»Boja ne morete prepustiti drugim«

Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

Ko sem si pred intervjujem ogledal uradne strani britanskega zavoda za zaposlovanje, sem se spomnil časov, v katerih sem sam iskal delo. Zabavno se mi je zdelo, ko je na zavodu resnobna predavateljica zbranim skušala pojasniti, kako se pripravi življenjepis, s katerim je mogoče »učinkovito prodati svoje prednosti«. In to čeprav je bilo povsem jasno, da sama ne zna napisati prepričljivega življenjepisa, kaj šele kaj prodati. Kako vi gledate na aktivne politike zaposlovanja, katerih del so tudi takšna izobraževanja? 

Rekel bi, da je napačna celotna ureditev, v kateri smo. Tu, v Britaniji, kot kaže, pa imate enake težave tudi vi. Sistem krivdo za brezposelnost nalaga na ramena tistih, ki so brez dela, čeprav je jasno, da ni dovolj delovnih mest, da bi bili zaposleni vsi. Posledica kapitalistične ureditve, v kateri delavci tekmujejo drug z drugim, je, da ljudje izgubljajo službe, ostajajo brez sindikalnih pravic, brez plačanega dopusta in dogovorjenega delovnika. Potrebovali bi drugačno ureditev, ureditev, v kateri so sindikati močni, v kateri so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni, in v kateri so močne zadruge in podjetja v lasti lokalnih skupnosti. Glavni cilj podjetij ne bi smel biti proizvodnja trajnostnega blaga ali storitev, ampak skrb za ljudi, ki so del teh podjetij in so v njih zaposleni.

Dejali ste že, da je v Veliki Britaniji v trenutku, ko je vodenje vlade prevzela Margaret Thatcher, temeljno načelo namesto skupnega dobrega postala zasebna požrešnost. Zakaj in kako so individualizem, tekmovalnost in prosti trg tako hitro postali nadomestek za solidarnost, sodelovanje in varstvo delavskih pravic? 

Desničarska Konservativna stranka, ki je zmagala na volitvah leta 1979, je pripravila ukrepe za slabitev sindikatov in celotnega delavskega gibanja. Thatcherjeva je cilj dosegla v treh korakih. Začela je s spodbujanjem napadov na šibkejše sindikate, ki jih je bilo mogoče razmeroma zlahka premagati. Država je odkrito stopila na stran delodajalcev, to je vrhunec doseglo med stavko rudarjev. Desno usmerjena Laburistična stranka tedaj ni zastopala interesa delavcev in rudarjev ni podprla. Zaradi tega so bili poraženi. Drugi korak, ki so ga naredili konservativci, je bilo sprejetje zakonodaje, ki je sindikatom močno otežila delo in organizacijo. Tretji korak pa je bil, da so dopustili hitro rast brezposelnosti. Tako je število brezposelnih v kratkem času naraslo s slabega milijona na dobre tri milijone. Posledica tega je bila, da so bili številni pripravljeni delati za veliko nižje plačilo kot prej. To je precej otežilo obrambo višine plač. Vse to je zelo oslabilo delavstvo, moč zasebnih podjetij pa je občutno narasla.

Mineva 30 let, odkar Margaret Thatcher ni več ministrska predsednica, pa se zdi, da se stvari od tedaj niso kaj dosti spremenile. 

Vlade so od osemdesetih let vodili bodisi konservativci bodisi laburisti, pri čemer pa so si laburisti malodane vso zgodovino prizadevali, da bi obranili interese zasebnega kapitala. Pri tem so se trudili še nekoliko izboljšati življenje delavcev. A to se v večjem obsegu ni nikdar zgodilo. Najslabši britanski premier za Margaret Thatcher je bil gotovo Tony Blair. Nadaljeval je privatizacijo, sovražil sindikate in začenjal nelegalne vojne na tujem. Njegova vlada je bila zelo desničarska, čeprav je položaj zavzel na podlagi moči organiziranega delavstva. Prav to ponazarja jedro problema. Kako naj delavstvo prevzame moč, če njegovi izvoljeni predstavniki kar naprej menjavajo stran?

Potrebovali bi drugačno ureditev, ureditev, v kateri so sindikati močni, v kateri so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni. Glavni cilj podjetij bi morala biti skrb za ljudi, ki so njihov del.

Pred štirimi leti je Laburistična stranka za vodjo izbrala Jeremyja Corbyna, dejanskega človeka z levice. Pod njegovim vodstvom so bile pripravljene politike, ki bi prinesle radikalno spremembo. Program bi zmanjšal moč velikih korporacij. Zajemal je javno lastništvo ključnih industrijskih panog, močno socialno državo, ki bi vsem omogočala dostop do vode, elektrike in plina. Pa tudi ustanovitev javne banke, ki bi vlagala v trajnostno naravnano industrijo in varovanje okolja. A sta se esteblišment in vladajoči razred odločila, da bosta to vizijo uničila. Pa ne le vizije, ampak tudi Jeremyja Corbyna samega. In uspelo jima je. Deležen je bil najbolj neverjetnih obtožb. Razglašen je bil za rasista in za podpornika terorizma, kar je laž. Na volitvah je bil poražen in zamenjal ga je desničarski voditelj, to pa lepo osvetljuje mit o zahodni demokraciji. V imenu delavskega razreda namreč ni sprejemljivo predlagati radikalnih sprememb.

Ključna predpostavka neoliberalizma je, da je človek lahko uspešen, če je dovolj odločen, dela več kot drugi in je sposoben vstati vselej, ko ga življenje zabije k tlom. Zakaj ta filozofija ustreza ljudem, ki imajo denar in moč, je razmeroma preprosto razumeti. Se pa zdi težko razumljivo, kako jo je za osrednji koncept razvoja sprejela celotna družba.

Neoliberalizem je zapeljiv mit. Je pa dejstvo, da kapitalizem monopolizira oboje, moč in tudi bogastvo. Ustvarja neenakost.

Med tistimi, ki nimajo ničesar, se vselej najde eden ali dva, ki se jima uspe izviti iz revščine, drugi pa ostanejo izkoriščani in negotovi. Tako imenovana meritokracija je pravljica za otroke, a jo intenzivno promovirajo mediji in tudi država. Zdi se, da je podjetnik junak sodobnega časa, dejstvo pa je, da je podjetnik človek, ki dobiček ustvarja z izrabo dela drugih.

Ko smo pred leti na Fakulteti za družbene vede razpravljali z znanim profesorjem ekonomije Guyem Standingom, je ta dejal, da je prekariat razred v nastajanju, s čimer se nisem strinjal. Poudaril sem, da gre po mojem mnenju prej za zapuščen del delavskega razreda in da delavskega razreda ni dobro cepiti. Kako na to gledate vi? 

Mislim, da imate prav. Sklep, da znotraj enega razreda obstaja več različnih podrazredov, je napačen. Obstaja en razred, opredeljen z odnosom do produkcijskih sredstev. Če živite od dela, ste del delavskega razreda. In to ne glede na to, ali ste kvalificiran delavec z visoko plačo ali nogometaš. Če ste prekarec, sodite med najbolj izkoriščane dele delavskega razreda. Podobno, kot če ste med brezposelnimi.

Vaši filmi govorijo o turobni stvarnosti sodobne britanske družbe. Protagonisti niso heroji ali posamezniki s posebnim poslanstvom, ampak povsem realni ljudje, ki so jih oblikovali slabe socialne razmere in boj za preživetje. Kakšna je v takšnem razrednem boju vloga umetnosti? Kaj lahko umetnost naredi, da bi spremenila družbo in njene vrednote? 

Naj najprej opozorim na dejstvo, da mora umetnost biti svobodna. Edina omejitev, ki jo sme imeti, je umetnikova domišljija. Ne morete namreč sugerirati, v katero smer naj bi človekova domišljija krenila. V tem kontekstu lahko umetnik izbere, kaj bo povedal o svetu. Lahko se posveti družbeni pravičnosti, enakosti, človekovim pravicam ali varovanju okolja. Lahko pripoveduje zgodbe ali osvetljuje tragedije. Lahko prikaže zgodovino razrednega boja, ki je bil od prve industrijske revolucije temeljna družbena tema. Lahko družbi nastavi ogledalo.

Kdo je vaše občinstvo, kaj menite? 

Vsak človek odprtega duha, upam. Razvili smo sistem javnih predvajanj (njegovih filmov, op. p.), na katerih je filme za majhno plačilo mogoče videti v domovih krajanov, barih, nogometnih klubih, šolah, na univerzah in v majhnih krajih, kjer nimajo kinodvoran. Tisti, ki filme predvajajo, lahko zaračunajo nizko vstopnino in tako zberejo sredstva za dobrodelne namene, lokalne skupnosti, brezplačne menze, sindikate, pa tudi za politične cilje. Jaz, Daniel Blake, ki je bil precej uspešen v komercialnih kinematografih, je bil tako javno projiciran več kot 700-krat.

Jaz, Daniel Blake je zgodba o možu, ki ga je britanski socialni sistem zlomil. Zanima me, kaj bi Danielu predlagali, če bi bil vaš prijatelj. Kaj bi lahko naredil, da bi njegovo življenje in življenje ljudi, ki so mu blizu, postalo vsaj znosno, če ne dobro? 

Daniel je bil kot človek zelo ponosen. Ni hotel prositi za pomoč. Zato bi moj prvi nasvet zanj bil, naj poišče pomoč – pri sosedih, prijateljih in podpornih organizacijah. Veliko ljudi se sramuje svoje revščine. Sramujejo se lakote, pa tudi tega, da so brezdomni. Zato postanejo osamljeni. Paul Kaverty, ki je spisal scenarij za ta film in pred tem opravil večino raziskav na terenu, je to zaznal zelo pogosto. Moj drugi nasvet Danielu pa bi bil, naj postane političen. Ne morete se umakniti in boja prepustiti drugim. Pomembno je, da se mu pridružite.

Ko je bil predstavljen evropski zeleni dogovor, je bila varnost zaposlitve med ključnimi temami. Je pa vsa pozornost trenutno osredotočena na zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida in energetsko tranzicijo. Kaj bi morali biti ključni elementi trajnostnosti? 

Velika podjetja delujejo v neposrednem nasprotju s trajnostnostjo, ker je njihova osrednja skrb dobiček. Drugače preprosto ne morejo delovati. Povečati želijo svoj tržni delež, do tega pa lahko pridejo tako, da so cenejša od tekmecev. Zato morajo – ne glede na to, ali so inovativna ali ne – pritiskati na plače in na delovne razmere. To je v neposrednem nasprotju s trajnostnostjo. Ne moremo imeti zelene preobrazbe, ne da bi pred tem spremenili ekonomijo. Če želiš biti trajnosten, moraš imeti zagotovljen delovni teden in varnost zaposlitve, zelena tehnologija ni dovolj. Velika podjetja bi morala biti v javni lasti. Moramo pa najti nove organizacijske oblike, ki bodo omogočale industrijsko demokracijo, ne pa koncentracije moči v rokah javnih uslužbencev, ki vladajo iz centra in od zgoraj navzdol. Podjetja so lahko v lasti skupnosti ali zadrug, morajo pa biti vpeljana načela skupnega dobrega, spoštovanja do zaposlenih in tudi do trajnostnosti.

Kakšna bo prihodnost dela po četrti industrijski revoluciji? Ste optimist? 

Tehnologija je zgolj znanje in znanje je brez predznaka. Lahko je uporabljeno v korist vseh ali za koncentracijo zasebnega dobička. Zato je pomembno vedeti, kdo ima v lasti tehnologijo in kdo nadzira to, ali je tehnologija učinkovito uporabljena za doseganje skupnega dobrega. Danes je večina visokotehnoloških podjetij v lasti posameznikov, ki zbirajo zasebno bogastvo. Posledica tega pa je, da imamo več revščine, neenakosti in brezdomnosti, in to kljub vsem tem tehnološkim prednostim. Mogoč je seveda tudi drugačen svet, a moramo najti politično pot za njegovo uresničitev.