»Ne gre za glasovanje o navadni nezaupnici, gre za vprašanje, v kakšni državi si želimo živeti«

Karl Erjavec, človek, ki je lani zapustil politiko, a se je potem vrnil vanjo, je kandidat za predsednika vlade. Njegova kandidatura je posledica trenutnih političnih razmerij in želje dela poslancev, da Slovenija dobi novo vlado. Koliko je teh poslancev, v resnici ne ve niti Karl Erjavec, računa pa na modrost, na to, da bo večina poslancev sprevidela, kakšen politik vodi Slovenijo. Erjavec priznava, da je morda naiven, zase pravi, da je zato morda tudi eden izmed zadnjih romantikov v slovenski politiki, a bo vseeno poskusil. Politično norost, v kateri po njegovem mnenju živimo, je treba ustaviti.

V parlamentarno proceduro je bila oddana konstruktivna nezaupnica vladi Janeza Janše. Gospod Erjavec, vam že lahko rečem gospod premier? 

Počakajmo raje na izid glasovanja, na koncu se bodo odločali poslanci in poslanke državnega zbora. Sam sem se odločil, da to kandidaturo sprejmem, ponudila mi jo je Koalicija ustavnega loka, zato ker gre Slovenija v napačno smer in ker poteka denormalizacija države. Poslanke in poslanci pa so zastopniki ljudstva, zagovarjajo njihove interese in želje, in bodo pač odločali, ali naj Slovenija znova postane to, kar je bila. Torej normalna, moderna evropska demokracija.

V politiki ste od leta 2004, ste eden najizkušenejših slovenskih politikov, zakaj ste se odločili, da ne boste nikoli več sodelovali v vladah, ki jih vodi Janez Janša? In pri tem vztrajate. 

Res sem eden redkih slovenskih politikov, ki je deloval v dveh vladah Janeza Janše, pa hkrati ni član SDS. V resnici sem hitro spoznal, da Janšev cilj ni samo uresničevanje vsakokratne koalicijske pogodbe – v njegovi prvi vladi je bila stranka DeSUS, četudi smo bili vseskozi z eno nogo zunaj te koalicije, uspešna, še posebej glede položaja upokojencev –, ampak je Janšev cilj spreminjanje celotne družbe. V prvem mandatu me je zelo zmotila afera Patria. Takrat sem bil minister za obrambo, v dobri veri sem podpisal pogodbo, tožilstvo me je obtožilo nevestnega dela v službi, a sem bil na koncu oproščen vseh obtožb. Šele v sodnem procesu, med samim postopkom, s prebiranjem dokumentov in med zasliševanji kriminalistov, pa sem v resnici spoznal, da nakup patrij ni potekal na način, kot sem v izhodišču mislil. Če bi moral danes podpisati takšno pogodbo, je ne bi nikdar. Lani, toliko let po Patrii, se je v podobno zanko ujel minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Še vedno je prepričan, da je lansko leto z nakupi medicinske opreme reševal človeška življenja, seveda jih je, hkrati pa je verjetno tudi omogočil, da so se izpeljali že prej dogovorjeni posli, ki so bili verjetno dogovorjeni mimo ministra za gospodarstvo. Takšen je način dela v desnih vladah. S to prtljago se bo SMC zelo težko obdržala v političnem prostoru.

Govorili ste o spreminjanju družbe? Kaj ste s tem mislili?

Že prej je DeSUS z Janšo trčila pri vprašanju odnosa spreminjanja zgodovine, a v letu 2012 so se stvari še bolj radikalizirale. Pritiski so se začeli stopnjevati, in to povsod, tudi na kadrovskem področju. V tistem času sem bil minister za zunanje zadeve in dobro se spominjam, kako je SDS želela nadzirati vsa imenovanja, pa naj bo to raven veleposlanika ali raven tajnice na ministrstvu. Janša je želel realizirati svoj projekt »druge republike«, s katerim naj bi obračunal z realnimi ali pač nerealnimi političnimi nasprotniki. Govorijo o globoki državi, v resnici pa želijo po lastnem načrtu spremeniti celotno strukturo družbe. Še posebno je to vidno danes, v tretji Janševi vladi. Kaj počnejo? Rahljajo se ustavne norme, slabijo se nadzorne institucije, napadajo se mediji, posega se v sodno vejo oblasti, policijo … Cilj takšne politike je Slovenija, ki ni več ustavna, ampak avtoritarna demokracija.

Rahljajo se ustavne norme, slabijo se nadzorne institucije, napadajo se mediji, posega se v sodno vejo oblasti, policijo … Cilj takšne politike je Slovenija, ki ni več ustavna, ampak avtoritarna demokracija.

Kaj je za vas avtoritarna demokracija? 

To je politični sistem, v katerem vse ključne odločitve sprejema ena oseba. Politični sistem, v katerem veliki vodja odloča o vseh pomembnih družbenih in političnih vprašanjih, pri tem pa ga v celoti podpirajo njegova stranka in tudi šibke koalicijske partnerice, ki zato postanejo praktično satelitske stranke SDS.

Vrniva se leto dni v preteklost. Januarja 2020 vas je na volitvah za predsednika stranke premagala Aleksandra Pivec. Takrat ste bili razočarani, rekli ste, da se poslavljate od politike.

Res je, bil sem razočaran, pa ne zato, ker nisem bil izvoljen, pač pa, ker so mi takrat vsi ključni ljudje v stranki zagotavljali, da imam njihovo podporo. Šlo je za moje najbližje sodelavce, zaupnike, razočaran sem bil predvsem zato, ker so mi prikrivali resnico. Če bi mi takrat dejali, da se moj čas izteka, da je prišel trenutek za osvežitev, bi to sprejel, a nič takega ni bilo slišati. No, ne glede na razočaranje sem odšel pokončno, tudi zadovoljen, saj sem v 15 letih za to stranko naredil veliko.

Kako razumete čas Aleksandre Pivec? Ste jo res rušili iz ozadja?

Ne, ko sem izgubil, sem se v resnici umaknil iz politike in javnega življenja. Zdelo se mi je, da je zgodba z DeSUS za mano in se v aktualno dogajanje nisem vmešaval, bil sem le član stranke. Nič nisem imel s padcem Aleksandre Pivec, ona se je s svojimi ravnanji rušila sama, kar bo pokazal tudi čas, kajti proti njej teče več preiskovalnih postopkov.

Zakaj pa ste se potem vrnili? 

Posamezniki iz stranke in poslanske skupine, pa tudi tedanji minister za zdravje Tomaž Gantar so me začeli nagovarjati, naj se vrnem. Prepričevali so me, da stranka izgublja status parlamentarne stranke in da ji lahko samo jaz povrnem izgubljeni ugled. Takrat sem Gantarju tudi predlagal, naj on prevzame DeSUS, pa mi je povedal, da ga to ne zanima. Prepričevali so me tudi v poslanski skupini, zlasti njen vodja Franc Jurša. Z njim imam ves ta čas dobre odnose in v resnici sva se tudi v času mojega političnega pokoja nekajkrat pogovarjala, tako prijateljsko.

Takrat so vas poslanci podpirali. Kaj pa sedaj? Ali vas bodo poslanci DeSUS podprli na glasovanju o konstruktivni nezaupnici? 

V politiko sem se vrnil predvsem zato, da rešim stranko DeSUS, ki je v nezavidljivem položaju. To je bil tudi izvorni cilj poslanske skupine. Takrat sem čutil neko enotnost, zato so me tudi pregovorili. Ta stranka je zaznamovala 15 let mojega življenja, 15 zrelih, ustvarjalnih let, in mi tudi osebno ni vseeno zanjo. Ko sem 5. decembra postal predsednik stranke, sem hitro ugotovil, da DeSUS v Janševi vladi nima nobene možnosti za preživetje. Zlasti zato, ker predsednik vlade s svojimi dejanji ves čas razburja Slovenijo in tudi volivce naše stranke. Pa naj bodo to izjave, kot na primer, da so bile volitve leta 2014 ukradene, ali pa čestitka nekdanjemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu in dopisi zunanjega ministra Anžeta Logarja o tem, kakšno je stanje slovenskega pravosodja. Da ne omenjam žaljivih, nedostojnih tvitov o vsakem, ki si upa podvomiti o vladnih odločitvah, ki jim nemalokrat sledi »prijazen« članek v enem od medijev blizu SDS. Hkrati je popolnoma jasno, da se je ta vlada katastrofalno slabo lotila izziva pandemije, katere žrtve so predvsem starejši – to so pa ljudje, ki jih prvenstveno zastopamo v stranki DeSUS. Torej hitro mi je bilo jasno, da moramo zapustiti Janševo vlado. Podprli so me vsi organi stranke.

Res je, a spraševal sem vas o poslancih. 

Poslanska skupina nad odhodom iz vladne koalicije ni bila najbolj navdušena.

Zakaj? Koliko glasov podpore imate? Pet gotovo ne. Štiri? 

Morda, a v resnici ne vem zares, koliko poslancev DeSUS me bo na tajnem glasovanju o konstruktivni nezaupnici podprlo. Vem pa, da imam skupno 42 podpisov pod pobudo za prvo nezaupnico, torej imam tri podpise iz poslanske skupine DeSUS. Kako bo na koncu, ne vem. Pričakujem pa, da bodo poslanci spoštovali sklepe organov stranke in bodo svojega predsednika podprli kot mandatarja.

Kako razumete njihovo omahovanje? Kaj razmišljajo, česa se bojijo? Večkrat ste se pogovarjali z njimi. 

Res smo imeli veliko sestankov, kakšen je bil tudi zelo dolg, temeljit. Prepričan sem bil, da me vsaj štirje poslanci podpirajo, a zdaj to ni več jasno. Morda pa delava krivico kakšnemu izmed njih, morda pa se kdo noče izpostavljati. Na koncu bodo ta razmerja seveda jasna. Sam nisem izvajal nobenih pritiskov, bojim pa se, da je to počela druga stran. Pri nekaterih poslancih je v resnici čutiti nekaj strahu in bojazni.

Je policija že našla človeka, ki vam je na vrata domače hiše napisal besedo »podgana«? 

Ne, vse skupaj je še v policijskem postopku. Te stvari se sicer dogajajo ves čas, decembra so mi napisali besedo »lucifer«, veliko je tudi grozilnih pisem – a na te stvari sem navajen. Je pa zanimivo, da je Janez Janša junija leta 2017 govoril o tem, da je stranka DeSUS glodavec, ki naj bi skrbel za praznjenje polnih kašč. Ne vem, zakaj so izboljševanje položaja upokojencev in zahteve po višjih pokojninah praznjenje kašč, če pa isti Janez Janša v tem času razdaja te in one dodatke, a na koncu bo moral te dodatke tudi nekdo plačati. No, podgane sicer spadajo med glodavce.

Franc Jurša je te dni dejal, da DeSUS ne bo nikoli »ekstremna opozicija«. Kaj to pomeni? Je denimo stranka Levica ekstremna stranka? 

Raje se vprašajmo, zakaj bi stranka DeSUS podpirala »ekstremno vladno koalicijo«. Kajti v tem trenutku imamo ekstremno vlado. Poglejte rasistične članke, ki jih objavljajo mediji blizu SDS. Pomislite na poslance, ki zanikajo podnebne spremembe. Spomnite se na besede, da naj bi bila pri nas še vedno »režimska policija«. Kdo je zares ekstremen? Rad bi le, da je stranka DeSUS državotvorna stranka, in državotvoren si tudi tako, da izstopiš iz vlade, ki uvaja avtoritarno demokracijo. Podobno bi pričakoval tudi od stranke SMC in njenih poslancev, ki v svojem programu zagovarjajo povsem drugačne vrednote kot pa stranka SDS.

Ne razumem, zakaj poslanci SMc podpirajo vlado Janeza Janše. Se ne zavedajo, kako bodo zapisani v politični zgodovini? Koga so podpirali? Zakaj? Kako jih dojemajo v domačem političnem okolju? Kaj si o njih mislijo volivci?

Ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška poznate še iz časov, ko ni bil v politiki. Pred tedni ste se z njim srečali tudi zaradi vprašanja konstruktivne nezaupnice, a vas ni podprl. Ste bili presenečeni? 

Tega res nisem pričakoval, vedno se mi je zdelo, da mu srce bije na levi strani, a očitno se je, kot sem dejal že prej, ujel v zanko, ki mu jo je nastavil Janez Janša. Glede nabav so sproženi preiskovalni postopki, bile so tudi hišne preiskave, pridržanja, in mislim, da je Zdravko Počivalšek ujetnik Janeza Janše. Sam ne vidim nobenega razumnega razloga, da poslanci SMC podpirajo vlado Janeza Janše. Se ne zavedajo, kako bodo zapisani v politični zgodovini? Koga so podpirali? Zakaj? Kako jih dojemajo v domačem političnem okolju? Kaj si o njih mislijo volivci? Poslanska funkcija je poslanstvo, to je nekaj imenitnega, poslanec nisi zaradi plače in privilegijev. Tebi so ljudje podelili mandat, da o pomembnih stvareh odločaš v njihovem imenu. Točno o tem bi morali razmišljati tudi poslanci SMC.

Ste se res srečali s predsednikom računskega sodišča Tomažem Veselom, to je namignil poslanec Robert Polnar, in se z njim pogovarjali o nastajajoči reviziji teh poslov? 

Ne, to je politični spin, čista izmišljotina, ki so jo pri SDS pripravno izkoristili. Tomaža Vesela sem srečal le enkrat, pred leti na nogometni tekmi med Poljsko in Slovenijo. Sedel je nekaj sedežev stran, le pozdravila sva se. Zanimivo se mi zdi, da se je ta informacija pojavila natančno tisti trenutek, ko sem se pogovarjal o podpori poslancev stranke DeSUS. Ne drži torej, kot pravi Polnar, da sem v pogovoru s poslanci razkril tajne podatke iz revizijskega poročila, saj jih ne poznam. Izhajal sem le iz tistega, kar je javno znano. Temu, ki je vsaj malo pravnik, je zelo hitro jasno, da je zelo težko, da bo poročilo računskega sodišča nabavo medicinske opreme označilo za transparentno, dobro, zakonito. Ne nazadnje sem edini minister, ki je v Sloveniji odstopil na predlog računskega sodišča, pa so bile »moje kante« nekaj zelo minornega v primerjavi z nabavo medicinske opreme.

Niste še povedali, koliko glasov boste zbrali na glasovanju.

Ni je osebe, ki bi na to vprašanje danes lahko odgovorila natančno. Ne skačem pa v prazen bazen, računam predvsem na modrost poslank in poslancev, naj povedo, v kakšni državi želijo živeti. Ali želijo živeti v državi, ki se oddaljuje od demokratičnih vrednot, zapisanih v naši ustavi, ali želijo torej ustaviti to politično norost in padanje v avtokracijo, ali pa jim je Janšev način vladanja všeč. Ne gre torej za vprašanje, ali bo Karl Erjavec premier ali ne, gre za dilemo, ali so poslanke in poslanci pripravljeni pozabiti na svoje parcialne interese in zagovarjati državo, pot, ki bo Slovenijo znova popeljala med normalne evropske demokracije.

Bolj kot zakon o vojaških investicijah bi potrebovali poseben zakon o gradnji domov za starejše, o gradnji negovalnih bolnišnic, o gradnji zdravstvenih domov, potrebovali bi tudi novo medicinsko fakulteto.

Kako bi sami ali kako bi v vaši vladi omejevali širjenje epidemije? 

Absolutno bi poslušali stroko, ta vlada tega ne počne, še več, stroko namenoma diskreditira. Epidemija je medicinski in družbeni fenomen, torej o zajezitvi širjenja tega virusa največ vedo epidemiologi in tudi drugi strokovnjaki, zelo malo pa o tem vedo politiki. Kaj pa se dogaja pri nas? Ukrepi, ki jih je sprejela vlada, so do ljudi zelo neprijazni, nekonsistentni, nelogični. Smučišča en dan zaprejo, nato jih spet odprejo. Nekaj časa se govori, da bodo odprli šole, potem raje prej odprejo trgovine, šole so sledile mesec kasneje in še te so ponekod zaprli po štirih dneh. Kaos v komunikaciji res ne more prinesti zaupanja v ukrepe. Res veliko je nesmislov in podcenjevanja. Še zlasti pa me skrbijo tisti ukrepi, ki so povezani s spoštovanjem človekovih pravic. Govorim o nesmiselni prepovedi gibanja med občinami in regijami, ki jo ljudje vedno manj upoštevajo, govorim o policijski uri. V resnici vse to ni povezano z epidemijo, pač pa z namernim vnašanjem negotovosti in strahu v družbo.

Kateri ukrep pa vas je najbolj zmotil? 

Zelo me je zmotilo, ko so kaznovali tistega, ki je jedel burek, in tiste, ki so na ulici jedli rogljiček. To je policijska zloraba uredb in postopkov. Zelo me je zmotilo, da si lahko v trgovinah kupil nekatere artikle, drugih, ki so bili prav tako na policah, pa ne. Ne razumem, zakaj so bile zaprte avtopralnice, tam se virus pač ni širil. In seveda me je najbolj zmotilo, da so bile v Sloveniji tako dolgo zaprte šole. Prava katastrofa. To zaprtje bo imelo dolgotrajne družbene posledice, otroci, dijaki in študentje od lanskega marca, razen nekaj časa vmes, niso bili deležni normalnega pouka. Ključen problem zanje ni pridobivanje podatkov ali učenje, ključen problem je pomanjkanje druženja. Generaciji, ki odrašča, je vlada odvzela tisto, kar ji pomeni največ. Prijatelje in vrstnike.

Koalicija KUL vlaga interpelacijo za interpelacijo, zadnja je proti ministrici za šolstvo Simoni Kustec. Ali gre pri vlaganju interpelacij za pragmatičen premislek – če KUL s konstruktivno nezaupnico ne bo uspela, bo morda vlado ošibila z interpelacijami?

Konstruktivna nezaupnica bo, ne glede na njen izid, pokazala prerez stanja v nekem političnem trenutku. A četudi ne bo uspešna, to ne pomeni, da bo opozicija nehala delovati. V Sloveniji je veliko stvari narobe, vlada namenoma zaostruje politični dialog, ne samo v odnosu med opozicijo in koalicijo, pač pa je veliko nezadovoljstva in nesoglasij tudi znotraj same vladajoče koalicije. Brali smo medijska poročila o tem – in sam jim, ker pač poznam Janšo, verjamem –, da je na koalicijskih sestankih na Brdu Janša včasih zelo grob do svojih partnerjev. Hkrati predsednik vlade ne bo popuščal pri izvrševanju glavnega programskega cilja, torej pri uvajanju »druge republike«. Ne bo se spremenil, še naprej bo deloval po vzoru avtoritarne demokracije, kakršno imajo na Madžarskem. Parlamentarna opozicija mora te stvari nadzirati in jih poskusiti vsaj omejiti. To je njena vloga, to je njena odgovornost.

Bili ste zunanji minister. Se vam zdi navezava na Višegrajsko skupino res strateško napačna? Kaj je narobe, če Slovenija razširi diplomatska prijateljstva? 

Ko se je Slovenija osamosvajala, se ni osamosvajala, da bi vzpostavila tesnejše povezave z državami bivšega Varšavskega pakta, ki imajo danes svojevrsten pogled na demokracijo in vprašanje spoštovanja prava, pač pa smo govorili o Sloveniji kot o novi Švici, o povezovanju z Nemčijo, Avstrijo, Italijo, Francijo, Belgijo. Ne gre samo za to, da krepimo odnose z Višegrajsko skupino, problem je, da zanemarjamo odnose z jedrnimi evropskimi državami, zanemarjamo jih tudi na način, da striktno ne zagovarjamo pomena spoštovanja pravne države, pač pa prikimavamo poljski in madžarski interpretaciji. Podobno se obnašamo pri vprašanju svobode medijev, pri vprašanju avtonomije univerz. Kopiramo politični model, ki ga prakticirata Madžarska in Poljska, a ta model ni demokratičen.

Mislite, da so evropski diplomati, kot je poročal bruseljski Politico, v resnici zaskrbljeni, ker bo politik, kakršen je Janez Janša, za pol leta prevzel vodenje Sveta EU? Ne gre za medijsko pretiravanje? 

Ne, Evropska unija, politiki, ki prihajajo iz starejših članic EU, pričakujejo od držav, ki so se jim pridružile kasneje, da bodo delile, gradile, promovirale evropske demokratične vrednote. Te vrednote so spoštovanje človekovih pravic, vladavine prava, prepoved diskriminacije in podobno. Stanje in politike, ki so začele prevladovati v nekaterih novih članicah, med njimi pa je v zadnjem letu tudi Slovenija, jih skrbijo. Upravičeno, v teh državah je demokracija šibka, nima takšne tradicije kot v Nemčiji ali Franciji. Skrbi jih še posebej, ker vedo, kaj se je zgodilo v hramu demokracije v ZDA, ko so protestniki vdrli v Kapitol in ga razdejali. V resnici so zelo zaskrbljeni, od nas pričakujejo, da bomo delili vrednote, ki so zapisane v temeljnih listinah EU. Kaj pa zagovarjata Poljska in Madžarska? Trdita, da je treba EU spremeniti, da se je izpela. Tisti, ki rahlja temeljne vrednote EU, rahlja tudi samo EU.

Ne glede na končni izid mi ne bo žal, to kandidaturo jemljem kot čast, priložnost, ki mi je bila dana. Bolj bi obžaloval, če bi moral biti podpredsednik vlade, ki jo vodi Janez Janša.

Madžarska je naša soseda, nekoč ste se tudi sami srečali z Viktorjem Orbánom. Ne moremo je kar ignorirati. 

Kot zunanji minister sem vedno skrbel, da sem imel s sosednjimi državami dobre odnose. Spominjam se, kako sem z zunanjim ministrom Italije Angelinom Alfanom podpisal sporazum o vrnitvi tržaškega Narodnega doma Sloveniji. Tedanja italijanska oblast je bila Sloveniji naklonjena. Ključna naloga zunanjega ministra je torej, da poskuša reševati odprta vprašanja med državami, a hkrati to ne sme delati na škodo interesov svoje države. Ta odnos je vedno odvisen od tega, kakšni sta vladi na obeh straneh meje. Če bom sam prevzel vlado, lahko napovem, da odnosi med Madžarsko in Slovenijo ne bodo tako goreči, kot so sedaj, bodo pa še vedno korektni in prijateljski.

Dvakrat ste bili obrambni minister. Podpirate zakon o vojaških investicijah, ki ga je sprejel parlament? 

V tem trenutku Slovenija potrebuje druge stvari, ne pa vojaških oklepnikov in streliva. Bolj kot zakon o vojaških investicijah bi potrebovali poseben zakon o gradnji domov za starejše, o gradnji negovalnih bolnišnic, o gradnji zdravstvenih domov, potrebovali bi tudi novo medicinsko fakulteto. Če ne bi bilo epidemije in če bi imeli višjo gospodarsko rast, bi seveda podprl posodabljanje Slovenske vojske, a znova ne vsega. Ne bi kupoval topov in oklepnikov, pač pa bi vlagal v področja kibernetskega vojskovanja in drugih hibridnih groženj. Podprl bi tudi nakup helikopterjev, medicinske in sanitetne opreme, oklepnikov pač ne.

Vojska v času epidemije v Sloveniji praktično ni bila uporabljena. V Nemčiji je bilo drugače, vojska je tam vseskozi pomagala civilnemu sektorju. 

Krivični ste, ravno danes so sporočili, da kar osem pripadnikov Slovenske vojske pomaga pri odvzemanju hitrih testov. (nasmeh)

Res impozantna številka. 

Dobro poznam zmogljivosti Slovenske vojske, res bi morali biti aktivnejši. V Vojašnici Edvarda Peperka so sicer pompozno postavili bolnišnico Role 2, a je bila postavljena bolj zaradi politične propagande. Če bi v Sloveniji v resnici zmanjkalo bolnišničnih zmogljivosti, bi lahko bolnike nameščali po hotelih, zdraviliščih, športnih dvoranah, ne pa pod šotorska krila.

Nekoč ste mi dejali, da so vam blizu francoski socialisti, nekdanji predsednik Francije François Hollande je leta 2012 obiskal Slovenijo in takrat ste se z njim kar dobro ujeli. Socialisti so v Franciji sicer izgubili politično moč, a vseeno, se še vedno zgledujete po njih?

Včasih v resnici bolje razumem frankofonce kot Slovence. Ko sem z 12 leti iz Belgije prišel v Slovenijo, nekaterih stvari preprosto nisem razumel. Še danes jih ne. V Belgiji nismo poznali zavisti, vedno smo se veselili uspehov svojih sosedov, prijateljev, znancev. V Sloveniji je mentaliteta ravno nasprotna, če kdo uspe, je gotovo kaj narobe. Verjetno sem v politiki žrtev te otroške naivnosti in morda sem tudi zato vložil konstruktivno nezaupnico, ne zaradi sebe, ne zaradi lastnih političnih ambicij, a to norost, ki se je razširila v Sloveniji, je treba ustaviti. Kdo ve, morda pa sem eden od zadnjih romantikov v slovenski politiki.

Če že govoriva o zavisti, vam je žal, da ste kot politik kupili porscheja? 

Točno o tej zavisti sem govoril. Zakaj pa ga ne bi smel kupiti? Kupil sem pet let star avto model Porsche Macan. Stal je 47.000 evrov, imel je 50.000 kilometrov. Lahko bi si kupil audija, pa nihče ne bi nič rekel.

Pa ste plačali na roko? Z gotovino? 

Ne, plačal sem po modelu staro za novo in zdaj vsak mesec plačujem dodatne obroke.

Naj ponovim vprašanje, koliko možnosti je, da boste uspeli? 

Nimam velikih pričakovanj. Upam, da bom uspešen, a morda trenutek še ni pravi. Če ne bom uspel, bodo prej kot slej prišle državnozborske volitve, kjer bodo volivci in volivke pokazali, kaj si mislijo o tej vladi, o političnih strankah in poslancih, ki so jo podpirali. Pri poslankah in poslancih mora dozoreti spoznanje, da gre za enega izmed prelomnih trenutkov, kar se tiče prihodnosti Slovenije. Nisem se vrnil, da bi bil predsednik vlade. Moje morebitno mandatarstvo je posledica nekih političnih okoliščin. Marjan Šarec ima prav, ko trdi, da sem bolj tehnični kot politični mandatar. Res pa je, da imam od vseh politikov, ki so povezani v koaliciji KUL, največ političnih izkušenj, najbolj poznam ustroj delovanja vlade, vem, kako deluje Evropska unija, kako mednarodne institucije. Ne glede na končni izid pa mi ne bo žal, to kandidaturo jemljem kot čast, priložnost, ki mi je bila dana. Bolj bi obžaloval, če bi moral biti podpredsednik vlade, ki jo vodi Janez Janša. Naj ponovim, prihodnji teden ne bo šlo za glasovanje o navadni konstruktivni nezaupnici, šlo bo za vprašanje, v kakšni državi si želimo živeti. Ne gre za politiko, gre za prihodnost Slovenije.