V spomin »ikoni osvoboditve«

Prejšnji teden se je v Atenah usodno ponesrečila škotska glasbenica Sophie Xeon, znana predvsem kot SOPHIE, vizionarka, ki ji je do štiriintridesetega leta uspelo pustiti pomembno sled ne le na glasbenem zemljevidu, ampak tudi v svetu queer, nebinarnih in transspolnih oseb. Njena založba Transgressive je v izjavi za javnost po tragičnem dogodku zapisala, da se je Sophie »v duhu zvestobe svoji spiritualnosti povzpela, da bi si ogledala polno luno, nesrečno zdrsnila in padla. Z nami bo za vedno.« V času smrti se je opredeljeval_a kot nebinarna oseba. Kakor je po tragični novici zapisala njena žalujoča transspolna oboževalka: »Njeno delo mi ni dalo zgolj potrditve, da sem “prava” ženska oziroma da “imam veljavo”, temveč tudi dovoljenje, da sama sebe nenehno spreminjam, prilagajam, dekonstruiram in obnavljam v toliko ponovitvah in kombinacijah, kot se mi zdi primerno.«

Sophie je pred leti dejala, da »ni treba, da je eksperimentalna zamisel ločena od mainstreamovskega konteksta. Najvznemirljiveje je, ko sta ta svetova v sožitju. Šele takrat se lahko zgodijo prave spremembe.« Navedek zelo zgovorno priča o njenem pomembnem poslanstvu in izjemnem vplivu, ki ga ima njeno delo na pop glasbo jutrišnjega dne. Uspeli sta ji namreč dve skoraj nemogoči stvari: najprej je lastnoročno iznašla dih jemajoče svež zvok elektronike, nato pa je ta po njeni zaslugi začel prodirati v pop. Ne zgolj, ker je z edinstvenimi produkcijskimi prijemi zaznamovala dela zvezd, kot so denimo Madonna, Nicki Minaj in Charli XCX, ali zato, ker je njena futuristična glasba spremljala oglas za limonado verige McDonald’s – ali pa zato, ker je bil njen prvenec, ki je bil med drugim uvrščen tudi v Mladinin izbor plošč leta 2018, nominiran za grammyja –, temveč predvsem zato, ker je postavila temelje za novo obliko glasbe, v kateri marsikdo prepoznava prihodnost popa. Z vizionarskimi zamislimi in sodelovanjem z ekscentričnim kolektivom PC Music je omogočila vzpon tako imenovanega hyperpopa, žanra, ki v maksimalističnem in nekoliko parodičnem duhu združuje sodobno avantgardno elektroniko, najosladnejše odvode plesne glasbe in pozabljene tradicije elektronike devetdesetih let.

Sophie pa ni pomembna zgolj zato, ker je z nadrealistično produkcijo in drzno vizijo brisala meje med žanri: brisala je tudi meje med družbenimi spoli in se – kot je zapisal njen menedžer – vzpostavila kot »ikona osvoboditve«. V prvih petih letih ustvarjalne poti je sicer prah dvigovala v duhu relativne anonimnosti oziroma prikrite identitete: na nastopu za platformo Boiler Room je na oder denimo postavila drag-queen pefromerko, sama pa se je skrivala na plesišču, zamaskirana v uniformo varnostnika. Kasneje se je svetu kot transspolna oseba ponosno razkrila v videu It’s Okay to Cry: iz zelo opazne, a še vedno nekoliko obskurne ustvarjalke avantgardne elektronike se je preobrazila v queer ikono.