Narod, dežela, korenine

Odprtega duha smo pričakali letošnjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Zavedajoč se seveda, da ima upravni odbor novo sestavo, da gre za zbirko klenih konservativcev, a da se pač tako vrti svet: enkrat to telo sestavljajo bolj konservativni, drugič bolj progresivni. In pri tem smo se pa kar veselili govora predsednika upravnega odbora Jožeta Muhoviča, profesorja z likovne akademije, ene boljših izobraževalnih ustanov v državi. Nobenih zadržkov nismo imeli – celo sama prireditev ni delovala slabo, bila je profesionalni izdelek, bolj zadržanih in meščanskih nostalgičnih kontur, a ok. Res je bila posneta vnaprej, a brez dvoma daleč stran od janšističnih domačijskih grozot, ki so nam jih servirali zadnje leto. No, malce nekritični smo tudi zato, ker smo pred tem tako nizko padli. A nič ne de. Spodoben izdelek je bil to.

Muhovič pa nas je – presenetil. Človek je namreč kar svetovljan, imeli smo pričakovanja. A se je zazdelo, kot da smo v času stopili za kakšno stoletje nazaj. »Ta z znamenji bogati čas je kvas življenja. Kvas je aktivno vrenje, ki mora prežeti brezbrižno in težko testo ter iz njega napraviti kruh, hranljiv za telo in dušo. Umetnosti ni namenjeno, da bi v svetu prevladovala. Ima nalogo in dolžnost kvasa. Z njo se v svetu uveljavlja vekovečna potreba po ritmu, redu in obliki, teh treh stvarnostih, ki se zoperstavljajo kaosu in niču v naših življenjih. Če povem v parafrazi, je umetnost v svetu sicer brez moči, ima pa to moč, da je nič ne more nadomestiti, čeprav so poizkusi v tej smeri nenehni.« Žal ni nadaljeval v smeri, ki smo jo upali vseeno pričakovati.

A potem nas je spet malce spodbodel, da smo verjeli, da bo začel govoriti v imenu kulture in umetnosti in tega, kar se ji dogaja. Umetnost pač drži skupaj, kajne? Danes gre prav za umetnost, je začel, kar je Prodnike vse po vrsti postavilo zravnane in v pozor na kavču. Za katero umetnost torej? »Za tisto diamantno konico kulture, ki odriva na globoko, ki ’dviga um in bitje ti razmika’, ki nemirni duši, ki se rada moti, kot ’svetla senca kaže tja, od koder luč izvira’. In se nikoli ne rima na ’boniteto’, ampak vselej le na nezastarljivost in na ’kvaliteto’.« Žal, pričakovanja so bila prevelika. Kako tipično, kako jih vedno v isti točki odnese predaleč. Boniteta, razkrivajoča beseda. Zlobna govorica SDS vedno udari na plano, tudi če je zavita v še tako arhaičen jezik. Muhovič je bil na koncu že prav neposreden. Voščil je »prešeren praznik slovenstva in duhovne osvežitve«.

Slovenci smo blagoslovljeni z vrhunsko umetnostjo, ki raste iz naših tal in naših korenin, je še dejal ob zaključku svojega narodnjaško-deželnega nagovora. Ja, na koncu smo bili pri koreninah in tleh, brez tega ni prave slovenske umetnosti.

Ali če zaključimo v njegovi meščanski, domnevno povzdignjeni govorici: cesarja na Dunaju ni užalil, kar je dobro, meščanom pa je dal budnico, o kateri se mnenja v ljubljanskih salonih sicer niso kresala.

Smo sicer leta 2021.