb v šolskem okolju? 

Ne. Šole se niso izkazale za žarišča okužb. Posamezne razrede smo po odkriti okužbi v karanteno pošiljali bolj preventivno.

Kako pa je s trgovinami? So bile ves čas odprte? Ali ne pomenijo tveganja za širjenje okužb? 

Razen kratkotrajne in delne omejitve obratovanja spomladi so bile trgovine ves čas odprte. Kljub temu doslej ni bilo nikakršnih incidentnih situacij, povezanih s to dejavnostjo.

Zakaj se na Hrvaškem niste odločili za širšo uporabo hitrih testov? V Sloveniji epidemiologi poudarjajo, da je množična dostopnost hitrega testiranja ključno orodje za odkrivanje asimptomatskih prenašalcev. 

Vsak test potrebuje jasno indikacijo. Kaj so denimo s hitrim testiranjem velikega dela prebivalstva dosegli Slovaki? Dobili so zgolj neko sliko okuženosti dela prebivalstva v danem trenutku.

Načeloma gre za to, da se tisti, ki so na testu pozitivni, samoizolirajo in preprečijo nadaljnje širjenje virusa.

Ampak z nepopolnim testiranjem nikoli ne veste, ali virus iščete na pravem mestu. Če bi lahko v enem dnevu testirali vse štiri milijone prebivalcev Hrvaške ter vse pozitivne in njihove stike napotili v samoizolacijo, bi bilo to smiselno in učinkovito. Če pa je testiranje postopno in populacijski vzorec izbran povsem naključno, vam testiranje ne pomaga veliko, saj se lahko nekdo, ki je na testu negativen, že čez dve uri ali pa naslednji dan od nekoga okuži. Smiselno se mi zdi testiranje v bolnišnicah in drugih tovrstnih ustanovah, kjer hitro testiranje zagotavlja dodatno raven varnosti pred vnosom okužb. A se v tem primeru lahko zgodi tudi, da hitri test v začetni fazi okužbe prisotnosti majhne količine virusa ne bo zaznal, okužen bolnik pa bo sprejet na oddelek z več deset drugimi ranljivimi ljudmi.

Vam proticepilci in antimaskarji povzročajo veliko težav?

Mislim, da ne. Večino ljudi je očitno dovolj strah bolezni in njenih posledic, da alternativne razlage niso zelo uspešne. Predvsem na začetku epidemije so se seveda pojavljale najrazličnejše teorije, zdaj pa je tega pravzaprav presenetljivo malo.

Kje, v katerih okoljih, se je glede na podatke zgodilo največ okužb? 

Največ težav smo z začetkom obdobja hladnega vremena imeli z okužbami v raznih barih in disko klubih. Prav zaprtje te dejavnosti je sicer eden od najmanj priljubljenih, a hkrati najučinkovitejših ukrepov za preprečevanje širjenja okužb. Konec novembra, ko so morali bari in klubi zapreti vrata, je število novih okužb začelo upadati.

Šole se niso izkazale za žarišča okužb. Posamezne razrede smo po odkriti okužbi v karanteno pošiljali bolj preventivno.

Že v poletni sezoni je ravno Hrvaška veljala za enega evropskih centrov širjenja okužb, zaradi velikega števila turistov in odprtih nočnih klubov. 

Osebno so se mi takratni ukrepi res zdeli premalo strogi, a tako je pač življenje. Hrvaška je država, katere gospodarstvo je v veliki meri odvisno od turizma. Uspeh turističnega sektorja pa je v največji meri vezan na uspešno poletno sezono. Ne bi rekel, da smo v tem posebej izstopajoči. Spomnite se odprtih smučišč v Avstriji na začetku epidemije, ko so bile razmere v Italiji in Španiji že precej dramatične. Življenje mora na neki način teči dalje. Treba je najti ravnotežje med življenjem in omejitvami, kjer je tveganje še sprejemljivo. Sprejemanje teh odločitev je zelo zahtevno. Za Hrvaško je odločitev o popolnem zaprtju še toliko težja kot denimo za Nemčijo, ki je vendarle precej bogatejša, z več notranjih rezerv. Po mojem mnenju smo na Hrvaškem našli sprejemljiv kompromis. Razmeroma uspešna poletna turistična sezona nam je omogočila razmeroma mirno tranzicijo v strožje ukrepe v jesenskem času, saj je prinesla prepotreben denar v državno blagajno, tako za pomoč gospodarstvu ob zapiranju dejavnosti kot za obnovo po potresih v Zagrebu in Petrinji.

Kakšna pa so vaša pričakovanja glede letošnje poletne turistične sezone? Se lahko zgodi, da bo cepljenje pogoj za bivanje v hrvaških turističnih namestitvah ali celo za vstop v državo? 

Vsekakor bi to bilo dobrodošlo. Ne verjamem pa, da bo cepljenje postavljeno kot pogoj. Če postavite pogoj, morate zagotoviti tudi možnost, da ta pogoj vsi izpolnijo, česar pa ob trenutnih zapletih in političnih igrah z dobavami cepiv ne gre pričakovati. Zelo velika škoda se mi zdi, da države, kot sta Slovenija in Hrvaška, nimajo lastnih zmogljivosti za proizvodnjo cepiv. To ni nikakršna znanstvena fantastika, sploh če licenco za proizvodnjo odkupite in razvoj prepustite drugim. Na Hrvaškem smo včasih imeli Imunološki zavod, priznanega izdelovalca cepiv, ki je svoje proizvode izvažal po vsem svetu. Žal danes premalo zaupamo v lastno pamet in sposobnosti.

Koliko ste prepričani, da je najhujše v tej epidemiji že za nami? 

Želel bi verjeti v to. Zdi se mi, da bo tudi narava opravila svoje. Prestali smo obdobje prehoda v jesensko-zimski čas, ki pomeni obdobje prestavitve številnih aktivnosti v zaprte prostore zaradi hladnejšega vremena. Zdaj smo se v veliki meri že prilagodili življenju v zaprtih prostorih. In počasi prihaja obdobje, ko se bomo spet lahko začeli »odpirati«. Naslednji mesec se začne pomlad. Življenje se bo spet začelo prestavljati na odprto. Ker bo topleje, bo tudi več ljudi začelo temeljiteje zračiti svoja bivališča in pisarne, saj bodo toplotne izgube manjše. Zelo dobro je, da se je začelo cepljenje, pa čeprav ne gre tako hitro, kot bi si želeli. Del ljudi je okužbo že prebolel in so vsaj nekaj časa imuni proti vnovični okužbi. Počasi se sestavlja mozaik dejavnikov, zaradi katerih bomo postopno priča zmanjševanju vpliva virusa na družbo. Tudi virusu konec koncev ni v interesu, da bi ubijal svoje gostitelje, zato se bo moral sčasoma prilagoditi na nas. Mi pa nanj. Tu se bo zagotovo vzpostavilo neko drugačno ravnotežje, kjer bo okužba z virusom povzročala manj težav. Seveda pa to zahteva svoj čas.