Zgodovinsko izgubljena priložnost

Zvonko Černač, minister brez resorja, pristojen za razvoj in kohezijsko politiko EU, se je ta teden hotel pohvaliti. Na konferenci Zlati kamen, namenjeni županom in njihovemu črpanju sredstev EU, je omenil tudi pripravo na reformni plan desetletja – na snovanje slovenskega načrta za okrevanje po epidemiji. Voditelji EU so se julija lani odločili za novi Marshallov načrt, za evropski »New Deal«, kot nekateri pravijo ideji, da bi po koronski krizi z velikimi finančnimi vlaganji in reformami ponovno zagnali evropsko gospodarstvo. Denar, 1824 milijard evrov subvencij in kreditov, je že pripravljen, le države morajo do 30. aprila evropski komisiji poslati svoj načrt porabe. V skladu z dogovorom morajo biti reforme pretežno digitalne in zelene, namenjene pa morajo biti odpravljanju težav, na katere je komisija posamezne države opozarjala že v preteklosti. V primeru Slovenije je na prvem mestu staranje prebivalstva.

Ker gre za zgodovinsko priložnost, pritisk po Evropi raste. Zaradi priprave omenjenega načrta je pravkar padla italijanska vlada. Slovenija ima v paketu na voljo 1,6 milijarde evrov subvencij in 3,6 milijarde evrov posojil, Černač pa je ta teden opisal, kako uspešna je njegova služba pri snovanju reformnega paketa. Razlagal je, da je pri nastajanju slovenskega načrta »sodelovalo več kot 2000 deležnikov ... V preteklih mesecih so bila izmenjana mnenja z vsemi sveti in razvojnimi sveti razvojnih regij in obema kohezijskima regijama, s predstavniki Ekonomsko socialnega sveta, nevladniki, podjetniki in ostalimi zainteresiranimi …«. Dva tisoč deležnikov? To se res sliši dobro. A smo te njegove trditve vseeno preverili. Če je vlada res vključila v pripravo reform širok krog strokovnjakov, je med njimi gotovo Lilijana Madjar, direktorica regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije in predstavnica kohezijske regije Zahodna Slovenija. So v razvojni agenciji res sodelovali, pomagali pri pisanju?

»Ne,« nam je odgovorila Madjarova, priča so bili kratkim predstavitvam njihovega dela, nekakšnim power-point prezentacijam, ki so bile zelo splošne, nam je dejala. Še več. Ker naj bi jih v razvojni agenciji zaskrbelo, kako se bo Slovenija na to zgodovinsko priložnost pripravila, so ob neaktivnosti Černačeve službe samoiniciativno začeli zbirati ideje in projekte, ki so jih poslali vladi. A odziva iz Černačeve službe doslej niso prejeli, nam je povedala, niti še niso videli, kaj je Černačeva služba poslala v Bruselj. Podobne odgovore smo dobili tudi od ostalih »deležnikov« iz omenjene skupine 2000. Goran Forbici, direktor Centra nevladnih organizacij (CNVOS), se zgolj nasmehne ob našem vprašanju. »Sestanek s Službo vlade za evropske zadeve smo morali izsiliti. Od julija smo jih prosili, do danes vlada svojih idej z nami ne želi deliti. Ko smo protestirali, pa ni prišlo do posvetovanj, ampak neke spletne predstavitve, podobne, kot so je bili deležni župani,« nam je odgovoril.

Dokument kaže, kje dejansko smo po desetletju razprav o viziji Slovenije in kaj se skriva za navdihujočimi govori politične elite.

V Umanoteri, najpomembnejši slovenski okoljevarstveni organizaciji, ki bi si zaradi zelene EU-strategije gotovo zaslužila Černačevo pozornost, je kritičen vodja projektov Andrej Gnezda: »Precej časa smo prosili, na koncu pa dobili nekaj, kar ni bilo posvetovanje, ampak šov. Verjetno zato, da bo vlada komisiji EU lahko sporočila, da so opravili nekakšne javne konzultacije.« Ampak stanje je še hujše. Nadaljujmo z raziskovalci – saj vemo, ko gre za snovanje najpomembnejših strateških dokumentov, imajo politiki vedno polna usta besed o raziskavah, razvoju in na znanju temelječi družbi. Koordinacijo slovenskih raziskovalnih inštitutov (KOSRIS) vodi direktor Kemijskega inštituta Gregor Anderluh. Tudi on je razočaran in ne ve, kaj se dogaja. »Vlada se na naše pozive ni odzvala. O teh načrtih smo informacije poskušali dobiti prek našega resornega ministrstva za izobraževanje, a smo bili neuspešni,« pravi. »Vse to nas seveda skrbi. Tudi države, kot sta Češka in Poljska, v zadnjem času v raziskovalno infrastrukturo vlagajo več kot mi.«

Kaj pa »predstavniki Ekonomsko socialnega sveta«, ki jih je Černač ravno tako omenjal? Spet razočaranje in ista zgodba. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pravijo, da so skupaj s sindikati zahtevali predstavitev idej, ki jih ima vlada, a so na koncu dobili le »vpogled« v eno od različic reformnega načrta. Dokumenta, ki je bil konec decembra potrjen v vladi in poslan evropski komisiji, pa ne. Isto pravijo sindikati. Jakob Počivalšek, predsednik sindikalne zveze Pergam, nam je odgovoril, da pogovorov o teh državnih načrtih ni. V ključne dokumente so na enem od sestankov dobili vpogled in videli, da vlada komisiji EU razlaga, kako si bomo v Sloveniji prizadevali na področju podaljševanja delovne aktivnosti. Ker so v sedmem protikoronskem paketu v vladi dejansko uvedli prisilno upokojevanje starejših, »smo jim rekli, naj to spremenijo«, pove mimogrede in rahlo cinično.

V drugih državah EU so se tega projekta, s katerim slovenska javnost ni seznanjena, lotili drugače: z javnimi posvetovanji in vso dolžno pozornostjo. Nemčija je recimo svoj dokument po javnih konzultacijah objavila 16. decembra. V njem je na 54 straneh opisala, kako je potrošila skupaj 30 milijard evrov nepovratnih sredstev. Največ denarja, 22,6 odstotka ali 6,6 milijarde, bo Nemčija porabila za »okolju prijazno mobilnost«. Največ od tega, milijarda evrov, bo šla za ureditev polnilnic za električna vozila. Naslednja milijarda bo šla za nakup avtobusov na alternativna goriva, še milijarda za subvencije pri nakupih električnih vozil. Na drugem mestu je s 15 odstotki krepitev zdravstvenega sistema: tri milijarde bodo potrošili za gradnjo bolnišnic in urgentnih centrov, 3,4 milijarde bo šlo za on-line dostopno javno upravo in še 3,3 milijarde za gradnjo energijskega sektorja, ki bo temeljil na vodiku. Skratka, prihodnost.

Slovenski načrt, kako potrošiti pet milijard evropskih sredstev, je razdrobljen seštevek proračunskih postavk, zlepljenih skupaj brez vizije ali rdeče niti, napisan je zamegljeno, razvlečeno in brez posebnih domislic.

Načrt ima vizijo in konkretne cilje, z denarjem EU bo Nemčija financirala projekte, ki jih sicer, prek kohezijske EU politike, ne bi. To je nekaj, kar je komisija EU tudi imela v mislih: osredotočenost na točno določene, nove mejnike. In Slovenija? Kot je mogoče slišati, je komisija EU s slovenskim predlogom nezadovoljna in očitno je, zakaj. Dokument namreč nima smisla. Je zmedena zlepljenka. Dokument z naslovom Načrt za okrevanje in odpornost z oznako »interno« smo na Mladini dobili in ga bomo, saj gre po našem prepričanju za javno informacijo, tudi objavili na spletni strani. Je pa po vsebini slovenski načrt veliko razočaranje. Zdi se, da so na Černačevem ministrstvu po posameznih resorjih zgolj zbrali že obstoječe projekte, ki so jih ministrstva tako ali tako hotela izpeljati, jih zlepili skupaj v paket, prilepili oznako zeleno ali digitalno ter jih tako preselili iz proračuna.

Ena največjih postavk v slovenskem načrtu je tako gradnja cest, zato bomo skupaj porabili okoli 10 odstotkov vsega paketa, okoli 400 milijonov evrov. To je pač najlažje. Največ, 319 milijonov, bo stala 3. razvojna os, 60 milijonov evrov gradnja regionalnih cest in najrazličnejših obvoznic. Za železnice bo šlo zgolj 162 milijonov evrov, za alternativna goriva v prometu zgolj 1 odstotek vsega programa, dober odstotek, zgolj 6,3 milijona, pa za ukrep »spodbujanje javnega potniškega prometa«. Že ta razdelitev kaže na popolno odpoved vsakršnega strateškega premisleka. Vsakomur je recimo znano, kje je na področju prometne politike v Sloveniji težava. Javni potniški promet – avtobusi in železnice – zmorejo v tem trenutku v Ljubljani prepeljati okoli 18 tisoč potnikov, dejansko pa je dnevnih migrantov z avtomobili v Ljubljano okoli 120 tisoč. Kar pomeni, da bi, kot poudarja Gnezda iz Umanotere, vsak pameten politik spodbujal hitre železniške povezave okoli Ljubljane.

Podobnih nesmislov je v ključnem slovenskem načrtu za prihodnost, ki obsega že okoli 1000 strani, ogromno. Ubogi evropski birokrati morajo brati trditve iz Ljubljane, da gradnja cest »prispeva k zelenemu prehodu«. Osemkrat v razdelku o gradnji cest Černačevi pišejo o zelenem prehodu, vsakič bralca znova zaboli glava: obvoznica Hrpelje–Kozina naj bi pomenila prehod na zeleno. Cesta Lendava– Pince tudi, jasno da tudi cesta Hotemaže–Britof in da ne omenjamo avtocestnega priključka Dragomer: »Z znižanjem porabe energije in emisij« naj bi ta priključek »prispeval k zelenemu prehodu«. Z vsemi temi idejami se vlada gotovo dobrika svojim županom, ampak to je tudi vse.

Jernej Štromajer, ki je pri Socialnih demokratih pristojen za pisanje alternativnega programa za okrevanje, recimo pravi: »Namesto tretjega pasu avtoceste okoli Ljubljane raje investirajmo v vrhunsko raziskovalno infrastrukturo.« Je to logično? Je, ampak z Univerze v Ljubljani nam je rektor Igor Papič odgovoril, da tam niti niso seznanjeni, da vlada snuje načrt, kako potrošiti pet milijard, ki jih bo EU namenila Sloveniji: »Univerza v Ljubljani se ni neposredno pogovarjala z vlado, je pa ministrstvo za šolstvo seznanjeno, da si prizadevamo za novogradnjo štirih fakultet, Fakultete za veterino, Fakultete za farmacijo, Fakultete za strojništvo in Medicinske fakultete,« so nam odgovorili. Predloge torej imajo, a teh predlogov na Černačevem seznamu ni.

Avgusta sta profesor Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete v Ljubljani in Peter Wostner iz vladnega urada za makroekonomske analize (UMAR) za Delo napisala daljši članek o slovenski porabi evropskih sredstev za okrevanje. Članek sta napisala z opozorilom, da vlada denarja ne sme potrošiti po načelu »kdor prvi pride (s pripravljenim projektom), prvi melje« ali »če ne veš, kam greš, so vse poti prave«. Ravno to se je sedaj zgodilo. Slovenski načrt, zgodovinska priložnost, kako potrošiti pet milijard evropskih sredstev, je še vedno tajen dokument. Je razdrobljen načrt, seštevek proračunskih postavk, ki so jih uradniki po ministrstvih zlepili skupaj, brez vizije ali rdeče niti, napisan je zamegljeno, razvlečeno in brez posebnih domislic, namenjen je kvečjemu zadovoljitvi posameznih lokalnih interesov. Dokument kaže, kje dejansko smo po desetletju razprav o viziji Slovenije in kaj se skriva za navdihujočimi govori politične elite. 

Gradivo, ki ga vlada ne želi pokazati javnosti, to je slovenski osnutek Načrta za okrevanje in odpornost, objavljamo na tej povezavi >>