»Ignoriranje temeljnih potreb mladih je najvulgarnejši prezir«

Upor staršev in otrok proti samovolji oblastnikov, ki brez vsake jasne strategije šolarje še vedno zapirajo za štiri stene, je brez dvoma upravičen. Je jasen znak, da je jedro slovenske družbe še zmeraj zdravo, čuteče in občutljivo za stiske najranljivejših. Med strokovnjaki, ki te stiske proučujejo in zdravijo, je tudi dr. Albert Mrgole, psiholog, psihoterapevt in sociolog kulture. Mrgole vzbuja vtis blagega in dobrodušnega moža – a ko beseda nanese na škodo, ki jo mladim povzroča tudi dolgo obdobje socialne izolacije, ne skriva zaskrbljenosti in razočaranja nad ravnanjem aktualne oblasti.

Kakšne posledice je socialna izolacija pustila pri predšolskih, najmlajših otrocih? 

Predšolski otroci potrebujejo najprej varno bližino v družini, možnosti za raziskovanje in igrivo pridobivanje izkušenj. Med druženjem z vrstniki pridobivajo prve socialne izkušnje, tudi igrivost. Zdi se, da lahko umanjkanje druženja z vrstniki v tej starostni skupini najbolj nadomestijo starši in druge bližnje osebe. Odnos do zunanjega okvira življenja otroci v tem obdobju sprejemajo ob načinu navajanja na red in vsakdanje navade. Kakor se navajajo na prehranjevalne navade za družinsko mizo, se navajajo tudi na vse, kar je povezano s spoštovanjem ukrepov.

Torej je bistveno, kakšen zgled dajo starši otrokom? 

Tako je. Če so otrokom pri tej starosti neka vedenja posredovana kot smiselna za starše in če to izhaja iz odnosa, kjer je staršem mar za svoje otroke, bodo ti otroci sprejeli in privzeli domala katerokoli vedenje staršev.

Kaj pa šolarji v osnovnih šolah – kako ta nenehna negotovost, večmesečna izolacija, sedaj odpiranje in zapiranje vsakih nekaj dni vplivajo nanje? 

Pri otrocih v osnovni šoli se kažejo večje razlike. Seveda obstajajo otroci s starši in družinami, ki so se odlično prilagodili na sedanje razmere. To so močni členi. So pa tudi šibkejši, občutljivejši in slabše prilagojeni, ki jim sistem učenja na daljavo v sedanjih razmerah ne ustreza. Taki se upirajo, izmikajo, uporabljajo vse možne strategije, bolj in manj simpatične, da ne sodelujejo v procesu učenja na daljavo. To seveda spravlja ob um tako učitelje kot starše, ki se spet odzivajo različno. Nekaterim uspe nekako uglasiti in uravnati to dinamiko, drugi izgubljajo živce in vnašajo v vzdušje medsebojnih odnosov dodatne stresne dejavnike: nestrpnost, jezo, izključevanje, grožnje, zlorabo moči.

Imamo pa tudi take, ki so postali povsem apatični. Ki se po več mesecih zunaj šolskih klopi, brez vrstniške socializacije in brez nujnega pobalinstva niti več ne jezijo in ne smejejo, temveč se zapirajo v svoje sobe in vase. Kaj se dogaja v psihi takšnega otroka?

Taki me kot psihoterapevta posebej skrbijo – otroci, ki so umolknili, ugasnili, otopeli, zamrznili. To so otroci, ki se počutijo nemočni, so obupani, občutijo brezizhodnost in v teh občutjih ostajajo osamljeni. Nimajo glasnikov, vendar so očitno travmatizirani. Kažejo kronično zaspanost in utrujenost, letargijo, izčrpanost, brezvoljnost, nimajo fokusa, so disociirani, imajo bolečine, kažejo motnje hranjenja in celo željo po smrti. Starši to večkrat napačno razumejo kot lenobo, kar je lahko tudi usodno.

Kakšen pa je pravilen odziv? Kaj naj storijo starši takšnega otroka, ki navzven zavrača vsako komunikacijo in pomoč? 

Prožnejši starši so tukaj v prednosti. Starši, ki bodo dali prednost pomembnim človeškim potrebam in se bodo znali osredotočiti nanje, bodo znali potisniti v ozadje storilnostne ambicije in bodo zmogli preživeti tudi z na videz slabšimi šolskimi dosežki otrok. Prožnejši starši se bodo lažje odzvali na potrebe otrok po druženju z vrstniki in bodo našli načine, da se otroci družijo v živo – seveda v okviru zagotavljanja varnostnih ukrepov. Prožnejši starši bodo poskrbeli tudi za svoje psihično zdravje. Poskrbeli bodo za zavestno naravnanost k vedenjem, ki so zdravilna, ki krepijo imunski sistem, torej k vedenjem, ki nas povezujejo med seboj, k več sproščenosti, igrivosti, k humorju. Izogibali se bodo vnašanju nestrpnosti v družinsko vzdušje, prizadevali si bodo za prijazno vzdušje, ustavili bodo nerganje, pritoževanje, kritiziranje in vse, kar povečuje slabo razpoloženje. Ja, zavestno ustaviti vdor informacij, ki uničujejo naše razpoloženje, je dober začetek v tej smeri.

Mnogi starši ne zmorejo več zajeziti svoje izgorelosti. Tu nastajajo zlomi, ko se povečuje nestrpnost in se v družinah izgublja stabilnost. Starši vse bolj jasno izražajo, da je dovolj.

Ključna protiutež togi in zaprti družbi v teh časih so torej starši, ki znajo ob lastnih strahovih in preobremenjenosti še vedno prisluhniti svojemu otroku in ukrepati ob klicih na pomoč. 

To je prvi pogoj uspešne vzgoje, tovrstna prožnost je nujna za dobrobit otroka. Spomnim se zgodbe neke matere, ki je ugotovila, kako je njena hči v prvi triadi osnovne šole v času prve izolacije spremenila vedenje, kako je postala boj razdražljiva, uporniška, kljubovalna, samovoljna in manj motivirana za šolsko delo. V času druge izolacije je poskrbela za dovolj druženja z vrstniki »ena na ena«, s starši so se organizirali in si izmenjujejo otroke v varstvo, da se skupaj učijo in igrajo, tudi v naravo hodijo skupaj. Duševno stanje tega otroka se je popolnoma spremenilo, mama poroča o deklici, ki je vesela, radoživa in zelo motivirana za šolsko delo.

Kaj pa, kadar starši preprosto nimajo moči in tudi časa, da bi lahko izpolnili vse te naloge in prenesli bremena, ki jih nalaga država? Če so zasuti z delom, nenaspani, negotovi zaradi službe, prestrašeni ob vsem strašenju s korono in novimi sevi? Kako naj starši učinkovito pomagajo svojemu otroku pri šolanju na daljavo in soočanju s socialno izolacijo, če pa tudi sami krvavo potrebujejo podporo? 

Strinjam se, zelo težko je. Ne vem, ali gre pri šolski politiki za nepoznavanje, torej nesposobnost, ignoranco, ali preprosto za zlorabo moči. Delo in učenje na domu – videti je, kot bi celoten družbeni sistem, z vsemi podpornimi mehanizmi, prestavili na pleča staršev. To je tako, kakor če bi iz nekega delujočega vodovodnega sistema izpulili armature in jih brez ustrezne nove inštalacije samo premestili nekam drugam ter verjeli, da bo iz pip pritekla voda. Staršem je bila brez kakršnegakoli dialoga, podpore ali vprašanja podtaknjena vloga nadomestnih vlog iz izobraževalnega sistema, dobili so kompetence in odgovornosti učiteljev, svetovalne službe in vodstva, kuharic, čistilk, hišnikov, učiteljev OPB, tajništva, zunanjih servisov, še koga sem verjetno pozabil.

Opažamo znaten porast poskusov samomorov med srednješolci, povečano depresivnost, povečano apatičnost, več samopoškodovanja, motenj hranjenja med mladimi, več zlorabe opojnih substanc.

Mogoče še vloge nadomestkov vrstnikov za igro, ninic, žalostnih klovnov, boksarskih vreč, kant za smeti ... 

V skrbi za otroke so starši podtaknjene naloge seveda zavzeto sprejeli. Nekateri so se odlično prilagodili. Ampak vemo za prav tako številne, kjer se zatakne, ker si otrok ne more v kratkem odmoru pripraviti malice, zamudi pouk, ni motiviran za sodelovanje, ne sodeluje, ne opravlja šolskih obveznosti, ne razume snovi, starši ne razumejo, kaj bi naj otrok opravil za šolo. Da ne omenim številnih družin, kjer niso tehnično ustrezno opremljeni. Nešteto je situacij, ki jih nihče ni predvidel in nanje ni nikakršnih odgovorov niti prostora, v katerem bi kdo te zadrege skušal reševati. To je popoln scenarij za izgorelost. Nekateri starši so to prepoznali in so poskrbeli za zaščito pred lastno izgorelostjo, postavili so kakovost odnosov v družini pred storilnostnimi cilji. Mnogi starši pa že ne zmorejo več zajeziti svoje izgorelosti. Tu nastajajo zlomi, ko se povečuje nestrpnost, ko se v družinah izgublja stabilnost, ko je več nasilja. To je točka, na kateri se zanka začaranega kroga sklene. Starši vse bolj jasno izražajo, da je dovolj, vse jasnejša so sporočila, da je v sistemu kruta napaka na račun humanosti.

Ta napaka najhuje prizadeva tiste, ki najbolj potrebujejo družbo in ki so obenem že najdlje doma – najstnike. Psihologi opozarjajo, da je koronakriza generacije sedanjih mladostnikov že neizbrisno zaznamovala za vse življenje. 

Prav imate, tu je kriza resnično najakutnejša. To so ljudje naše prihodnosti, ki seveda nikakor ne delujejo, ko se uporablja prepoved, ko se poskuša upravljati od zunaj, še najmanj z močjo. Odvzeta jim je temeljna biološka potreba, druženje z vrstniki. Odvzeta jim je hrana njihove živosti. Kaj že je Cankar zapisal glede mladostnih sanj, ki so prikrajšane ali uničene? In kdaj bo bumerang učinek vseh teh prikrajšanosti pokazal svoje zobe v njihovem vedenju? A zdi se, da odločevalci ne slišijo ali pa ne želijo slišati argumentov o njihovi biološki potrebi po druženju z vrstniki. O potrebi po zabavah, po iskrenju čustev, po stiku z novostmi. Tudi s potrebo po uživanju, torej dopaminu. Tukaj me spet močno skrbijo enaka vedenja, kot sem jih že opisal pri mlajših. Evidentno je med najstniško populacijo v Sloveniji v sedanjih okoliščinah zaznati porast samomorilnih misli in izgube splošnega smisla.

Del mladostnikov se kljub temu obnaša, kakor da je zaprtje srednjih šol najboljša stvar, ki se jim je zgodila v tekočem šolskem letu. 

Mladi se razlikujejo po tem, ali so usmerjeni v prihodnost ali pa zasledujejo predvsem hipne potrditve – kar je pokazal že eksperiment z marshmallowom. Eni zmorejo odložiti takojšnjo zadovoljitev ugodja, z drugimi besedami, premorejo zdržati napor učenja, drugi so v teh veščinah šibkejši, popustijo notranjim vzgibom po prevladi uživanja nad vztrajnostjo in potrebujejo spodbudo od drugih. Poznam primere, kjer so bili dijaki prikrajšani, niso dosegli optimalnega rezultata na maturi in s tem niso dosegli meril za vpis na izbrano fakulteto. Spet smo v registru odzivanja do mladih na način blut und boden ideologij, ki se mi zdijo žal značilne za odzive aktualnih oblastnikov na epidemijo: naj preživijo najmočnejši, naj ostanejo najmočnejši geni, šibki naj odmrejo. Žal ob tem odmira tudi človečnost, ki bo še kako potrebna, ko bodo sedanje generacije odraslih prestopile v obdobje starosti.

Kako torej v teh okoliščinah obravnavati najstniško mravljico, ki je usmerjena k prihodnjim ciljem, pa čuti, da se ji zaradi zaprtja šol izmikajo, zaradi česar tone v depresijo? In kako motivirati kobilico, ki sedaj poje in pleše, ne ve pa, da bo vendarle potrebovala neko izobrazbo?

Mladi počnejo stvari, ki imajo zanje smisel. Glavni poudarek, kjer današnji odraščajoči vidijo smisel, pa je v kakovosti medsebojnih odnosov. To pomeni, da vidijo smisel v odnosih, kjer čutijo, da je ljudem mar drug za drugega. Torej, če doživljajo, da je staršem mar zanje, bodo sprejeli tudi z njihovega vidika nesmiselne omejitve in druge, tudi na prvi pogled zanje še tako čudne ali pretirane vzgojne ideje staršev. V podaljšanem pomenu velja enak obrazec tudi za odnos mladih do drugih avtoritet. Ob analogijah, da se tudi odrasli v sedanjih razmerah vedejo do oblasti kot najstniki, morda samo namig odločevalcem in ljudem na položajih upravljanja: ljudje bodo spoštovali ukrepe, ko bodo doživeli – in zgolj ne poslušali načelne izjave –, da je odločevalcem resnično mar.

Pa mislite, da jim je? Ali pa jim je mar predvsem utrjevanje oblasti, za gospodarstvo in BDP, za zasedenost bolniških postelj v tem trenutku in za delitve proračunskih milijonov prek javnih razpisov v roke »naših«? 

Kot psihoterapevt lahko z gotovostjo rečem le, da so ljudje na položajih moči ob izolaciji in fizičnem distanciranju pozabili na človeške razsežnosti učinkov socialne deprivacije. To je vednost, ki sodi v korpus splošne humanistične izobraženosti vsakogar od srednje šole naprej. Skratka, da izolacija otrok v bolnišnicah, omejevanje stikov z bližnjimi, povzroča psihična obolenja, poznana kot hospitalizem, kar se kaže kot nazadovanje okrevanja, depresivnost, otopelost in umaknjenost od stika s svetom. Vemo, da otroci, ki v prvih mesecih nimajo fizičnega stika s starši ali skrbniki, umrejo. Vemo, da se možgani odraščajočih ne razvijejo zdravo, če niso v stiku z vrstniki, če ne prejemajo dražljajev, ki izhajajo iz interakcij z vrstniki. Vemo, da je v sedanjih razmerah med ljudmi več psihosomatskih obolenj, več depresivnosti, več nestrpnosti, več nasilja. O vsem tem obstajajo nesporne evidence. In ljudje na položajih moči, tudi na položajih odgovornosti do ljudi, vse to ignorirajo. Se preprosto ne odzivajo. To je najvulgarnejši prezir oblasti.

Ker ni videti upanja za etično spreobrnjenje zasvojenih z močjo in oblastjo, bo treba upati na moč skupine, ki je trenutno najbolj dehumanizirana. Torej polnoletnih mladih, ki jim je mar.

Pred časom sem govoril s psihiatrinjo Majo Makovec Rus, ki pravi, da iz preteklih katastrof vemo, da se bo močno povečalo število duševnih motenj, kot so anksioznost, nespečnost, kompulzivna obsedenost s čistočo, depresija ... 

To je dolgoročni davek sedanjih razmer.

Že sedaj pa opažamo znaten porast poskusov samomorov med srednješolci, povečano depresivnost, povečano apatičnost v starostni skupini od 10 do 25 let, več samopoškodovanja, motenj hranjenja med mladimi, povečano stopnjo nestrpnosti v družinah, izgorele starše, več nespečnosti, več tako konzumacije kot zlorabe opojnih substanc in še druge označevalce alarmantnosti. Vse to jasno kaže, da je glede psihičnega zdravja ljudi v sedanjih pogojih nekaj hudo skrb zbujajočega. O tem govorijo različna strokovna združenja in druge civilne iniciative. Govorijo tudi o neslutenih posledicah in vprašanju odgovornosti.

Kako vi kot psihoterapevt dojemate Slovenijo med epidemijo covida-19? Kot velik zapor? 

Ta primerjava ni brez podlage. Okvir, v katerem razmišljamo, je pojavnost vsakdanjih dogodkov, je vsebina zgodb, s katerimi smo trenutno v stiku, so zgodbe, ki jih prinaša vsak dan na novo, in prekrivajo zgodbe iz preteklosti v pozabo. Pri tem ne vidimo struktur in vzorcev, ki so kot stalnica pod vsako naključno in individualno zgodbo. Ne vidimo zakonitosti in procesov, ne vidimo nekega splošnega konteksta. V tej ozkoglednosti vidimo seveda protagoniste. Tiste najglasnejše. Ljudi na položajih politične moči, odločevalce. Vidimo vodstvene kadre. Vidimo ljudi z drugimi označevalci moči, strokovne, stanovske. Na socialnih omrežjih tiste, ki se bolj spretno promovirajo. Tukaj je vsekakor še moč medijske pojavnosti. Povsod gre za enak model: zagovarjanje ene plati ozkoglednosti. Eni proti drugim. Iskanje afer in napak za kritiziranje in napad na drugo stran. Zbiranje in rožljanje z repertoarji zlobe in sovraštva, napadov in diskvalifikacij, groženj in ustrahovanj, resnične represije in zla. Vse skupaj je videti kot sodelovanje v plesu neskončnega in časovno neomejenega podpiranje razdora, zla, nečlovečnosti.

Epidemija covida-19 je te vzorce okrepila do skrajnosti. Kako se je zgodilo, da je ravno v tem najobčutljivejšem trenutku na površje izplavala ta temna plat politike? 

Iz perspektive človeškega, torej naših osnovnih, primarnih potreb, je sedanje stanje dobesedno shizofreno. Polno je dvojnih sporočil, polno je protislovij, groženj, omejevanja, pesimizma, žalosti, obupa, brezizhodnosti, manjkajo pa nam stabilnost, koherentnost, predvidljivost, igrivost, veselje, varnost, upanje. Zastavek je perverzen in problematičen ravno v tem, da niti ni pomembno, katera skupina dobi možnost dostopa do uporabe politične moči. Večina dobrih posameznikov – verjamem, da niso vse predvolilne namere gola manipulacija – se praviloma spridi, občutek oblastne moči je očitno nekaj, kar ima moč spreminjati človekovo nrav in jo podrediti načelom zlorabe moči z nehumanimi nasledki.

In kako bi se vi lotili zdravljenja teh kolektivnih patologij? 

Vsaka sprememba v sistemu povzroča posledice, do katerih je treba zavzeti odgovoren odnos. Družbeni sistemi delujejo po načelu odzivnosti povratnih zank, kar zahteva nenehno preverjanje, poslušanje, komunikacijo, vključevanje vseh, odzivnost, upoštevanje odzivov in uravnavanje najšibkejših členov. Glede teh zakonitosti se trenutni odločevalci vedejo povsem diletantsko. Ker torej ni videti upanja za etično spreobrnjenje zasvojenih z močjo oblastnega delovanja, bo treba upati na moč skupine, ki je trenutno najbolj dehumanizirana. Torej polnoletnih mladih, ki jim je mar. Moč izida prihodnjih volitev bo v njihovih rokah. Vendar imajo bolj kot to tudi moč, da v sisteme in strukture sedanjega družbenega delovanja, kontaminiranega z dehumanizacijo, vnesejo več človeškega.

Toda kot ste sami rekli, ima ta generacija sedaj več kot dovolj dela s prizadevanji, da sploh ohrani zdravo pamet in spelje prehod v odraslost. Ni pošteno, da tem mladim ljudem že sedaj polagamo na hrbte breme odrešeništva. 

Ne gre toliko za odrešeništvo, ampak bolj za zavedanje, odgovornost in vnos nujno potrebnih sprememb. Spet bi fokus usmeril k vlogi staršev in pomenu bližine ter zdrave navezanosti. V kontekstu tega, da starši lahko prvi izstopijo iz prakse zlorabe moči, imajo še vedno nedosegljivo moč ustvarjanja vzdušja prijaznosti, naklonjenosti in razumevanja, imajo moč, da v odnose z bližnjimi vnašajo vedenja, ki nas povezujejo, ki ustvarjajo varnost, ki prinašajo veselje in igrivost, ki utrjujejo občutek povezanosti in pripadnosti skupnosti. Starši s svojimi odzivi zapisujejo vrednost otrokove izkušnje. Tako imajo starši moč posredovanja vrednot strpnosti, sodelovanja, solidarnosti, zaupanja, iskanja poti dobrega upanja in vere v lepšo prihodnost. To pa so vzorci, v katere verjamem, da bodo odrešili zastrupljenost sedanjih medsebojnih odnosov in psihično okužbo družbenih anomalij.

Najstnikom je odvzeta temeljna biološka potreba, druženje z vrstniki. Odvzeta jim je hrana njihove živosti.

Končajva z vidikom, na katerega se ob vseh opozorilih o stiskah otrok in staršev mnogokrat pozablja – spoštljiv in funkcionalen odnos med starši. Ta je vendarle med ključnimi dejavniki socializacije. Sedanje stanje je težka preizkušnja za te vezi – kako jih obvarovati? 

Drži, partnerski odnos je najmočnejša opora starševski vlogi. Zato je prizadevanje za povezan partnerski odnos v sedanjih okoliščinah še bolj pomembno in potrebno. To pa zahteva zavestno odločitev in delovanje. Lahko se prepustimo toku, spontanim vplivom zunanjih stresov in spontanemu odzivanju, kar vodi v postopno vzdušje ali otopelosti ali razočaranja, nezadovoljstva, razdražljivosti, tudi prepirljivosti in agresivnosti med partnerjema. Iz tega vzdušja sledita nestrpnost do otrok in zelo rušilno vzdušje v družinah, pogosto prav v smeri uporabe vseh načinov zlorabe moči enega nad drugim. Če partnerski odnos ujame ta rušilni vrtinec, je nujno odločneje izstopiti iz njega, iz vrtinca namreč.

Toda ta vrtinec je nedvomno zelo močan. Ljudje so naveličani, izmozgani, jezni in največkrat so tarče teh stisk prav tisti, ki so prikladno najbolj blizu. 

Tu je nujno treba ukrepati. Namreč, v partnerski odnos je mogoče vnašati tudi vzdušje prijaznosti, povezanosti, podpore drug drugemu. Vemo, da je občutek povezanosti z nekom, ki mu je mar, najboljši antidepresiv. Vemo, kako se ustvari smisel do življenja iz občutka, da imamo osebo, s katero smo varno povezani. Naš partner ima vse te potenciale. Lahko v partnerski odnos vnašamo veselje nad dejstvom, da imamo drug drugega, zavestno se lahko naravnamo na vedenja, s katerimi se povezujemo, in zavestno se lahko izogibamo vedenjem, ki rušijo povezanost. To je duševna higiena, ki si jo lahko privoščimo sami in brezplačno, enako, kakor sem že omenil pri komunikaciji z otroki. Če imamo kje moč v svojih rokah, jo imamo na tem področju.