Umetnost kot kaznivo dejanje?

Skoraj štirje meseci minevajo, odkar se je pred ministrstvom za kulturo pojavila umetniška instalacija Akril ni voda. Zgodilo se je bliskovito, na protestni petek 23. oktobra. Prinesli so šest pisalnih miz s pripadajočimi stoli, na vsako so postavili list z imenom uslužbenca, ki je na hrbtni strani skrival slogan (»Smrt umetnosti«, »Pohojsajmo filme«, »Zasužnjimo RTV« ipd.), in čez vse skupaj zlili vedro rdeče barve. Kakor hitro so prišli, so tudi odšli, za seboj pa pustili krvavečo umetniško instalacijo – krvavečo kulturo, ki ji usodne rane zadajajo zaposleni na pristojnem ministrstvu, najbolj pa tistih šest poimensko izpostavljenih: Vasko Simoniti, Ignacija Fridl Jarc, Mitja Iršič, Alenka Gotar, Miro Petek, Vesna Jurca Tadel. Torej vodstvo ministrstva, zaslužni kader SDS in nekateri birokrati.

Odziv ministra in njegovih sodelavcev je bil ciničen. Instalacijo so razglasili za grožnjo s smrtjo. Podali so tudi prijave na policijo.

Ta pa je prijaviteljem presenetljivo prikimala. Policija je namreč 19. januarja na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podala več kazenskih ovadb. Dve osebi je ovadila poimensko, prepoznali naj bi ju na videoposnetkih uslužbencev ministrstva, ostale pa je označila za neznane storilce. Očita jim kaznivo dejanje grožnje, za katero je predvidena denarna kazen ali največ enoletna zaporna kazen.

Poteza policije je nesmiselna, nerazumljiva. Sporočilo umetniške instalacije je z lahkoto razumljivo vsakomur, ki vsaj bežno spremlja aktualno dogajanje na področju kulture. Tega so v zadnjem letu doleteli zatiranje kritične misli, politične kadrovske menjave in neukrepanje ob posledicah pandemije. Kako so policisti v instalaciji prepoznali grožnjo zaposlenim na ministrstvu, če je v resnici nasprotno – ministrstvo je grožnja kulturi –, ni jasno. A ne pozabimo, delo policije, ki iz dneva v dan postaja bolj represivna in je na kulturni praznik po prazni Metelkovi paradirala celo z orožjem, narekuje notranji minister Aleš Hojs. Na umetniški instalaciji Akril ni voda je bil izpostavljen tudi sam – kot veliki cenzor, ki je mesece blokiral vsa izplačila slovenskemu filmu.

Slovenska ustava je jasna: njen 59. člen določa, da je v naši državi zagotovljena svoboda umetniškega ustvarjanja. Morala bi biti zagotovljena tudi avtorjem umetniške instalacije Akril ni voda. Ti se ne želijo izpostavljati, je pa eden od njih ovadbe pospremil z besedami: »Zanimivo je, da Slovenija po treh desetletjih ponovno postaja država, v kateri je umetnost preganjana. To je velik zasuk, ki od nas terja, da o umetnosti govorimo na skrivaj. Je pa ta zasuk prišel hkrati z višegrajskim zasukom in dokazuje, da nimamo kriznega menedžerja, temveč Janez Janša in njegovi pomagači vodijo kulturno vojno. Gre za drsenje v protofašizem, v avtoritarnost.« Na potezi je tožilstvo. Bo dopustilo, da država, ki ne preganja sovražnega govora, preganja umetnost – ali pa bo ovadbe zavrglo?