Imaš moč, ne zlorabljaj je

Maggie Wilken je danes tridesetletna Američanka, ki se je pri sedemnajstih letih zaljubila v svojega devetindvajsetletnega učitelja angleščine, šarmantnega, družabnega in med učenci izredno priljubljenega moškega, v svojem okraju proglašenega celo za učitelja leta. Je tudi ena izmed likov v dokumentarnem romanu Lise Taddeo Tri ženske – edina, ki nastopa s pravim imenom. Njena zgodba bi se najbrž izgubila med stotinami podobnih primerov, ki vsak dan potekajo na okrožnih sodiščih po ZDA, a jo danes, zahvaljujoč pisanju Taddeove, poznajo bralke in bralci po vsem svetu. Tako vedo, da je učitelj Maggie vračal naklonjenost, da ji je pošiljal skrivna pisemca in s svojim parfumom odišavljal strani knjige, ki jo je brala, da bi medtem mislila nanj; da jo je poljubljal, ji dejal, da jo ljubi, jo nekoč oralno zadovoljil in ji obljubljal, da bosta imela spolni odnos na njen osemnajsti rojstni dan. Vedo tudi, da jo je, potem ko je njegova žena zaslutila prevaro, zavrgel kot kos popisanega papirja, da se je Maggie počutila zmedeno, izrabljeno in prizadeto, zato je leta pozneje podala prijavo proti njemu, saj je bila v času njunega razmerja mladoletna. Toda učitelj je bil oproščen in se je lahko vrnil k poučevanju angleščine, Maggie pa je v domačem mestu obveljala za lahko dekle in lažnivko, ki je želela umazati ugled oboževanega učitelja. Izraze podpore in sporočila deklet, ki se jim je zgodilo podobno, je začela dobivati šele, ko je izšla knjiga Lise Taddeo.

Ko se je Maggie spustila v razmerje z učiteljem, ni bila več nedolžna. Imela je nekaj fantov, zdelo se ji je, da je dovolj zrela, da sama sprejema odločitve. Učitelj jo je privlačil, želela si je intimnih stikov z njim. S tega vidika ni šlo za spolno zlorabo; je torej naredila napako, da ga je pozneje prijavila?

Nikakor. Njen učitelj ni zlorabil le svojega položaja moči, zlorabil je tudi specifično dinamiko odnosa učitelj/profesor–učenec/ študent. Še toliko bolj, ker se je njuno razmerje začelo, ko se je Maggie odločila, da se mu zaupa v zvezi z ljubezenskimi travmami iz preteklosti. Čeprav jo je verjetno že takrat privlačil, je hrepenela predvsem po njegovi potrditvi in prijazni besedi, tako kot številne študentke in študentje, ki svoje profesorje in profesorice idolizirajo, se po njih zgledujejo, se k njim zatekajo po nasvet (posebej če ne zaupajo bližnjim odraslim sorodnikom) in jih spoštujejo še veliko bolj kot pozneje denimo nadrejenega. Učitelj in učenka po moči nikoli ne bosta enakovredna – tudi če se v odnos spustita sporazumno, se vanj preslika dinamika obnašanja znotraj izobraževalne ustanove, ko ena stran narekuje pravila, druga pa se jim uklanja.

Ljudje, ki ne znajo nadzorovati svojih živalskih nagonov, so lahko genialni umetniki, vendar jih je treba držati proč od profesure.

»Ne glede na to, da v post-sekundarnem izobraževanju sodelujejo že polnoletne osebe, je celoten šolski prostor zaradi svojega pedagoškega odnosa specifičen,« pravi sociologinja dr. Milica Antić Gaber. »To so precej bolj ranljive osebe, besede in dejanja profesorjev ali profesoric pa imajo lahko za njihova življenja ključne posledice v dobrem in slabem smislu. Lahko jih navdušujejo, da sledijo njihovim zgledom, lahko pa zaradi izrečenih besed ali neprimernih potez tako v pedagoškem procesu kot širše dolgoročno vplivajo na njihov življenjski trajektorij. Gre namreč za mlade ljudi: v času njihovega formiranja, iskanja mesta v družbi – in za posameznike in posameznice z manj družbene moči.« V tem kontekstu, nadaljuje M. Antić Gaber, je zelo pomembno, da so meje med profesorskim kadrom ter študentkami in študenti jasno postavljene in da je odgovornost njihovega ohranjanja vedno na strani tistega, ki je na položaju moči. »To je profesor ali profesorica, ki se mora neizogibno zavedati, kje so meje dopustnega in česa si v odnosu do svojih študentk in študentov ne sme privoščiti.« Zato si spolno nadlegovanje v šolskem in univerzitetnem prostoru zasluži posebno obravnavo.

Zloraba med urami igre

Po pogumni izpovedi igralke Mie Skrbinac, da jo je med študijem spolno nadlegoval profesor igre, sicer spoštovan igralec, so javno pismo medijem napisali tudi anonimni študentke in študentje z Univerze na Primorskem. V njem uvodoma opozorijo, da se spolno nadlegovanje ne dogaja zgolj na ljubljanski, temveč tudi na mariborski in primorski univerzi, v nadaljevanju pa navedejo številne dileme, ki jih je mogoče pogosto slišati v javnosti, ko se pogovarjamo o spolnem nadlegovanju. Tudi primorski študentje najprej poudarijo hierarhičnost odnosov, ki postavlja profesorje v vlogo varuhov neenakovrednega razmerja med študenti in njimi samimi. V primeru spolnega nadlegovanja to moč zlorabijo, kajti tisti, ki ima večjo moč, mora hkrati prevzeti tudi odgovornost za svoj položaj in v skladu z njo ravnati v smeri zaščite študentov. Kot je to v nedavnem intervjuju za Večer povzela antropologinja, aktivistka in predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, dr. Renata Šribar, »mora profesor, tudi če študentka pride na izpit z globokim dekoltejem in v kratkem krilu z namenom erotizacije situacije ali brez njega, obdržati profesionalno in zlasti profesorsko integriteto«. Ali pa če mu študentka, s katero nima resnih namenov, izpove čustva. Če tega ni sposoben, bi moral dvakrat premisliti, ali je v pravem poklicu. Še toliko bolj, če poučuje na akademiji za igro, katere naloga je, da vzgoji človeka, ki mora priti v stik s svojimi čustvi, impulzi in nagoni. A tako Mii Skrbinac kot Mileni Radulović, začetnici gibanja #nisisama na Balkanu, se je nadlegovanje zgodilo med urami igre. »Naloga akademije in njenih profesorjev je, da mladega človeka vodi skozi proces spoznavanja vseh plati človeka in človeškega. Stella Adler je nekoč dejala: ’Življenje poškoduje, zlomi dušo, zato ste se odločili za ta poklic, da se spomnite, da jo imate.’ In prav to dušo mlad človek izroči svojemu profesorju. Zato je ta poklic, biti profesor na AGRFT, tako zahteven, celo tvegan,« pravi igralka Urška Taufer, ki je na AGRFT diplomirala leta 2014. Sama se je igre učila pri profesorju, ki je znal držati distanco in avtoriteto, a hkrati ravno zaradi tega, ker so študentje igre med študijskim procesom posebej ranljivi, skorajda ne pozna študenta, ki na akademiji ne bi doživel kakšne travme, pa če je profesor še tako profesionalen in etičen človek. »Profesor mora bodočemu igralcu pomagati ne samo vzbuditi, ampak predvsem nadzorovati vse nagone, čustva in svetove, ki jih odkriva v sebi in drugih. Problem je, da se nekateri v svojih impulzih ne ustavijo, ko prestopijo meje odra,« nadaljuje U. Taufer. »Vsi vemo, kdo so. In vsakomur mora biti jasno, da takega človeka poslati za mentorja dekletom in fantom, ki so komaj kaj več kot otroci, ni dobra ideja. Ljudje, ki ne znajo nadzorovati svojih živalskih nagonov, so seveda lahko genialni umetniki. Vendar jih je treba držati proč od profesure. Sami se ne bodo.«

Vsi vemo, kdo so. V univerzitetnih okoljih se res pogosto razširi glas o nadlegovalcih, še preden njihova imena pridejo v javnost. A preostali zaposleni jih bodisi ščitijo bodisi velikokrat ne vedo, kako bi se odzvali, posebej če so sami nižje na hierarhični lestvici. To nemoč zaposlenih, pravijo študentje primorske univerze, bi nemara lahko odpravili, če bi akademska skupnost oblikovala varovalke za primere profesorjev, ki zlorabijo svojo moč. Varovalke bi morale biti razpršene, da posamezniki moči ne bi zlorabili in bi se primeri ustrezno obravnavali. Ta hip pa storilci niso ustrezno sankcionirani in žrtve niso zaščitene, tako da se lahko spolno nadlegovanje nadaljuje tudi pri prihodnjih generacijah.

Tudi sistema zaupanja ni, postopke pa obravnavajo ljudje, ki so akademski kolegi storilcev. »Reakcija študenta je potem lahko takšna: sprašuje se, kaj je narobe z njim, da se počuti zlorabljenega. Saj vsi vidijo, pa nihče ne ukrepa. Je to v teh krogih normalno? Saj storilci še nikoli niso bili sankcionirani, s svojimi osvajalskimi pohodi se celo bahajo,« našteva Urška Taufer. Simptomatično se ji zdi tudi, da igralcem celo dodelijo vloge, kjer lahko svoje poželenje sprostijo nad žrtvijo, ki pa takrat ni žrtev, ampak igralka v vlogi; za take vloge pa so nazadnje tudi nagrajeni z najvišjimi državnimi nagradami. »Kako bi lahko bilo potem z njihovim delovanjem kaj narobe? Šele ko ena izmed žrtev končno spregovori, padejo zastirke z oči tudi vsem naokoli. Verjamem, da je težko nositi ta sram, ko se enkrat zaveš svoje krivde.« Izpostavljanje grešnih kozlov se ji zato ne zdi smiselno, posebej je treba izpostaviti princip, v katerega so bili »kozli« vzgojeni. »Kultura naj bi bila ogledalo in zgled družbi, zato bi bilo morda bolje, da se lotimo prevzgoje te nekulturne kulture ravno v kulturnih krogih.«

Seksistični komentarji? Ne, hvala

»Spolno nadlegovanje, neprimerne prakse, izjave, komentarji, šale, dotikanja itd. so prisotni tako v širšem družbenem kot v univerzitetnem prostoru. Normalizacija teh dejanj in izjav posega v dostojanstvo vsakega posameznika; ne glede na to, da so na to mnogi navajeni, moramo kot družba, ki ji naj tudi univerza kaže pot, obrniti trend objektivizacije in seksualizacije naših teles,« so odločni študentke in študentje primorske univerze. Ne gre za cenzuro ali za ustvarjanje »sterilne« družbe, kot se je nedavno v televizijski oddaji neposrečeno izrazil pravnik dr. Miha Šepec, temveč za to, da je skrajni čas, da se preobrazimo v zrelo družbo, v kateri ne bo prostora za seksizem, denimo komentarje o modrčkih in dekoltejih ali izjave tipa »Skoraj sem vas podrl, škoda, da vas ne smem«. Tudi Sara Svati Sharan, Tanja Buda in Tonja Jerele, članice raziskovalne skupine Rezistenca, nastale leta 2019 prav zaradi raziskovanja razširjenosti spolnega nadlegovanja na univerzah, se strinjajo, da se med predavanji pri nekaterih profesorjih kaže normalizacija seksističnih šal in govora. »Ti vzorci so tako ponotranjeni, da se zdijo samoumeven del vsakdanjega življenja. A upravičeno se nam zdi, da od akademikov pričakujemo več – več samorefleksije, pa tudi zavedanja, da so s tem sami del problema.« Dr. Milica Antić Gaber ima tu celo osebne izkušnje. »Moja prva izkušnja takega neprimernega ravnanja sega v začetke mojega študija, ko je priljubljeni profesor na predavanjih svojo pripo- ved pogosto ’začinil’ – kot so to razumeli nekateri – s seksističnimi in drugimi neprimernimi šalami. Sama sem se ob tem počutila nelagodno, na nek način me je prizadelo. A ko sem v neformalnih pogovorih med kolegicami in kolegi iskala potrditev za svoje neodobravanje, ga nisem dobila; dejali so, da je pač tak, bolj neposreden, da s tem ni nič narobe ... In prav to je problem: da zamahnemo z roko, da vse skupaj razumemo kot del neke kulture, kot nekaj običajnega. Zato se mnoga neprimerna dejanja ponavljajo, širijo na druge in s tem normalizirajo.« Takšna dejanja pripisovati izključno moškim ali vsem moškim bi bilo seveda napačno. »Tu nikakor ne gre za vojno spolov ali za povračilna dejanja žensk, ki so bile stoletja zatirane, zdaj pa se maščujejo moškim, ki naj bi za vsak korak pri vzpostavljanju intimnega razmerja z žensko morali vprašati za dovoljenje ali pa jim bo grozila tožba, kot poskušajo prikazati nekateri. Takšni odzivi odražajo veliko stopnjo nerazumevanja odnosov med spoloma. Vse moške enačijo s predatorji, kar je zelo problematično, vsem ženskam pa pripisujejo, da so ves čas na preži in iščejo trenutek, da lahko koga obtožijo. To ni napad na vse moške, temveč na zavrženost dejanj, ki jih povzroča pritrjevanje problematičnemu tipu moškosti.«

Profesor ali profesorica se mora neizogibno zavedati, kje so meje dopustnega in česa si v odnosu do svojih študentk in študentov ne sme privoščiti.

In prav moški so tisti, ki bi lahko zaradi svoje družbene moči naredili veliko, če bi na tovrstne neprimernosti takoj opozorili kolege. Odsotnost odziva na takšne primere, tako dr. Antić Gaber, namreč pomeni toleranco do takšnih dejanj in takega nezdravega tipa moškosti.

Kako stvari izboljšati? Ob omembi sankcioniranja pogosto naletimo na protiargument, ki ga v svojem pismu omenjajo tudi študentke in študentje Univerze na Primorskem: da bodo študentje potem izrabljali tovrstne mehanizme za maščevanje profesorjem. A dejansko je žrtev že tako v skrajno podrejenem položaju, podvržena je presojam v zvezi s tem, kako je videti, kako je pripomogla k situaciji in ali je pretiravala s svojim odzivom na dogajanje, pa vprašanjem, zakaj se ni oglasila prej, morebiti zato, ker je imela od tega kakšno korist. Študentke in študentje Univerze na Primorskem vsakršno prelaganje odgovornosti na žrtev ostro zavračajo, svarijo pa tudi pred tem, da če pristanemo na možnosti, da bodo študenti izrabljali mehanizme za prijavo, tvegamo razpad moralnega sistema. Na možnost lažnih prijav se radi sklicujejo tudi nasprotniki modela »Ja pomeni ja«, češ da bodo, če pride v veljavo, ženske lahko kot za šalo obtoževale posilstva moške, ki so se jim zamerili. Toda Sara Svati Sharan, Tanja Buda in Tonja Jerele pravijo, da dokazov o množičnih lažnih prijavah ni. Raziskave kažejo, da jih je v splošnem samo 1 odstotek, iz izkušenj z rigoroznostjo postopkov pa članice Rezistence sklepajo, da tudi ta 1 odstotek ne bi pripeljal do sankcij po krivem. Strah pred povračilnimi ukrepi je namreč še zmeraj prevelik, postopki pa dolgotrajni in za žrtve boleči, tudi ponižujoči.

Dr. Milici Antić Gaber se zdi posebej zanimivo, kako moralno paniko v družbi pogosto sproži prav širjenje pravic žensk. »Naenkrat se vsi bojijo, kaj vse so ženske sposobne narediti. V zgodovini je veliko takšnih primerov. Ko bodo stopile v javni prostor, bodo širile nemoralo; ko bodo dobile volilno pravico, bodo podprle konservativni tabor; ko bodo dobile pravico do umetne prekinitve nosečnosti, bodo opravljale abortuse, namesto, da bi se zaščitile ali abstinirale od spolnosti. Zdaj pa bodo prijavljale posilstva kar tako za rekreacijo ali iz maščevanja. Vedno je treba biti pripravljen na določen delež lažnih prijav, ne glede na to, za kakšno dejanje gre. Ker ima ravno tako kot oškodovana oseba tudi po krivem obdolžena oseba lahko hude psihične posledice, pa ne samo ona, temveč tudi osebe iz njenega ožjega družinskega kroga, je treba sprožiti vse potrebne postopke, da se na nesporen način ugotovijo vse okoliščine nekega primera. To pa še ne pomeni, da je s tem treba strašiti in določenih stvari pravno in postopkovno ne regulirati. Ravno nasprotno: potruditi se je treba, da se določena kazniva ali nesprejemljiva dejanja čim bolj jasno definirajo in s tem omejijo možnosti lažnih prijav.«

Študij temelji na medsebojnem zaupanju med študenti in študentkami ter profesorji in profesoricami. Kot poudarjajo članice Rezistence, se v trenutku, ko profesor zlorabi svojo moč in položaj, podre ne le zaupanje vase, temveč tudi v pedagoško delo, v znanje, ki ga profesor predaja. Zato je pomembno, da je univerzitetni prostor kot eden družbenih temeljev varno okolje, v katerem ni prostora niti za najbolj nedolžne od vseh oblik spolnega nasilja.