Toninovi »pekarski« dogodki

Pekrski dogodki, kot danes imenujemo prvo konfrontacijo z JLA pred tridesetimi leti in ki je bila uvod v osamosvojitveno vojno, še vedno skrivajo zgodbo, ki jo poznajo predvsem domačini. Glavni del dogodkov je sicer lepo popisan v zgodovinskih dokumentih: 23. maja 1991 se je v učnem centru Teritorialne obrambe usposabljala prva generacija slovenskih nabornikov. Ker je JLA hotela preprečiti gradnjo Slovenske vojske, je proti učnemu centru poslala svoje izvidnike. Teritorialci so dva izmed njih za nekaj časa ujeli in ju nato izpustili, zaradi česar je prišlo do eskalacije. Vojska je prvič na ulice poslala oklepna vozila.

Vse to je že dobro dokumentirano. Dogodki pred učnim centrom, kamor so hitro prišli tudi mariborski politiki, so bili večkrat pojasnjeni, tam zdaj stoji tudi spominska plošča. Manj znano pa je, zakaj tanki T55, ki jih je JLA poslala proti »obrambnemu domu«, kot domačini imenujejo učni center, niso prispeli na svoj cilj. Ko so namreč tanki zapeljali v kraj, so štirje mladi fantje iz kraja Radvanje, tedaj še v svojih rosnih dvajsetih, izvedli spontani manever. Usedli so se pred tanke na Begovi ulici in jim preprečili nadaljevanje poti. Eden izmed pobudnikov akcije je bil Peter Smolič.

Smolič se spominja, da so tisti dan po radiu slušali, da je obrambni dom obkoljen, zato so vzeli slovensko zastavo, tedaj še z rdečo zvezdo, in se namenili proti učnemu centru: »Ravno v času, ko smo se odpravljali od doma, smo zaslišali tanke, ki so se približevali po Macunovi ulici. Tanke smo najprej opazovali na Lesjakovi in že razmišljali o barikadi, vendar pa so tanki nadaljevali vožnjo v smeri Begove ulice. Tudi mi smo se premaknili na Begovo ulico,« se spominja. V skupini so bili štirje, poleg Smoliča še Gorazd in Zlatko Šinkovec ter Zmago Rodošek. Ko je kolona štirih tankov T55 zapeljala na ozko ulico, so se prijatelji spontano usedli pred tanke in jim preprečili pot. »Če bi takrat imeli pametne telefone, bi izvedli mali Tiananmen,« se pošali. Kmalu za tem so se jim pridružili še drugi občani: »Spomnim se gospoda z diano, ki jo je ustavil pred prvim tankom in začel vojakom žugati, kaj se jim bo zgodilo, če mu avto povozijo.« Lokalni trgovec je nato za navzoče odprl svojo trgovino.

Vojaška parada, ideja, nad katero se na slovenski desnici neprestano navdušujejo, je neprimerna oblika praznovanja osamosvojitve. Z njo bi povzdigovali nekaj, proti čemur se je osamosvojitev tudi zgodila.

Peter Smolič je bil verjetno prvi izmed mnogih navadnih državljanov – civilistov, ki so se v naslednjih dneh širom po Sloveniji uprli tankovskim kolonam, mnogi s svojimi avtomobili in seveda tovornjaki. Tedaj je bilo tudi jasno, zakaj je Slovenija zmagala v osamosvojitveni vojni: zaradi splošnega prepričanja ljudi, ki so se postavili po robu agresiji. Čas osamosvojitve je bil čas odpora do tankov, pobud proti militarizaciji, čas upora proti potratni JLA in njenim privilegijem (vojaški gradnji generalskih vikendov), nesmiselnemu razvoju orožij ( jugoslovanskega letala) in nenehno grožnji s silo. Naš aktualni predsednik države Borut Pahor je zato v duhu tistega obdobja, leta 1987, napisal tudi diplomsko nalogo o mirnem reševanju sporov. Po štiridesetih letih slavljenja armade in pet let po veliki vojaški paradi v Beogradu je bilo mnogim jasno, da se s silo ne da ničesar rešiti. Trideset let bo letos maja minilo od teh dogodkov, kako se torej primerno zahvaliti ljudem, kot je Peter Smolič?

In smo spet tam. Obrambni minister Matej Tonin želi, da bi ob »30. obletnici pekarskih dogodkov«, če ga citiramo, v središču Maribora organizirali vojaško parado oziroma, kot jo sam sramežljivo imenuje, »mimohod pripadnikov Slovenske vojske«. Tonin predlaga državno proslavo, v katero bi vključili »potrebno domoljubno noto vseh veteranskih organizacij«. Po sedanjih načrtih, v katere pa mora še privoliti vrhovni poveljnik, to je predsednik Pahor, naj bi po središču Maribora vozili vojska, policija, reševalci, gasilci. Zadnjo takšno domislico, načrt za vojaško parado v Ljubljani leta 2006, ki jo je predlagal Janez Janša, je preprečil tedanji predsednik Janez Drnovšek. Tedaj je sporočil, da je »vojaška parada neprimerna in nepotrebna oblika praznovanja obletnice samostojnosti Slovenije«.

Zakaj? Vojaška parada, ideja, nad katero se na slovenski desnici ves čas navdušujejo, je neprimerna oblika praznovanja osamosvojitve, ker zgreši bistvo. Z njo bi povzdigovali nekaj, proti čemur se je osamosvojitev tudi zgodila – bila bi perverzija dogodka. Ni skrivnost, zakaj si obrambni minister Tonin in premier parado želita. Ne toliko zaradi spomina na ljudi, ki so se tankom uprli, ampak predvsem, da bi prepričala javnost, da moramo kupovati vojaško opremo, zaradi katere smo se domnevno tudi osamosvojili. Kar pa seveda ni res. JLA, ki je leta 1991 v Sloveniji ostala brez kruha, vode in elektrike, je bila poražena zato, ker je izgubila podporo javnosti, ne pa zato, ker so teritorialci imeli boljše orožje. Če ne bi bilo takih, kot je Peter Smolič, bi bili tudi teritorialci brez moči.